Potep po zahodni Sloveniji z žabo

[Lovro]

Tu bi rad tudi poudaril, da je cesta ob zgornjem toku Soče, ko se začne vzpenjati proti hribom, res zelo lepo speljana in res pravi užitek za vožnjo, kar je razvidno iz prve slike.

Zraven sem izkoristil priliko, da sem ob postanku slikal tudi žabo še iz "žabje" perspektive, kot to rečejo fotografi.

[Lovro]

Naslednja postaja je bila Zadnja Trenta. Takole jo opišejo na: http://www.soca-trenta.si/default.asp?id=219 : "Dolina Zadnja Trenta se odpira od Izvira Soče proti zahodu. Na začetku doline na desni strani se dviguje značilna piramida Jalovca. Dolino po obeh straneh zamejujeta gorska grebena. Zaključita se z Bavškim Grintavcem, ki izrazito dominira nad koncem doline. V amfiteatru Grintavca, ki se dviguje nad dolino, je planina Zapotok (opuščena leta 1970) s še deloma ohranjeno stavbo, ki pohodnikom nudi osnovno zavetje. Desna, položnejša stran doline je porasla z bukovim in macesnovim gozdom. Na levi strani se gorski greben strmo spušča proti dolini, kar ji daje poseben vtis neukročene divjine. Po dnu doline se razprostira prodišče Suhega potoka, ki si vsekakor zasluži svoje ime. Vanj se stekajo vode izpod Grintavca, vendar potok ponikne kmalu zatem, ko priteče v dolino. Potok v zatrepu doline, pod planino Zapotok, oblikuje tri Zapotoške slapove".

Èeprav je bilo že dokaj pozno, sem se odločil, da bom tudi to dolino prehodil in sicer vsaj do prvega Zapotoškega slapu.

Do izhodišča se pripeljete tako, da že na vršiških serpentinah zavijete proti izviru Soče. Ko se pripeljete do Koče pri izviru Soče, nadaljujete vožnjo po makadamski cesti naprej. Cesta je prijetna za vožnjo, peljali se boste tudi mimo simpatično obnovljenih planinskih kočic. Po nekaj minutah vožnje se boste pripeljali do rampe, ki zapira nadaljno pot čez obsežno prodišče Suhega potoka. Naprej je vožnja dovoljena le za lastnike, katerih hišice boste opazili med drevjem.

Na prvi sliki se vidi razgled po dolini navzgor z lepo obnovljenimi kočicami ob cesti, na drugi je izhodišče (desno od žabe se vidi rampa, ki zapira nadaljno pot).

[Lovro]

Od izhodišča do prvega slapu vas čaka cca. 45 minut hoje. Steza je sicer lepa, vendar pa vas zadnjih 10 minut čaka skakanje po kamnih v strugi in plezanje po strmem bregu, tako da za majhne otroke ta del poti žal ni primeren.
Verjetno je zahtevnost poti odvisna tudi od vodostaja. Vsekakor vam priporočam nepremočljive pohodniške čevlje.

Prvi del poti poteka po prodišču (10-15 minut), kjer se vam nudijo lepi razgledi na okoliške gore, opisane v prejšnjem postu. Na začetku se v gozdu ob prodišču skrivajo tudi simpatične hiške.

[Lovro]

Iz prodišča boste nato zavili v gozd, ki se nahaja ob robu prodišča. Ko boste spet prečkali pas prodišča, boste na levi videli zanimive jame v gorskih stenah (ena večja se zelo slabo vidi v sredini prve slike). Proti koncu vam bo pravo pot kazala tudi množica skalnih možicev, ki vas bodo pripeljali do struge in soteske, kjer še teče potok, preden ponikne med skale.

[Lovro]

Na začetku soteske se začne tisti zahtevnejši del, ki poteka po in ob strugi. Èe imate nepremočljive čevlje si boste pot vsekakor olajšali in ponekod kar odčofotali preko plitve vode do skale na drugi sliki, za katero se vam bo odprl prelep razgled na prvi Zapotoški slap.

Soteska s strugo in slapom je prečudovita in vredna tistega kobacanja preko skal, ki pa po mojem žal res ni primerno za majhne otroke.
To pa ne pomeni, da se morate zaradi otrok v celoti odpovedati temu pohodu, saj, če boste prišli le do soteske, slapu sicer ne boste videli, bo pa zlasti del poti s kamnitimi možici in začetkom potoka še vedno dovolj zanimiv in vreden hoje do tja.

Pohoda do ostalih slapov nisem nadaljeval, saj se je že mračilo in čakala me je še pot nazaj do izhodišča. Kljub temu sem nekaj minut užival v lepotah soteske in slapu, nato pa sem se odpravil nazaj.

[Lovro]

Naslednja zanimiva točka je bila razgledišče malo pod vrhom prelaza Vršič (torej še na posoški strani), ki ga ne morete zgrešiti, saj je označeno in tudi dokaj široko parkirišče je na voljo. Razgledi so zelo lepi in vredni nekaj minutnega postanka.

Kombinacija slikanja z mobilnim telefonom in prvimi kapljami naliva je prispevala k zelo slabi kvaliteti slik, vendar pa je še vedno lepo razvidno, kaj se da videti.

Na prvi sliki se vidi dolina Zadnje Trente, ki sem jo opisal nazadnje, tisto obsežno prodišče se prav lepo vidi.
Na drugi sliki je pogled nazaj proti posočju, na treji sliki pa pogled proti vrhu prelaza Vršič s Tičarjevim domom.

[Lovro]

Pri prvem letošnjem izletu sem se za kratek čas ustavil tudi na vrhu Vršiča, kjer sem tudi posnel nekaj slik.

Na prvi sliki sta žaba in tabla za Vršič. Na havbi žabe je tudi revija Citroen kluba slovenije, Spak, saj sem hotel narediti eno simpatično slikico za v omenjeno revijo.
Na drugi je pogled na žabo v smeri proti posočju in delom pobočja Male Mojstrovke v ozadju, na zadnji pa že pogled na gorenjsko stran.

[Lovro]

Žabica se je pri obeh izletih odlično izkazala, za razliko od lanskega leta me ritne mišice niso prav nič bolele. Tudi za lansko bolečinico je bila verjetno kriva le že nekoliko obrabljena podloga sedeža v Robijevi žabi.

Tokrat je bil seveda še večji gušt, ker sem se peljal s svojo žabo in ne s sposojeno. V obeh letošnjih izletih sem prevozil skupno slabih 600 km.

Za žabo (katerokoli) moram še enkrat res potrditi, da je odličen potovalni avto, katerega je užitek voziti tako na avtocesti kot na lokalnih cesticah ali celo makadamu. Terna od avta.

[Lovro]

Za zaključek bi mogoče na temu mestu vseeno še za orientacijo napisal, kaj sem videl v prvem in drugem letošnjem izletu v posočje (izhodišče in cilj na Vrhniki) in koliko časa je trajal posamezen izlet.

Prvi izlet (cca. od 8:15 do 22:00): kavica v Idriji, ogled Bolnice Franje, kratek postanek za kavico na Mostu na Soči, daljši postanek ob Soči pri Kobaridu, izlet od Èezsoče do Vodence, pohod do Zadnje Trente, kratek postanek na Vršiču, pozno kosilo oz. že kar večerja na Koči na Gozdu po spustu iz Vršiča na gorenjsko stran.

Drugi izlet (cca. od 8:30 do 18:00): daljši postanek in kavica na Mostu na Soči, daljši postanek ob Soči pri Kobaridu, vzpon do razgledišča na slap Boka, dva kratka postanka ob zgornjem toku Soče, kratek postanek na razgledni točki tik pod Vršičem na posoški strani. Postanku na Koči na Gozdu sem se zaradi nevihte z nalivom raje odpovedal in se odpeljal naprej proti domu, saj je bilo od Jesenic naprej spet sončno vreme.

Mogoče še to: lanski izlet je trajal cca. od 7:30 do 20:00.

Izleti so opisani predvsem kot avtomobilski izleti z daljšimi in krajšimi postanki oz. pohodi, primernimi tudi za majhne otroke. Izjema je le soteska s slapom v dolini Zadnje Trente, ki za majhne otroke po mojem ni primerna.

Seveda vam posočje nudi še veliko več. Èe vas zanimajo daljše ture ali sprehodi na tistem območju, vam priporočam knjigo Gore nad Sočo, kjer so opisane ture od nezahtevnih sprehodov po alpskih dolinah, do zelo zahtevnih tur po okoliških gorah. Več podatkov o knjigi: http://www.sidarta.si/gornistvo/julijske-alpe-gore-nad-soco.html

Na izletih sem res užival, posočje je kot narejeno za potepanja s starodobnimi vozili. Glede na ceste se upam trditi, da bodo odlična izkušnja tako za lastnike starih hidravličarjev, kot tudi za lastnike A serije. Vsi ti avti prav pašejo na tiste ceste.
Enako boste uživali tudi ljubitelji narave (pa čeprav z novimi vozili).

Pojdite in probajte, ne bo vam žal, mogoče se drugo leto celo srečamo tam.

[Lovro]

Èe bo šlo po sreči, se reportaža nadaljuje naslednje leto, do takrat pa bom vesel vsakega vašega komentarja oz. kakega predloga ali tudi vašega prispevka na temo posočje.

Prav tako bom tudi vesel vaše ocene, pohvale, kritike, kakšen se vam zdi moj stil pisanja potopisov oz. sam potopis nasploh.

[cikocx]

Tu bi rad tudi poudaril, da je cesta ob zgornjem toku Soče, ko se začne vzpenjati proti hribom, res zelo lepo speljana in res pravi užitek za vožnjo, kar je razvidno iz prve slike.

Zraven sem izkoristil priliko, da sem ob postanku slikal tudi žabo še iz "žabje" perspektive, kot to rečejo fotografi.

Lepa je ta tvoja žabca, bi jo moral pripeljat malo pokazat, kakšno nedeljo, v Cerknico, ker si blizu, še bolje takrat ko bo Cerkniško jezero presahnilo (zdaj je še kar nekaj vode). Potopis si pa super opisal,bolje nebi mogel. Lp

[dvorjan]

Ves kaj Lovro, naslednjic si privosci vec kot le enodnevni izlet, to je se najboljsi nasvet, kar ti ga lahko dam. =)

[superca13]

Lepo mi lušte na posočje delaš Lovro s tvojimi reportažami in slikami Krasno
Jaz grem obvezno vsako leto tja, večkrat tudi s starinami,  lepa pokrajina in njena zgodovina me je čisto zasvojila. Ponavadi se tam zadržim 3-4 dni.
Tako bo tudi letos, s to razliko, da greva z ženo prvič v posočje z avtodomom

LP
S

[Lovro]

Lepa je ta tvoja žabca, bi jo moral pripeljat malo pokazat, kakšno nedeljo, v Cerknico

Mogoče pa res. Èe se bom kaj potikal naokoli, ti javim.

[Lovro]

Ves kaj Lovro, naslednjic si privosci vec kot le enodnevni izlet, to je se najboljsi nasvet, kar ti ga lahko dam. =)

Tudi v to smer sem že razmišljal, da bi se enkrat z družino za 1 teden namesto v Kranjski Gori stacioniral v posočju.
Mogoče pa res enkrat v prihodnosti, če bo žena za to. Njo namreč posočje ne navdušuje preveč, ker pravi, da še čuti slabo energijo od prve svetovne vojne.
Èe ne drugače, pa bom vsaj jaz še naslednja leta prihajal tja za kak dan, ker meni pa je posočje všeč.