Potep po zahodni Sloveniji z žabo

[Lovro]

@Grgos
Po mojem javno objavljanje individualnih ocen težavnosti ture ni ravno najboljša ideja.
Tako da bom vesel, če boš odstranil oz. ustrezno popravil svoj odgovor.

[Lovro]

Pa nadaljujmo s tole "turško telenovelo".

Letos sem se odpravil na jubilejni, deseti izlet v Posočje. Èas hitro mineva, vsaj meni se tako zdi.
Tokrat mi je prvič malce zagodlo vreme in zato nisem uspel videti vsega, kar sem planiral. Pa nič hudega, bo ostalo za drugič.

Na kavici v Idriji sem srečal še enega člana CKS z njegovim kolegom in izlet se je začel z prav luštno citro-debato.
Seveda se nisem mogel izneveriti tradiciji slikanja razgleda in piva v baru ob jezeru pri Mostu na Soči.

[Lovro]

Prva točka, ki sem si jo ogledal, je bila nemška kostnica pri Tolminu.
Na mestu nekdanjega pokopališča nemških vojakov, padlih v 1. svetovni vojni so jo tik pred 2. svetovno vojno zgradila nemška podjetja z materialom, pripeljanim iz Tirolske.
Kostnica je zgrajena v obliki stare trdnjave z okopi in obrambnim jarkom, kar se vidi iz slik.
V njej je pokopanih 1000 vojakov, znotraj obzidja se nahaja tudi kapela, ki pa je zaklenjena.

Vrata obzidja so narejena iz puškinih cevi, tudi sam vhod je kopija trdnjavskega, ki je z zavitim hodnikom čim bolj oteževal prodor osvajalcev.

[Lovro]

Ob kostnici se nahaja tudi učna gozdna pot, ki bo, če že ne vas, sigurno zanimala in razveselila vaše otroke, če jih imate.
Predstavljena so različna drevesa, lovska preža in jasli za krmljenje, tam je tudi gozdni bivak.
Tudi jaz sem si jo delno ogledal in jo hkrati izkoristil kot bližnjico do moje Žabe, ki me je čakala parkirana lepo v senčki.

[Lovro]

Z vožnjo sem nadaljeval v smeri Kobarida, od katere sem nato zavil v hrib proti planini Kuhinja pod Krnom.
Na poti tja sem se ustavil še v Vrsnem, kjer se nahaja rojstna hiša Simona Gregorčiča.
Vrsno je majhna gručasta vasica z lepo obnovljenimi starimi hišami. Žaba je prav pasala v ambijent tistih uličic.
Ogledal sem si zunanjost, sploh pa dvorišče, ki je res lepo urejeno, za ogled notranjosti pa je potrebno poklicati na telefonsko številko, navedeno na vhodnih vratih.

[Lovro]

Malo nad Vrsnim sem se zopet ustavil, da sem lahko fotografiral to zelo fotogenično vas.
Pravzaprav sem se ustavil še večkrat, da sem poslikal tudi res slikovito cesto in pokrajino z raznimi lepimi detajli ob njej.

[Lovro]

Se nadaljuje.

[gule]

Lovro, ko bom v Slo, se zapeljeva skupaj v Bovec, da najdem žlahto. Seveda z žabo in mogoče še kakšno kampiranje z saæem ob Soči?

[Lovro]

Može.

[Lovro]

Tako sem se peljal proti planini Kuhinja, se ustavljal in fotografiral lepe poglede na okolico, dokler nisem prispel do simpatične cerkvice pod drevesom in z lepim pogledom na tamkajšnjo pokrajino.
Vzpel sem se do nje, se usedel na klopco pred njo, pomalical in nato kakih 20 minut sedel tam ter užival v miru in tišini.

[Lovro]

Moje posedanje pred cerkvico je zmotil dež, ki je vse močneje padal, tako da sem ta naliv raje prevedril v Žabi.
Je pa bila dobra stran tega, da sem v tem času ponovno usposobil Žabino uro, da spet lepo točno tiktaka.

Zapeljal sem se še do planine Kuhinja, kjer me je zopet vedro vreme spodbudilo v nadaljnje raziskovanje.
Pod vasjo Krn se namreč skriva zanimiva skalna tvorba v obliki velikega gobana. Baje je do nje speljana neka nova pot, ki pa je nisem našel in sem se zato odpravil po stari, kjer so mi obledele oznake kazale pot.
Žal pa je pot močno zaraščena, že na začetku so me prav lepo zmočili tudi pol metra široki listi, da kasnejšega gostega grmovja niti ne omenjam. Skratka hlače so bile mokre za ožet, ko sem prišel do posebno zaraščenega mesta, kjer bi prav prišla že kaka mačeta. Moje razmišljanje ali naj grem naprej, so prekinile prve težke kaplje naliva, ki me je do konca opral, da sem bil moker kot miš, zato sem se raje vrnil do Žabe, kjer sem se preoblekel.

Nato sem se raje spustil nazaj v dolino in si v Kobaridu ogledal še Italijansko kostnico (od zunaj) in užival ob pogledu na Sočo pod njo.

[Lovro]

Nad Krnom je bila že dalj časa jasnina, pa sem se odločil, da se povzpnem do planine Zaprikaj, kjer se nahajajo obnovljeni ostanki vojaških položajev in prav lepa gorska pokrajina.
V tretje naj bi pač šlo rado. Predlani sem se raje odločil za ogled slapu tam v bližini, lani pa je bilo prevroče.
Žal pa mi je kmalu postalo jasno, zakaj tista jasnina. Zelo mrzel veter je namreč razpihal tamkajšnje oblake in še naprej hladil okolico. Ker sem bil premalo oblečen, je morala planina spet počakati na drugo priložnost.

Tako sem le poslikal veduto Drežnice pod vrhom Krna in se raje odpravil na pivo v kamp Lazar.
Nato sem še malo šel posedet ob Sočo pod zanimivo razgledno točko na vrhu skale (druga slika), ko se je vreme zopet začelo kisati.
Zato sem se po nekaj minutah sproščujočega poslušanja šumenja Soče vrnil do Žabe in se kar nazaj preko Idrije odpeljal domov.

Kakorkoli, čeprav tokrat nisem utegnil videti vseh planiranih stvari, se je bilo luštno potepati tam, poleg tega sem med vožnjo nazaj preko Idrja dobil idejo za nov izlet.

[Lovro]

Èeprav letos nisem ničesar napisal, to še ne pomeni, da nisem bil v Posočju. Žal pa je na tem izletu prišlo do naleta, ki mi je posledično malo skrajšal izlet in žabo, tako, da nekaj časa nisem imel neke volje do pisanja.
No, zdaj, ko je žaba popravljena, naj zapišem, kaj sem tam obiskal.

Prva postaja so bile še tretje klavže, ki jih med izletom po Idriji še nisem obiskal. Da se ne bom ponavljal, več o tem boste našli v tem poročilu: http://www.citroenar.eu/showthread.php?t=16058 .
Do omenjenih klavž vodi simpatična gozdna cesta.
To so Kanomeljske klavže, zgrajene leta 1813 v času Ilirskih provinc pod Napoleonovo vladavino, o čemer priča tudi slabo berljiv napis na prastari plošči v bližini: Sub imperio Napoleonis anno 1813.

[Lovro]

Za približno zadnjih 500 m odsvetujejo vožnjo z avtom. Verjetno je razlog tudi v tem, da se pri klavžah ne da obrniti, kar pa niso napisali. :emot77:

Tako sem lahko izbiral med vzvratno vožnjo nazaj ali pa da malo po malo obrnem kar tam. Ker je bilo zadnjih 100 metrov precej slabih z velikimi kamni na cesti, sem raje uporabil drugo možnost. Na srečo je, tik ob robu ceste, raslo majhno drevesce, ki mi je služilo kot orientir, da med obračanjem nisem zapeljal čez rob v globel na drugi sliki. :BigThumbs:

[Lovro]

Nato sem si lahko v miru pogledal klavže, ki so jih tudi lepo obnovili, malo navzdol, malo na akumulacijsko jezero, tam imajo tudi precej velik roštilj.
Èeprav gozd zakriva pogled naokoli, mi je vseeno uspelo slikati en mini idiličen razgledek.