Potep po Kefaloniji in tamkajšnji citroeni

[Lovro]

Dopust smo izkoristili tudi za enotedensko letovanje na otoku Kefalonija.

Da ne pišem dvakrat, si več o otoku lahko preberete tu: https://en.wikipedia.org/wiki/Cephalonia

Otok je znan tudi po tem, da so leta 2001 tu posneli film Corellijeva mandolina, ki bazira na resničnih dogodkih. Tu so se namreč italijani po kapitulaciji Mussolinijeve Italije uprli nemcem, vendar so jih le-ti premagali in postrelili skoraj vse italijanske vojake, o čemer priča tudi tamkajšnji spomenik.
Zanimivo pa je tudi to, da je tam tudi spominska plošča padlim vojakom slovenskega rodu. Ker pa je bil tamkajšnji objekt v fazi obnove, se je takrat ni dalo ogledati.

Več o slovencih na Kefaloniji je opisano v teh dveh prispevkih:
http://www.primorske.si/Plus/7--Val/Kefalonija,-otok,-kjer-zivi-spomin-na-Elia
http://www.athens.embassy.si/index.php?id=1322&L=si&tx_ttnews%5Btt_news%5D=28787&cHash=7bf6d04b9aaf55854b3dae1481b8a1c9

Otok je znan tudi po hudem potresu v letu 1953, ki je porušil večino tamkajšnjih vasi in le redke hiše izpred tega obdobja, so ostale ohranjene.
Na ta potres vas spomnijo manjši kratki potresi, ki so dokaj pogosto stresli tla pod našimi nogami, ko smo bili na temu otoku.

Otok je vulkanskega izvora, zanimiv pa je tudi zato, ker je delno kamnit, delno pa iz blata. Na "blatnih" predelih ga morje tudi polagoma topi in nastale so zanimive pečine oz. klifi sive barve. Na daleč izgledajo kot skale, ko se približaš, pa vidiš, da gre za zmes morskega blata in mivke.
Otok je poln različnih in lepih plaž, od rjavozlatih mivkastih, do belih peščenih ter prodnatih ali pa kamnitih plaž. Značilnost teh je tudi ta, da se večinoma nahajajo pod skalnimi oz. blatnimi klifi in da se na nekatere da priti le z barko (ali pa plezalno opremo).
Prav tako je otok odličen za potepanje, saj ima tudi dokaj visoke gore in zato veliko res slikovitih gorskih in obalnih cest.

[garac]

v knjigi proti koncu nastopi tudi Citroen DS, v filmu tega kadra žal ni

[Lovro]

Med čakanjem na ljubljanskem letališču, sva si s sinom krajšala čas tudi z ogledom starega potniškega letala Douglas DC6, ki je nekdaj pripadalo Adrii Airways, od leta 1973, ko je šlo v pokoj, pa je v lasti letališča.
Sicer ni citroen, ampak po mojem je letalo že samo po sebi dovolj zanimivo, da se splača tudi tu objaviti slike.

[Lovro]

v knjigi proti koncu nastopi tudi Citroen DS, v filmu tega kadra žal ni

Film sem gledal, knjige pa nisem bral. Kakšna pa je žabina vloga?

[Lovro]

Po slabi uri in pol leta, smo pristali na tamkajšnjem letališču. Letališče je majhno in lahko sprejme le po tri letala hkrati. To pomeni, da morajo letala pogosto na čakati na odhodnem letališču, da se za njih sprosti prostor. Tako smo tudi mi počakali na brniku dodatnih 40 minut.
Nasploh, po vodičevih besedah, otočani neradi preveč reklamirajo ta otok, saj ne želijo prevelikih trum turistov in stavijo na butični turizem. Posledično tam (podobno, kot na Zakintosu) ni hotelskih kolosov, temveč le manjši dobro opremljeni hoteli v majhnih mestih ali vaseh. Kljub temu so cene na otoku le malce višje ali pa celo enake, kot pri nas in to tudi na barkah. Niti enkrat me niso hoteli oskubiti, niti na najbolj znanih turističnih točkah ne. Zlasti so cene ugodne, če se tja odpravite konec junija, tako, kot smo se mi. Nasploh se mi, v Grčiji ali Španiji, da ne omenjam kake Tunizije ipd., še najbolj zdi primerno iti tja izven glavne sezone julija in avgusta, saj je takrat enostavno prevroče za kaka potepanja po tamkajšnjih krajih.
Kefalončani so tudi zelo prijazni in se res iz srca potrudijo, da se kot turist tam dobro počutiš.

Avtobus, ki nas je razvozil po različnih hotelih, nas je z letališča pripeljal do glavnega mest(ec)a Argostoli, od kjer vodi trajektna linija do Lixourija na drugi strani zaliva. Trajektna linija v bistvu služi kot bližnjica, saj gre za dokaj globok zaliv, za katerega rabiš drugače kako uro, da ga obvoziš (glej prvo sliko).
Kmalu se je pojavil trajekt in nas v 15 minutah prepeljal na drugo stran.
Na 4. sliki je pogled s trajekta na Argostoli, na 5. proti koncu zaliva in na 6. pogled proti Lixouriju.
Po še nekaj minutah vožnje nas je avtobus odložil pred hotelom v mali vasici, ob zelo znani XI beach, simpatični zlatorjavi mivkasti in ozki plaži, ki je pravi kontrast nizkemu sivemu blatnemu klifu, pod katerim se nahaja (zadnja, večerna slika).
Plaže so brezplačne in se lahko razkomotiš, kjer koli hočeš, lahko pa nekaj malega doplačaš za ležalnike, kjer so na voljo. Ponekod so celo brezplačni, vendar takrat velja tiho pravilo, da si v takem primeru naročiš vsaj kako pijačo ob bližnjem šanku (kar itak storiš zaradi vročine).
Otok je, v primerjavi z ostalimi grškimi otoki, že malce bolj soparen, kar se manifestira v občasnih simpatičnih jutranjih meglicah na plažah, ki se dokončno razkadijo do 10. ure dopoldne.

Na karti otoka, ki so nam jo predali ob prevzemu najetega avtomobila (če si jo boste povečali) sem obkrožil tudi kraje, ki smo si jih ogledali, le Fiskarda, ene redkih preživelih vasi po potresu, si nismo utegnili ogledati. S kvadratom sem označil območje, kjer smo bili nastanjeni.

[Lovro]

Pred hotelom je stalo tudi nekaj citroenov in sicer tale rent-a-car malček, malce obunkani berlingo MK1 lokalnih mojstrov, ki so prišli delat na hotel (žal ga nisem utegnil slikati) ter srbski C5 III. Na sploh je na otoku precej srbov, saj se z grki že od nekdaj dobro razumejo.

Na parkirišču nas je čakal tudi tale strojček, ki smo ga najeli za dva dni. Vmes mu je sicer crknila klima, tako da smo kasneje dobili namesto njega fiat Pando.

[Lovro]

Aja, tu bodo nekatere fotke, za razliko od reportaž o potepanju z žabo, precej boljše kvalitete, ker sem, če je le bila možnost, raje slikal z ženinim mobilnikom. :emot77: :BigThumbs:

Se nadaljuje.

[gule]

Fino, spet Lovro v akciji. Pri tebi zvemo, kar v nobenem vodiču ne piše.

[Čojko]

Kefalonia je bila včasih rezervirana bolj za petične angleže in nemce. Tam nekje okoli leta 2000 jo je pri nas prva in edina tržila Intelekta. Jaz sem z njimi mislim, da 2002 tudi bil tam. Kefalonija me je popolnoma impresionirala. Nore plaže, vsaka druge barve, zanimive vasice, po otoku sva se vozila s 100 kubičnem motorjem, bivala v glavnem mestu z nočnim življenjem,... žal mi je edino da nisva šla na Itako.

...da Lovru ne pokvarim lepe reportaže.

[Lovro]

Ja, je en tak skriti biserček, tale Kefalonija.
Pa včeraj je bil na POP TV lih oni film,  o katerem sem pisal.

[Lovro]

Ker je ravno takrat Grčijo in te otoke zajel konkretni vročinski val (ko smo prišli domov na 28°C, se mi je zdelo prav osvežujoče), smo potepanje prilagodili tako, da smo se vedno lahko spotoma osvežili na plažah. Itak pa so te, kot je napisal tudi Èojko, res zelo lepe in skoraj vsaka druge barve.

Kot veste, zelo uživam v vožnji po slikovitih cestah in tudi Kefalonija vam nudi ogromno tovrstne vožnje.
Ceste se vijejo od morja, pa reko hribov na drugo stran otoka, tako da si najprej na morju, čez kake pol ure pa se voziš praktično po gorski cesti. Perfektno!

Lepo vijugasta cesta nas je najprej pripeljala do plaže Petani, lepe beige prodnate plaže, katero obkrožajo pečine, s katerih se nudi prav lep razgled nanjo.
Spustili so se  do nje, se prav luštno naplavali in malce raziskovali obalo. Ko je nam je postalo vroče, smo se ohladili tudi v bližnjem baru in v senčki uživali v pogledu na plažo.

[Lovro]

Ta dan smo se nameravali peljati vse do Fiskarda in ko smo se odpravili naprej, je na avtu crknila klima.
Pa dobro, bo že šlo, škoda prekiniti izlet, smo si rekli in nadaljevali pot proti zelo slikovitem mestecu Assos, ki se nahaja malo naprej od še ene slikovite plaže Myrtos, z belim prodom.

Sonce se bilo že v zenitu, vročina je pritiskala, mi pa, po slabi uri vožnje, že čisto kuhani v avtu.
Tako smo se enoglasno odločili, da se ustavimo tudi na omenjeni plaži, da se vsaj malo ohladimo v morju. Pa tudi serpentine, ki so vodile proti plaži, so bile preveč vabljive, da bi se jim odpovedal.
Èeprav je bilo še vedno vroče, se nismo hoteli odpovedati še romantični fotki plaže pod pečinami, ko smo končno nadaljevali pot proti Assosu.
Na tej fotki se vidi tudi, za ta otok, značilno sparino, katere na drugih grških otokih, kjer sem letoval, še nisem videl.

[Lovro]

Ko smo se spet ohladili, smo se odpravili naprej, proti Assosu, na katerega se je, z naše "gorske" ceste, nudil prelep razgled (sredina prve slike).

Na poti do tja smo prevozili tudi lep nasad cipres. Kaj takega res ne vidiš vsak dan.

Med potjo sem poslikal še Berlinga in ono revico, ki je očitno končala svojo pot med kozami in ovcami.
Ko smo se pripeljali v mestece, sem spotoma utegnil poslikati še tega C3 XTR, ki se je ravno pripeljal mimo.

[Lovro]

Assos je res prelepo mestece oz. bolj vas, polna pisanih hiš, z lepimi vrtovi. Nad njim, na vrhu bližnjega otočka, povezanega z (predvidevam) naravnim "nasipom", se dviga tudi trdnjava, ki pa je, zaradi res močnega sonca, nismo obiskali.

Na omenjenem "nasipu" je parkirišče za obiskovalce tega mesteca in kar takoj se vam odpre pogled na simpatičen zaliv s plažicami.
Do plažic se spustite po prekrasnih uličicah, polnih oleandrov in ostalega lepega grmičevja, pisane hiše sem pa tudi že omenil.
Že z ulice se vam odpirajo razgledi, dokler ne pridete na samo obalo, kjer lahko posedite v senčki oleandrov, kaj popijete in pojeste, hkrati pa, med drugim, tam ponujajo tudi take zanimive spominke.

[Lovro]

Med tem, ko sta žena in sin malo posedela pod oleandri, sem se malo sprehodil ob obali in poslikal zanimive detajle.

Na koncu smo se sprehodili na nasprotno stran zaliva z "nasipom", torej do otočka s trdnjavo, kjer smo še malo skupaj posedeli v senci in uživali v pogledu na Assos.

Ker je bilo še vedno zelo vroče, pa še brez klime smo bili, smo se izletu na že omenjeni Fiskardo, raje odpovedali in se pozno popoldne odpeljali nazaj, v hotel.