CKS izlet v Pariz

[Lovro]

Se nadaljuje.

[gule]

Uhhhh. Dobro je, res dobro!

[Lovro]

Kakorkoli, sem imel v glavi, da so vse slike v fotoaparatu, pa sem jih žal že izbrisal.
Edino upanje je, da so bile te slike na mobilniku in jih bom skušal čez vikend rešiti po Visarjevih navodilih (program recuva, ki se ga zastonj sname na netu).

Na slikah je bil npr. tudi zelo redek talbot lago in še en v eni od faz restavriranja. Najbolj me je fascinirala debelina pločevine, ki je bila konkretna.
Pa zanimiv razstavni primerek oldija, katerega ena vzdolžna polovica je bila v neobnovljenem stanju, druga pa popolnoma retavrirana, pa še cel kup zanimivih slik.
Èe jih rešim, jih vsekakor objavim.

Največji vtis na sejmu pa so name naredila motorna vozila iz 19. stoletja oz. iz obdobja pred prvo svetovno vojno.
Žal si nisem zapisal imen proizvajalcev in modelov, se pa jih ponekod vidi na info tablah pred avti. Lahko pa vsaj uživate v slikah, kot sem jaz na sejmu.

Najprej najstarejši avtomobili iz 19. stoletja.

[Lovro]

In še malo "novejši" iz začetka 20. stoletja.
Èlovek res ne vidi vsak dan enega prvih rolls roycev, pa darracqa, delagea, prvih renaultov itd. Res prava paša za oči, tale sejem.

Med čakanjem na avtobus po končanem ogledu sejma, sem posnel še romantično sceno pariškega večera s svetilnikom na vrhu eifflovega stolpa, ki napoveduje naslednji del reportaže iz potepanja po samem Parizu.

[Lovro]

Pariz...

Hebi ga, kad doðe seljačina u veliki grad, mora poslikati na prvi pogled še tako banalne, pa vendar zelo uporabne stvari, katerih v domačih krajih nima. :emot77:

Vsekakor je ena izmed teh stvari metro, ki je veliki Pariz spremenil v majhno mesto, saj si v nekaj minutah na katerem koli delu mesta.
Večinoma so tiri speljani pod zemljo, delno pa preko nadvozov. Vsekakor skrajno uporabna stvar.

Na zadnji sliki pa se zelo lepo vidi, kakšno vzdušje je vladalo na tem izletu, zafrkancije in smeha, kolikor hočeš.

[Lovro]

Ob prihodu v Pariz smo se razdelili na manjše skupine, odvisno od interesov, kaj bi kdo rad videl.

Ker je bil prleški Alko med najbolj izkušenimi "parižani", smo se mu, pri ogledu, pridružili tudi člani naše ožje ekipe. Seveda je en dan za ogled mesta premalo, zato nas je prijazno vodil vsaj do najbližjih markantnejših točk.

Najprej nas je peljal na najvišji predel mesta, na hribu Montmartre.
Kot se vidi na prvih dveh slikah, nas je tu čakal konkreten vzpon, dokler nismo prišli do parka na tretji sliki.
Ta park je zelo poznan po številnih slikarjih, ki portretirajo mimoidoče, ki to želijo.
Ker Pariz med vikendi zaživi šele po 10. uri, mi pa smo že kake pol ure prej strašili tam naokoli, je bil park še prazen.
Smo pa zato tam kupili nekaj lepih spominkov za naše bližnje.

Na vrhu Montmartra se nahaja cerkev oz. bazilika svetega srca (Sacre ceour de Montmartre), posvečena Jezusovem srcu, kot simbol ljubezni in sočutja.
Cerkev sodi med novejše, saj je bila dokončana leta 1914 in posvečena šele 1919.
Je pa zanimivo, da so bili med francosko revolucijo tu pomešani najbolj uporniški revolucionarji in hkrati najbolj konzervativni prebivalci.

S platoja pred cerkvijo se ponuja (baje) prelep razgled na mesto, vključno s eifflovim stolpom. Žal nizka oblačnost z meglo in posameznimi snežinkami tega ni omogočala. To je bil tudi razlog, da se nismo odločili iti na vrh eifflovega stolpa, ker se ni videlo skoraj nič.

Po mestu smo pogosto srečevali tudi spačke v lasti firm, ki jih uporabljajo za panoramske vožnje po Parizu. Pa kitajce v najetih ferarijih z odprto streho, kar je bil pravi kontrast v primerjavi z oblačnim vremenom in občasnimi snežinkami.

[Lovro]

Z Montmartra smo se nato spustili proti Pigallu, znanemu, kot bohemski četrti z nekoliko "dvomljivim" slovesom.
Ker ves ta okoliš spada pod stari Pariz, torej tudi turistični predel, so ulice lepo tlakovane in ozke, fasade hiš lepo vzdrževane oz. v obnovi.
Vsekakor vse zelo romantično deluje, prav za kak holivudski film, ko kak Joža s svojo Jožico pohaja naokoli.

Vse polno je tudi simpatičnih mini parkov, kot ta na prvi sliki.
Smo pa tam našli tudi napis, ki očitno res potrjuje tisti rek: "Srbija do Tokia".
Proti Pigallu smo se spuščali po ulicah, kot na tretji sliki, kjer smo se ustavili tudi v simpatični mini kavarni. Zanimivo je bilo, kako se nam je posvetil glavni natakar (verjetno lastnik). Najprej je vsakega posebej vprašal, kaj želi in nato vsako željo posebej povedal svojemu pomočniku za točilnim pultom kake 2 metra stran. Nato je vsakemu posebej prinesel kavo in ne vsem hkrati, lepo lagano, brez naglice.
Kava je koštala cca. 2,20 EUR, kar se mi je za Pariz zdelo zelo ugodno, saj te npr. v Ljubljani ob Ljubljanici utegnejo konkretno bolj obrati.
Carsko! Nato smo tudi mi v miru in počasi popili kavico in se nato odpravili naprej dol, do Moulin rougea, poznanega po nastopih kabarejskih in can-can plesalk. V nekih davnih časih je imel ta lokal seveda malce "dvomljiv" sloves in polno stranskih izhodov, kjer so se lahko razni pomembni gospodje neopazno izmuznili ven. Pravzaprav je imela tak sloves celotna ulica ob tem lokalu.
Pred Moulin rougeom sem opazil tudi enega od zelenih taksijev firme, katere značilnost je, da uporablja le ekološka vozila, torej električna in hibridna.

Ko so nekateri pomalicali pri McDonaldsu - hotel, kjer smo prenočevali, je ponujal le sladki zajtrk, ki pa pač ne ustreza vsem - smo se odpravili do Hard rock caffeja, kjer se je dalo vse skupaj poplakniti s kozarcem dokaj dragega piva.
Nekateri so uživali ob vsakem srku piva v tej zelo znani in slavni franšizi oz. verigi oštarij. Glede na to, da sem si v hotelu privoščil res slastne sladke kruhke z nutello in bil zato še vedno zelo sit, pivo pa mi ni pasalo, sem ta čas raje izkoristil za iskanje kake igračke za sina, pa čeprav sem drugače roker po srcu.
Auuuuuu, turistični del Pariza, štacun s spominki in lokalov cel kup, ma štacune z igračam nikjer. Na srečo v teh predelih francozi (oz. ponekod priseljenci) odlično govorijo angleško in vsi so zelo prijazni. Tako so me usmerjali od lokala do lokala, dokler nisem našel ustrezne trgovine.
Nasploh je, glede prijaznosti, Pariz meni pustil odličen vtis, ljudje očitno znajo ceniti turiste. Oholosti zaradi same slave Pariza, o kateri sem slišal, vsaj jaz nikjer nisem zasledil. Bravo!

[Lovro]

Avenija elizejskih poljan (Avenue des Champs-Élysées) je večpasovna ulica, ki vodi proti slavoloku zmage in seveda velja za eno najbolj elitnih lokacij.
Vsaka svetovno znana firma se trudi, da ima, že zaradi golega prestiža, svoje prostore ob tej aveniji.
Èe ste ljubitelji svetovno znanih prestižnih znamk, je to ulica za vas, saj se znana imena kar vrstijo. Koliko je zaradi elitne lokacije potrebno globje seči v žep ne vem, ker lokalov nisem obiskal.

Vso mojo pozornost je namreč pritegnila vrstna stavba na prvi sliki, ki je tudi bila eden izmed razlogov za obisk Pariza - citroenov salon C42.
Osebje je zelo prijazno, všeč mi je bil tudi njihov fotoaparat, ki je omogočal slikanje pred enim njihovih vozil. Seveda smo to izkoristili za fotkanje naše ožje ekipe.
Salon je zelo domiselno postavljen, saj so z okroglimi platformami z avtomobili res maksimalno izkoristili visoko, pa vendar precej ozko vrstno stavbo. Npr. mercedesov salon, ki sem si ga tudi ogledal, je namreč prav bogo izgledal v primerjavi  s citroenovim.
Žal pa je bil C42 precej bolj ubog glede obiska in je bolj ali manj sameval prazen, v glavnem smo bili notri slovenci z našega avtobusa. Pa so mi fantje povedali, da je bil še pred 6 leti nabito poln.
Se prav vidi vpliv pežoja, ki je citroena oropal novih zanimivih modelov. Razen prototipa na zadnji sliki, ki itak ne bo šel v proizvodnjo in onega malčka na predzadnji sliki, ni salon (za moj okus) nudil nič zanimivega.
Tudi možnosti zabave z raznimi simulatorji vožnje v C42, o katerih mi je govoril Visar ob njegovem zadnjem obisku, so krepko zreducirali na brezvezno kanto na vrhu z "escape igro", ter ročnim fuzbalom v kleti.
Edina zanimivost je bila le možnost virtualnega risanja in oblikovanja, ki ga verjetno uporabljajo citroenovi oblikovalci vozil. O njej bi vam verjetno kaj več vedel povedati forumaš Lenko, ki jo je na hitro preskusil.
Priznam, da sem iz stavbe izstopil kar z malce grenkim priokusom in mislijo, kakšno inovativno in napredno firmo je uspelo pohoditi pežoju.
Èe že ne zaradi avtomobilov, je stavba vredna obiska že zaradi same zasnove in notranjosti, pa je vse prazno. Prav škoda.

[Lovro]

Ko pogledate ob aveniji gor in dol, se zaveste, kaka dolga in široka ulica je to.
Na prvi sliki je v ospredju tudi pajek, ki pridno odvaža vse nepravilno parkirane avte.
Vrvež na širokih pločnikih v tem času ni prehud in lahko se v miru sprehajate, firbcate in zapravljate, kolikor vam srce poželi.
Na mojo željo smo se ustavili v mercedesovem salonu, saj je mercedes znamka, ki mi je druga najbolj všeč za citroeni. Tam sem poslikal tudi tega elegantnega kabrioleta. Ma res škoda, da niso prodajali tistega C5 kabrio.

[Lovro]

Sprehodili smo se še do slavoloka zmage na trgu Charlesa De Gaulla, katerega je dal postaviti Napoleon, kot simbol njegovih zmag.
Ker je avenija zelo široka, imajo na prehodih za pešce otoke, ki se jih da idealno izkoristiti za direktno fotkanje slavoloka, brez da bi te skrbelo za številne avtomobile za tvojim hrbtom, čakajoče na zeleno luč.

Seveda tudi brez poziranja pod slavolokom ne gre.

O slavoloku in na sploh o vseh atrakcijah v Parizu si lahko na kratko preberete na: http://francija.si/znamenitosti-francije/slavolok-zmage.

Po fotkanju smo se odpravili na metro in se z njim odpeljali do najbolj znane atrakcije Pariza.

[Lovro]

Seveda vsi vemo, da gre za jekleno konstrukcijo, postavljeno na svetovni razstavi leta 1889, ki je simbolizirala napredek človeštva v višine znanja, seveda začasno z namenom, da jo kasneje spet podrejo.

Vmes je ta konstrukcija povzročila tako atrakcijo, da je niso porušili in še vedno stoji tam pod imenom Eifflov stolp, o katerega zgodovini si več lahko preberete na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Eifflov_stolp.


Ja, ma kdo se ne bi slikal ob njem, sploh v tej znameniti pozi "naslanjanja" ali "podpiranja", na katero nas je spomnil Visar, ko je slikal svojega sina.

Izpade simpatično kljub klišeju, ma dela s tem je ful. Bi človek mislil, da se postaviš pred stolp, malo stegneš roko in že nastane ljubka slika.
A ne, najprej ti fotograf govori:
"dej še malo levo stopi, ma ne na tvojo, ampak na mojo levo, ja tko, zdej pa roko dej zraven, ma ne tok visok, pa reku sm ti, da stopi levo, zdej pa mal nazaj, tko, roko gor, dlan ne tok postran, počas, ma čak, se mi je ta čas aparat izklopu, kje tega hudiča prižgeš, aha tukaj, ma dej prmer bod, pa roko dej nazaj kje, ja pa ne tok visok, pa bl postran" in tako naprej, dokler po kakem 6. posnetku ne rata solidna slika. Ja, cela procedura.

[Lovro]

In ko si že ves ponosen ogleduješ prej omenjeni posnetek sebe ob stolpu, kmalu ugotoviš, da je bilo vse tisto prej le otroška igra v primerjavi z delom, ki te čaka v primeru, da se na tak način pred stolpom slikata dva, npr. Èojko in jaz, hkrati pa prihaja še do malih zlobnih sabotažic s strani Visarja.

Postopek je lepo razviden iz spodnjih treh slik.
Ko se po prej opisanih navodilih fotografa, vendar za dve osebi (ki so mimogrede potenca na tretjo prej navedenih) s Èojkom uspeva počasi približevati ustrezni pozi, se za nama v ozadju pojavi Visar, kateremu se prav vidi, da nekaj naklepa. :AngelPray:
Njegov naklep je seveda razviden na drugi sliki pri meni oz. moji kapi in spet vse od začetka, vključno z onimi fotografovimi navodili.
Ko končno preženemo Visarja oz. se on naveliča svojih lumparij, naju fotograf le uspe slikati. Seveda na sliki zgleda fotka OK, dokler je ne daš na zaslon laptopa in ugotoviš, da je še zmeraj faljena.
Pravo Sizifovo delo, vam rečem. :emot77:

[Lovro]

Ker se je ura odhoda nezadržno približevala, smo se na hitro, mimo prekrasne kopije vrtiljaka iz 19. stoletja, sprehodili še pod stolp in malo ob reki Seini ter s tem zaključili z ogledom mesta.

Z metrojem smo se na koncu zapeljali nazaj do Versajskih vrat, kjer nas je pobral avtobus, da smo krenili proti domu.
Ker smo bili dokaj utrujeni, smo tokrat lep del vožnje prespali, pavz je bilo manj in tako smo se dokaj kmalu, sredi dneva pripeljali v Ljubljano.
Za slovo je sledilo še skupinsko slikanje vseh udeležencev, nato pa smo se počasi poslovili in odpeljali vsak po svoje domov.

Za zaključek reportaže pa objavljam še kopijo slike naše ožje ekipe iz C42, s katero sem preživel tri res super dni, polne zafrkancije in smeha in upam, da ste med branjem uspeli vsaj delno podoživeti tole naše potovanje.

[Čojko]

To je res za v eno posebno izdajo Spaka. Upam, da se bo tudi vodstvo CKS strinjalo s tem. Imam tudi sam še kje kakšno fotko, ki tebi primanjkuje (Rock Caffe npr.), kjer sem smo s takim guštom v štirih vsak ruknili po en pint (4 dcl) Hainekena. cena je bola dobrih 9 EUR, vendar je to bil neprecenljiv čas 20 minut,...
Pa Alko ima sigurno še kaj fotk, pa Gaši,...

[Lovro]

Kolikor vem, so že določili nekoga, da naredi reportažo za v Spak (seveda ne za posebno izdajo).