Potep po zahodni Sloveniji z žabo

[Lovro]

Si me prepričal, da sem, kljub oddaljenosti, dal okolico hudičevega mosta v plan.

Me veseli - to je tudi moj namen, da z mojimi reportažami vsem vam forumašem dam idejo za kak izlet.
V pripravi imam tudi mini reportažico za notranjski konec, ampak o tem kasneje.
Seveda priznam, da tudi sam uživam v pisanju teh potopisov, saj tako spet podoživljam tiste luštne trenutke, pa še veselje do pisanja take tematike imam.

[Lovro]

Malo prej sem napisal, da vam naj bi izlet ob koseških koritih vzel tisti slabi 2 uri časa. Sam sem izlet namreč prestavil na drugo leto, zato pa vam objavljam tukaj link do osnovnih podatkov: http://www.dolina-soce.com/dolina_odkritij/naravne_znamenitosti/20120328152717104/ .

[Lovro]

Razlog za to je bil mlajši možakar, ki mi je prijazno pomahal, ko sem se peljal skozi vas Koseč in iskal primeren parkirni prostor. Ker mi ljudje dostikrat pomahajo, kadar se vozim z žabo, sem mu pač tudi sam pomahal v pozdrav in odpeljal naprej.
Ker nisem našel kakega označenega parkirnega prostora, hkrati pa nočem kar tako, meni nič-tebi nič parkirati ljudem na njihovih parcelah, sem obrnil in se zapeljal nazaj, da bi vprašal omenjenega možakarja, kje lahko parkiram.

Izkazalo se je, da je bil mož, ki se mi je predstavil z imenom Simon, tudi zagrizen citroenar in seveda me je povabil, da sem lahko parkiral na njegovi parceli. Padla je debata o žabi, nato o dveh spačkih, ki jih ravno obnavljata z bratom, nato pa me je Simon, kot pravi gostoljubni primorec, povabil še k sebi domov.
Tam mi je razkazal res hudo zbirko ostalin iz 1. svetovne vojne. Ker v tiste konce še ne zahaja prav veliko obiskovalcev, se po bližnjih pobočjih (in celo pri Koseških koritih) najde še precej stvari, od čelad, orožja, konzerv ter ostalih potrebščin, ki so jih takrat uporabljali, pa celo do kosti nesrečnikov, ki so tam padli.
Prav zanimiva je bila konzerva, v kateri je po napisih sodeč bilo po nekaj rezin različnih salam. Pa škarje, ki so še vedno uporabne in zelo ostre, katere so se nahajale v tastovi hiši še od tistih časov naprej. Simon mi je pokazal tudi takratne dereze, na katerih se je videlo razlikovanje med gospodo oficirji in ubogimi navadnimi soldati. Oficirske so bile že zelo moderno oblikovane, udobne, na vse načine prilagodljive, ubogi soldati pa so imeli na voljo le majhne štiri-zobe derezice za na podplate. Prav tako je bil kar čuden občutek prijeti v roke večkrat prestreljeno čelado.

[Lovro]

Med ogledom njegove zbirke mi je seveda ponudil tudi vino in žganje, ki ga kuha sam. Seveda sem bil firbčen in sem se raje odločil, da poskusim njegovo žganje.

O mila mati božja - tako dobrega žganja še v življenju nisem pil.
Simon namreč kuha različne vrste žganja iz raznih vrst sadja. Uporablja tudi različne kombinacije starih in novejših receptov, kot tudi kombinacije starejših in novejših sort sadja.
Očitno je res nadarjen za te stvari. Jaz sem poskusil dve vrsti žganja iz različnih vrst hrušk. Že vohati to žganje je pravi užitek. Namesto meni malce zoprnega vonja po alkoholu, je iz kozarčka vela prava eksplozija arom različnih hrušk. Po mojem sem vsaj pet minut z guštom ovohaval tisto žganje, preden sem ga spil. Pa okus... ojoj, saj vem, da se sliši, kot da pretiravam, ampak to morate probati. Veliko o kvaliteti tega žganja pove tudi dejstvo, da čeprav Simon ni kak znan oh in sploh uveljavljen žganjekuhar, njegovo žganje vseeno pijejo marsikje po svetu.

V glavnem, ko boste šli v posočje, res se vam splača zaviti v Koseč h Simonu Rutarju in kupiti njegovo žganje - ne bo vam žal, to vam garantiram. Simona dobite na telefonsko cifro: 041-341-107 oz. na naslovu Koseč 3a.

Simon je res zelo prijazen in gostoljuben mož, po guštiranju z žganjem mi je namreč še opisal, kako poteka pot po Koseških koritih, nato pa si je vzel še celo čas za to, da mi je pokazal še simpatičen kotiček z lepimi slapovi. Tam se lahko tudi kopate, voda ima namreč ravno pravo temperaturo.
Zato se mu tu še enkrat zahvaljujem in sem zato iz hvaležnosti tudi naredil tukaj še malce reklame zanj - upam, da ne zamerite - itak pa mi boste še hvaležni za to obvestilo, ko boste pili tisto žganje, hehe.

Do omenjenih slapov pridete tako, da malo pred Kosečem zavijete levo po klančku navgor, parkirate pri mali hidroelektrarni (vendar ne preblizu le-te, da ne bo avto v napoto) in se peš odpravite še kakih 100 metrov po klancu naprej.

[Lovro]

S Simonom sva po novi, s skobami opremljeni poti splezala še do naslednjega slapu, kjer res vlada mir v pravem pomenu besede in še pripravno za sončenje je. Res luštno.

Vsekakor je tale Koseč idealna kombinacija za tople dni. Najprej se odpravite na pohod po Koseških koritih, nato pa se greste kopat k omenjenim slapovom in tam še malo posedite v senčki s flaško žganja, ki ste ga kupili pri Simonu.

Aja, če greste v Posočje za več dni, lahko tudi prespite v hiši Simonovega tasta za res zelo zelo ugodno ceno, po mojem ceneje, kot kjer koli drugod.

[Lovro]

S Simonom sva nato naredila še en krog z žabo po vasi, nato pa sva se prijateljsko poslovila in odpeljal sem se naprej. Ker sem se pri Simonu zadržal kar nekaj časa, sem poleg Koseških korit na drugo leto prestavil ogled še nekaj drugih zanimivosti, kot npr. sirarski muzej v kobariški sirarni in Napoleonov most nad Nadižo pri Podbeli, malo naprej od Kobarida.
Seveda pa sem se obvezno moral vsaj na hitro ustaviti ob Soči pod kampom Lazar, kjer sem naredil tudi prve tri spodnje fotke.

Na poti proti Bovcu, se mi je malo naprej od Kobarida prikazal prečudovit razgled na hribe, oblite s svetlobo poznega popoldanskega sonca. Seveda sem takoj parkiral ob robu ceste in za kake tri minute užival v omenjenem razgledu (četrta fotka).

[gule]

Ajjjojjj, če bi imel 300 eur viška in par dni dopusta bi takoj štartal proti Bovcu, da vidim te lepote...kot otrok sem bil tam in nisem nikdar pozabil lepote teh krajev...Lovro super reportaža!

[dvorjan]

Lovro, se dobro da si se ravno pravi cas odpravil v Posocje. Vceraj so tu klestile 3 toce, tako da je bilo videti vse kot sodni dan.

[Lovro]

Ja, ponoči je ponekod kar precej klestilo. Upam, da vseeno ni bilo prevelike škode.

Drugače pa je Posočje res čudovita, skoraj pravljična dežela. Upam, da ji bo tudi v gospodarskem smislu šlo vse bolje.

[Lovro]

Aja, CikoCX je omenjal, da ni žabe na slikah. Na eni pa je le, slikano pred kampom Lazar.

[Lovro]

Edina točka, katere pa nisem hotel prestaviti na drugo leto, je bil slap Virje. Slap je del potoka Gljun, ki priteče iz pobočij v neposredni bližini Bovca. Slap je sicer visok le kakih 15 m, vendar je res zelo lep in zelo vreden ogleda.

Za slap sem izvedel čisto slučajno, ko sem prebral članek v Planinskem vestniku (kot zanimivost: edina slovenska revija, ki je začela izhajati celo že v 19. stoletju in še vedno redno izhaja). Omenjeni slap je namreč ena izmed točk ljubiteljev geocatchinga in avtor(ica?) članka je objavil sliko, ki mi je bila tako všeč, da sem si res moral ogledati ta slap.

Do njega se pripeljete tako, da v centru Bovca zavijete levo v klanec navzgor, mimo cerkve, v smeri vasice Plužna. Cesta se najprej vzpenja, nato pa se spusti proti Plužni. Vožnja traja par minut, zato se ne ustrašit ozke ceste in kar pogumno naprej. Mene je namreč že skrbelo, da sem zašel. Na srečo sem se pripeljal mimo dveh zelo prijaznih deklet, ki sta mi potrdili, da sem na pravi poti in mi dali še natančne napotke, kako naprej.

Vsekakor moram na tem mestu res pohvaliti prijaznost ljudi, ki živijo v Posočju.

V Plužni boste spet zavili desno v klanec navzgor. Na vrhu klanca se začne še ožja betonska cestica, ki se spusti do table za slap Virje. Tam je tudi nekaj prostora za parkiranje.
Od tam vas še čaka 5 minut hoje po potki navzdol. Že po nekaj metrih se vam odpre razgled proti slapu, kakih 50 m nižje (prva slika).

Zaradi dokaj pozne ure tam ni bilo več nikogar in lahko sem za par minutk v miru užival v šumenju slapu.
Slap je res lep, tudi v okolici vlada nekakšen mir. Predlagam, da greste tja zgodaj zvečer, ko zaradi pojemajoče svetlobe pride do izraza čudovita zelena barva rastlinja, ki obrašča skalo, čez katero v dveh pramenih teče slap in čudovita zelena barva vode.

[Citroenovc]

Èe bi pa od točke parkiranja nadaljeval peški čez most in se dvignil gor na plato - bi prišel pa do idiličnega zajetja za MHE Plužna.

[Lovro]

Po ogledu slapa sem se odpravil naprej proti Vršiču, na kratko sem se ustavil le v Trenti, da sem še malo posedel ob Soči, v katero sem res že kar malo zaljubljen, hkrati pa sem se moral še malo bolj toplo obleči.

Sledil je spust iz Vršiča in obvezen postanek na večerji v Koči na Gozdu, ki jo moram spet pohvaliti. Hrana je še vedno izvrstna, osebje še vedno zelo prijazno.

Zanimivo je bilo tudi to, da je dekle, ki je tam streglo, ki je bilo po mojem stara le kakih dobrih 20 let, ne samo pohvalila avto, ampak je točno vedela, da je to žaba DS. Vsaka ji čast! Sem bil kar presenečen.
Po drugi strani pa so neki mladi fantje pred kočo žabo komentirali le v smislu: "glej, en star avto, pa kako ozke gume ima, s tem pa se ne bi dalo dobro driftat". Sem se kar nasmejal, he he.

Ko sem pojedel hrano, sem še malo posedel pred kočo in užival v tišini, nato pa sem se odpravil proti žabi, kjer sem se zapletel še v krajšo debato s tremi starejšimi možakarji. Najbolj zanimivo zgodbo je povedal eden izmed možakarjev, kako je bil kot mlad fant razočaran, ko je oče pripeljal domov namesto nove žabe, le Fiat 125, pa čeprav ga je že nekaj tednov prej žical, naj kupi žabo, he he.

Po zaključeni debati sem se opravil direktno domov, saj je bila ura že 10 zvečer, avto pa brez vinjete za avtocesto. No ja, itak se je bilo bolj zanimivo peljati po stari cesti, tako da sem se pripeljal domov praktično ob polnoči.

Za zaključek mogoče še to, koliko časa vam vzame ta izlet: jaz sem iz Vrhnike startal ob 7:30 in se po stari cesti vrnil domov malo pred polnočjo.

Ogled hriba Mengore vam bo vzel v povprečju cca. 2 uri, enako velja za Tolminska ter Koseška korita. Èe ste hitri, lahko za vsako našteto točko porabite tudi le po 1 uro, vendar dvomim, da boste ob vseh tistih lepotah le švignili mimo, kot konj s plašnicami. Èe vam bo katera od točk zelo všeč, boste kvečjemu ostali tam še malo dlje.
Slap Virje pa vam, z vožnjo iz in do Bovca vred, utegne vzeti kako uro.

Bilo je luštno, jaz sem res užival, pojdite tja in uživajte. Vsekakor nameravam drugo leto spet nadaljevati z reportažo, vi pa čim bolj uživajte v dopustniškem času, ki je že tu.

[superca13]

Drugače pa je Posočje res čudovita, skoraj pravljična dežela..

Se absolutno strinjam.
Že odštevam dneve, ko ga ponovno mahnem tja za kak teden

LP
S

[Lovro]

Èe bi pa od točke parkiranja nadaljeval peški čez most in se dvignil gor na plato - bi prišel pa do idiličnega zajetja za MHE Plužna.

Hvala ti za nasvet - slišal sem za to zajetje in razmišljal, kje je. Mislil sem, da se je treba spustiti še naprej po tisti betonski cestici. Vendar me je že malo preganjal čas, da ujamem še večerjo v Koči na Gozdu, zato se nisem odločil za nadaljnje raziskovanje.

Kje pa je tam kak most? Nižje doli po cesti?

Drugi teden avgusta gremo cela familija v Kranjsko Goro in planiramo tudi izlet do Tolminskih korit in slapu Virje, pa bi si res radi ogledali še zajetje.