Idrje

[Lovro]

Med dopustom sem se precej vozil z Žabo naokoli.
Ena od zanimivejših voženj je bilo potepanje po hribih nad Idrijo, za katerega sem dobil idejo, ko sem se vračal iz Posočja.
Velik del področja, ki sem si ga ogledal je na zemljevidu na sliki.
Na sploh so Idrci zelo lepo označili svoje znamenitosti, saj se ob cestah pojavlja veliko lepih smerokazov ter podobnih zemljevidov.
Ceste so večinoma makadamske, vendar lepo vzdrževane, zelo slikovite in razgledne.
Res pravi užitek za vožnjo.

Drugi del vožnje, ki ni več na zemljevidu, prav tako nudi zelo slikovite ceste, se pa že spušča preko cerkljanskega proti primorskem v dolino porečja Trebušice.

[Lovro]

Tako sem se na ponedeljkovo jutro lepo počasi odpravil po stari cesti proti Logatcu, kjer sem si privoščil kavico, nato pa sem se spustil proti Idriji.

Tik pred njo sem zavil iz glavne ceste proti klavžam, na katere me je opozoril smerokaz.
Klavže so nekoč služile za spravilo lesa iz hribov proti Idriji. Za to so pametno izkoristili tamkajšnje grape z rečicami in potoki.
V bistvu gre za jezove, s katerimi so zaprli pretok vode, dokler ni za njimi nastalo akumulacijsko jezero.
Nato so tja navozili hlode, spustili vodo in ta je odnesla hlode v dolino.

Cesta do njih je prav lepo slikovita. Ko se asfalt konča, nadaljujete pot po lepem makadamu, ki vodi navzgor ob Idrijci. Cesta se počasi vzpenja vse više nad rečico in po nekaj kilometrih vožnje se najprej prikažejo manjše, Belčne ali Brusove klavže. Zgrajene so bile v 60-ih letih 18. stoletja in so delovale vse do 20-ih let 20.stoletja, ko je del tega sistema močno poškodovala povodenj, pa tudi gozdarstvo je takrat vse bolj prehajalo na sistem žičnic pri spravilu lesa.
Več o njih tule: https://sl.wikipedia.org/wiki/Brusove_klav%C5%BEe
Ko sem si jih ogledoval, sem poslikal tudi zanimiv pogled navzdol, v skoraj 20 m globine, ki lepo pokaže, kako veliki objekti so bili to za tiste čase.

[Lovro]

Dva kilometra naprej, pod čudovito skalno, že skoraj gorsko kuliso, se nahajajo še večje Putrihove klavže: https://sl.wikipedia.org/wiki/Putrihove_klav%C5%BEe .
Že sama odprtina nekdanjih zapornic meri 7 m v višino, imajo celo servisni prehod do same vode, preden se ta preko zapornic spusti še v večjo globino.
Res veliki in zahtevni objekti za takratne razmere in tamkajšnji teren, tako da ni čudno, da so jih poimenovali kar slovenske piramide.

Tu sem se najprej nagledal čudovitih pogledov nad klavžami, nato pa se za nekaj minut usedel v njihovo senco in se prepustil zvokom šumenja rečice in okoliške narave.

[Lovro]

Naslednja postaja je bil ogled Idrijskega laufa.
Lauf so po domače delavci poimenovali gozdno železnico za spravilo lesa.
Po nekaterih podatkih lauf velja za najstarejšo gozdno železnico na svetu. Prvi oprijemljivi podatki o njej izhajajo iz leta 1820.
Železnica je bila narejena iz lesenih tirnic, kasneje ob voznem robu ojačanih z železnimi profili. Tirnice so bile speljane v gozd in so služile za prevoz lesa iz gozdov za potrebe rudnika živega srebra.
Les so prevažali na vozičkih, ki so jih vlekli ali pa potiskali delavci, po klancu navzdol pa so zavirali z dvigom manjšega ojesa, ki je bil preko vzvoda povezan z leseno zavoro, ki je pritiskala na zadnjo kolesno dvojico.
Več o laufu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Gozdna_%C5%BEeleznica_Idrijski_lauf

Kot spomin na te čase služi eksponat voziček na tirnicah, vse lepo pod lesenim nadstreškom, ki ga ščiti pred slabim vremenom.
Kako pa je stvar nekoč izgledala, je razvidno iz dveh starih slik, ki sem ju prekopiral iz interneta.

Èeprav je skrit dokaj globoko v gozdu, ga ni težko najti, saj so vse lokacije tamkajšnjih znamenitosti res odlično označene na prej omenjenih zemljevidih.

[martinko]

Lušn potopis, @Lovro.
Z dianco sem te idrske malo manj znane kraje (Èekovnik, Vojsko, Mrzla rupa) prevozil pred slabimi 2 tedni, ko sem se vračal domov na goriško iz Spodnje Idrije.
Prav prijetno sveže je tm gor, če primerjam z našimi trenutnimi 33° v senci...

[zlikovski]

Odlično!

[Lovro]

Hvala.
Ja, luštno je tam gori sedaj.

[gule]

Kot vedno, poskrbiš za vzdušje. Hvala

[Lovro]

Trudimo se.

Po vijugasti makadamski cesti sem se nato povzpel ven iz gozda na Vojskarsko planoto do Èekovnika, kjer me je zaustavil možakar v Xsari Picasso. Prosil me je za ogled Žabe in iz tega je nastala debata, dolga skoraj pol ure.

Nato sem nadaljeval vzpon po lepih razglednih asfaltiranih serpentinah, ki so me vodile do Kočevš, ki so znane po skalnih samotarjih. To so zelo zanimive skalne tvorbe sredi pašnika, zato se res splača zaustaviti in si jih ogledati.

Ker mi je zaradi toplega vremena zapasalo pivo, me je premamil smerokaz za gostišče Beli kamen, ki se nahaja malo naprej v Spodnji Kanomlji, že na robu Trnovskega gozda. Z glavne ceste zavijete na odcep desno in se mimo istoimenske turistične kmetije po nekaj vijugah pripeljete do zelo slikovitega gostišča (na četrti sliki). Èe bi radi poskusili vse Idrijske oz. tamkajšnje okoliške specialitete, je to baje pravi kraj za vas.

Naročil sem točeno pivo, vendar se je gospa kmalu vrnila do mene in me prosila za pomoč pri skoraj čisto novem točilnem aparatu, ki kar ni nehal točiti piva (fin aparat a ne?). Napako sem sicer odkril, vendar brez nadomestnega dela popravilo ni bilo možno in sva morala aparat odklopiti od CO2 jeklenke.
Gospe je bila zelo všeč tudi moja Žaba, pogovor je stekel in spet je minilo prijetne pol urice. Na koncu mi niti pod razno ni hotela računati piva, je rekla da predvsem iz hvaležnosti za pomoč, malo pa tudi zato, ker imam tak super avto.
Prijateljsko sva se poslovila in odpravil sem se naprej, proti Vojskemu.

Vojsko je simpatična, precej raztegnjena vasica, ki velja za najvišje ležeče naselje v Idrskem hribovju. Njena nadmorska višina meri spoštljivih 1.083 m. Meni je kar pasalo, saj je bil tam zrak precej bolj svež in skoraj brez sopare.
Malo pred Vojskim sem se ustavil tudi na lepem razglednem grebenu, ki je kar klical po fotki Žabe z lepim ozadjem.

[Čojko]

Me prav zanima do kam si prišel,...

[Lovro]

Kar lepo sem se navozil.

V centru Vojskega, ob cerkvici s pokopališčem, se nahaja velika informacijska tabla z navedenimi bližnjimi znamenitostmi.
Jaz sem se (sicer že po Èojkovem nasvetu) odločil za ogled partizanske tiskarne Slovenija.
Do tja lahko pridete preko Vojščice, kjer se nahaja tudi partizansko pokopališče, nato vas čaka še 20 minut hoje po strmini navzdol.
Druga varianta, za katero sem se odločil jaz, pa je zelo simpatična cesta do domačije pri Humu, od katere vas nato malo slabši makadam pripelje pod tiskarno, kjer vas čaka samo cca. 5 minut vzpona po lepo urejeni poti, ki vodi skozi skrito grapo.
Kako skrito je bilo vse skupaj, boste pravzaprav ugotovili že na vožnji po zadnjem kilometru makadama do tja, prav tako je to razvidno tudi na prvih dveh slikah same grape.

To je bila največja in tehnično najbolje opremljena partizanska tiskarna na Primorskem. Delovala je v skriti dolini, skoraj soteski pod Vojskarsko planoto od septembra 1944 do maja 1945. V njej so tiskali Partizanski dnevnik, ki je bil edini dnevni časopis v okupirani Evropi, ki ga je tiskalo kako odporniško gibanje. Imela je celo svojo lastno mini elektrarno, ki jo je poganjal bližnji potoček.
Tiskarna je lepo ohranjena in vzdrževana že od leta 1947 naprej, prav tako še vedno delujeta oba tiskarska stroja. Na manjšem vam oskrbnik (tam je tudi list z njegovo telefonsko številko) za spomin natisne celo priložnostni letak.

[Lovro]

Ker sem bil sam, se za klic oskrbnika nisem odločil, sem pa zato malo pošpegal skozi okna, skozi katera se tudi dokaj lepo vidi v notranjost.
V eni višje ležečih barak se nahajata tiskarska stroja, v nižji desno pa tiskarska stavnica.

[Lovro]

Iz Vojskega se lahko direktno spustite nazaj do Idrije. Ker pa sem imel še dovolj časa, se jaz za to nisem odločil in sem raje zavil proti slapovom Gačnika.
Sicer sem bil med vožnjo stalno pozoren na smerokaze, vendar sem kljub temu nekako zgrešil te slapove.

Ker se mi ni dalo več obračati nazaj in iskati slapove, sem njihov ogled prestavil na naslednjič. Tako da, če koga zanimajo, več o njih na povezavi: http://www.visit-idrija.si/si/object/439/gacnik/ .
Jaz sem se raje tik pred spustom z Vojskarske planote v dolino Trebušice le še enkrat zaustavil, da sem poslikal lepo razgledno in slikovito cesto. Žal sem očitno posvinjal objektiv in je slika motna. Ma se kljub temu vidi res čudovit razgled proti (predvidevam) Banjški planoti oz. Posoškem hribovju.

Nato sem se spustil Skozi Gorenjo Trebušo navzdol po dolini Trebušice, kjer sem se zopet ustavil pri enemu od starih kamnitih "Napoleonovih" mostov, ki se vzpenja nad Trebušico v bližini Dolenje Trebuše.
Ta most sem namreč že obiskal na enem izmed mojih izletov v Posočje.

Ker se je dan že prevešal v večer, sem s tem tudi zaključil izlet in se preko Idrije zelo zadovoljen odpeljal domov.

[Lovro]

Vsekakor vam tudi ta izlet zelo priporočam, saj se boste vozili po čudovitih slikovitih in razglednih cestah, uživali v lepih kotičkih narave in videli cel kup turističnih znamenitosti, ki so večinoma zelo dobro označene in jih je lahko najti.
Tudi jaz se nameravam še večkrat vrniti tja.

Èe slučajno še niste bili tam, pojdite se potepat tja in prepričan sem, da vam bo všeč.

[Čojko]

Lepo. :BigThumbs:

Škoda da nisi poklical skrbnika, ki lepo pove zgodbo kako se je Tiskarna sploh zgradila. Kako in od klje so pripeljali tiskarski stroj in kako so ga spravili do tiskarne (ogromna teža). Pa kako se je delalo v tiskarni, tudi ponoči, pozimi ko je odpadlo listje, kurilo ogenj, pa kako so partizani nosili pošto na in iz Huma, da jih Nemci niso našli. Gre lahko ob bok Bolnišnici Franja, le da se je tu šlo za pomembne časopise, ter da je vse še lepo originalno ohranjeno.