Potep med Posočjem in Italijo

[Lovro]

Prvega oktobra sem si privoščil celodnevni nedeljski izlet s TA.

Plan je bil vožnja po Benečiji in Rezijanskem. To so pokrajine v Italiji, kjer še vedno živi veliko Slovencev.
Benečija je del Triveneta (tri Benečije), kar pomeni tri italijanske regije: Benečijo, Furlanijo Julijsko krajino in Južno Tirolsko
Rezijansko ali Rezija je del  Furlanije Julijske krajine. Nahaja se zahodno od Posočja, med njima je greben Kolovrata in Visokega Kanina.
Kolovrat sem že opisal v reportaži o potepanju po Posočju, na njegovem vrhu je muzej prve svetovne vojne na prostem.

Do tja sem moral skozi Posočje, nato pa sem se čez prelaz Sella Nevea (znano smučišče) spustil v Rezijo.
Kasneje bi sledil vzpon preko Kolovrata nazaj v Posočje (prelaz Učja) in od tam čez mejo v Benečijo. Torej bi naredil nekakšno osmico.
Žal vsega nisem uspel prepeljati zaradi zaprtega prelaza čez Kolovrat, a o tem kasneje.

Odpravil sem se ob pol osmih zjutraj, tako da je bilo še vse odeto v prve jesenske meglice.

Jutranja Idrija, še je spala. Niso pa spali policisti, ki so me, med Zgornjo in Spodnjo Idrijo, ujeli na radar. Na srečo nisem vozil preveč prehitro, zato sem dobil najnižjo kazen, 20 EUR (polovička).

Tokrat sem na začetku veliko slik posnel kar iz avta.
V Posočju sem že velikokrat bil in že napisal reportažo, zato se nisem kaj dosti ustavljal, da bi čimprej prišel do Nevejskega prelaza.

[Lovro]

Šele malo pred Mostom na Soči se je megla počasi začela dvigovati.
Moj najljubši lokal je bil že zaprt, saj deluje samo v poletni sezoni.
Tako sem samo poslikal pogled na jezero in nadaljeval z vožnjo do Kobarida.

To je bila tudi prva vožnja s TA v Posočje.

[Lovro]

V Kobaridu sem si privoščil kapučino in po dolgih letih spet slikal tamkajšnje ostanke fiatovega tovornjaka in topa iz prve svetovne vojne, ki se nahajajo poleg lokala.
Oba sta pred mnogimi leti potegnili iz Soče. Trenutno sta v enakem stanju, kot je bilo pred leti.

[Lovro]

Kolikor vem so to ostanki Fiata 18, ki naj bi izgledal kot ta na prvi sliki (iz interneta).

Malo naprej, pred Kobariškim gasilskim domom, v vitrini stoji njihov muzejski Fiat 15 iz leta 1911.
Slika žal ni dobra zaradi svetlobe, sem pa njegove slike (pa tudi ostanke kamiona in topa) že objavil tudi v prej omenjeni reportaži.

[Lovro]

V tem času so se meglice razkadile in sonce je obsijalo tamkajšnjo čudovito pokrajino.

Tako kot prej od obeh Žab, se je spodobilo narediti še fotko TA na tradicionalnem mestu pred Svinjakom.
Zaradi podobnosti osnovne linije ta hrib nekateri imenujejo tudi Bovški Matterhorn.

Žal je bil travnik v ozadju razrit, očitno nekaj gradijo. Èe bo prilika, bom še kdaj ponovno slikal, razen, če ne bo tam zrasla kaka nova stavba.

[Lovro]

Okoli prelaza Predil je veliko trdnjav, ki sem jih že opisoval.
Tik za mejo v Italiji je še ena, ki je bila opuščena že v 19. stoletju in je do druge svetovne vojne služila le še kot vojašnica obmejnih patrulj.

Kdo ve, morda je nekoč tam mimo pripeljal tudi kak predvojni TA. In zdaj se je, po dolgih letih, spet peljal mimo, vendar že povojni model.

[Lovro]

Notranjost je seveda popolnoma prazna, saj je trdnjavo najprej izpraznila vojska, nato pa so ostale uporabne stvari pobrali še lokalni prebivalci.

Ostali so le ostanki mini oltarja, v nekdanji kuhinji pa je ostalo pomivalno korito.

[frediz]

... ujeli na radar. Na srečo nisem vozil preveč prehitro, zato sem dobil najnižjo kazen, 20 EUR (polovička).

To spravi na podstrešje! Moraš bit ponosen, ko / če boš prodajal TA, bo to dvignilo ceno makini.
Ni vsak avto v stanju radarja prevoziti prehitro ...

[Lovro]

Ni bilo slike. So me kar sproti pofočkali.

Èe zanemarim 2x radar v Avstriji in nekaj prvih let vožnje, so me policaji štrafali v bistvu samo v oldičih.

Enkrat v Žabi, ker se za kratko vožnjo nisem pripel in tokrat zaradi radarja.

[Lovro]

Sem slučajno videl število ogledov in ga primerjal z nekaj meseci/leti nazaj.

Ali moje reportaže postajajo dolgočasne ali pa forum pospešeno umira. Žal nasploh forume izrinjajo druge platforme.


Pa vseeno nadaljujmo za tistih nekaj, ki še to berete. :emot77::BigThumbs:

Od trdnjave se po zavojih spustite do Rabeljskega jezera (Lago del Predil), ki je poleti namenjeno tudi kopanju.

Tam in v okolici je tudi veliko izhodišč za lepe planinske ture različnih težavnostnih stopenj, zato se jaz kar pogosto odpravim tja.

Za malico sem se ustavil pod smučiščem Sella Nevea na Nevejskem prelazu. To smučišče je povezano s slovenskim smučiščem Kanin. Zjutraj je sonce na slovenski, popoldne (sicer manj) na italijanski strani.

[Lovro]

Nato sem se spustil po zanimivih serpentinah.
Vsak drugi ovinek je speljan skozi predor, veliko je tudi zaščitnih galerij in ograj proti snežnim plazovom.

[Lovro]

Nekoliko nižje vas cesta vodi skozi gozd in mimo slikovite vasi, vse do začetka ozke soteske.

V soteski je prostora le za reko in cesto. Tam je tudi dokaj visok slap.
Zaradi slabe svetlobe je slika malo temačna, ampak se slap še vidi.

[Lovro]

Po še nekaj km prijetne ceste sem pripeljal do križišča, kjer sem nadaljeval po magistralki proti Vidmu (Udine).

Zanimiva je tudi trasa železnice, ki na začetku poteka skozi mini tunele ob cesti.

[Lovro]

Še nekaj ​​kilometrov kasneje sem zavil v Rezijansko dolino (Val di Resia), ki jo od Posočja loči greben Kolovrata ter Visokega Kanina.
Rezijanska dolina je znana po slikovitih vasicah, ki gnezdijo na pobočjih okoliških gora.

Cilj je bila Solbica (Stolvizza), prijetna vasica na pobočju Kolovrata, kjer je tudi muzej slovenskih Rezijanov.

[Čojko]

Meni je to lepo prebrat. Ti kar še kaj napiši.