Cerkniško jezero in požiralniki

[Lovro]

Nedaleč naprej se nahaja jama Mala Karlovica, ki je že večja in se da  vstopiti vanjo.

Na četrti sliki: "Kwa kle piše?"
Na peti sliki: "Aha, Mala Karlovica, pa letnca mora bit 1893, vsaj zgleda tko, se slabu vid."
Na zadnji sliki: pravilna letnica, ki sem jo razbral šele iz fotografije. Napis je namreč že precej zlizan in očitno mora svetloba pasti pod ustreznim kotom. Torej je plošča iz leta 1930. :take_picture:

[Lovro]

V jami je polno mini kapnikov oz. zaves. Res simpatično.

Na zadnji sliki: Batzajla oz. Bojan oz. Jeti, avtor praktično vseh tukaj objavljenih slik (z izjemo talnih požiralnikov, ki jih bom opisal na koncu reportaže), ki je nesebično in pridno fotografiral, ter sproti opisoval jezerske znamenitosti, da lahko sedaj jaz sploh pišem to reportažo. :BigThumbs:

[Lovro]

Naslednja jama se imenuje Velika Karlovica.
To pa je že konkretna jama, z visokimi stropi, v kateri sva se sprehodila vsaj 100 m v notranjost. Lahko bi šla še dlje, vendar bi morala biti ustrezno oblečena (mraz in vlaga).

Pred jamo so postavljene konkretne grablje iz železniških pragov (švelerjev), tudi sama jama je zagrajena z jezom, ki očitno upočasnjuje odtekanje vode.
Na spominski plošči so navedeni inženirji, ki so imeli opravka s to jamo in reguliranjem pretoka vode.
Na četrti in peti sliki pogled v jamo čez jez in moja malenkost na vrhu jeza.

[Čojko]

Prave Kekčeve dogodiivščine,....  še Bedanca sem v eni jami videl,...
Dodajam še moje dogodivščine Cerkniškega jezera iz leta 2005
Zimske in poletne. Pri tistih blatnih me je bilo res strah če bom preživel - sredi trstja, podlaga, ki se je vedno bolj udirala, kolesa čisto cela v blatu, vrtel pedala na vso silo, da sem sploh še vozil, poletna vročina, obadje,...itak da sam,.... pa se je le počasi začela podlaga tršat.

[Lovro]

Oho, ona tretja slika je špica :BigThumbs:

[Lovro]

Jama je zelo prostorna, tako da se da brez težav hoditi po njej. Midva sva se sprehodila vsaj 100 m v notranjost, se vmes ustavljala in občudovala nastajajoče kapnike. Ker pa je v jami dokaj hladno in zrak vlažen, naju je dokaj hitro začelo zebsti, zato sva se raje vrnila ven. Sicer sva imela v nahrbtnikih tudi jope oz. anorake, vendar se nama ni več dalo nazaj in sva se odločila, da greva raje pogledat še naprej.

Zaradi trde teme, je bilo fotografiranje precej otežkočeno, vendar je bil Bojc vztrajen in nastali sta spodnji dve fotografiji.
Na zadnji sliki pa je pogled ven iz jame proti grabljam, ki poleg jezu dajejo slutiti, kakšen močan pretok vode mora tu biti, ko voda odteka iz jezera.

[Lovro]

Pohod po strugi naju je pripeljal do še enega vhoda v jamski sistem, ki pa je reguliran z zapornico in prav tako sodi h Veliki Karlovici.
Umetni betonski rov za rešetkami zapornice spet vodi do jame, vendar je zelo spolzek in prepišen, tako da vanj nisva hodila.

Malo naprej naj bi bila še jama Rakov mostek, vendar je očitno precej zaraščena. Sicer sva predvidevala, kje je, vendar sva se že malce naveličala stikanja po grmovju in sva ogled izpustila prav tako, kot ogled Kebetove jame, ki se nahaja v bližini jam Narte, ki sem jih že opisal.

Na koncu naju je čakal še pohod čez travnike, ki so v bistvu dno jezera, nazaj proti izhodišču, ki se skriva za drevesi na obzorju na zadnji sliki.

Tam, malo naprej od asfaltnega parkirišča in gostilne Kebe, je tudi t.i. zaliv Vodonos, kjer se nahajajo talni požiralniki iz katerih lahko voda izvira ali pa ponika vanje.

[Lovro]

Ko sva se vrnila na parkirišče pri Dolenji vasi, sva si vzela čas za počitek in malico. Med tem sva dobila tudi novo citroenarsko družbo in začela se je na izi debata.

Vmes sem, za potrebe reportaže, skočil pofotkati še talne požiralnike v zalivu Vodonos, ki je v neposredni bližini in ga ne morete zgrešiti.
Kot sem že napisal, to je estavelni pas jezera, kjer voda iz požiralnikov bodisi izvira, bodisi ponika.
Vsekakor res zanimivo za videti, kot da bi hodil po mešanici mini Grand canyona in nekega drugega planeta.
Na slikah se vidi ogromno mini kanjonov, res zanimivih skalnih tvorb in skladov z globokimi razpokami, povezanimi z jamskim sistemom pod jezerom.
Na predzadnji sliki lahko dobite tudi občutek za velikost teh požiravnikov v primerjavi z ljudmi.

[Lovro]

Še nekaj slik...

[Lovro]

Da bi čez leto ostalo vsaj nekaj vode za potrebe ribičev in kopalcev, so na zahodnem robu požiravnikov naredili umeten jez in nastalo je neke vrste stalno "umetno" jezero.

Ob jezeru je bil parkiran tudi tale veteran, katerega je vozilo - simpatično mlado dekle. Se mi je prav fino zdelo, da se še kaka punca (tako, kot naše citroenarke) zanima za te stvari. Na parkirišču, v bližini Pujsa, je bil parkiran še en tak Willys, po Bojčevih besedah, v lasti njenega očeta.

Po fotografiranju sem se vrnil h družbi, kjer smo posedeli še pozno v noč in tako zaključili ta izlet.

S tem se konča tudi ta reportaža, upam, da vam bo prišla tudi prav za kak vaš enodnevni izlet.

Za zaključek pa se še enkrat zahvaljujem Batzajli oz. Bojcu, da si je vzel čas in mi razkazal lepote Cerkniškega jezera in za res lepo preživet vikend. :BigThumbs::emot112:

[Čojko]

Super reportaža.
K temu dodajam, da se zelo dobro in domače je na kmetiji Levar v Dolenjem jezeru, kjer je možno tudi prespat na seniku http://www.slovenia.info/?excursion_farm=232&lng=1
Odlična točka je tudi Slivnica - čudovita pot za stare citroene, od koder se nudi čudovit pogled na Cerkniško jezero in okolico. Iz Slivnice tuid pride vsako leto za pusta v Cerknico čarovnica Uršula. V Domu na Slivnici pa je potrebno obvezno poskusit tudi njihovo sladko specialiteto, že samo zaradi katere se splača zapeljat gor.

[Lovro]

Hvala. :BigThumbs:

Ja na Slivnici se dobro je... pa pohodniška pot iz Cerknice gor je tudi prelepa. Lepo hodiš po vrhu planote, malo pod samim vrhom Slivnice so tudi lepa napajalna jezerca. Èe pa nabirate kondicijo, pa startate iz Martinjaka. Pot je konkretno strma in ni slikovita, je pa odlična za kondicijo. :BigThumbs:

[janez]

Hvala Lovro. Lepo. Bo treba enkrat probat

[Lovro]

Janez, ne bo ti žal, res je luštno tam doli. :BigThumbs: