Potep po zahodni Sloveniji z žabo

[Lovro]

Glede na to, da spet imam žabo, sem se letos (20.6.) še toliko bolj z veseljem spet odpravil v Posočje.

To je bil moj deveti izlet, odkar pišem to reportažo, torej bo drugo leto že jubilejni, deseti, samo reportažo pa pišem že osmo leto.

Dan pred odhodom, sem spet obredno pregledal žabo (oh, kak gušt je to), naslednje jutro pa spakiral še nekaj nujnih stvari za na pot v prtljažnik (malica, pijača, pohodne superge in kaj za ogrnit).

Za rob vetrobranskega stekla sem zataknil še dišečo "smrečico", ki nam jih je v BIH podaril Tiki (matr, smo očitno morali tam oreng smrdet, he he) in krenil na pot (kakšen gušt je šele to).

[garac]

kako je s srečevanjem na Mangartski cesti? je dovolj široka, so izogibališča ali kako?

[Lovro]

Po obvezni kavici v Idriji, sem si, po Èojkovem nasvetu, ogledal napoleonov most, ki se skriva v dolini Trebušice, malo naprej od slapu Pršjak, o katerem sem že pisal.

Tako sem iz magistralke pri Dolenji Trebuši zavil levo in se po simpatični vijugasti cestici pripeljal do omenjenega mostu. Most se nahaja, kake 2 minuti spusta od ceste in je že precej zaraščen, vendar še vedno dokaj lepo ohranjen. Z mostu se lepo vidi struga, na eni strani kamnita, na drugi pa peščena.
Žal se močna svetloba in fotkič v mojem trenutnem mobilcu ne razumeta najbolje, tako da je marsikatera slika žal presvetla. Bom ob temu telefonu očitno spet moral začeti s sabo jemati klasičen fotoaparat, dokler spet ne dobim kakega  mobilca z boljšim fotkičem.

Tu sem nekaj časa posedel na peščenem otočku sredi struge Trebušice in si, ob šumenju potoka, tam z guštom privoščil tudi zajtrk.

[Lovro]

kako je s srečevanjem na Mangartski cesti? je dovolj široka, so izogibališča ali kako?

Kolikor se spomnim, je cesta večinoma dovolj široka za dva avta in ni nekih težav s srečevanjem, razen če sedaj kaj delajo tam (nazadnje sem se tam vozil par let nazaj).

[Lovro]

Ko sem se povzpel nazaj do ceste, sem se z zadovoljstvom ozrl proti žabi, ki me je čakala tam.

Po dveh letih premora, je res nekaj krasnega, ko sem se spet lahko podal v Posočje z mojo žabo.

Èeprav zgledajo ti predeli precej nenaseljeni, se kar pogosto ob cesti ali pa na bližnjih hribčkih, pojavljajo hiše in kmetije.
Luštni konci so to in kar kličejo po še nadaljnjem raziskovanju.

[Čojko]

Ja, cesta je lepa, asfaltna, jo redno pometajo s kamionom in dovolj široka.
@Lovro, naj ti se povem da si zajtrkoval si na moji zemlji.

Pa tista dva kamna v Trebuščici nista od vedno tam oz. imata posebno zgodbo povezano z krtovo hišo (tista s slamo krita hiša). Kako je kmet pretental hudiča.

Pa tisti hrib je Poldanovec oz. Musolinijeva glava če se malo temeljiteje pogleda.

[Lovro]

Vidi ti veleposestnika. :emot77:

Bova morala ob priliki še kaj podebatirat o teh krajih, da si bom lahko še kaj ogledal med vdorom na tvoje ozemlje. :BigThumbs:

[Lovro]

Pot sem nadaljeval do Mosta na Soči. Tik pred samim krajem sem fotografiral lep železniški most, ki se vije čez dolino.

Zanimivo mi je, da je del mostu kamnit, del pa jeklen. Je tako od nekdaj ali je bil tisti jekleni del narejen naknadno?
Sem kasneje malo brskal po netu, pa nič našel, ni mi pa takrat potegnilo, da bi vprašal kakega domačina.

[Lovro]

Kot vedno, je sledil postanek ob tamkajšnjem lepem turkiznem akumulacijskem jezeru, kjer si privoščim pivo.

Tokrat sem jezero slikal z malo višje točke, tik ob cesti in je še lepši razgled nanj in hribe zadaj. Barva tega jezera je namreč res čudovita.

Tradicionalno (predvsem za Guleta) pa sem slikal tudi oni drugi razgled na jezero, za pivom.

[Lovro]

Ko sem lani obiskal razgledno točko Žlejžn, s katere se, med drugim, vidi Javorca s cerkvijo, o kateri sem tu že pisal, sem opazil tudi makadmsko cesto, ki se je lepo vila po dolini med omenjenima točkama.

Kot je takrat napisal Citroenovc, vodi ta pot do planine Polog, od koder se nato, kot mulatjera, dvigne do izvira Tolminke pri planini pod Osojnico.

Parkiral sem pri rampi (zapornici), malo nižje od planine Polog, kjer lahko kupite tudi njihove mlečne izdelke.
Ko sem se odpravil peš naprej, je ravno od tam do rampe pripeljal lastnik oz. oskrbnik, za katerim sem nato zaprl rampo, da mu ni bilo treba iz vozila.
Seveda je takoj opazil žabo in nostalgično pripomnil, da žal take avte videva samo še v starih filmih. Prav vesel je bil, ko je po dolgem času spet videl žabo v živo.

Od rampe, do planine vodi simpatičen kolovoz. Ko sem se ozrl nazaj proti desni strani, sem lahko videl tudi proti razgledni točki Žlejžn (v središču 2. slike), s katere sem lani opazil to pot.

Ob rampi pod omenjeno planino se nahaja tudi informacijska tabla z glavnimi zanimivostmi teh krajev, še več pa lahko zveste na tej povezavi: http://www.gore-ljudje.net/novosti/22130/

[Lovro]

Pot od rampe, pa do izvira Tolminke na planini pod Osojnico, vam bo vzela kako urico hoda, odvisno od vašega tempa.

Najprej vas vodi čez pašnike in lepo senčnat gozd, nato pa se kolovoz spremeni v mulatjero, ki vas, lepo v serpentinah, vodi navzgor po gozdnatem pobočju.
Nato se gozd začne počasi redčiti, pot se zravna in vas po nekaj minutah hoje pripelje do planine pod Osojnico, prekrasnega travnika v objemu Bohinjskih gora in Krnskega pogorja.

Na travniku je polno zanimivih balvanov, kot je npr. ta na sliki, iz katerega raste celo mlado drevo. Le-ti kar vabijo, da se človek vsede v njihovo senco in v miru uživa v gorskem miru in tišini.

[Lovro]

Tu sem si ogledal tudi izvirčke, ki tvorijo sam izvir Tolminke.
Ti njeni potočki so nato prav luštno razpredeni po spodnjem delu travnika ter okoli tamkajšnje lovske koče.
Res je vredno to videti in če ste ljubitelj narave, vam ta izlet res priporočam.

Po ogledu sem se udobno namestil na travniku, pomalical sendvič in nato še naprej užival v tamkajšnji naravi.
Ma, res je bilo lepo tam gori, eden lepših kotičkov, prav res.

[gule]

Opa. Tole pa je lokacija. Gajbica, roštilj, lubenica...

Lepo ti to nam pišeš. Si priden.

[Lovro]

Trudimo se. :BigThumbs: :BigThumbs:

[Lovro]

Se nadaljuje...