Potep tokrat po vzhodni Sloveniji

[Lovro]

Grad je zgrajen v dveh nivojih. Prvi je bil verjetno bolj ali manj obrambno-gospodarski, sodeč po strelnih linah, notranjih obrambnih zidovih in raznih prostorih, ki so danes preurejeni v mini trgovine.

[Lovro]

Še nekaj slik zgornjega nivoja.
Ta del naj bi bil najbolj zanimiv v notranjosti zaradi odlično ohranjenih tapiserij, pohištva, slik in drobnega inventarja od druge polovice 16. do druge polovice 19. stoletja.

[Lovro]

Ker je bilo že dokaj pozno, sem ogled notranjosti prestavil na naslednjič in raje užival v razgledu na mesto z reko Dravo in akumulacijskim jezerom v ozadju.

[Lovro]

Zvečer sem končno prispel do Ormoža, zadnje destinacije, načrtovane za ta dan.
Seveda ima tudi to mesto svoj dvorec.

Na samotnem kraju ob Dravi sem si privoščil mini večerjo, dokler me dež ni pregnal pod streho bližnje železniške postaje.

[Lovro]

Zaradi verige Dravskih hidroelektrarn je ta pokrajina bogata z akumulacijskimi jezeri, ki se uporabljajo tudi v turistične namene ali vsaj za sprehode.

Tako sem se odločil še za sprehod ob Ormoškem jezeru.
Ker so tam obnavljali ceste, sem se izgubil in zato uporabil navigacijo na mobilnem telefonu. Ta je očitno izbral najkrajšo pot in sicer po nekem kolovozu. Na začetku je bil v spodobnem stanju, proti koncu pa vse bolj ozek in blaten. Zapeljal sem tudi čez skrit, zaraščen mini jarek in komaj speljal ven. Seveda sem pri tem zasvinjal avto vse do šip. :funny34d:
Trasa omenjenega kolovoza je bila na sredini tistega rjavega dela polja na prvi sliki. :Hammer3:
Ko sem se končno vrnil na cesto, sem povozil nekaj zelo velikih luž, ki so ostale po dežju, da sem vsaj malo spral blato z avta.

Sprehodil sem se ob obali jezera in opazoval labode, ki jih je bilo res veliko, nato pa se odpravil proti kampu, kjer sem imel rezerviran prostor za šotor.

[Lovro]

No, na poti do tam, pa so se začele pi*darije. Dlje kot sem vozil, bolj trd je postajal volan, celo nekaj škripanja se je zaslišalo iz krmilnega mehanizma.
Ustavil sem in razmišljal, kako naprej. V skrajni sili bi sicer lahko poklical asistenco. Ker pa je bilo do kampa le še nekaj sto metrov, sem se odločil zapeljati do tja in nato reševati situacijo.

Ob prihodu me je pozdravil lastnik (in še nekaj radovednežev) in seveda je takoj sledil ogled avta.
Ko sem lastniku povedal za težave z avtom, je takoj poklical svojega prijatelja mehanika, ki ima v delavnici dvigalo. Ko smo ga dvignili, je bilo s krmilnim mehanizmom na pogled vse v redu. Ob tem me je mehanik takoj vprašal, ali sem slučajno vozil po vodi. Ko sem to potrdil, je takoj začel pregledovati manšete mehanizma in odkril eno, ki je delno počila, voda iz luž pa je popolnoma odplaknila vso maščobo iz nje.
Ker so bile manšete prej cele, smo sumili, da se je poškodovala, ko sem zapeljal v tisti jarek. Ker pa se je lahko strgala tudi zaradi morebitne starosti, sem se odločil, da bom preventivno zamenjal vse tamkajšnje manšete, čeprav so na otip delovale v odličnem stanju.
Na srečo je bila raztrganina majhna in ko je njegov vajenec ponovno vtisnil tja noter mast, je bil volan spet mehak in mehanizem lepo tih. Ker mi mehanik ni hotel nič zaračunati, zato sva se po krajšem pogajanju dogovorila, da sem vsaj vajencu plačal za pijačo.

Zaradi TA se je pri mehaniku zbralo veliko sosedov, dva sta imela celo Spačka doma, tako da se je naenkrat pojavila pijača na mizi in stekla je debata. Mehanik trenutno obnavlja tudi svoj kombi T2, zato sva se dogovorila, da me obišče, ko se bo vozil z njim.

Ko sem se pozno, že v temi, vrnil v kamp, ​​je vmes tam deževalo in je bilo vse mokro, zato sem si najel sobo, ki mi jo je lastnik ponudil po ugodni ceni. Bil je zelo prijazen, povabil me je celo v svojo družbo na pijačo.
Po debatah in ponovnem ogledu avtomobila s strani njegovih prijateljev, sem dobro razpoložen odšel spat.
Prespal sem v mini kampu Silva pri Ljutomeru, ki ponuja manjši travnik za kampiranje, ter mini hišice ali sobe: https://www.apartmaji-silva.com/.

Zjutraj so me ponovno povabili na kavo, nato sva se z lastnikom prijateljsko poslovila, jaz pa sam nadaljeval svoj izlet.
Ko sem se ustavil v trgovini, da bi kupil hrano za ta dan, sem spotoma še slikal avto. Èeprav sem imel zaradi tega težave, so luže vsaj solidno sprale večino blatnih madežev. :BigThumbs:

[Lovro]

Plan za ta dan je bil raziskovanje Prekmurja, najprej v notranjosti in kasneje ob meji.
Prekmurje se v osnovi deli na dve vrsti pokrajine. Jugovzhodni del je Panonska nižina z razsežnimi polji, severozahodni del (Goričko) pa gričevnat z vinsko trto.

Na začetku sem se vozil po ravninskem delu, ker je bil v planu ogled plavajočih mlinov na Muri, nekoč značilnih za te kraje.

Kolikor vem, sta ostala le še dva v dveh variantah. Prvi ima vso infrastrukturo na pontonih, drugi le mlinsko kolo, ostala infrastruktura pa je na obali.

Prvi se kot spomenik nahaja na otoku med obema rokavoma Mure, ki se imenuje Otok ljubezni. Legenda pravi, da je bil nekoč priljubljen kraj zaljubljencev.
Sedaj je namenjen sprehodom in druženju, ima tudi mini bar, prostore za druženje in mini muzej domačih izdelkov.
Poleg omenjenega, ponujajo tudi vožnjo preko Mure z brodom, privezanim na žico in wellness rafting, kar pomeni umirjeno križarjenje z rafti ob dobri kulinarični ponudbi.
Pri mlinu je žal manjkalo mlinsko kolo, morda je bilo na remontu pred glavno sezono. Drugače pa bi moralo izgledati, kot na zadnji sliki.

[Lovro]

Očitno mi usoda glede ogleda teh mlinov takrat ni bila naklonjena, saj je bil tudi drugi mlin v podobnem stanju.

Gre za Babičev mlin v Veržeju, ki še vedno deluje. Vsekakor večino moke pridelajo na električnem mlinu, mlinsko kolo pa poganja mlin bolj v turistične namene.
Ista situacija, pontona prazna, medtem ko sta bila mlinsko kolo in streha na obali zaradi zamenjave lesenih delov. Je pa lepo, da vse to še vedno vzdržujejo.

Èeprav je Babičev mlin na splošno poznan, vseeno prilagam še sliko (zadnja), ko je ta del mlina v pogonu.

[Lovro]

Naslednja postaja je bilo Bukovniško jezero.

Na poti do tja sem se ustavil še pri Plečnikovi cerkvi v Bogojini, ki sem jo zaradi posebne zasnove opazil že od daleč.
Vsekakor tudi ta stavba jasno nosi njegov pečat in velja za eno najzanimivejših zgradb 20. stoletja. Kot del njegove dediščine je tudi ta cerkev pod Unescovo zaščito.
Tretja slika ni moja temveč iz spletne strani, ki predstavlja to cerkev.

[Lovro]

Vozil sem se naprej po panonskih vaseh, ko naenkrat zagledam nekaj zanimivega na stebru. Parkiral sem na prvem primernem mestu in šel slikat.

Kot že veste, so posebnost tega območja številne štorklje, ki rade gnezdijo na strehah in dimnikih. Ker to včasih ni ravno praktično, raje na različne stebre postavijo podstavke, da lahko štorklje tam v miru gnezdijo.

[visar]

Super Lovro, lepo napisano. Zanimivo branje. :BigThumbs:
JA dimniki izumirajo, zato pa za štorklje montirajo platforme na električne drogove. Tako kot so včasih greli hiše s pomočjo dimnikov, danes modernizacija narekuje dalnovode za toplotne črpalke ... :ADemoticocrazy:

[Lovro]

Hvala, trudimo se. :BigThumbs:

[Čojko]

Super! Pri vseh izletih in ogledih je ravno kakšna taka nesreča in reševanje le te najlepše pri vsemu. Pomoč, odnosi, avantura,... to si boste vsi za vedno zapomnili, razni utrinki iz poti pa sčasoma pozabili.

[Lovro]

Pri vseh izletih in ogledih je ravno kakšna taka nesreča in reševanje le te najlepše pri vsemu. Pomoč, odnosi, avantura,...

Že res, vendar je kljub temu bolje, da je takih dogodkov čim manj. :emot77:

Reportaža pa se nadaljuje takoj, ko bom utegnil. :BigThumbs:

[zlikovski]

Z veseljem in radovednostjo vse prebral. Super!