Jesenski citro izlet na Gorenjsko

[Lovro]

Dokler je še sol na cestah, pa da malo obujamo spomine na potepanja v lanski sezoni, dokler se ne začne letošnja.

Èe se je lanska sezona začela malce pozno, pa je zato trajala dlje, kar do konca novembra. Tako sem se odločil, da to izkoristim in sem se v drugi polovici novembra odpravil še na izlet po Gorenjski.

Najprej sem se ustavil v Radovljici, mestu čebelarske tradicije, lecta in rojstnem kraju Antona Linharta.
Kraj je zelo zanimiv zaradi lepega parka in simpatičnega starega centra z lepo okrašenimi fasadami hiš. Tam se, poleg številnih dobrih gostiln, nahajajo še zanimiv lectarski muzej, simpatične prodajalnice spominkov ter zanimiva antikvariata. Res vredno ogleda.

Sprehodil sem se še do ploščadi nad železnico, kjer se odpira lep razgled. Ker ni bila ravno idealna svetloba za fotografiranje, sem poslikal kar informacijsko tablo, da boste videli, kaj vse se od tam vidi.
Za žejne je tam na voljo tudi lep pitnik s svežo vodo, ki pa je pozimi seveda zaprt.

[Lovro]

Nazaj sem se sprehodil tudi skozi ta lepo jesensko obarvan drevored.

Preden sem speljal iz parkirišča, sem poslikal še tam parkiranega C5. Slika se mi je zdela zanimiva, kar je zraven stal možakar, ki si prav tako ogledoval ta avto.
Na poti proti Kropi sem poslikal še panoramo Radovljice z nasprotnega hriba. Tamkajšnja cesta se lepo vije po serpentinah, kar je razvidno iz zadnje slike.

[Lovro]

Kot že veste, je Kropa daleč naokoli znana po svojem kovaštvu, hkrati pa ima že dolgo fužinarsko in kovaško tradicijo. Nekoč so proizvajali izdelke za vsakodnevno rabo, v zadnjih časih pa so se usmerili predvsem v umetno kovaštvo, torej v izdelavo okrasnih, pa tudi bogato okrašenih funkcionalnih predmetov.
Kot za vse rudarsko-fužinarske kraje, so tudi zanjo značilne visoke večnadstropne hiše, v katerih je nekoč stanovalo po več družin, ki so si delile skupno kuhinjo.

Tudi tam imajo lepe pitnike, proti koncu naselja pa se nahaja tudi tabla z označenim nivojem vode velike poplave izpred 12 let.

[garac]

Lovro u Radolc se da še marsikaj videt, bunker Edith Stein, vinarele v stolpu ob župnjišču, potomko najstarejše trte, mestno obzidje z obrabnim jarkom... Pri Vidicu je najboljši sladoled

Potem pa si lepo zastavil Kropa in od tam najbrž na Jamnik?

[Lovro]

Super, hvala za info, v Radovljici se ziher še ustavim.
Prav res, če se ne bi ustavil na Jamniku, bi bil že greh.

[Lovro]

Pri Kropi mi je všeč tudi to, da kamorkoli se ozreš, povsod vidiš detajle, ki pričajo o tradicionalni dejavnosti tega kraja.
Najbolj všeč pa mi je bil pogled na zadnji sliki.

[Lovro]

Seveda brez ogleda tamkajšnjega muzeja ni šlo in prijazna kustosinja mi je prav z veseljem pokazala muzejsko zbirko.
Zbirka zastopa vse njihove nekdanje proizvodne artikle ter izdelke umetnega kovaštva, kjer prednjači zbirka zelo znanega umetnika Jože Bertonclja.
Železniške lesne vijake na predzadnji sliki še vedno lahko vidite na večini naših železniških prog.
Zelo so mi bili zanimivi tudi razstavljeni planinski čevlji, podkovani z žeblji planinčarji, katere so množično izdelovali v prvi polovici 20. stoletja, vse dokler se niso pojavili dovolj kvalitetni narebreni gumijasti podplati.

[garac]

a ti prijazne kustosinje Saše ne poznaš?

[Lovro]

Bila je neka precej mlada punca, ki je ne poznam. Je katera od kustosinj iz CKS?

[Lovro]

Večina zbirke se nahaja v prvem nadstropju, v pritličju pa je blagajna in kino dvorana, kjer sem si ogledal tudi star film o kroparjih.
V muzeju hranijo tudi različne starinske dokumente in reklame.
Zanimiv eksponat je tudi tamkajšnji orkestron oz. glasbena omara, zgrajena okoli leta 1906, lahko bi rekel, neke vrste prednik jukeboxa. Baje je bila ob prelomu iz 19. v 20. stoletje z njimi opremljena marsikatera slovenska gostilna.
Podobno, kot nekdaj v jukebox, si tudi tu vstavil kovanec in izbral eno izmed 16 melodij. Namesto podajalnika plošč sta tu montirana dva zamenljiva krmilna luknjasta valja, ki krmilita cel mini orkester pomanjšanih instrumentov. Ko ga je kustosinja pognala, je dejansko res bilo, kot da poslušam kak orkester. Res zabavno.
Prav tako je pognala tudi zelo staro maketo industrijskega kovaškega pogona, katerega je gnala voda. Maketa prav lepo prikazuje njegovo delovanje.

[Citroenovc]

Ko si že omenjal lect - nedolgo nazaj so na V202 predstavili družino z najdaljšo tradicijo lectarstva pri nas. Ki ima celo edina neko potrdilo o avtentičnosti ipd bla bla (karkoli že to pomeni) ... In edini lahko svoje lectarske izdelke ponujajo tudi za protokolarna darila. Ipd ipd ipd.
In imajo recepturo (družinska skrivnost) že prek 300let staro ...
In so iz ...
Slovenj Gradca.

Do zadnjič sem bil prepričan, da je lectarstvo pri nas doma v Radovljici. Pa baje temu sploh ni tako.

[garac]

Perger so korošci, Andrejaš pa se je priselil v Radolco

@lovro, Florjančičeva žena je šefica

[Lovro]

Vprašanje, ja.
Verjetno so to nekoč izdelovali po večini Slovenije, v novejšem času pa le še v določenih krajih, ki jim potem avtomatično pripisujemo izvor.
Lahko pa, da so bili določeni kraji bili pač malo bolj poznani po tem in jim spet zaradi tega pripisujemo izvor teh izdelkov.

[Lovro]

@lovro, Florjančičeva žena je šefica

Aha, tega pa nisem vedel. Majhen je ta svet.

[Lovro]

Iz Krope sem nadaljeval z vožnjo proti Dražgošam. Èez te kraje namreč vodi res simpatično speljana cesta, ki se nato od Dražgoš v serpentinah spusti do naslednjega fužinarskega kraja - Železnikov.

Ma, se mora človeku res muditi, da se ne bi vmes ustavil še pri Jamniku.
Gre za zelo slikovit razgledni greben s cerkvico Sv. Primož in Felician na njegovem koncu.
Tam sem srečal še možakarja, ki je ravno pilotiral model jadralnega letala. Ob toplem zraku namreč ob pobočjih grebena očitno nastane fina termika, ravno prava za modele jadralnih letal. Ker je bilo modelarstvo in maketarstvo nekoč tudi moj hobi, sva se za nekaj minut zapletla v res zanimivo debato.