Potep po zahodni Sloveniji z žabo

[Lovro]

To je bil moj že enajsti citro izlet v tiste kraje, drugo leto pa bo tudi deseta obletnica mojega prvega izleta tja.

V tem času sem res ogromno videl in zato sedaj v osnovi tudi zaključujem s to dolgoletno reportažo.
Sicer se bom še odpravil v tiste kraje, ker bom začel raziskovati tudi širšo okolico Posočja. To pomeni, da se bom, bolj ali manj, vozil tam čez do drugih zanimivih lokacij.

Èe bom spotoma našel še kak posoški bombonček, ga bom seveda objavil tu, ostalo pa v kaki drugi reportaži.
:BigThumbs::BigThumbs:

[Lovro]

Evo, leta 2010, torej točno pred desetimi leti sem se prvič odpravil v Posočje z žabo.

Kar lepa okrogla obletnica, kaj ne? Tudi prva objava v tej temi je bila objavljena takrat. Je pa bila to moja dvanajsta vožnja v tiste kraje.

Letos sem se sicer bolj ali manj le peljal tam čez, sem pa obiskal oz. skušal obiskati še dve dolinici, ki pašeta tja, pa bom zato kar tu objavil reportažo.

Ko sem raziskoval okolico Idrije in Vojskega, nisem prevozil ceste, ki Vojsko povezuje direktno z Dolenjo Trebušo.
Pa sem se odločil še to prevoziti in nato preko Posočja nadaljevati pot do ceste na Mangart in Predelske trdnjave, katero sem pred časom opazil z vrha enega od okoliških hribov.

Tako, kot vse tamkajšnje Idrske cestice, tudi ta ni skoparila s svojo slikovitostjo oz. slikovitostjo pokrajine ob njej.
Tudi nekateri klanci so vredni omembe. Pa seveda makadama ni manjkalo. Nekje na sredini poti je tudi zanimiv spomenik NOB v obliki križišča, kjer se stikajo nekdanje preskrbovalne poti za tamkajšnje prebivalstvo in partizane iz vojnih let.

Slikal sem z novim telefonom, torej sem ga še spoznaval. Tako utegne biti kaka slika malo razpotegnjena, motna. Na naslednjem potovanju so bile že boljše, vendar o tem v drugi reportaži, ki jo bom kasneje objavil.

[Lovro]

Brez tradicionalnega postanka v baru ob jezeru ob Mostu na Soči, z obvezno sliko piva za Guleta, tudi ni šlo. :BigThumbs:

Ob sproščenem pljuckanju piva je bilo zanimivo opazovati izplutje tamkajšnje turistične ladjice, urejene v stilu starih rečnih parnikov. Èe bi še malo povišali tista lažna dimnika na strehi, bi prav fino izgledala.

Spotoma sem zavil še na Kolovrat, kjer se mi je odprl pogled na Alpe z oblaki napovedanih popoldanskih ploh, ki so se že zbirali nad njimi. Ampak saj nismo iz cukra, pa sem nadaljeval pot.

[Lovro]

Naslednja postaja je bil vzpon po cesti na Mangart.

Sicer sem bi  že večkrat tam gor, vendar nikoli z žabo. Prav tako z novo žabo še nisem prevozil Vršiča. Pa se je spodobilo, da jo končno zapeljem na omenjeni dve gorski cesti.

Za vožnjo po Mangartski cesti je sicer potrebno plačati takso 5 EUR za vzdrževanje le-te, izjema pa so oldtajmerji in izleti raznih društev. Cesta je načeloma odprta od maja do novembra.

Po kramljanju s tamkajšnjima redarjema, sem se, skupaj z večjo skupino čeških motoristov s starimi Javami, odpravil navzgor. Ko sem jih prehiteval, smo si veselo mahali ter občasno trobili in ponovno spet, ko so prisopihali na vrh.

Kot sem že večkrat napisal, vožnja z oldiji po takšnih cestah je še bolj zanimiva, kot pa z novimi avtomobili.

Nekje na zadnji tretjini poti pred vrhom, sem pobral še nemški par, ki je štopal ob cesti. Zakuhal je namreč motor njunega avtodoma, pa sta ga pustila ob cesti, da se ohladi.

[dvorjan]

Luštno, kot vedno. =)

[gule]

A tisti par...to je bil trio manage, ali kako se temu reče?

:emot112:

[Čojko]

Nekje na sredini poti je tudi zanimiv spomenik NOB v obliki križišča,

Ta spomenik je v obliki pisemske kuverte, kjer so nepridipravi ukradli "znamko" oz. medeninasto spominsko ploščo padlim kurirjem med NOB.

[Lovro]

Hvala za pohvalo, Dvorjan. Tebi, Èojko, pa za obrazložitev. Ti si res pravi poznavalec tistih krajev.

Gule, pokvarenjače stari! :emot77:

[Lovro]

Na vrhu je kar pihalo, navsezadnje gre za višino 2055 mnv. Okoli sedla, do kamor pelje cesta, so se smukali oblaki.

Štoparja (na prvi sliki) sta se  topleje oblekla in nadaljevala pohajanje, jaz pa sem se spustil malce nižje, kjer je bilo malo več razgledov, tako po okolici, kot v dolino.
Sploh cesto je luštno opazovati, kako lepo je speljana, bodisi pod sedlom, bodisi, ko pogledaš njeno vijuganje v dolino.

Tudi pihalo je manj, zato sem si izbral lep kotiček in tam v miru pomalical.

[Lovro]

Malo naprej od odcepa, kjer s ceste proti prelazu Predel skrenete proti Mangartu, se v smeri mejnega prehoda nahaja Predelska trdnjava.
Več o njej si lahko preberete tu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Trdnjava_Predel .

Med prehodom skozi trdnjavo, se zoža tudi sama cesta, očitno so dali prednost ohranitvi trdnjavskih obcestnih zidov. Navsezadnje gre tudi za dokaj turistično cesto, sploh poleti. Domačinov, ki se dnevno vozijo tam na gorenjsko, pa verjetno, zaradi dokaj redkega prometa, tudi ne moti preveč.

Še nekaj slik ob cesti in pogled z nje na trdnjavo.

[fifk]

Vrhunsko Lovro, se že veselim obnove poti ob kavici.. ☕

[Lovro]

Od trdnjave je pravzaprav ostalo le še z grmovjem in drevesi precej obraslo golo zidovje.
Okoli nje je speljana pokošena steza, ogledati si je mogoče tudi del notranjosti.

Prav fino je bilo opazovati dve češki družini, ki sta si ravno takrat ogledovali razvaline. Ena od gospa je brala podatke o trdnjavi iz telefona, ostali, stari in mladi, pa so jo z zanimanjem poslušali in poskušali identificirati z njene strani opisane dele trdnjave.

S trdnjave se odpira tudi razgled proti dolini Loga pod Mangartom.

[Lovro]

Vrhunsko Lovro, se že veselim obnove poti ob kavici.. ☕

Hvala, seveda, sva na vezi.

[Citroenovc]

S trdnjave se odpira tudi razgled proti dolini Loga pod Mangartom.

Hiške, ki se vidijo v daljavi so pa vas Strmec.

Log je nižje dol in se ga s Predela ne vidi. Oz na fotki tja desno zadaj, kjer se združita dolini.

[Lovro]

Zapeljal sem se tudi v alpsko dolino Loške Koritnice; https://kraji.eu/slovenija/loska_koritnica/slo .

Solidna makadamska pot vas večinoma vodi skozi gozd ter plaz s hudourniško strugo. Èe žaba ne bi imela možnosti prilagajanja višine od tal, bi pri plazu tudi obstal.
Tisti odsek je bil namreč bolj primeren za mojo bivšo Vitaro in ostale terence, kot pa za gosposko limuzino.
Tako pa sem dvignil avto na najvišji nivo in se, lepo počasi in previdno, zapeljal čez strugo.
Ne glede na to, se je cesta kmalu zožila in prešla v stezo, zato sem kmalu moral žabo parkirati.

Med tem, ko sem razmišljal ali naj nadaljujem pot peš, se je še bolj stemnilo, okoliške hribe pa so začeli zagrinjati oblaki. Na srečo sem se dovolj zgodaj obrnil in ko sem se usedel nazaj v žabo, so po njej že zaropotale prve težke deževne kaplje, tako da sem se nazaj peljal v konkretnem nalivu. Malo me je skrbelo, če bo ta čas kaj priteklo po oni hudourniški strugi, vendar je na srečo še bila suha, ko sem se spet pripeljal tja.