Potep po zahodni Sloveniji z žabo

[Lovro]

@Superca in Ciko

Hvala  vama za komentar - to mi je koristno vodilo, če se bom kdaj odločil napisati kakšno obsežnejšo zadevo.

[Lovro]

He he, 21.6. sem se že četrtič odpravil - saj veste kam, pa slikice imam... a bi kdo gledal, ali že imate poln kufer?

[garac]

ti samo prilimaj! a si vzel tamalega Lovrota tudi s seboj?

[Lovro]

A Maksa? Mogoče kasneje, ko bo malo starejši. Tole potepanje po soncu je še malo prenaporno zanj. Še jaz sem na koncu teh izletov fizično zmatran, ampak zato pa duševno zelo spočit.

Kakorkoli, glede na to, da je vsaj en interesent in to celo šef foruma (ostali pa so se zgleda že naveličali), reportaža sledi...

[dvorjan]

Ti kar pisi, risi, slikaj ... =)

[Xandrej]

Ja hočemo slikice a ne!!!

[Lovro]

Eden mojih najljubših dni je, ko se z žabo spet odpravim v Posočje. Po navadi že tam od novega leta naprej odštevam dneve do tega izleta.
Tokrat sem tudi malo pobrskal po internetu in izpisal daljši seznam zanimivih točk ( //www.dolina-soce.com ). Seveda nisem mogel obiskati vseh, odločal sem se kar sproti, na sami vožnji.

En dan prej sem na žabi preveril nivoje vseh tekočin ter zamenjal motorno olje, tako da je bil avto že zvečer pripravljen na pot.
Zgodaj zjutraj sem odpeljal še sina v vrtec, se nato ustavil v trgovini za nakup malice, nato pa startal proti severni primorski.

Kot vedno, sem se najprej ustavil v Idriji na kavici, jo spil s tistim guštom, ko veš, da je pred tabo res lep dan in tudi še ves dopust, nato pa se lepo počasi odpeljal do prve točke in sicer na Mengore.

[Lovro]

To je zgodovinsko zanimiv hrib, na vrhu katerega stoji simpatična cerkvica, ima pa tudi lep razgled proti zahodu.
Hrib je zanimiv za lep senčni sprehod, sploh pa za ljubitelje zgodovine na temo prve svetovne vojne. Hrib je namreč prepreden z ostanki strelskih jarkov, kavern, topniških položajev itd. Sicer ga je prerasel gozd, vendar so večji ostanki še vedno dobro vidni, izurjeno oko pa bo opazilo tudi manjše ostaline med drevesi.

Hrib Mengore najdete tako, da v Kraju Most na Soči zavijete v smeri Nove Gorice. Cesta se začne takoj vzpenjati in po kakih 2 km boste na vrhu klanca desno opazili tablo, ki vas usmeri na parkirišče.

Večja tabla pred parkiriščem vas usmeri na levo krajšo pot in desno daljšo pot. Jaz sem izbral levo, ki je prav mamljivo zavijala v senčni gozd. Na začetku hodite po stari in dobro ohranjeni vojaški mulatjeri (slika), kasneje pa zavijete na stezo.
Hoja je bila kljub vročini prijetna, le mladi pajki so očitno morali imeti na ta dan tečaj izdelovanja pajčevin, saj jih je bilo ogromno in to ravno čez pot.

[Lovro]

Kmalu se bodo pojavili ostanki vojaških položajev, predvsem štabnih in topniških, tudi prostor za vodohram so imeli.

Èe vas zanima bolj podrobno raziskovanje, vam priporočam, da vzamete s seboj baterijsko svetilko.

Pot je zelo dobro speljana, da praktično obhodite večji del položajev, nekateri so vklesani v zelo strmo skalo. Na bolj izpostavljenih mestih je pot zavarovana tudi z ograjo. Pot vas bo vodila tudi skozi vojaški rov (vhod na tretji sliki). Na srečo je kratek, tako da ga lahko prehodite tudi brez pomoči svetilke.

Zanimivo je tudi, ko sredi skal v gozdu kar naenkrat najdeš lep kos obdelanega kamna, ki je služil za portal. Videli boste namreč, da ima veliko kavern prav lepo izdelane portale.
Ker je vse precej zaraščeno, dostikrat vse na prvi pogled deluje, kot običajen gozd. Ko pa se ustaviš in začneš opatovati, pa se ti kar naenkrat začnejo razkrivati sledi vojaških položajev. Tu leži kos lepega portala, tam so skale zložene v mitralješko gnezdo itd. Res zanimivo za videti.

[Lovro]

V slabe pol ure (ali pa tudi šele po štirih, petih in celo več urah, če vas te stvari zanimajo) boste prišli na vrh hriba do cerkvice, od katere se proti zahodu odpirajo simpatični razgledi.

[Lovro]

Jaz sem si za Mengore vzel slabi 2 uri, nato pa sta se mi spet zaluštala kava in radler, zato sem se spet ustavil na naslednji obvezni točki: barčku ob akumulacijskem jezeru pri Mostu na Soči, kjer sem naredil eno slikico oddaljenih hribov z žabo v ospredju. Tu je namreč prvič mogoče videti hribe Julijskih alp.

Nato sem še malo počakal, da si je žabo ogledala skupina italijanskih motoristov in starejši francoski par, ki je žabo kar izdatno poslikal in se nato odpravil naprej do Tolminskih korit.

[Lovro]

Tolminska korita se vam res splača videti, res so paša za oči. Ob nakupu vstopnic boste dobili tudi zemljevid, kaj se splača videti.
Poleg tega pot spet večinoma poteka v senci.

Nasploh se mi zdi, da večina poti po Posočju poteka po senčki, tako da si lahko izlete privoščite tudi v vročem vremenu - pravzaprav je takrat še najbolje, vas vsaj zeblo ne bo, vroče pa vam večinoma tudi ne bo. Po mojem je konec junija prav idealen termin za iti tja. Ni še gužve, ni prevroče, pa še vode je dovolj, da lahko vidite vse slapove.

Prijazna blagajničarka na vhodu do korit mi je zaradi "seksi avtomobila, s katerim ste se pripeljali" podarila bombonček in mi hkrati svetovala, naj se na obhod odpravim po obratni smeri od označene, torej najprej po asfaltni cestici čez hudičev most in šele nato do korit.

Njen nasvet se res splača upoštevati, saj tako lahko s hudičevega mostu že na začetku poti v veliki meri vidite, kaj si boste ogledali. Poleg tega boste pot zato zaključili po lepi senčni stezici, namesto po asfaltu, pa še malo daljši vzpon na sončni strani vam je prihranjen.

Tam je tudi Dantejeva jama, vendar se do nje splača iti le, če greste na voden ogled, saj je drugače zaklenjena. Po ljudskem izročilu naj bi tam nekoč Dante dobil navdih za pekel v Božanski komediji.

Na slikah se vidi pogled po prej omenjeni asfaltni cestici, ki vodi skozi predorček do hudičevega mostu in pogleda v globino z njega.

[Citroenovc]

Poznal sem človeka, ki si je brez težav upal hoditi po ograji od tega mostu ...

[Lovro]

Poznal sem človeka, ki si je brez težav upal hoditi po ograji od tega mostu ...

Poznal? Ojej, slišati je, kot da je potem padel dol...

[Citroenovc]

Ne ni. Daleč od tega.

Samo tega je že dolgo nazaj pa je vmes od starosti preminil ...