Potep po zahodni Sloveniji z žabo

[Lovro]

Ko sem se že bližal Trenti, sem se še za kratek čas zopet ustavil ob Soči in užival na pogledu na njeno lepo barvo.
Na območju Trente imate na voljo ogled izvira Soče, arboretum, lahko pa zavijete tudi v dolino Lepena, ki je lepa alpska dolina. Z nje pa se lahko povzpnete na različne hribe in tudi Krnsko jezero.
Jaz sem malo razmišljal o ogledu arboretuma, vendar se nisem odločil in sem šel naprej.

Kot zanimivost, ob cesti je štopalo neko dekle, ki me je po izgledu zelo spominjalo na znano pevko Lady GaGa. Èe bi šel direktno naprej, bi ji ustavil, ker pa sem imel v planu postanke, saj je trajalo še kake dve uri, preden sem prišel na Vršič, to ni imelo smisla.
Ko sem se vmes ustavil ob Soči in malo kasneje nadaljeval pot, sem jo zopet srečal malo naprej, ustavil ji pač nisem, zaradi zgoraj navedenih razlogov, sem se pa odločil, da če jo srečam v tretje, pa jo zapeljem vsaj do naslednje moje postaje. Seveda je kasneje nisem več srečal, saj sem se predolgo zadržal na moji naslednji postaji v dolini Zadnjice in je verjetno že zdavnaj dobila prevoz.

Na omenjeno dolino sicer sploh nisem pomislil in ko sem prišel do odcepa sem celo peljal nekaj metrov naprej, ko mi je potegnilo, da tudi tam še nisem bil.
Seveda sem takoj obrnil in se po lepi gozdni makadamski cesti pripeljal do parkirišča.
Že na poti do parkirišča so ob cesti med drevesi in rastlinjem prečudoviti majhni slapovi, res paša za oči, tudi v neposredni bližini parkirišča teče med drevesi zelo lep potoček.
Ko sem parkiral žabo, sta bila tam neka starejša para iz nemčije in prav vidno občudovala žabo, ki je s svojo zeleno barvo prav dobro izgledala med zelenjem.

Na prvi levi sliki se lepo vidi prej omenjeni potoček in če greste malo višje ob njem, boste prav tako deležni lepega pogleda, saj malo višje v več majhnih rokavih teče med zelenjem (zadnja desna slika).

[Lovro]

Iz doline Zadnjice se lahko odpravite tako v smeri Pogačnikovega doma, kot tudi v smeri Luknje, preko katere pridete do doline Vrata, lahko pa se odpravite tudi na Triglav preko Prehodavcev in še bi se kaj našlo.

Jaz sem se odpravil v smeri Luknje in Prehodavcev, seveda le kratek del poti (približno pol ure v eno smer). Ob poti se zopet odpirajo prekrasni razgledi na gore. Na začetku pot poteka ob lepih travnikih, nato pa zavije v gozd, katerega morate prehoditi, dokler ne pridete do vznožja gora.

[Lovro]

Na srednji sliki, malo desno tik ob najnižji točki na gorah, je videti zanimivo skalno tvorbo, ki izgleda, kot da bi nekdo izklesal nek tempelj z dvema mogočnima stebroma. Skoraj že izgleda tako, kot tisti vklesani tempelj v Petri. Žal mobitel ni omogočal zumiranja slike, se pa s prostim očesom zelo lepo vidi, če boste šli po tej poti.
Omenjena skalna tvorba se nahaja tudi na sredini zadnje desne slike.

[Lovro]

Ker je bila ura že okoli pol petih popoldne, jaz pa sem nazadnje malical še ob jezeru na Mostu pri Soči, se je začela oglašati lakota, pa tudi dan se je bližal h koncu, zato se je bilo treba počasi obrniti nazaj proti parkirišču in odpraviti naprej.
Vsekakor je dolina Zadnjice res vredna obiska, zdi se mi, da je tudi ljudi tam manj zaradi sorazmerno manjše dostopnosti (daljša vožnja preko Idrije, Nove Gorice ali Vršiča) v primerjavi z alpskimi dolinami na gorenjski strani, kar pomeni še več miru in tišine.

Tik preden sem prispel do parkirišča sem spet srečal nek mimoidoči par, ki je komentiral žabo v smislu, kako je zanimivo spet videti tako zanimiv avto, kot je žaba, saj so praktično izginile s cest.

Srednja in zadnja desna slika sta slikani že ob vračanju na parkirišče, torej ravno v nasprotni smeri od prej slikanih gora.

[Lovro]

Zanimivo je bilo, da se pri dotedanji vožnji kazalec nivoja goriva ni kaj dosti premaknil, kar je pomenilo zelo ugodno porabo. Seveda pa se je začelo poznati ob vzponu na Vršič.
Ker je žaba že precej v letih, poleg tega pa se je tudi meni zaluštalo kaj pojesti v eni izmed koč ob cesti na Vršič, sem se odločil, da bom po vzponu obema privoščil počitek.
Na vrhu prelaza se sicer nisem ustavil, ker sem bil že dostikrat tam, ustavil pa sem se ob Koči na Gozdu. Tam še nisem jedel, poleg tega imajo mize in stole postavljene na manjši vzpetini, ki omogoča lep razgled na okoliške gore, med drugim tudi na Prisank oz. Prisojnik, prav tako pa se nudi tudi lep pogled na cesto spodaj.
Žabo sem parkiral v senco, sam pa sem se vsedel za mizo, naročil hrano in pijačo ter užival v razgledu na gore pred seboj.
Oskrbnica je bila prijazna, hrana tudi zelo dobra. Ker sem se mesa najedel že v sendvičih, mi je zapasalo nekaj brez mesnega. Naročil sem gorenjske krape v gobovi omaki, to je v kuhano testo zavita skuta in še nekaj, kar se ne morem spomniti. Ok, gobova omaka je bila kombinacija pravih gob in umetne gobove omake, vendar še zmeraj zelo okusna. Zraven je pasala tudi dobra solata s fižolom. Ker ni bilo gužve, sva z oskrbnico celo prijetno poklepetala.
Da je hrana res dobra in osebje prijazno, sem se prepričal še enkrat, ko sva se z ženo to nedeljo po vzponu na Malo Mojstrovko spet ustavila tam.
Jaz sem naročil golaž in kruhove cmoke, žena pa ričet brez mesa. Oboje je bilo spet dobro.
Vsekakor Kočo na Gozdu zelo priporočam.

Sicer sva tisti dan nameravala jesti že na Tičarjevem domu, ki se nahaja tik ob cesti na vrhu prelaza Vršič, kjer sva že enkrat prej prav tako solidno jedla, vendar nisva in žal moram ob tej priliki pograjati osebje v Tičarjevem domu. Ko sva hotela vstopiti v eno izmed sob, je prišel neki brko za nama ter povedal, da je rezervirano. Ko sva ga povprašala kje je prosto, je suho in zelo uradno pokazal kje. OK, nič hudega, vsak ima kdaj slab dan.
Ko sva se vsedla, pa je prišel še drugi brko z očali. Ker sva bila zelo žejna, sva naročila dva čaja, rum in dve pivi. Ko je brko prišel drugič mimo sem ga ravno hotel povprašati, kaj nama priporoča za jesti, ko je zalajal name, naj "takoj umaknem nahrbtnike, majko mila" ker ne more mimo. Nahrbtniki niti niso bili najini, poleg tega pa nič v napoto, saj so bili ob klopi in tudi dedec je moral narediti dobesedno le tri korake več. Gužve ni bilo, torej se mu ni mudilo.
Lastnika nahrbtnikov sta jih nato pač vzela k sebi, eden od njiju pa je povedal, da je že enkrat prej naletel pri prvem brkotu na neprijazen sprejem in da se nasploh obnašajo, kot da smo jim odveč.
Da ne bo nesporazuma, ni me motilo, da mi je tisti brko rekel naj umaknem nahrbtnike, motil me je tisti način, kako je to rekel.
Kar precej hodiva v hribe in bila sva že po mnogih gorskih kočah, vendar takega slabega sprejema še nikoli nisva doživela. Vedno je bilo ravno obratno, prijazen ali vsaj korekten sprejem, včasih oskrbniki kljub vsemu delu celo malo poklepetajo z nama.

No ja, da mu pač ne bomo delali gužve, sva raje le plačala pijačo in se odločila, da greva raje jesti v Kočo na Gozdu, kjer sva, kot sem že napisal, bila zelo zadovoljna.

[Lovro]

No, kakorkoli, ko sem se z žabo ustavil pri Koči na Gozdu, sem si vzel kar nekaj časa, da sem užival v poslušanju šumenja vetra med krošnjami in tistem posebnem miru oz. energiji v gorah. Nato sem brez naglice pojedel in počasi spil še pivo ter užival v razgledu in tudi poslikal nekaj slik.

Zanimivo pa je bilo opazovati tudi dogajanje spodaj na cesti, ob kateri je bila parkirana žaba. Praktično skoraj vsak mimovozeči avto se je ustavil, da so si potniki lahko ogledali žabo, nekateri pa so celo na kratko izstopili iz avta da so si jo ogledali.
Prav res zanimivo, kako žabe še vedno vzbujajo zanimanje, simpatije in občudovanje mimoidočih ljudi.
No, saj so res zanimive, nekoč so bile revolucionarne, sedaj pa so še vedno nekaj posebnega. Dejansko, če pogledate le silhueto žabe, je njena osnovna linija še vedno izredno moderno in revolucionarno oblikovana.

Slike razgleda pred Kočo na Gozdu: na prvi levi sliki proti Špiku, na srednji se proti desni vidi ostenje Prisanka (oz. Prisojnika), na zadnji desni sliki zasluženo kosilo (skoraj večerja, saj je bila ura skoraj šest popoldne).

[Lovro]

Ker sem imel namen zvečer malo obiskati še Jetija, sem se malo čez šesto uro popoldne odpravil naprej in direktno na Vrhniko. V Kranjski Gori z okolico se nisem ustavljal, ker sem bil velikokrat tam, pa še v avgustu gremo z družino za en teden tja in se bomo lahko še nahodili in raziskovali.

Seveda je tudi ta predel zelo lep in nudi številne športne dejavnosti od pohodov, kolesarjenja in še celega kupa drugih dejavnosti.

Vsekakor je bil to izredno lep izlet, ki mi bo ostal v lepem spominu, zato vam turo po teh krajih res zelo priporočam. Tudi sam jo planiram še velikokrat prevoziti, čeprav sem že večkrat bil tam, saj je še ogromno stvari, ki jih je vredno videti in obiskati oz. jih še nisem utegnil raziskati.
Seveda imam v planu zaviti še kam drugam po Sloveniji, saj je pri nas res ogromno lepih kotičkov, vendar sta mi kljub vsemu ta gorski svet in posočje še najbolj privlačna.

Kaj pa vožnja z žabo? Èeprav so me čisto na koncu malo že bolele ritne mišice (kar pripisujem že nekoliko obrabljeni nosilni podlogi sedeža), sem se z žabo res zelo udobno peljal. Poleg tega, resnici na ljubo, tudi če se takole cel dan vozim v novih avtomobilih, prav tako začutim kako mišico. Avto izredno lepo požira neravnine na asfaltu, tresenja ni, pelješ se, kot da bi lebdel. Žabo stresejo le kake kratke udarne grbine na cesti. Avto je še vedno dovolj ergonomsko oblikovan, da lahko voziš v sproščenem položaju brez kakega stegovanja do ročic in stikal.
Èeprav je žaba sedaj res že star avto, se v njej počutite, kot da vozite nov moderen avtomobil, vse deluje gladko, nič se ne zatika, izjema je le glasen motor, ki zna iti po daljši vožnji že malo na živce, kar pa pravi ljubitelj žab seveda rade volje oprosti.
Povprečna poraba pri Robijevi žabi je bila okoli 9 l/100km, kar je zelo v redu glede na tiste dokaj ovinkaste ceste. Načeloma naj bi žabe v povprečju porabile do 10 l/100km (to naj bi pomenilo še sprejemljivo porabo), kar je za to velikost in starost avtomobila dokaj v redu.

Dotična žaba ki mi jo je posodil Robi se res zelo lepo vozi in je tehnično v zelo solidnem stanju. Z njo sem se vozil zelo udobno brez vsakršnih težav. Zamenjati ali obnoviti pa bo potrebno sprednje kratke luči, preveriti hidravliko ker spredaj malce pušča, pa še regulator se prepogosto oglaša, zamenjati bo potrebno tudi kak del izpušnega sistema. Kar se tiče izgleda je potrebna ličanja in nekaj malega kleparskih popravil, vendar bo tudi v sedanjem stanju (če ne bo vožena pozimi) zdržala še kar nekaj let.
Zelo simpatična je tudi notranjost, ki je prav tako v zeleni barvi (le armaturna plošča je seveda črna), torej v stilu barve karoserije. Torej vsa žaba je v zelenem (karoserija, streha, notranjost).

Žaba je seveda tudi naprodaj, Robi jo prodaja za okoli 5.000 EUR.
Èe kdo išče žabo, s katero bi se lahko vsaj nekaj let brezskrbno vozil (in jo šele nekoč kasneje ličarsko obnavljal), mu utegne biti ta žaba zanimiva za nakup (seveda, če mu cena odgovarja).

Mogoče še malo zaključne primerjave med starim in novim modelom žabe. Novi model je še nekoliko bolj prijazen do voznika (razloge sem opisal že prej), prav tako je lažje dobiti nadomestne dele, zato je tudi vzdrževanje nekoliko cenejše.
Stari modeli, ki so uporabljali še rdečo LHS hidravlično tekočino so nekoliko bolj zapleteni in občutljivi, kar lahko pomeni tudi kako okvaro več in zahtevnejše popravilo, saj so nekateri mehanski deli precej bolj zakomplicirano narejeni in zahtevnejši za montažo oz. demontažo. So pa po drugi strani starejši modeli redkejši in zato lahko za zbiratelje še bolj zanimivi.

Za zaključek pa še ena slikica žabe, parkirane pred Kočo na Gozdu, kjer se vidi, kako notranja dolga luč sledi zavijanju kolesa in vas žaba lepo pogleda in lepo pozdravi ob koncu te reportaže.

[Gox]

@Lovro,

super fotoreportaža :BigThumbs:

Lepo nam je v Sloveniji :emot112:

[Lovro]

Hvala.

Èe vam je zanimivo, bom ob priliki opisal še kak citro izlet, ko se bom(o) podal(i) nanj.


Še to, v petem postu v tej temi, torej na prvi strani, sem dopisal še opis zanimivega svetlobnega pojava ob obali Soče.
Èe se nameravate kdaj sprehoditi po Napoleonovi poti, preberite omenjeni dodani opis, ker je bil pogled res lep in zanimiv.

[dyfan]

@Lovro,
nam je zanimivo, zato se priporočamo še za več takih reportaž. :take_picture:

Seveda, še prej pa lepo uživaj(te) na počitnicah, izletih itd. :BigThumbs:

LP

[Lovro]

Evo, jutri zjutraj se končno spet odpravim na celodnevni potep v posočje, tokrat s svojo žabo in hkrati se mi začne tudi dopust. Tokrat bom obiskal nove kotičke, reportaža s slikami (da naredim še nekaj reklame za tiste čudovite kraje), sledi mogoče že ta teden, če ne pa 11.7., ko se vrnem z dopusta.

[gule]

Komaj čakam...

[dvorjan]

Zaba ze brni. =)

[Lovro]

Uf, je hitro minilo. Tokrat sem bil v posočju celo dvakrat. Najprej 22. junija, ker pa smo kasneje prišli iz morja en dan prej, pa sem imel čas in si pred kratkim privoščil še en izlet tja. Ma me vleče tja ko magnet, oba dneva sem nadvse užival.

Žaba v času, ko je Dvorjan napisal svoj post, sicer še ni zabrnela, ampak 45 minut kasneje, torej malo čez osmo uro. Že prej, ob sedmih zjutraj sem s xantio odpeljal sina v vrtec, šel v trgovino po sendviče, nato pa v miru žabi prekontroliral nivoje motornega olja, hidravličnega olja ter vode v hladilniku, naštimal še pijačo za s seboj, vse lepo lagano, brez naglice, kot se za prvi dan dopusta spodobi.
Tokrat sem s seboj vzel fotoaparat, žal pa so bile baterije že dokaj prazne in kmalu sem moral spet slikati z mobilnim telefonom (ko sem se tja odpravil drugič, pa sem spet pozabil fotoaparat). No, saj se tudi iz slik mobilnika vidi dovolj.

[Lovro]

Najprej obvezen postanek v Idriji na kavi, nato pa sem se počasi odpravil naprej proti Mostu na Soči. Ampak res počasi, s kakih 40-60 km/h, da sem lahko vsaj za hip z očmi šinil za naravnimi lepotami v okolici ceste.
Sama cesta od Idrije do Mosta na Soči, mislim, da se imenuje tudi Keltika, je verjetno za vsakodnevno vožnjo precej duhamorna, čeprav jo zadnje čase lepo širijo in obnavljajo, da dovoljuje tudi višje potovalne hitrosti.
Ampak za izlet pa sem ugotovil, da je čisto prijetna cesta. Svetujem vam, da če ste na izletu in seveda ljubitelj naravnih lepot, da vozite počasi, se kje tudi ustavite, da boste utegnili videti čudovite hribčke s samotnimi kmetijami, lepe samotne skalne čeri, pogledi so namreč ponekod prav idilični.

Jaz sem se ustavil kar nekajkrat, ustavil pa sem tudi štoparju, ki je bil namenjen v Cerkno. Pa sem ga zapeljal kar tja, saj sem se spomnil na Bolnico Franjo, kjer že dolgo nisem bil, pa me je zanimalo, kako so jo obnovili po tisti katastrofalni povodnji pred nekaj leti.
Sama bolnica je spet zelo lepo urejena, tudi steze do tja so lepo obnovljene. Ko pridete do blagajne, imate tam na voljo tudi žig za planinsko transferzalo. Ker sem bil tam med prvimi, sem tudi malo pokramljal z blagajnikom glede obnove bolnice. Po njegovih besedah so vse barake nove, razen ene, ki je povodenj ni zajela, tudi eksponati niso več originalni, temveč bolj ali manj kopije oz. enaka oprema, pridobljena od drugod, rešeni originali pa naj bi se sedaj nahajali v muzeju v Cerknem.

Nato sem si v miru ogledal vse barake. Ko bereš zapise že ob stezi in nato v barakah, si lahko ustvariš tudi vtis, kako je bilo v času vojne. Vsekakor je bolnica res pravi spomenik človeški volji in pogumu.

Takole izgleda prenovljena steza do bolnice in pogled na prve barake: