Goriški raid 2CV Èelo

[Lovro]

Sledil je (kaj pa drugega) vzpon naprej v smeri Korade, dokler se ni cesta pri odcepu za vas Belo konkretno prevesila navzdol in to konkretno navzdol.

Ampak je pa lepo vijugala skozi gozd, v Belem pa so se ob cesti takole, v vsem svojem rdečem okrasju, razkazovale češnje.

Spustili smo se v ozko dolino, skoraj že sotesko, proti naravnemu spomeniku Krčnik. To je potok, ki se vije po slikovitih koritih oz. kotlinah, kot tam rečejo.

Na desnem bregu, ob vhodu v dolino, so v pobočje zagrizeni baje eni najbolj strmih vinogradov kmetije Èarga (več kot 70% nagib!!).

Ma res sem užival v vožnji, očitno pa malo manj moja žaba, ki se je nad stalnimi klanci, na dnu doline, pritožila s: "skviiiiiiiik" iz svojih, očitno malce pregretih sprednjih zavor.
No malo sem bil tudi jaz kriv, ker sem na tistem klancu navzdol občasno testiral zavore in malo manj bremzal z motorjem.
Pa ni bilo nič hudega. Po 5 minutnem postanku na sedmi točki so se zavore že ohladile in škripanja ni več bilo.

[Lovro]

Se nadaljuje.

[Čojko]

Bravo Lovro! Kot da bi bil z vami.

[Lovro]

Me veseli.

To se tudi trudim, da je čim bolj "v živo" napisano. :BigThumbs:

[Lovro]

Razlog za kratek postanek je bil, da me je tamkajšnja ekipa po začetnih pozdravih in debati usmerila na ogled prej omenjenih korit  naravnega spomenika Krčnik. Po nekaj minutah vožnje po cesti, polni simpatičnih kamnitih mostičev, sem zagledal nekaj dobro znanih citro-vozil, parkiranih ob cesti.

Parkiral sem tudi jaz in se napotil po stezici, ki zavije pod cesto. Tam so 40 m dolga, 6 m široka in prav toliko globoka korita potoka Kožbanjčka, čez katera se vzpenja tudi naravni most z imenom Krčnik.

Da si lahko vse malo bolj ogledate, ob koritih vodi tudi krajša ograjena steza.
Res lepa miniaturna soteskica, ki se vam jo splača videti, če boste v tistih koncih. Ma že cesta do tja je simpatična in se lahko, od oštarije ob odcepu iz glavne ceste, tja odpravite z avtom, kolesom, lahko pa se odpravite kar na en tak malce daljši sprehod.

[Lovro]

To je bila tudi zadnja kontrolna točka raida, ker je bila kake 3 km naprej že ciljna destinacija, igrišče Èelo, simpatični plac ob potočku, opremljen z vsem potrebnim za piknike.
Ma da ne boste kaj mislili, tudi te zadnje kilometrčke sem užival v vožnji, saj je do igrišča vodila prav romantična potka, ki se je vila med potokom in vinogradi.

Ob prihodu si se moral najprej pofočkati, nato pa avto zapeljati do barskega stolčka na cesti in ustaviti čim bližje razdalji 1 m od njega.

Malo naprej je bila kuhinja z velikim žarom in šankom, nasproti nje je bend že pripravljal svoj oder.
Malo sem še poklepetal s puncami iz recepcije, nato pa sem se zleknil v senco v bližini in v miru žulil svoj osvežilni hmeljev napitek. Ma je pasalo, po vsej tej lepi vožnji posedeti v senci, v glavi premlevati lepe dogodke tega dne in občasno še udariti kako debatico z mimoidočimi.
Teh je bilo itak vse več, igrišče se je polnilo s šotori, parkirišče pa z avtomobili. Ma jih je bilo cel kup, se mi zdi, da zelo veliko za te raide.

Prišel je čas večerje, kjer so se horiški fantje res izkazali v obvladovanju žara. Pleskavice so bile namreč ravno prav zapečene in sočne, vsaka jim čast. Tudi za vegetarijance je bilo poskrbljeno, saj so bile poleg pleskavic tam še druge stvari. Zraven so popekli še lepinje, nato pa si si sam postregel s cel kup prilogami.
Vse je bilo tako dobro, žmohtno in sočno, da je kar brizgalo izpod lepinj, ko smo se z guštom lotili hrane. Dobr k svina.

Ko se je stemnilo, je bend urezal svoje viže. Špilali so SKA in reggae muziko. Èeprav nisem ravno pristaš te muske, so mulci špilali tako kvalitetno in tako zagreto, da je tudi mene zvleklo na plesišče.
Èe pa nisem bil na plesišču, sem pa užival v dobri družbi, predvsem goricijanov in koprčanov, ob večerji pa sem se pridružil vrhičanom.
Vmes so vrteli tudi prizore našega dvominutnega igranja, žirija pa je ocenjevala te prizore.

[Lovro]

Zjutraj nas je čakal pravi hotelski zajtrk. Na žaru so pekli jajca in šunko, na mizi pa se je ponujalo še cel kup drugih jedi.
Postregli smo si lahko z vročim čajem in kavo. Ma je pasalo oboje. Kava za do konca predramit se, čaj pa za hidracijo po dolgi noči.
Ma kaj češ buljšga.

Ob zajtrku je bila tudi razglasitev najboljše igre iz prejšnjega dne, ko smo morali na tretji kontrolni točki odigrati dvominutni prizor na temo bricev.
Takrat pa, opa, mi je Èetko izročil kar prvo nagrado - filmsko klapo, za najboljšo igro. Ma priznam, da se mi je fajn zdelo, kaj bi tajil.

Na koncu sem se še malo sprehodil med trtami po bližnji okolici in še malo použival v razgledih.
Ker se je dan že konkretno začenjal, sem se počasi poslovil in lahko bi rekel, se odpeljal domov...
Ma se nisem le odpeljal domov, temveč odguštiral domov, ker je bilo še enkrat potrebno prevoziti nekaj tistih lepih cest, da sem prispel do Nove Gorice.

Ma pejte tja dol, pa magari se sam vozit, pa obvezno s kako staro makino, da bo bolj gušt.
Vam, dragi goricijani, pa še enkrat hvala za en oreng fajn raid, sem užival od prve do zadnje minute, pa pravzaprav še sedaj, ko sem to pisal.