Potep po zahodni Sloveniji z žabo

[Čojko]

Vidi ti veleposestnika. :emot77:

Bova morala ob priliki še kaj podebatirat o teh krajih, da si bom lahko še kaj ogledal med vdorom na tvoje ozemlje. :BigThumbs:

A veš, da imam eno res lepo turo v mislih. Kar precej po makedamskih cestah z višinci,... bi bil morda za?

[Lovro]

Bova na vezi. Konec septembra imam sicer že jaz neke vožnje v glavi.
Lahko pa se menimo avgusta ali oktobra.
Sporoči mi kaj imaš v mislih, lahko na ZS ali pa me pokliči.

[Lovro]

Seveda sem, nazaj grede proti Tolminu, spet užival v vožnji po lepo speljani makadamski cesti, katero sem opisal in poslikal že v reportaži za leto 2013, ko sem obiskal Javorco. Le makadam ni bil več tako gladek kot takrat, ampak, kljub temu, še vedno v odličnem stanju.

Z vožnjo sem nadaljeval do Kobarida, kjer sem parkiral pri kampu Lazar.
Moj namen je bil ogled slapu Kozjak. To je sicer ena najbolj obiskanih turističnih točk. Ker pa tam že nisem bil vsaj 15 let, sem se odločil, da si "osvežim spomin".
Svetujem vam, da se do Kozjaka raje odpravite od omenjenega kampa. Ker če boste startali z nasprotnega brega Soče, boste morali lep del poti prehoditi po soncu.

Najprej prečite Sočo preko zanimivega visečega mostu, ki je nekaj daljši od 50 metrov. Nato vas lepa potka vodi skozi senčnat gozd in tudi mimo dveh nekdanjih vojaških kavern.
Tu poteka tudi pot miru na temo 1. svetovne vojne. Na TIC se vsekakor pozanimajte o njej, dobili boste tudi navodila za pot. Pot je res vredna ogleda bodisi zaradi ostalin iz vojne, bodisi zaradi lepo speljane poti. Odsvetujem pa to prehoditi v najbolj vročem delu leta, ker so nekateri deli precej izpostavljeni soncu.

[Lovro]

Pot vodi tudi čez simpatičen mostič, pod katerim se nahaja zelo slikovito in globoko korito s slapom.

[Lovro]

Pot preide v gozdno stezo, kasneje pa v simpatično umetno stezico, ki vas vodi v sotesko s slapom Kozjak.

Ker sredi junija še ni neke gužve, sem si lahko v miru ogledal slap in ga tudi poslikal.

[Lovro]

Mislim, tale fotkič na experii pa res ni vreden pol rabljenega bureka.
Malo sonček posije in so slike fuč.

Po drugi strani pa ženin LG dela boljše slike, kot naš fotoaparat.
Kakorkoli, obljubim (dokler ne dobim kakega telefona z boljšim fotkičem), da bom na bodoče izlete vzel s sabo fotoaparat.
Za obe reportaži iz izletov z žabo, pa bodo pač morale služiti experiine fotke.

[Lovro]

Ob cesti Kobarid - Bovec, pri oznakah za kajakaško izhodišče Srpenica 1, v bližini vasi Žaga, se levo odcepi kratka makadamska cesta, ki vas pripelje do parkirišča, kjer se nahaja lep slap potoka Sušec.

Slap velja za zelo primernega za začetnike v kanjoningu in tudi jaz sem srečal eno tako skupino, ko sem se povzpel ob slapu navzgor.
Prav zanimivo jih je bilo opazovati, kako so se dričali med posameznimi tolmuni. Najbolj zabaven del zanje je bil, ko jih je vodič najprej spustil do polovice višine slapu, nato pa popustil vrv in so prosto oddrseli navzdol. Seveda je skoraj vsak spustil krik, bodisi presenečenja, bodisi veselja.

Hoja do vrha slapu vam bo vzela kakih 5 minut in lahko boste uživali v pogledu z vrha slapu na tolmune pod vami in tudi nad vami.

Ustavil sem se tudi pred Bovcem in tradicionalno slikal žabo pred zelo slikovito goro Svinjak oz. Bovškim Matterhornom, kot ji domačini pravijo. Tu sem namreč že pred sedmimi leti slikal tisto zeleno ex-Robijevo žabo in leto kasneje še mojo bivšo žabo, zato se je spodobilo, da tam fotografiram še mojo novo lepotico.

[Lovro]

Poleg naravnih znamenitosti, si po navadi ogledam še kako ostalino iz 1. svetovne vojne.

Ker tu gre že za bovški konec, sem izlete poiskal na povezavi: https://www.bovec.si/ , kjer vam, podobno kot za Posočje tudi tu lepo predstavijo njihove znamenitosti in izlete.

Za ogled sem izbral muzej na prostem Èelo, kjer so ostanki avstro-ogrske topniške utrdbe.
Na cesti, v smeri proti Trenti, se boste ustavili v kraju Kal-Koritnica. Malo naprej od gostilne, na levi strani, tik ob cesti, vas bo usmerjevalna tabla usmerila proti Svinjaku in omenjenem muzeju. Prav tako boste od tam lepo videli tudi vrh Svinjaka.
Pot je večinoma spet senčna, do muzeja pa boste potrebovali cca. pol ure hoje navkreber.

Tako sem parkiral v bližini table in se odpravil na ogled. Pot vas najprej vodi med hiše in skozi lep vrt in je označena z markacijami (pot na Svinjak). Nato boste nekaj minut hodili med škarpami do pobočja, kjer se lahko malo odpočijete in si privoščite lep razgled na Kaninsko pogorje. Kmalu nato, pot zavije v vse bolj gost senčnat gozd. Ma je kar pasalo, saj je bil, kljub poznemu popoldnevu, dan še vedno vroč.

[Lovro]

Èez kakih 15 minut zavijete levo z markirane poti proti Svinjaku in po 5 minutah se pred vami pojavi obzidje trdnjave.

Obzidje je večinoma očiščeno, tako da se lepo vidi, kako je to nekoč izgledalo.
Tam je tudi informacijska tabla, katero sem fotografiral, da si lahko na hitro  preberete osnovne podatke o njej, če vas zanima.

Trdnjava je sestavljena iz obrambnega kroga s strelnimi linami, ki ga je branila pehota, v središču pa se nahaja topovski položaj (zadnja slika), do katerega vodi pot preko širšega, verjetno nekoč pokritega bivalnega prostora.

[Lovro]

Desno zgoraj od luknje za topovsko cev, je manjša betonska ploščad, ki je naravnost idealna, da v miru in tišini posedite na njej.

Prav lušno je bilo sedeti tam, na od sonca toplem betonu in opazovati od nizkega sonca osvetljena pobočja kaninskega pogorja, Bovško dolino ter Rombon, ki se dviga nad trdnjavo Kluže, katero sem obiskal lani.

Ko sem sedel tam, sem počasi in z guštom pomalical, še nekaj časa užival v razgledih in večernem soncu, nato pa se spustil nazaj do vasi, kjer me je pridno čakala žaba.
Uf, se je bilo spet fino vsesti vanjo in uživati v vožnji do naslednje točke, ki sem si jo nameraval ogledati.

[Lovro]

Mi je en tak pravi gušt, ko med vožnjo žabe vidim njen levi blatnik in haubo, tega pri novih avtih večinoma ni, razen pri kaki mečki.

Med tem guštiranjem v vožnji po vijugasti slikoviti cesti proti Trenti in omenjenem pločevinastem razgledu, sem se odločil, da (prav tako po mnogih letih) obiščem še eno hardcore turistično točko - izvir Soče.
Do tam pridete tako, da pri 49. serpentini zavijete proti Koči pri izviru Soče.
Od omenjene koče, vas čaka še cca. 15 minut vzpona. Zgornji del poti je bolj zahteven in zato zavarovan z jeklenicami, ki vam bodo v pomoč pri vzponu.
Èe ne marate zahtevnejših poti, lahko, tik pod jeklenicami, stopite le do razgledišča, kjer si lahko tudi ogledate lep slap, tik pod izvirom.

Parkiral sem pred tamkajšnjo kočo in se nekaj matral s fotografiranjem, nato pa se raje odpravil po, na začetku lepo okrašeni stezi, proti izviru.
Pot me je na začetku ob slikovitem potočku v strugi Soče, nato pa skozi gozdno stezo, pripeljala do omenjenih jeklenic.
Tik pred njimi, vas oznake usmerijo še po nekaj metrih steze do prej omenjenega razgleda na lep slap. S slapu se nudi tudi razgled nazaj v dolino in na okoliške gore, tako da boste deležni lepih razgledov, tudi če ne greste naprej po zahtevni poti.

[Lovro]

Èe boste nadaljevali pot naprej, se po kratkem poplezavanju ob jeklenicah, kmalu pred vami prikaže votlina, iz katere priteče moja preljuba Soča.

Tokrat vode ni bilo veliko, torej tudi bučečega slapu, ki mi je ostal v spominu izpred mnogih let nazaj, ni bilo.
Je pa bilo zato prav zanimivo pokukati v samo votlino, na dnu katere je ležalo mini smaragno jezerce. Prav lepo za videti.
Tudi od tu se vam odpre lep razgled na dolino z okoliškimi gorami.

Ker se glavna sezona še ni začela in zaradi večernih ur, ni bilo nobene gužve in sem si lahko vse našteto prav lepo v miru ogledal.
Vmes sem poklepetal še s simpatičnim slovensko-nemškim parčkom, ju poslikal za spomin, nato pa sem se počasi odpravil nazaj do koče, saj me je moj želodec polagoma začel opominjati, da je čas za večerjo.

[Lovro]

Kot vedno, sem si večerjo privoščil v meni najljubši Koči na gozdu (tudi nova Tonkina koča je ne prekaša v kulinariki), še prej pa sem spotoma na vrhu Vršiča in pred kočo, poslikal še mojo žabo.
S tem sem tudi zaključil izlet in se po avtocesti odpeljal domov.

Trenutno je sicer okolica pod kočo zaradi obnove ceste razkopana, vendar naj bi vse, po zaključku del, vrnili v prvotno stanje.

Za konec pa še standardna fotografija guštiranja ob večerji, ob razgledu na Špik.
Ker se slabo vidi, sem zato dodatno objavil sliko iz kontra smeri (nekaj dni kasneje), torej izpod vrha Špika proti koči (malce levo od sredine slike).

[Lovro]

Kot vsako leto, bom dopolnil še seznam vseh točk, ki se jih splača videti v Posočju oz. v okolici Vršiča:

- Most na Soči; čudovito umetno jezero z barčkom na prostem ob obali in sprehajalnimi potmi,
- pot ob Soči in pritokih od Èezsoče do Vodence,
- Napoleonova pot nad Sočo z Napoleonovim mostom,
- Napoleonov most nad Nadižo; čudoviti samotni kotički in možnost plavanja v tolmunih Nadiže,
- Napoleonov most v dolini Trebušice,
- Bolnica Franja (pri Cerknu na poti v posočje),
- rutarska lipa v vasi Rut,
- energijska pot Na most po modrost pri Mostu na Soči,
- alpska dolina Zadnjica z lepimi razgledi na hribe,
- alpska dolina Zadnja Trenta z lepo sotesko in slapom na koncu,
- alpska dolina Bavščica,
- alpska dolina Lepena,
- Tolminska korita,
- Velika soška korita,
- Koseška korita; pri Simonu lahko tudi kupite njegovo odlično žganje ali pa za ugodno ceno najamete apartma pri njih,
- Šunikov vodni gaj,
- lepa obala Soče pod kampom Lazar ali pa malo pred Trento,
- slap Pršjak,
- slap Boka,
- slap Virje (potok Gljun) z umetnim jezercem v bližini,
- slap Sopota,
- slap Curk,
- slap Kozjak,
- slap potoka Sušec,
- Divje jezero (malo pred Idrijo na poti v Posočje),
- izvir Soče,
- izvir Tolminke,
- hrib Mengore; veliko ostalin 1. svetovne vojne,
- hrib Javorca; čudovita cesta za vožnjo s starodobniki ter lepa cerkev in razgledi na hribu,
- hrib Mavrinc; zelo lep razgleden hrib (malo več hoje),
- hrib Kumlehova glavac; zelo lep razgleden hrib v bližini Mavrinca (malo več hoje),
- hrib Kozlov rob z urejenimi ostalinami gradu nad Tolminom in lepimi razgledi,
- hrib Vrh Vršiča nad prelazom Vršič,
- planina Pecol,
- razgledišče pod Vršičem,
- razgledna točka Žlejžn pri vasi Èadrg z lepo slikovito cesto do tja (tam je tudi ena najdebelejših, več 100 let stara hruška),
- trdnjava Kluže,
- trdnjava Fort Herman (s slikovito potjo na Rombon z umetnim predorom, ki vodi tudi do ostalin 1. svetovne vojne po hribih),
- muzej prve svetovne vojne v Kobaridu,
- muzej prve svetovne vojne na prostem na Kolovratu,
- muzej prve svetovne vojne na prostem Ravelnik,
- muzej prve svetovne vojne na prostem Èelo,
- planinski muzej,
- cesta na Mangartsko sedlo (oz. Mangrtsko po primorsko),
- prelaz Vršič,
- Koča na Gozdu (lepi razgledi in odlična kulinarika).

[Lovro]

Ko boš imel zopet žabo toplo priporočam tole
Dokaj neznan in zelo pomemben spomenik v originalnem stanju.

Tole sem ponovno še enkrat prebral šele ob začetku pisanja te reportaže - tako da bo tale zadeva na vrsti drugo leto.