Potep med Posočjem in Italijo

[zlikovski]

Rad preberem Lovrotove poste.

[fifk]

Lovro, ti kar piši. Nekaj nas spremlja sedaj, marsikdo pa bo pogledal čez čas..👌

[Zeko124]

Glede na situacijo doma in po svetu bi rekel da počasi umira celotna družba, ne samo forumi.

Hvala vsem ki vsaj malo držite forum med živimi :emot112: !

[Lovro]

Glede na situacijo doma in po svetu bi rekel da počasi umira celotna družba, ne samo forumi.

Žal res. Enega mojih sosedov je med vožnjo z mopedom zadela možganska kap.
Posledično je padel in še od padca poškodovan obležal.
Prvi, ki je prišel mimo, ga je le okradel in pustil ležati.

Šele čez nekaj časa ležanja je dobil pomoč, žal posledično sedaj ni več opravilno sposoben.

Upajmo, da se bo družba vseeno kdaj spet začela nazaj sestavljati, da bodo naslednje generacije bolj pametne.

[Lovro]

Hehe, štirje bralci ste še zainteresirani. Se bom trudil za vas naprej. :emot77::BigThumbs:

[frediz]

Upajmo, da se bo družba vseeno kdaj spet začela nazaj sestavljati, da bodo naslednje generacije bolj pametne.

Seveda bodo. Generacije, ki bodo svet po kataklizmi morale na novo narediti, se bodo zavedale kaj je mir, svoboda, bivalno okolje, užitna voda in hrana ...

... ravnanje generacij, ki pomanjkanja tega nikoli niso doživele, ali pa še nikoli nečesa od tega niso imele, pa vodijo v trenutno sranje ...

A ni bilo od nekdaj tako?
Po pregovoru, "kar oče ustvari, sin zapravi" ...

[Lovro]

Pa nadaljujmo.

Ker je bil takrat rezijanski muzej še zaprt, sem se samo sprehodil po vasi.

Vas ima eno glavno ulico, hiše pa zaradi precej strmega pobočja stojijo nad ali pod njo.

[Lovro]

Rezijanski muzej se nahaja v simpatično pobarvani hiši, ki se nahaja po kakih 300 m sprehoda po glavni ulici.

S Solbice se vam nudi lep razgled na ostale vasi, ki gnezdijo nad Rezijansko dolino.

[Lovro]

Po planu naj bi se preko prelaza Učja vrnil v Kobarid in nadaljeval pot naprej, proti Benečiji.

Prva slika lepo prikazuje višino vzpona, ki ga je bilo treba prepeljati. Kmalu klanec doseže 16% in tako sem v prvi prestavi rinil kakih 5 km navzgor.
No ja, ker živim v hribovitem okolju, to ni bilo prvič, tako da je TA že vajen strmih klancev.

Po vzponu se vam odpre pogled na lepo planino z nekaj obnovljenimi nekdanjimi pastirskimi kočami.

[Lovro]

Dve koči sta bili predelani v gostilni.
Da se motor od TA malo ohladi in spočije, sem se v eni od njih ustavil in se ohladil s pivom tudi jaz.

Na koncu travnika, na zadnji sliki, naj bi se nadaljeval vzpon proti Učji.

[Lovro]

Ko sem hotel nadaljevati z vožnjo, me je ustavil voznik, ki je pripeljal iz nasprotne smeri in rekel le: "prehod kjuzo, prijatelj, ne gre več naprej".
Zaradi obilnega deževja se je namreč spet sprožil velik plaz in po kratkem odprtju so znova morali zapreti cesto.

So pa italijani pravi trgovci, hehe. Znaka za zaprtje prelaza niso postavili v dolini, temveč šele na koncu planine, kjer sem se ustavil. Drugače se marsikdo ne bi vzpel gor in se ne bi ustavil v planinskih gostilnah.

Zračna razdalja med Rezijansko dolino in Posočjem ni velika, vožnja čez prelaz Učja traja malo dlje, ampak po isti cesti nazaj, uhuhu.
Pa da ne omenjam vračanja po klancu navzdol, spet v prvi prestavi, da se zavore ne pregrejejo.
Ko sem pripeljal nazaj v dolino, je sicer malce zadišalo po vročem zavornem olju, vendar je še vedno vse delovalo kot mora.

Druga možnost za pot v Benečijo je bila magistralna cesta proti Vidmu. A ker mi je vožnja preko omenjenega prelaza vzela preveč časa, mi je preostala le še vrnitev po isti poti nazaj in Benečijo pustiti za drugič.

Ponovno sem se na kratko ustavil na Nevejskem prelazu, tokrat na drugi strani, s pogledom proti slovenskim goram.

Ker sem bil spet lačen, sem se odločil izkoristiti Rabeljsko jezero za postanek.
Okoli jezera je kar nekaj starih vojaških muzejskih rekvizitov, okoli jezera pa so nekoč izdolbli cel kup topovskih položajev.

[Čojko]

Uh, v 1. prestavi po serpentinah navzdol,...
Drugače pa zelo lep potopis.:emot112:

[Lovro]

Hvala.

Ker je v njegovi okolici veliko izhodišč za planinarjenje, se pogosto vozim do Rabeljskega jezera, vendar se še nikoli nisem ustavil ob njem.
Tako sem zdaj to končno naredil in užival v razgledih nanj in na okoliške gore.

Na tretji sliki se vidi tudi na cesto proti prelazu Predil. Na vrhu tega prelaza sem se še enkrat ustavil in preveril nivo olja. Navsezadnje je motor star in avto je ta dan prevozil veliko klancev.
Poraba je bila v mejah normale, zato sem od tam brez skrbi nadaljeval z vožnjo direktno proti domu, brez odmorov.

To je pomenilo skoraj 2,5 ure neprekinjene vožnje, kar mi je prišlo prav za test udobja na dolge razdalje. Na koncu nisem bil nič utrujen, čutil sem le napetost mišic v ramenskem obroču, ker ni vzglavnikov.
Torej, z malo več odmori, lahko prav udobno potujem tudi na daljše razdalje.

S tem se je zaključil tudi ta izlet, o Benečiji pa bom poročal prihodnjič, ko se bom spet odpeljal tja.

[zlikovski]

Uh krasni kraji.

[Zeko124]

Èudovito! :emot112: