Potep po zahodni Sloveniji z žabo

[Lovro]

Lovro, Èojko...zdaj sem, pa nadražen...

Predlagam eno mini srečanje v začetku septembra...kaj pravita?

Evo, pa gremo lahko skupaj v Posočje oz. po želji. :BigThumbs:

[Lovro]

Nisi v Zatolminu kupil sir?
Bo treba res Guleta zraven vzet, ker samo od lepih krajev si hitro lačen.
V Robidišču sem jedel odlično friko. Popečen krompir in sir v stilu omlete.

Sir sem sicer nekajkrat kupoval po tamkajšnjih planinah, vendar ob drugih prilikah, ko sem v tistih krajih. Pa v Lepeni jedel odlične čompe. Na temu vsakoletnem izletu pa je hrana v drugem planu. Izjema je le Koča na gozdu, kjer vsako leto, na koncu tega izleta, obvezno povečerjam kaj dobrega.

Lahko pa septemberski izlet bolj namenimo guštiranju njihove hrane.

Glede na Guletovo gostoljubnost se že spodobi, da ga tudi jaz povabim in zato z veseljem častim za kake dobrote. :BigThumbs:

[Čojko]

Zmenjeno!

[Lovro]

Z avtom, ki se je sedaj svetil, kot kak nov kovanec (doplačal sem še tisto kao strojno poliranje) sem se zapeljal iz Kobarida gor do Drežnice, kjer sem zavil proti drežniškim Ravnam.
Malo pred strnjenim delom vasi, me je kažipot usmeril proti planini Zaprikaj.
Po nekaj serpentinah sem se pripeljal do makadamskega dela poti, kjer sem parkiral v prelepi okolici (prva slika), da ne omenjam čudovitih razgledov proti Krnskim grebenom.
Moj sveže oprani avto je prav izstopal med ostalimi že zaprašenimi, po mojem so si vsi mislili: "glej ga no, mestnega frajerja" :emot77:

Razlog za obisk planine Zaprikaj je bil muzej prve svetovne vojne na prostem, malo naprej od planine. Tam naj bi bila obnovljena nekdanja italijanska prva bojna linija z jarki, kavernami, utrjenimi položaji in spominskim obeležjem. Prav tako naj bi tam bili še ostanki raznih barak ter minometnih in topniških položajev. Do tja naj bi bilo kako urico in pol hoje, od tega 1 uro do planine Zaprikaj.

Po približno pol ure hoje, pa me je premamil smerokaz na drugi sliki, ki je vodil proti slapu Curk, za katerega še nisem slišal. Že pred dvema letoma mi je citroenar Simon Rutar, iz Koseča v bližini teh krajev (da vas malo spomnim na njegovo odlično žganje in izredno gostoljubnost), omenil, da je na tem koncu precej lepih slapov. Tako sem se raje odločil za ogled slapu, pa še pol ure manj hoda je bilo do tja.

Tako sem se, najprej po lepi mulatjeri, med kravami in konji, ter kasneje po prekrasnih travnikih pod grebeni Krna, napotil proti slapu. Èeprav so občasno oblaki zakrivali vrh Krna, je tu še vedno stalno sijalo sonce.

Da sem lahko maksimalno užival v lepi pokrajini, pa je lepo razvidno iz slik.

[Lovro]

Po nekaj minutah hoje preko travnikov, se je pojavil gozd na prvi sliki, v katerega sem zavil. Že kmalu po vstopu v gozd, boste zaslišali oddaljeno šumenje. Nato sem stopil na lepo, sicer mestoma malce izpostavljeno stezo. Sama steza sicer ni zahtevna, vendar je po deževju spolzka in je treba previdno stopiti, da ne zdrsnete v globoko sotesko pod seboj. V pomoč vam bo tudi jeklenica, ki je napeljana ob stezi na bolj izpostavljenih mestih.

Kmalu se je iza ovinka prikazal slap v vsej svoji veličini. Celo mavrica se je pojavila (predzadnja slika). Slap je konkretno visok, z malo truda lahko pridete tudi čisto do njega in si privoščite osvežujočo prhico, ki prši okoli slapu.

[Lovro]

Po nekaj minutnem uživanju pod pršcem izpod slapu, sem se odpravil nazaj proti izhodišču. Na poti nazaj sem si, na klopci na sliki, privoščil še malo daljši postanek za malico, predvsem pa za uživanje v res čudoviti pokrajini.

Kar dobre pol ure sem tam sedel in se razgledoval naokoli. Najraje bi se še tam potepal, vendar sem se le odpravil naprej, ker me je čakalo še nekaj postankov, dan pa se je že nagibal v pozno popoldne.

Pravzaprav termin na koncu junija izberem ravno zato, ker je dan najdaljši in je svetlo praktično do pol desete ure zvečer. Pa tudi najlepše mi je v tem času v teh krajih.

[Lovro]

Z avtom sem se nato spustil nazaj v Kobarid, kjer sem se ustavil pri lepo obnovljenem Napoleonovem mostu.

Parkiral sem na bližnjem parkirišču, kjer pa mi parkomat ni in ni hotel sprejeti kovancev (nisem turil noter kakih žetonov, majke mi :emot77:).
Ker pa so nekateri avtomobili že imeli listke, je očitno morala zadeva škripniti pred kratkim. Da ne bi plačal kazni zaradi neposlušnega parkomata, sem na armaturki pustil listek z ustreznim obvestilom in se odpravil do mostu.

Nato sem se, mimo bližnjega kampa, spet po dolgem času, spustil do Soče in užival ob njenem šumenju na lepi peščeni plažici.
No ja, pa še en štumf sem sušil. Ker je visoka voda zalila del steze, sem ob "obvozu" vseeno, po nesreči, s supergo zajel vodo.
Na srečo je bilo toplo, tako da ni motilo, če sem malce kasneje obul vlažna štumf in supergo. Ker imam v nahrbtniku, za primer kake res hude nuje, vedno kak wc papir na zalogi, sem ga, pri avtu, še zavil okoli noge in se nazaj obul. Tako sta bili obuvali suhi praktično že ob prvem naslednjem postanku.

[Citroenovc]

Na hrib vodi več poti. Prva, z malo več višinske razlike, vodi z Grajske ulice. Ko se peljete skozi Tolmin, zavijete proti Zatolminu, hrib pa je na vaši levi. Ko pridete skoraj ven iz Tolmina, boste na levi zagledali oznako za Grajsko ulico.
Druga varianta je start iz Zatolmina, od kjer sem startal jaz. Na začetku tega kraja se ob cesti peš vrnete kakih 100 m nazaj v smeri Tolmina in zagledali boste stezo na travniku, ki se vzpne na hrib in izgine v gozdu.
Na vrhu sem bil po cca. 20 minutah hoje.
Je pa malo smotano parkirati, ker je zelo malo parkirnih prostorov. Jaz sem imel srečo, da je bila ta dan bližnja gostilna zaprta in mi je lastnik dovolil parkirati na njihovem parkirišču, ki je drugače rezervirano le za goste.
Kako je s parkiranjem na Grajski ulici, ne vem.

Maš še tretjo varianto s Petelinca (tam se v bistvu v resnici začne pot, na katero se kasneje priklopiš z Grajske) - se pravi v Tolminu na semaforju proti Zatolminu, nakar na Y razcepu namesto naravnost (kar si šel ti), greš na levo in potem samo nadaljuješ ... Najprej Brunov drevored, samo naravnost .... ko prideš že ven iz Tolmina - maš najprej kratek drevored - na koncu pred ostrim ovinkom v desno pa je Petelinc (nekaj avto se tam da parkirat) in štart poti na Kozlov rob.

Potem bi šlo pa še iz Dolj. No pa še ene pa startnih točk se vmes najde - ampak tisto je že bolj za lokalce.

Na Grajski jaz ne bi parkiral - tisto so v bistvu stanovanjske hiše.

Tolmin je ravno šrav velik, da parkiraš apriori na "letališču" - se pravi na semaforju proti Zatolminu in takoj mimo picerije na levo - zadaj veliko parkirišče. In potem imaš vse vhodne točke na destinacije peš v rangu 10-25min max.

[gule]

Berem in si želim mokrih nogavic...

[Lovro]

@Citroenovc, odlično, hvala - vedno me razveseli, če še kdo kaj doda, da imamo še več informacij - super! :emot112:

@Gule, evo se zmenimo, pa gremo v Posočje ob naslednji priliki, ko boš tu, pa ti gremo zmočit štumf. :BigThumbs:

[Lovro]

Ker si muzeja na prostem, nad planino Zaprikaj, nisem ogledal, sem se odločil za ogled podobnega muzeja, ki se nahaja ob cesti, kak kilometer naprej od Bovca, v smeri proti Predelu.

Gre za Ravelnik, ki se nahaja na nekdanji Avstroogrski prvi bojni liniji. Krožna pot vam vzame kake pol urice, lahko tudi malo več ali manj, odvisno, kako natančno si boste vse to ogledali.
Obstaja tudi možnost vodenega ogleda z vodnikom v uniformi in pitje čaja iz starih vojaških skodelic. Za voden ogled se je potrebno vnaprej najaviti, predvidevam, da v katerem izmed turističnih centrov na tem območju.

Na manjšem parkirišču se vam odpre veličasten pogled na goro Svinjak.
Po kakih 100 metrov steze boste prispeli do muzeja, kjer so na ogled častniška baraka, v katere notranjost lahko tudi pokukate (četrta slika), kaverne, strelne line v jarku, sistem strelskih jarkov, krater, kjer je padla granata, opazovalnice, ter strelsko gnezdo z kovinsko strelno lino.

[Lovro]

Po ogledu sem se odpravil naprej v smeri Trente. Vmes sem se, seveda, tudi ustavljal in užival v lepi naravi.

Na poti do Trente sem še slikal zadnji pogled na Krnske grebene (sicer nisem 100%), pod katerimi sem kaki 2 uri prej hodil, sledil je pogled na Kaninsko pogorje (prva in druga slika).

Predzadnji postanek sem izkoristil za pogled priti Bovškemu Gamsovcu in Pihavcu, ter Kriškim podom. Na povečani sliki se dobro vidi tudi Pogačnikov dom na Kriških podih (tretja in četrta slika). Sicer pa se ga da iz Trente videti tudi s prostim očesom.

Na zadnji sliki se vidi, da se je takrat tudi začelo že mračiti.
Zato sem se odpravil čez Vršič, da ne bi zamudil že tradicionalne večerje v Koči na gozdu.

[Lovro]

Z večerjo sem tudi zaključil z izletom in po avtocesti oddrvel domov.

Vsekakor sem spet zelo užival in po novem letu bom spet začel odštevati dneve do ponovnega izleta v te kraje naslednje leto, ko se bo spet nadaljevala tudi ta reportaža. :BigThumbs:

[gule]

Planiraj močenje štumfov v začetku septembra, če bo vse po sreči...

Kar se militarije tiče, ko boš naslednjič v mojih krajih te peljem na prvo črto iz zadnje vojne...še mine ti pokažem...

[Lovro]

Super, smo na vezi...

Ko bom v vaših krajih, se bova raje šla potepat po Vlašiæu, brez ogleda onih militarij