Potep po zahodni Sloveniji z žabo

[Lovro]

Èe se radi vozite z vašimi citroeni - tule je en primer luštnega izleta na relaciji Vrhnika - Idrija - Most na Soči - Kobarid - Bovec - Dolina Zadnjice - Vršič - Vrhnika. Relacija je krožna, torej jo lahko začnete voziti od katerega koli naštetega kraja, če pa vam je cesta v okolici idrije dolgočasna, jo lahko obidete preko Nove Gorice.

Izlet bom opisal predvsem zato, ker je res luštna tura in se vam jo (če je še niste) res splača prevoziti. Jaz sem jo že nekajkrat, pa vedno najdem kaj novega. Ker sem turo prevozil z Žabo, pa bom lahko opisal tudi občutke pri daljši vožnji tega avtomobila.
Zadnje tri tedne sem bil namreč na dopustu, od tega sicer večji del na morju.
Dopust se je začel 21. junija, vendar sem na ta dan in v torek cel dan delal okoli hiše.

Ker sem vse delo opravil po planu, sem se odločil, da se naslednji dan nagradim z lepim izletom po zahodni Sloveniji, predvsem pa so me že močno srbeli prsti, da bi se peljal z žabo na kak malo daljši izlet po Sloveniji.
Žal je moja žaba morala že od zadnje tretjine junija pri Robiju čakati na dele za popravilo in Robi je planiral tudi dopust. Ker je to pomenilo, da bom dlje časa brez žabe, mi je Robi kot nadomestni avto posodil eno izmed svojih žab, katere zelena barva je zelo ustrezala njenemu nadimku. Še notranjost je v zelenem, da je bil žabji občutek toliko bolj izrazit.

Žena je šla v službo, Maks pa v vrtec (da bi ga vzel s seboj je še premajhen), jaz pa hajdi čez Logatec v Idrijo, kjer sem se zjutraj ustavil na kavi. Idrije si nisem ogledoval, vendar pa imate tam res veliko videti, predvsem na zgodovinsko tematiko kraja. Sem pa užival ob kavi, mimoidoči pa ob pogledu na žabo, katero so si stalno ogledovali.

[Lovro]

Po dobri kavi sem se odpravil naprej do akumulacijskega jezera pri Mostu na Soči. Po navadi sem se tam bolj na hitro ustavil, tokrat pa sem si vzel malo več časa. Ob jezeru so speljane sprehajalne poti, odlične predvsem za izi sprehode ali za mlade družine, ob jezeru je tudi prijeten barček na prostem in z razgledom na jezero. Po jezeru pluje tudi ladja v stilu parnikov na Mississipiju, vendar je namenjena predvsem za večje skupine.
Z jezera se odpira tudi lep pogled na hribe, kar je razvidno iz slike. Te so žal posnete z mobitelom, ker je fotkič ostal v ženinem avtu. Torej neke kvalitete ni, ampak bodo slike služile za to, da vidite, kakšni lepi kraji so to.

Skratka, odlična destinacija za preživeti kako prosto popoldne.

Tu sem tudi že lahko prvič primerjal občutek vožnje z novim in starim modelom žabe. Seveda je potrebno upoštevati, da imata tako moja, kot Robijeva Žaba precej let za sabo, tako da bi bilo pri popolnoma novih (ali pa še bolje ohranjenih) lahko tudi drugače. Prav tako je moja žaba že DS, Robijeva pa je v bistvu ID, kar tudi predstavlja neko odstopanje.

Moja žaba, letnik 1965, ima oznako DS 19M (1911 ccm motor ter ročni menjalnik - zato oznaka M), Robijeva, letnik 1972, pa je D super5, kar pomeni v bistvu verzijo ID z ročnim pet stopenjskim menjalnikom in 1985 ccm motorjem, ter nekaj več opreme od ostalih verzij ID.
Obe imati ročni menjalnik, kateri je pri novem modelu bolj prijazen do uporabnika. Zlasti pri prestavljanju v vzvratno se pri novem prestavi gladko brez težav, pri starem modelu pa je potrebno imeti občutek (najlažje je prestaviti v četrto in nato iz nje v vzvratno). Prav tako je pri starem modelu (vsaj pri moji žabi) prestavljanje malce bolj na trdo, pri novem pa je mehkejše, vendar ročica deluje nekoliko opletajoče.
Volan pri novi je debelejši in zato prijetnejši za vožnjo, servo deluje odlično tudi ko obračaš volan na mestu, pri starem modelu je v takem primeru, kljub servu, volan še vedno dokaj trd. Je pa zato manj občutljiv na smer med vožnjo, kot pa pri novem modelu.
Novi motor (1985 ccm) v primerjavi s starim "tractionovim" teče bolj uglajeno brez traktorskega zvoka, značilnega za stari motor (1911 ccm), je bolj odziven, še vedno pa je precej glasen, seveda če ga primerjamo z novimi avtomobili z boljšo zvočno izolacijo.

Vse ostalo mi je delovalo podobno, mogoče je pri novi vzmetenje predvsem na kratkih grbinah za odtenek trše.

Še slika razgleda na Julijske alpe z jezera:

[Lovro]

Po sprehodu ob jezeru sem se odpravil naprej v smeri Kobarida. Kobarid je znan po svojem muzeju 1. svetovne vojne, ki velja za enega najboljših v svetovnem merilu, prav tako so tam različna grobišča ter muzejske poti po nekdanjih vojaških položajih.

Obvezno pojdite na TIC (turistično informativni center), kjer vam bodo dali odličen vodnik za njihove turistične poti in znamenitosti. Èe hočete vse prehoditi in si ogledati, boste porabili kak dan ali dva.

Ker sem bil tam že nekajkrat, sem se odločil, da bom zgoraj navedeno preskočil in se raje posvetil uživanju na obali Soče. Le-ta večinoma teče ob cesti, tako da si lahko hitro najdete kak samoten kotiček. Pred leti sem enkrat tako (ne namerno) celo presenetil dve goli dekleti, ki sta se sončili ob reki in si tako za nekaj trenutkov (žal sta hitro skočili za grm) popestril razgled na naravne lepote.

Letos sem se odločil, da prehodim Napoleonovo pot. Parkiral sem na makadamskem parkirišču nekaj km naprej od Kobarida, kjer je označen začetek omenjene poti, ki vodi nazaj do Kobarida vse do kampa malo naprej od Napoleonovega mostu. Seveda se lahko odpravite tudi iz Kobarida, vendar je bolj zanimivo iz "moje" smeri, ko se lepo spuščate proti reki in vas spremljajo razgledi na gore.
Da jo prehodite v eni smeri, vam vzame pol ure, pot je večinoma senčna in zato primerna za sprehod tudi v poletni vročini.

Pot v smeri proti Kobaridu in razgledi na gore ter Sočo izgledajo takole:

[garac]

Lovro, ma kako jaz ne vidim slik? Škoda, da nisi spet srečal kakih deklet, da bi jih zraven žabe pofotkal

[Lovro]

Evo slikic - prispevke pišem postopoma, včasih me kaj prekine in ne utegnem dokončati.

Ko sem se po Napoleonovi poti spustil do kampa, sem kakih 50 metrov pred njim zavil levo navzdol proti Soči, kjer vodi tudi muzejska pot, s katere sem po nekaj metrih skrenil in prišel na obalo Soče. Voda je drla, bila je mrzla, vendar sem vseeno malo pomočil noge v njej.

Obala je prav zanimiva, zaradi smaragdne barve reke deluje kot miniaturna eksotična morska obala. Pravzaprav je prav ta barva kriva, da toliko rad prihajam sem, saj se je sploh ne morem nagledati.

[Lovro]

Prva slika na levi je zanimiva zato, ker je bila zaradi odseva vode (žal se na fotografiji ne vidi) tista skala z vdolbino videti prav tako lepe smaragdne barve. Res je bil lep pogled, skale pa ne morete zgrešiti, saj je ob poti. Verjetno je pogled odvisen tudi od višine sonca, jaz pa sem bil tam okoli 12. in 13. ure.

[Lovro]

Do tedaj je vožnja z Žabo potekala odlično in prav nič utrujenosti nisem čutil, res je to udoben avto. Res pa je, da bi nekdo, ki ima težave s hrbtenico verjetno raje sedel na modernih trših anatomskih sedežih. V žabi namreč sedite tako, kot da bi se naokoli vozili sedeč v vašem fotelju iz dnevne sobe. Foteljev pa ljudje s težavami s hrbtenico (vsaj tisti, ki jih poznam) ne marajo preveč.
Torej, če imate omenjene težave bo verjetno bolje, da si v žabo vgradite kak modernejši anatomski sedež, res pa je, da bo s tem žaba izgubila nekaj svojega čara.
Ker sem moral med tem žabo nekajkrat parkirati na neravnih površinah, sem moral uporabiti tudi ročno zavoro. Stari tip žabe ima ročico ročne zavore narejeno podobno, kot v GS-u, le da se nahaja pod armaturko levo ob volanu.
Novejši ima zadevo narejeno bolj elegantno in sicer preko pedala. Ročno zavoro se nato sprosti s potegom za ročico, ki se nahaja levo od volana. Malce nerodno je le to, da je ob ponovni uporabi pedala ročne zavore potrebno paziti, da je ročica v pravilnem položaju.

Da pa Žaba le ni bila med najstarejšimi vozili na tistem območju, dokazujejo ostanki fiatovega kamiona iz 1. svetovne vojne, ki jih že več let selijo na različne lokacije po Kobaridu. Kadarkoli pridem tja, so vedno locirani kje drugje.
Ostanki so zanimivi zaradi tega, ker se lepo vidi motor in prenos moči na kolesa preko verig, vključno z menjalnikom.

[Lovro]

Se nadaljuje...

[Citroenovc]

Ma fora tega Fiatovega kamiona je, da so ga pred xy leti potegnili iz Soče ... in mislim, da je posebnost bila, da je v motorju še vedno imel olje ... skratka - reklama za Fiat, da je še po zx letih "brezhibno tesnil" ...
Se mi pa zdi, da ne samo da ga selijo - ampak da ga je tudi iz leta v leto manj ...

[Lovro]

Mogoče je takrat tesnil, vendar sedaj ne bi, ker ima tisti pokrov na bloku, kjer je bil napis "Fiat" razbit in se vidi v motor.

[Lovro]

Aja, ali se vam zdi reportaža zanimiva in nadaljujem, ali pa že vse poznate, da ne bom brez veze nakladal?

[dvorjan]

Ti kar pisi, pa slike pripenjaj, bo vsaj vec Citroenarjev v moje konce prislo ... =)

[garac]

Lovro, piši, pa slikice lepi, veš, da radi prebiramo takšne zadeve, morda bo še kdo kaj dodal... Osebno sem se po teh koncih potepal pred leti s tudi kolesom in moram reči, da je bilo nepozabno.

[Lovro]

Ob obali Soče sem kar nekaj časa užival v razgledih in šumenju reke, nato pa sem se po isti poti vrnil nazaj do ceste, se vsedel v žabo in odbrzel naprej proti Bovcu. O Bovcu nima smisla izgubljati besed, saj je prav tako znano turistično središče, ki vam ponuja vse, od organiziranih pohodov, vodnih športov itd., zraven je tudi športno letališče za tiste, ki ste željni letenja z letalom ali padalom. Tik pred Bovcem se vam odpre tudi prelep razgled na gore. Ker sem se odločil, da se bom ustavljal samo tam, kjer še nisem bil, sem se ustavil le pri omenjenem razgledu, da sem ga poslikal in nadaljeval pot. Pravzaprav tam niti nisem imel načrta, kam naprej, zato sem se kar tako počasi peljal naprej proti Vršiču, dokler ne bi našel spet kaj zanimivega.

Omenjeni razgled, ter še ena slika, da se vidi zelena regica, s katero sem se vozil.

[Lovro]

Malo naprej od Bovca, ko sem se počasi vozil po cesti in užival v pogledu na pokrajino, so me še nekajkrat premamili razgledi, zato sem se ustavljal ob cesti in užival v razgledovanju, ter malo tudi poslikal.

Na levi sliki proti desni se (po mojem) vidi že na gorski prelaz Vršič.
Na desni sliki pa se odpira lep pogled na Pogačnikov dom na Križkih podih.