Potep tokrat po vzhodni Sloveniji

[Zeko124]

Kot vedno odlična in izčrpna reportaža, hvala Lovro :emot112: !

Traction je pa itak na cesti ze kot sama pojava kategorija za sebe. :BigThumbs:

[Lovro]

Hvala obema. Sem vesel vsakega komentarja. :BigThumbs:

[žabec]

Super reportaža, komaj čakam nadalkevanje.

[fifk]

Lovro, ti kar piši, mi vse z veseljem preberemo..:BigThumbs:

[gigo]

Zanimivo je, da vsakokrat ko preberm kak tvoj nov potep ga mi v roku leta kopiramo. Tolk lepih tras poznaš in narediš, da si kot vodič v elektronski obliki.

[visar]

Tudi jaz sem premišljeval da bi lahko Lovro izdal kakšno knjigo.

[antasi]

Èe se ne motim, je Lovrotov sorodnik pisatelj:BigThumbs:

[Lovro]

To sem še bolj vesel, če komu pridejo reportaže prav za kak izlet, v bistvu jih tudi zato pišem. :BigThumbs:
 
Antasi, imaš prav.
Eden je bolj za hec - soimenjak Lovro Kuhar, Prežihov Voranc (ni moj sorodnik).
Drugi soimenjak oz. moj oče, pa je res napisal dve knjigi na temo pozne Antike, Meč in vihar ter Strategemi.
Prav tako je dve knjigi o svojem življenju in razmišljanju napisal moj ded Jože, vendar nista bili v prosti prodaji, ker sta bili namenjeni le za sorodstvo in njegova širša poznanstva. :BigThumbs:

[Lovro]

Kasneje sem zavil na luštno cestico, ki me je vodila proti Bukovniškemu jezeru.

Od parkirišča je še 5 minut hoje po lepi senčni poti, tam je tudi adrenalinski park.

In tako pridem do jezera, ampak - nikjer ni vode. :emot81: :emot77:
Ker gre tudi za akumulacijsko jezero, so ga verjetno izpraznili zaradi čiščenja mulja iz samega jezera ali pa kakega remonta hidroelektrarne.

[Lovro]

Èe že vode ni bilo, je bila pa pot z energijskimi točkami in izvirom pitne vode, tako da sem se kar tam sprehodil.

Ker pravijo, da ima tamkajšnja voda zdravilen učinek, so v zahvalo v začetku 19. stoletja ob izviru postavili mini kapelico, posvečeno sv. Vidu, zdravilcu in zaščitniku lekarnarjev.

Pri izviru je bilo kar prometno, ljudje so stalno prihajali. Tudi jaz sem spil nekaj vode, da sem se odžejal, nato pa sem se ulegel na bližnjo klopco ter užival v senci gozda.

[Lovro]

Ko sem se lepo ohladil, sem nadaljeval do Lendave.
Lendava leži sredi Lendavskih goric, simpatičnih vinorodnih gričev ob robu Panonske nižine.
Od leta 2015 so širše poznane tudi po novem stolpu Vinarium, ki s svojo višino 53,5 m že od daleč dominira na vrhu 300 m visokega hriba (levo od sredine prve slike). Tam je tudi dvojni zip line, tako da lahko tam uživate v razgledih, adrenalinski vožnji ali kulinariki.

Do stolpa vas pripelje slikovita cestica.

Ker zaradi delavnika na parkirišču ni bilo preveč avtomobilov, sem lahko takole prevzetno parkiral direktno pod stolpom.
Na stolp sem se povzpel z dvigalom, dol pa po stopnicah.

Stolp ima odprto razgledno ploščad na vrhu in zaprto nadstropje nižje.
Z njega se vam nudijo razgledi na tamkajšnje gorice in Panonsko ravnino v ozadju.
Simpatičen je bil tudi pogled na TA spodaj, saj je izgledal, kot kaka lepo in natančno izdelana igračka.

Spodaj je tudi nekaj mini hišk, kjer ponujajo lokalno hrano in kavarna, kjer sem si privoščil kapučino in opazoval ljudi, ki so se slikali pred avtom in si ga ogledovali. Ko sem se odpravil tja, je bilo seveda spet veliko debat na to temo.

Že preko Žabe sem srečeval in spoznaval veliko ljudi, pri Tractionu pa je to še precej bolj intenzivno, ampak to naredi izlet še bolj zanimiv.

[Lovro]

Ves čas ob meji sem se odpeljal proti čelu glave naše "slovenske kokoške", kjer se nahaja vas Ženavlje. Ker je tisti del na Goričkem, so Panonsko ravnico počasi zamenjali griči (in mali drekec na šipi med slikanjem prve fotografije).

Poleg ljubke pokrajine je glavna znamenitost Ženavelj spomenik na pristanek stratosferskega balona leta 1934, ki je vas za nekaj tednov postavil na zemljevid sveta.

Šlo je za sedmi polet v organizaciji prof. Piccarda, znanega po raziskavah in rekordnih poletih z baloni v stratosfero (https://en.wikipedia.org/wiki/Auguste_Piccard).
Pilota sta bila Max Cosyns (https://en.wikipedia.org/wiki/Max_Cosyns) in njegov študent Nevee van der Elst, njuna naloga pa je bila raziskovanje zračnih tokov in kozmičnega sevanja.
Poskušala sta podreti tudi rekord v višini leta, a jima ni uspelo. Po 16 urah letenja ju je veter namesto v Avstrijo odnesel v Ženavlje. Ker so njuno radijsko javljanje med poletom spremljali vsi glavni svetovni mediji, so se v nekaj urah tam zbrali novinarji z vsega sveta.

Èe vas zanima več, si lahko preberete besedilo s table in ogledate fotografije na spodnjih slikah.
Najbolj zanimivi sta mi bili fotografiji s kabino na lesenem vozu in balonom, preden so ga pripravili za prevoz.

[Lovro]

Ker je pri pristanku balona in kasnejši tehnični pripravi na transport sodelovala cela vas, se je ta zgodba prenašala iz roda v rod, zato so ta dan izbrali tudi za svoj občinski praznik in leta 1997 tam postavili spominsko obeležje.

Le-to je lepo urejeno v stilu mini parka.
Na tleh je vzidana spominska plošča, ob informacijski tabli pa so postavili kip v obliki sfere z balonom v njej ter klopi za počitek in sanjarjenje o tistih časih.

Tudi jaz sem za nekaj minut posedel tam, si privoščil malico ter užival v razgledu na okolico in zvokih narave.

[Lovro]

Ženavlje so bile tudi točka, kjer se je izlet na tisti dan prevesil v drugo polovico.

Ker sem še vedno potoval ob meji, po temenu glave naše "kure" sem imel v načrtu tudi obisk tromeje med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko, kot sem že bil na tromeji Slovenije, Avstrije in Italije.

Ker je bila pot do tromeje zaprta za avtomobilski promet in posledično do tja še 3,5 km hoje, sem se odločil, da ta sprehod pustim za naslednjič in grem raziskovat naprej.
Tako sem se zadovoljil le s fotko avta v Sloveniji, med tem, ko sem jaz stal že v Avstriji.

[zlikovski]

Imaš pa kar dober nos za prave lokacije!
Malo premišljuj o kakšni knjigi,.... te kar potegne ko bereš.