Travnik 2017

[Lovro]

Končno mi je uspelo priti na starodobniško srečanje v Travnik z žabo.
Prvo leto sva z Jetijem obtičala na meji, drugo leto sem šel dol s C5, lani pa sem še šparal za žabo in zato niti nisem šel dol.
Tako sem v sredo spakiral stvari in se v četrtek, takoj po šihtu, le pripeljal do Batzajle z žabo, da natovoriva še njegovo robo.
Kot se vidi na sliki, je žabin prtljažnik požiral in požiral robo. Praktično vse je šlo vanj, v kabino sva natovorila le stvari, ki sva jih raje imela pri roki.

Omenjeno srečanje starodobnikov v Travniku (BIH) je postalo že tradicionalno, saj je bilo organizirano že šestič. V petek in soboto dopoldne potekajo prijave, ta čas pa vozila stojijo na ogled na trgu Leipzig. Travnik je namreč pobraten z več mesti, med drugim tudi z Leipzigom. Po končanih prijavah sledi paradna vožnja skozi Travnik in nato do kake zanimive turistične točke. Vmes je tudi kosilo, zvečer pa slavnostna večerja s podelitvijo priznanj in zabava z muziko v živo. Srečanja se udeležijo vozniki iz cele bivše Juge, le makedoncev do sedaj še nisem opazil.

Kot sem že predlani napisal, je Travnik mesto z dolgo in zanimivo zgodovino, v kateri je velikokrat igral pomembno vlogo. Da ne bom tu predolgo pisal, lahko vse o njem zveste tukaj: https://www.opcinatravnik.com.ba/ba/stream.php?kat=189 .

Tako sva, okoli pol tretje popoldne, v miru štartala iz Vrhnike. Pot je potekala gladko, na mejah nobene gužve in že sva prevozila Banjo Luko. Tokrat se pri vsakoletnem gostitelju Miroslavu nisva ustavila, saj je bila ura že dokaj pozna.

Malo naprej od Banje Luke sva celo nekaj časa vozila za zelo lepo rdečo Xantijo, žal pa slika ni dovolj jasna.
Nasploh starih hidravličarjev nisva srečevala, sva pa srečala veliko novih C5. Baje so šli tisti z navadnim vzmetenjem precej dobro v promet, po drugi strani pa pri nas tako pogostega Berlinga tam sploh ne vidiš. Očitno imajo bosanci raje limuzine, saj tudi Elyssejčkov ni manjkalo.

Ker sva se raje držala omejitev, je Xantia pobegnila naprej, midva pa sva se ustavila na najvišji točki nad sotesko Vrbasa in uživala v razgledu.
Takrat se je začelo tudi temniti in luna je lepo zasijala nad počivajočo žabo (tretja slika).
Kasneje sva se ustavila še na prelazu Komar (927 mnv), vendar je bilo pretemno za fotografiranje. Nato sva se spustila proti Vitezu, ki se nahaja malo naprej iz Travnika, tam je namreč tudi dom našega veselega gostitelja, Guleta.

[Lovro]

Pred samim srečanjem nas je Gule povabil na piknik, ki naj bi trajal od četrtka, do petka popoldne, ko se začnejo prijave.

Ker je plac skrit globoko v gozdu ob potoku, ki je prav lepo šumel ponoči (odlično za uspavati), naju je Gule s še enim slovenskim kompanjonom, Tomažem, pričakal ob cesti.
Kaj čmo, moj mobitel ni za kako nočno slikanje (oz. sem jaz len za nastavitve) in slika ni bog ve kaj.
Je pa zato bilo toliko bolj veselo srečanje, saj se z obema že več kot leto dni, nismo videli.

Piknik plac je bil zelo lep, s pokritimi mizami in klopmi ter prostori za kurjenje.
Zvečer je pasalo perfektno meso z zelenjavo ispod sača, naslednji dan, pa smo na veliko žarili æevape in druge podobne mesnine. Tudi kaka zelenjava se je našla vmes, zelo dobre in osvežilne (na moje presenečenje) so bile tudi na šnite narezane pečene kumare, potresene z vegeto. Ma precej boljše kot razne paprike itd. Res morate probat.

Ker je vmes zmanjkalo pijače, smo se z Guletom odpravili ponjo, nazaj grede pa smo se ustavili pri njemu, da sem si lahko ogledal njegovega novega CX-a.
Avto je sicer potreben obnove, vendar je kompleten, predvsem pa v teh letih nihče ni prčkal po njem s kakimi improvizacijami in je zato v popolnoma originalnem stanju.
Tudi sam model je za ta letnik precej redek, oprema je zelo bogata, avto ima tudi klimo.
Po temeljitem ogledu in obvezni debati, sem Guletu prepustil volan moje žabe, s katero smo se vrnili na piknik plac.
Seveda v taki druščini brez štosov ne gre in tako smo, tik pred vrnitvijo, poklicali tamkajšnjo žejno ekipo, da je gužva na cesti in da nas vsaj še kako uro ali dve, ne bo. Smo računali, da bodo tistih 15 minut do našega prihoda kaj grizli nohte, ma se niso dali motiti, ker je nekdo imel precej žganja.

Na drugi sliki lahko prepoznate tudi Berlinga, nekoč v lasti tu zelo znanega forumaša.

[zlikovski]

Majk pa je postal težkokategornik!
Je big block mašina?

[garac]

en je ful podoben, ko batzajla, samo, da je bolj meglen

[Lovro]

en je ful podoben, ko batzajla, samo, da je bolj meglen

Èist isti, ane? Pa Berlingo ti tudi utegne biti znan? :emot77:

[Lovro]

Majk pa je postal težkokategornik! Je big block mašina?

Diano tudi še ima. Za mašino pa žal ne vem, katera je v avtu.

[garac]

a ne Berlingo pa ne poznam, takih z NM tablicami ne opazim

[Lovro]

He he...

[Lovro]

V glavnem, piknik se je nadaljeval, hrana in pijača sta bili na neprestano na voljo.

Pijača se je hladila v precej mrzlem potoku in samo najpogumnejši so hodili tja ponjo.
Da si stopil v tisto mrzlo vodo, si se moral tudi ogreti, kar je pomenilo intenzivno ogrevanje s kvihtanjem, npr. s trebušnjaki z akumulatorjem, kot dodatno težo na trebuhu.

Akumulator je drugače služil kot pogon roštilja za pripravo odličnega piščanca na federalni način, katerega nam je za gušt pripravil Gule.
No, tisti akumulator je služil še za cel kup stvari, za katere niti ni bil tovarniško predviden. Pravzaprav je Gule lahko bil vesel, da ga je dobil nazaj v enem kosu.
V glavnem žur je bil vreden svojega imena, tako da nismo utegnili kaj dosti slikati.

Pravzaprav smo se tako fino imeli, da smo piknik podaljšali kar do sobote zjutraj in se šele takrat prijavili na srečanje v Travniku.
Je pa Gule dobil tudi zalo sposobnega pomočnika iz Slovenije (Dejan), ki zelo veliko obeta na področju roštiljade. Za ogenj sta skrbela Batzajla in Majkov prijatelj iz Avstrije, Kristof. Sploh prvi je obvladal stvar, saj se, kot jager, itak odlično znajde v naravi.

Ma res smo se fino imeli, smeha in zajebancije, polne raznih idej, koker češ.
Za sicer precej približen filing, kako je bilo, pa spodnje štiri slike.

[Lovro]

Ko smo pospravili piknik plac, smo se odpeljali še do Guletove hiše.
Tam smo oprali avtomobile, saj je bila za njimi dolga pot, poleg tega je na piknik plac vodila tudi precej blatna pot. V zahvalo smo seveda oprali tudi Guletov GSA.

Z lepo očiščenimi avtomobili smo se nato naparkirali po ulici, ki vodi do trga Leipzig.
Sledila je prijava in srečevanje starih znancev. Pa vmes smo malo fotkali, pa spet koga srečali, pa skupaj spili kak osvežilni napitek in v podobnem zaporedju dalje.
Vsekakor se je gušt nadaljeval. Saj sem že omenil, da smo se fino imeli, ane?

[Lovro]

Kot je iz slik razvidno, so se srečanja udeležili pretežno youngtimerji. Od res starih je bil tam le rdeči Dodgeov lepotec iz horiških koncev.

Družbo (v ozadju) mu je delala replika avtomobila, v katerem je bil tik pred 1. svetovno vojno v Sarajevu izveden atentat.
Gre za home made karoserijo, postavljeno na podvozje land roverja. Vozilo služi predvsem za promocijo kluba in kot varnostno vozilo na čelu oldtajmerskih povork. Vsekakor zanimiva ideja. Kako nekdo gleda na tak avto, je sicer stvar posameznega okusa, vsekakor pa je bolj zanimivo videti tak avto na čelu kolone, kot pa neko novodobno mašino, ki pravzaprav ne sodi zraven.

V bližini je samevala tudi tale lepa rdeča visica, prav tako udeleženka srečanja.
Po srebrnem XM-u smo vedeli, da mora biti tam tudi CXFranc z družino, s katerim smo se kasneje tudi srečali in skupaj zavili v bližnjo čevabdžinico.

Seveda, tudi brez slikanja kulturnih znamenitosti ne gre. Ker sem Travnik že predlani poslikal, sem tokrat tam slikal le nam najbolj zanimivo znamenitost, čevabdžinico Bajra.
Njihovi æevapi so bili zelo okusni, z veseljem smo jih pomlatili. Kljub temu, če hočete doživeti vrhunski, da ne rečem kar orgazmični okus, vam bolj priporočam Harija. Tisti njegovi æevapi so namreč res pravi odklop.

Kmalu po tej dobri malici smo se z avti razvrstili v paradno kolono in po ulicah Travnika krenili do restavracije, kjer nas je čakalo še obilno kosilo.
Tam sem spoznal tudi zanimivo citro-familijo iz Hercegovine, očeta in dva odrasla sinova. Skupaj vodijo pooblaščeni citroenov servis, v prostem času pa v svoji delavnici obnavljajo stare citroene. Trenutno se vozijo z dvema spačkoma, dijano in novejšim CX-om, v delu pa so še starejši model CX-a, DS pallas in še en spaček.
Z obnovo se zelo potrudijo, avto popolnoma razdrejo, kar je možno, obnovijo ali pa kupijo novo. Avti so nato, kot iz trgovine, res pa zato, ob pomanjkanju časa, posamezen avto obnavljajo po več let.

[Lovro]

Sledila je vožnja v koloni do trdnjave Stari grad, ki bdi nad Travnikom.

Vožnja po tem, najstarejšem delu mesta, z ozkimi in konkretno strmimi uličicami, je tudi posebna izkušnja. Zaradi omejenega parkirnega prostora smo morali nekoliko počakati v vrsti na tistih klancih, tako da je bilo z ročnimi in voznimi zavorami, da ne omenjam sklopk, res veliko "veselja".
Èeprav na sliki ne zgleda, sem žabo parkiral v tako strmi ulici, da sem za vsak slučaj namotal kolesa proti hiši, če bi se ročna zavora slučajno kaj spuntala.

So pa bile te uličice zelo slikovite in vredne ogleda, ljudje pa zelo prijazni in radovedni. Najboljša pa je bila res stara ženica, vsa zgubana od let in življenja, ki je povedala, da naše srečanje spremlja preko facebooka. Faca prava, he he.

[Lovro]

Po klancu smo se povzpeli nazaj do trdnjave Stari grad, ki velja za enega najlepših in najbolje ohranjenih fortifikacijskih objektov iz srednjeveške Bosne, kjer je skoraj vsako obdobje na njem pustilo svoj pečat.
Zgrajena naj bi bila med 14. in 15. stoletjem.
Današnji izgled izvira iz turške zasedbe teh krajev, leta 1953 pa so jo zaščitili kot kulturni spomenik, jo očistili, uredili in delno obnovili.

Sedaj služi predvsem kot muzejsko-turistični objekt in kot kulturni center mesta Travnik.
S trdnjave se nudi prelep razgled na okoliško hribovito pokrajino in na sam Travnik, kar je razvidno iz slik, iz katerih se vam nasmiham tudi jaz.
Na vrhu trdnjave sem spoznal tudi precej živahno ekipo iz Slavonije, s katero sem kasneje preživel tudi del noči v lokalnem disku.

Èe vas zanima še kaj več o sami trdnjavi, lahko več preberete na spodnji povezavi:
http://www.visitmycountry.net/bosnia_herzegovina/bh/index.php/tvrdave/65-bastina/tvrdave/369-tvrdava-stari-grad-travnik

[Lovro]

Po ogledu trdnjave sem prisedel k delu naše ekipe, osvežilni napitki so spet zaokrožili in zopet so se začele porajati razne ideje.
Tako je bilo tudi lepo poskrbljeno za ustrezno manikuro nog enega od članov ekipe.

[Lovro]

Kasneje smo v koloni spet odvijugali naprej do motela, ki je bil tudi zaključna točka vožnje.
Vožnja je bila zelo zabavna, trobili smo na vse pretege. Poročna povorka, ki je kasneje pritrobila mimo motela, se je slišala kot čivkanje piščanca ob rjovenju kakega bika. Vmes so nas prehitevali policaji z marico, da so zapirali križišča pred nami, kar so odlično izpeljali in vsaka jim čast.

Po prihodu smo se lepo sparkirali, prijavili ter krenili na "ogled" neke fensi oštarije. Tam smo si, ob kakem požirku ali dveh, spočili oči na tamkajšnjih, eeeee... naravnih lepotah, nato pa se vrnili v hotel.

Še prej sem poslikal del tam prisotnih vozil in črto, s katero se je podpisal naš Majk, ki si je za svojo zverino prislužil tudi pokal. Bravo!

Na parkirišču sem poslikal tudi veterana na zadnjih dveh slikah, kakršnih na naših cestah ne vidiš več.