Odprava zelene dyane 2

[janez]

Letos zaradi tehničnih problemov ni uspelo potovanje na Svetovno srečanje. Pa drugič.

Ampak nekaj dni potem je bila moja Dyana poštimana in pripravljena za dopust. Kam? Po Sloveniji je padla odločitev. Sva rekla dajva pa spet okoli it v neznano. Približno znani in zastavljeni so bili samo cilji v kampih. Pa še to se je kasneje obrnilo v drugo - boljšo smer.
Zakaj tista dvojka v naslovu? Prvo odpravo sva naredila pred dvemi leti in ko najdem slike bom tudi o tisti kaj napisal.

Torej prva odločitev kamp na kolpi. Ampak v kateri smeri? In sva šla v smeri Brežic in Metlike.

[janez]

Slovenske Konjice - Brežice - Novo Mesto - Metlika - Èrnomelj in cilj ...

...Srednji Radenci, kamp pri Tinetu.

Krenila sva klasično za naju ,pozno. V Brežicah sva se malo lovila, ker sva navajena običajno vozit tu v nasprotni smeri. Pa ni panike. Ceste so lepe ,prometa skoraj ni. V Novem Mestu naju je že začela lovit tema . To je pa pomenilo ,da bo potrebno lovit bolj glavno cesto in ne stranske kot običajno. Smer proti Metliki. Že čista tema. Ampak dobesedno. Dandanes je že težko naletet na kraje brez obcestnih "lajtšovov", Vse v temi le tu in tam v kakšni hiši luč. Zvezde nad nama, ovinkasta strma cesta,... milina. V akmpu so naju čakali znanci in sva seveda poklicala, da bova malo pozna. In ko sva prilezla naju je čakala večerja z žara in hladno pivo.
Vozit se z dijano zvečer ali ponoči po gozdnih cestah zna biti prav zanimivo. Voziš počasi in ni straha, da bi kaj povozil. Povozit pa imaš kaj. Lisice, zajci,podlasice,... Vse to lepo skače ob ali na cesti in dobre zavore so še kako pomembne. Za pravo veselje pa sta (na zadnjem delu poti, ki se strmo in ovinkasto spušča proti Kolpi) poskrbela dva jazbeca, ki sta flegma prečkala cesto. In ko sva se pravočasno uspela ustavit sta se tudi onadva in smo se vsi štirje kar nekaj časa opazovali v soju dijaninih luči. Prave face, a ne vesta da imam pretežko naloženo dijano? Seveda ne. Do akmpa sva še prišla in se ustavila. Se pozdravimo z znanci in jaz nekaj voham. Ja seveda, pritisnem pedal za zavoro in pade not. Klasika. Pregreto. Pa da kdo ne bo mislil ,da imam slabe zavore. Diski so novi, zavorna tekočina in ploščice prav tako. Kriva je teža in dejstvo , da še kar nisem zmontiral hladilnike za prednje diske. Pa seveda tista dva jazbeca...

[janez]

Kamp pri Tinetu. Midva hodiva tja že kar enih pet let. Kolpa je čista in topla, lastnik placa prijazen sto na uro. Si vzame čas, postoji , kakšno reče... Kamp je v bistvu sadovnjak in lahko se zgodi , da dobiš kakšno jabolko na glavo, ponoči pa te tudi padajoča jabolka zbudijo ko treščijo na avto. Ampak to je del folklore tega kampa. Pa tudi leseno korito za umivanje in plastični WC ji niso nič napačni. Vse je enostavno in tudi obiskovalci so temu primerno bolj prijazni. Tisti gnjavatorji se obrnejo in gredo v druge kampe kjer so pošlihtani kot sardine v konzervi. So pa letos prijetno presenetili s kontejnerom v katerem je kompleten sanitarni blok. No pa tudi to paše.

http://www.kolpa-adventures.com/

Naslednje jutro po kavici pa sem odmontiral bicikle s strehe in premierno postavil senčico. Seveda sem en steber pustil doma. Èist men podobno, vendar sem kljub temu lepo postavil - privezal vse skupaj na drevo. Senca je delovala tudi proti sadnim projektilom.
Kolpa, absolutno sem se hotel namočit in sem se. Odlična , čista voda. Perfektno, ...
Pridružili so se nam tega dne še znanci najinih znancov in zvečer je bila že kar vesela druščina samih znancev... Pubi, Mojca z otroci in Matjaž z družino te pozdravljajo...

Naslednje jutro pa sva se midva odločila odrinet dalje. Po obvezni kavici (ker drugače ne funkcioniram)sva spakirala, se poslovila in hajd spet v neznano.
Malo vamo tamo v smeri Ribnice.Sva pa bila na poti s tistimi najinimi bicikli na strehi prava atrakcija. Pogledi, nasmehi, mahanje z rokami v najini smeri...
V Ribnico sva prispela malo pred poldnevom. In ker je bila sobota, ravno še pravičas. Jaz na kavo, Sintija pa po spominke - suhorobo. Je imela že vse naštudirano kaj mora nabavit. No men se je najbolj dopadla češnjeva deska za narezke... sam narezek je falil.
Ta del poti je bil mišljen tako, da se oglasiva na Krki pri Radotu. Vendar je mene skrbelo časovno, če bi mi potem uspelo pripeljat do kampa pri Škocjanskih jamah . In po telefonskem klicu je bilo odločeno, da greva naprej. Na obisk pa drugič.
Smer Cerknica. Spet en lep predel naše domovine. Cesta lepa, skoraj nič prometa. So pa določeni konci bili kar strmi. Pa je šlo. V vasi Bloška polica pa ob kažipotu za grad Snežnik mene spet prime, da bi dol zapeljal . Nekam v drugo smer. In po nekaj kilometrih spet drugi kažipot. Križna jama. Ker nisem bil v kraških jamah že od otroštva... zavijem v gozd na makadam.

[janez]

Ja men je ponavadi vroče v dijanikadar sva skupaj na poti. Sintiji piha za vratm men pa je vroče. Pa zaprem okno pa je men vroče , sintiji pa ne piha. In sva zadovoljna, ker si mislim , da bi mi lahko bilo še bolj vroče. Èe seveda nebi zatlačil tenis žogic v gretje...
Ampak , odločitev za Križno jamo je pa bila prava. Že ko sva istopila iz dijane naju je objel pravi gozdni hlad. Glede na uro in sončno pripeko tisti dan, sva si rekla tule ostaneva najmanj dve ure.

http://www.krizna-jama.si/uvod_SLO.htm

Turistov ni bilo. Razen enega motorista. Prijazna punca naju je pozdravila in vprašala, če bi šla midva na ogled mogoče. Pa ja zakaj pa ne. Pravi ,sam pokliče vodnika in se lahko pripravimo. Volnene nogavice in gumijaste škornje sva dobila tam. Pa dolge hlače in jakne sva dala gor. Še lučka na akumulator in že smo se vsi trije odpravili. Kaj naj rečem. Lepo, nepozabno. In ker sva bila samo midva, sva dobila "olinkluziv" vodenje. Vodnik si je vzel čas in nama razlagal in kazal... Po mojem je imel pravo veselje. Običajno gre po dvajset ali več ljudi not. In to rajo lovit okol tudi ni enostavno. Ogled je trajal debelo uro. Pa še s čolnom smo se vozili po jezeru. Res lepo. Ni pa toliko kapnikov in tega. Bolj je zanimiva zaradi jezer in dejstva, da so tu prezimovali medvedi. Imajo tudi urejen prikaz okostij jamskih medvedov.
Slikanje pa žal ni dovoljeno . Ma sej sva si zapomnila to lepoto. Splača se, pejte pogledat.

In sva šla dalje polna vtisov in ohlajena. Smer Cerknica. Èes čas pa spet mene prime. Ma greva pogledat tist Rakov škocjan. Pa greva. Levo pa gas na makadam. Po gozdu gor pa dol. Zdaj midva nisva neka turista in tudi gužve in utrjenih turističnih poti ne marava. In sva pri prvi tabli ustavla. Verjetno je to bil začetek peš poti. Nikjer nobenga. Spet hlad. Paše. Sva mal dol hodila in se razgledovala.
Malo naprej. ko sva krenila pa gužva . Avti vsepovsod, še mal naprej Hotel, pa avti skoz ob cesti do konca makadama. No prav sva se odločila pri prvi tabli.

Nekje pri Postojni sva se priključila na staro glavno cesto. In ker sva bila že lačna naju je ta lakota gnala naprej. Dol pa gor po znanih cestah. V Senožečah pa se oba spomnima, da je proti Sežani v Štorjah ena fajn gostilna.
...zaprto zaradi dopustov...
No te pa ona druga proti Divači.
...zaprto zaradi prenove ali bankrota. Kdo bi vedu. Vse zapuščeno in en mešalec na dvorišču.
Ja dobro , te pa greva v kamp si eno argo župo skuhat...

[janez]

Kamp Dujčeva domačija, Vremski Britof     http://www.dujceva.si/

Od Divače na stari cesti proti morju, zaviješ levo proti Škocjanskim jamam. Pa sam v smeri oznak za kamp. Malo pred Vremskim Britofom, vas Škoflje. Ne morte sfalit. Prideš direkt pred domačijo.
Parkirava pred vhodom na dvorišče. In ker se mi je zdelo mal nerodno od mene sem nameraval preparkirat. Pa pride Ženska v predpasniku, lastnica in pravi da je vredu tak. Prijazno naju pozdravi in povabi v senco. No potem pa še gazda prileti in pravi: Ja od kje sta se pa vidva vzela? Nisem dijano vidu tu že dvajset let.
Malo klepetamo, nama gazdarica pove kam pa kak skampirat. In na koncu midva tak čist ponižno, a maste kaj za pojest tule? Ja sta ravno prav prišla. Imamo ene goste in začne naštevat cele jedilnike kaj se vse da za pojest dobit. No v bistvu je tole kmečki turizem in kolkr sem jaz zastopu, se je potrebno za hrano vnaprej dogovorit. Vendar jim je zgleda naša pojava z dijano na dvorišču bila tolk simpatična, da ni bil problem za jest dobit. Skledo gobove juhe sva zmazala. Domače divje gobe...Pa sok in hladno pivo.

Kamp je nov, kakšne dve leti kar so se odločili zanj poleg domačije. Malo nižje po cesti in pri novih urejenih sanitarijah (tuš s toplo vodo, tudi če je gužva)čez most na travnik. Velik travnik. Da ne veš kam bi sparkiral. Okol in okoli so drevesa, na koncu na dveh delih tudi del gozda za skrit. Èe si pa peš pa je gozd in senca tudi na začetku kampa. Vendar tja z avtom ne moreš. Sva se sparkirala mal dlje stran in uštimala najin kamper za prespat.

[janez]

Jutro, nedelja... tak je bilo lepo jutro, da sva se odločila , da ne greva dalje. Raje malo peš po okolici. Ob kavi naju je priše še gazda pozdravit in nama povedal kam in kje se da kaj videt. Sva se odločila za pot po soteski reke Reke.
In ravno ko je sonce postalo malo preveč toplosva krenila peš skozi vas, pa pri mostu levo na lepo označeno (markacije in kažipoti ) pot proti škocjanskim jamam. Mir in tišina, pa razen na začetku par italijanov nisva nikogar srečala. Vode v reki je sicer bolj malo zaradi suše. Star zaraščen mlin , pa zanimiva kamnita stena. In po kakšni uri hoje ob reki se pot obrne navzgor. Prestrmo za normalno hojo in so vrli planinci speljali pot cik cak navzgor. S pomočjo lesenih stopnic se povspnema na vrh do gradu Školj. Ostanki, na določenem mestu pa železna vrata in verjetno na drugi strani malo bolje ohranjeno. Vendar skozi ni šlo in tudi nisem preveč poskušal. Pot navzgor nama je tudi vzela nekaj časa. Predvsem meni, ki nisem navajen planinskih čevljev. Zgoraj sva se še malo sprehajala in nekje na poti, ki se začne spet spuščat, sva malo začela najin čas računat. In pri najini hitrosti hoje bi prišla do jam in potem po isti poti nazaj...pozno zvečer. Aa, ne, greva nazaj. No tisto tavečjo vročino sva preživela v gozdu in pri domačiji spet postala lačna in žejna. Jedla bi, imate kaj? No ja nekaj se bo pa že našlo... Najedla sva se ko lorda. Pa kar nekaj časa smo še klepetali ob pivu in kavi. Prijetni ljudje.
No pri avtu pa sem zvečer še iz hladilnika - potoka potegnil ven še pijačo. Malo sva še posedela v sončnem zahodu in se odločila , da greva jutri pa na morje.

[janez]

Zjutraj sva poravnala račune, se zahvalila za prijaznost in krenila dalje. Smer Izola. No tu sem začel malo razmišljat kako bom prišel do stare obalne ceste mimo Žusterne. Pred tem nekje pri Dekanih priletiš na avtocesto. Jaz pa brez vinjete. Moj "garmin" - papirnat zemljevid mi je dal vedeti, da moram zavit proti Svetemu Antonu in potem tam neki levo desno... pa prideš do Semedele in potem dol do Žusterne. Vožnja za nosom se je obnesla. In nekje na križišču nad žusterno srečava eno dijano. Ona levo ,jaz desno. Sej nisem imel časa niti pozdravit. Po parih minutah mi zazvoni telefon. Zdravo Keža, ma zelena dijana, ma celjska registracija, ma a si ti? Pravim ja daj se dobimo v Sack baru. OK. Èez minuto spet telefon. Ma kam gresta? Kje spista? Rabta sobo? Grem po ključe. Se dobimo dol...
Evo plan ,da iščeva in moledujeva za plac v kampih na obali je po sami slučajnosti padel v vodo. Soba  (garsonjera) v Semedeli, čista voda v žusterni, kopanje na kamniti obali, vsak dan lepo s kolesi po obalni cesti v Izolo, zvečer s kolesi v Koper, v Kopru performens Marka Breclja,... V bistvu sva ostala štiri dni. Jaz sem se nazadnje tu kopal kot štiriletno dete, Sintija pa nikoli. Najin plan , da prespiva eno noč in se malo namočiva v morju pa nadaljujeva pot se je tukaj spremenil . Na pozitivno. Ej hvala temu spačkarju. Potem ko nama je dal ključe, je odpotoval nekam v Francijo.

No midva pa sva se po štirih dneh tudi odpravila nazaj proti celini. Kam ? Smer Trebnje. K Danilotu.

[janez]

Zjutraj sva se spakirala, dala ključe najbljižji sosedi in se še enkrat predala užitku kopanja v morju. V Snack baru sva še spila eno kavo in pojedla toast ter se odpeljala vamo tamo po okoliških hribih nazaj proti Èrnemu Kalu in naprej v smeri Postojna - Cerknica - Nova Vas - Velike Lašče. Vse skupaj spet po raznih odročnih cestah. In tudi po makadamu. Tega sem v bistvu najbolj vesel. Ker mi daje občutek, da se vozim po dokaj nepokvarjeni naravi. Ma lepo je šla pot in pri Trubarjevem mlinu sva se malo ustavila. Kavica, pa mlin pogledat in potem dalje v smeri Krke. V Krki žal spet Radota ni bilo doma. Tu sva pa imela dve možni poti. Ena proti Ivančni Gorici do Trebnjega, druga pa via Žužemberk. A ni Zeko tu nekje doma? Ja seveda. Pokličem njegovega očeta in čez kakšno uro smo se dobili pri njih doma. Ob Zekotovem Amiju smo se kar cel popoldan zaklepetali in zvečer so naju povabili še v Picerijo na poti proti Trebnjem. Zeko in družina - HVALA, super smo se imeli.

Vmes sem pozabil poklicat Danilota in je že mislil, da nama je dijana odpovedla. Sem ga potolažil in okoli Enajste zvečer sva bila pri njemu v Trebnjem.

[janez]

Pri Danilu pa spet počitek, kava in klepetanje o najinem dopustu, pa o njegovi poti na Èeško srečanje. Nabavil je nekaj delov za svojega spačka in sem mu jih rade volje zmontiral.
Zvečer po prijetnem delovno počitniškem dnevu pa domov. Pot nič pretresljivega, že večkrat prevožena in zvečer okoli enajste smo bili vsi trije sparkirani na domačem dvorišču.

Kljub začetnim težavam in najino odločitvijo , da ne greva nikamor se je najin dopust dobro končal. Kaj dobro, odlično. Veliko novih poti, veliko novih prijaznih ljudi. Spoznanje , da imamo morje. In ,da je čisto in le streljaj od doma. Da je naša dežela kljub temu ,da je majhna pa vseeno velika in lepa.
Kriva pa je dijana... če ne bi začela crkvat in mi nagajat...

Dijana
Keža
Sintija
Pony kolo 1969 (od moje mame)
Rogov ženski bicikl
kup prtljage

8 dni
684 km
povprečna poraba 7,6 litra

Razen tistih pregretih zavor na začetku ni nič crknilo
Olja pa tudi nisem dolil v motor...
Pa menjalnik laufa dobr
Tigrce pa poleti cvilijo, držijo pa dobro...

Pa še enkrat, fajn je bilo. Pa naslednje leto spet.  :BigThumbs:

lp Janez

[Mike666]

Zelo dober potopis Keža. To so prave rute za te avte, jaz tudi najraje grem po kakih starih cestah z dyanco. Nekak se tam najbolje počuti. Škoda da nisi mogo na Èeško vidim pa da ste se meli kljub temu zelo fajn.
Pa še naprej tako.:BigThumbs:

[dyfan]

Janez, za kateri cajtng pa pišeš potopise? :-) Zanimiv potopis. Očitno se tvoji talenti ne končajo pri spačkih.

Si nam lepo pokazal in nas spomnil, kako zgleda dopust iz časov spačka. To je tisto tapravo, ko doživljaš nepredvidene in lepe stvari - pravo nasprotje današnje prakse vkalupljenega in z vseh vidikov omejenega dopustovanja.

LP

[janez]

Hehe, tole je bilo exkluzivno za citroenar.com. Trenutno se še časopisi ne pulijo za moje članke.
Mogoče pa postanem drugi "hemingvej"...

[garac]

janez, res je super potopis, me veseli,  polepšal si nam nedeljo

[grozny]

stari ko berem te tvoje vrstice me kr prime da ga odjadram po naših zakotnih krajih še sam....

bom bom
še ta teden zdržim pol pa 2 tedna "z možgani na off in čivavo na straži, visenje v mreži med dvemi drevesi, slalom v ravnini z zarjavelimi kolesi....."

[Zeko124]

Tudi jaz sem bil ta teden "z možgani na off in biciklom na straži", smo namreč z 2 prijateljema odšli s kolesi z Goričkega v Piran .

Janez, hvala tudi tebi za obisk in "tešenje" moje radovednosti . Še gdaj!


Lp, Zeko:BigThumbs::Hammer3: