Potep po zahodni Sloveniji z žabo

[Lovro]

Hiške, ki se vidijo v daljavi so pa vas Strmec.

Log je nižje dol in se ga s Predela ne vidi. Oz na fotki tja desno zadaj, kjer se združita dolini.

Točno tako, hvala.

[Lovro]

Ko sem se vozil nazaj v smeri Bovca, je pralo, kot za stavo, tako da so se avtomobili začeli ustavljati ob cesti.
Tudi jaz sem zavil na stran ob odcepu makadamske poti, ki vodi v dolino Bavšice, katero sem si tudi nameraval ogledati in počakal, da je dež ponehal.

V neposredni bližini je stal tudi avtodom, katerega lastnika očitno nista opazila, da sem tam parkiral. Sta pa očitno uživala v dežju, saj se je gospodična nenadoma pojavila iza vogala v vsej svoji lepoti golega telesa. Seveda je v hipu skočila za brisačo, možakar pa ji je nato moral, ves moker, vse znositi v avto.
Mi je bilo kar malo žal, da sem ju zmotil. Èe bi vedel, bi vsaj parkiral malo dlje. Sem pa vsaj imel lep razgled, če ga že v prejšnji dolini nisem imel.

Soliden makadam, ki vas vodi v dolino Bavšice (https://www.preberite.si/bavsica/) je, z izjemo za lastnike zemljišč, zaprt za avtomobilski promet, o čemer vas nedvoumno prepriča tudi rampa, postavljena malo naprej.
Ker je bilo vreme še vedno nestabilno in tudi dalo se mi ni več hoditi, sem se zadovoljil še z enim razgledom zraven rampe, kjer sem se usedel na klopco in užival v zvokih narave. Od tam se vidi vse do trdnjave Kluže.

Naslednji razgled, ob katerem skoraj vsako leto uživam, je tudi pogled iz doline Trente na Križke pode z Razorjem na levi in Pihavcem na desni. Tam se usedem ob Sočo in uživam.

[Lovro]

Kot sem že pisal, je bila tudi moja žaba tedaj prvič na Vršiču, kar je bilo, seveda, treba ovekovečiti.

V vseh 10 letih in 12 vožnjah v tiste kraje, sem se desetkrat ustavil v Koči na gozdu.
Ob tokratnem okroglem jubileju sem posnel še enako sliko z istim menijem in Martuljkovo skupino z meni ljubim Špikom na čelu, kot sem jo prvo leto.

Nato sem spet užival v njihovi odlični hrani, še malo poklepetal z gospo, ki trenutno tam streže, nato pa se zadovoljno odpeljal domov.

[gule]

Slike Lovro, slike...

[Lovro]

Kaj s tem misliš? Slike omenjene gospodične?

[gule]

Seveda he he

[Lovro]

Se mi je kar zdelo, hehe.

[Lovro]

Mogoče še to, če slučajno kdo ne pozna.

Za ogled priporočam tudi oba Martuljška slapova in obisk dveh jezerc pod enakim imenom; Kreda.

Zanimiv je bil tudi obesek barčka na parkirišču pred odcepom proti Mojstrani. Očitno je to edini način, da jim stranke niso izgubljale ključev. :emot77:


Skozi gozd vas bo pot pripeljala v lepo sotesko, ki vodi ob potoku Martuljek. Èe ste bolj lene sorte, je zanimivo prehoditi tudi le ta del.
Mnogo kamnitih možicev bo v veselje zlasti mlajšim otrokom.
Vertikalnih slik mi noče pravilno obrniti, tako, da boste žal morali malo potrenirati vratne mišice. :emot77:

[Lovro]

Na koncu soteske se pot začne vzpenjati preko slikovitih mostičkov, dokler vas ne pripelje do prvega slapu.

Èe ste že lačni, boste po nekaj minutah nadaljnjega vzpona prišli do Ingotove koče na planini Jesenje, kjer imajo vedno kaj dobrega na zalogi. Poskusite tudi njihov domač sok iz smrekovih vršičkov. Tudi ringlojev je odličen.
Ta Planina je tudi izhodišče za nekaj zanimivih, različno zahtevnih planinskih tur.

Oskrba oz. črpanje vode do Ingotove koče z vodo poteka preko hidravličnega ovna, katerega zaslišite že na daleč, ko poriva vodo navzgor. Kako deluje, je napisano tu: http://sabotin.ung.si/~arcon/fizikawww/gradivo/zanimivosti/hidravlicni_oven.pdf .

[Lovro]

Od Ingotove koče, do drugega slapu, boste potrebovali še kakih 40 minut hoje navkreber.

Slap si lahko ogledate od spodaj, malo naprej od mostička.
Lahko se mu tudi neposredno približate, če splezate na plato, kjer stoji možakar v rumenem, levo od slapu (druga slika). Do tja vas vodi z jeklenico zavarovana plezalna pot. Je pa skala tam dokaj zlizana in vlažna, torej drseča in zahteva previdnost pri plezanju.

[Lovro]

Obe Kredi (jezeri) smo obiskali prvič.

Prvo se nahaja v bližini ceste, ki vodi v dolino Kot.
S sprehodom lahko začnete že v Mojstrani (35 minut), lahko pa parkirate više na parkirišču pri Rosu, od kjer imate le 15 minut hoda.

Jezero je polno življenja od žab, paglavcev, pupkov in kačjih pastirjev, beloušk pa kar mrgoli. Ena izmed njih se je prav lepo sončila na gladini.
Èe vas to ne moti, se tam lahko tudi skopate (najlepše je kar skočiti iz lesenega pomolčka), voda je namreč dokaj bistra in tudi temperatura je primerna.
Zelo prijeten je tudi občutek, ko date noge v vodo in se jih mini ribice nemudoma lotijo z grickanjem odmrlih celic vaše kože.

Ob poti so tudi info table. Zanimivost je tudi nekdanji akvadukt, preko katerega so z vodo oskrbovali tamkajšnjo nekdanjo cementarno, zgrajen konec 19. stoletja in zaradi dotrajanosti podrt leta 1985.

[Lovro]

Do druge Krede vas pot vodi preko doline Vrat, v kateri nato zavijete v smeri Bleda. Navigacija vas sicer vodi na odcep privatne ceste, kar zanemarite in se peljete po cesti malo naprej, kjer je parkirišče. Od tam vas čaka kakih 5 minut pešačenja in že ste ob jezeru.
Jezero je primerno za kopanje in je zato tam poleti vedno vsaj nekaj kopalcev.
Nastalo je na mestu odprtega kopa krede, katerega so zaprli leta 1985. Nato se je tam nabrala voda značilno mlečno smaragdne barve. Vidljivost je praktično nič, zato odsvetujem skakanje v vodo.
Voda je ravno prav osvežilna, zato je (če vas ne moti motnost vode) kopanje prijetno.

Mogoče ogled obeh jezer začinite še z ogledom planinskega muzeja (sem ga že tu opisal) ter slapu Peričnik in si naredite res zanimiv izlet.

[Lovro]

Malo sem se zgleda polenil, ker zadnje čase ne pišem več reportaž. :emot77::emot77:

Letos smo bili dvakrat v Posočju. Najprej sva na moj 50. rojstni dan z ženo tam dva dni pohajala po gorah, mesec dni kasneje pa smo, med družinskim dopustom, šli tudi na ogled Tolminskih korit, ki sem jih že opisal v tej temi.
Žal TA še ni bil pripravljen za daljše vožnje, tako da smo se vozili kar z Meco.

Med planinarjenjem sva se povzpela tudi na goro Rombon, ki je raziskovalcem zgodovine prve svetovne vojne zelo zanimiva in znana, saj je tam veliko ostankov vojaških položajev.

Na goro vodijo ostanki nekdanje vojaškega mulatjere, ki vodi tudi že skozi opisani tunel in mimo Hermanove trdnjave.

[Lovro]

Pod vrhom Rombona vas mulatjera vodi mimo ostankov vojaških položajev.

Poleg ostankov ostalega železja iz tistih časov, se ob raziskovanju še vedno najde tudi kak tulec od granate.

[Lovro]

Tudi sam vrh nudi lepe razglede na okoliške gore in tudi na Posočje.
Del vrha je bil še vedno zasnežen s kakim metrom snega.