Zaradi polpretekle zgodovine letošnjega poletja in neslavnih dogodkov v zvezi z vidnimi člani CKS smo se odločili...
Mater, to pa je začetek, ha ?
Ma, ne ... gremo še enkrat...
Etedoron - Maček - Mucy je imel rojstni dan in smo se stari ustanovni člani odločili, da gremo naredit en mali raid. Včasih se je temu reklo Wagabundy raid. Ali smo ta vikend definirali kot tak ali ne ... se ne spomnim. vglavnem...
Ekipa:
Maček in Nataša
Fut - Platfus
Keža in Sintija
Vido in Mojca
Karavela
Picasso
DAK
Dyane
Fut, Maček in jaz z ekipami smo se dobili v Ljubljani in v gosjem redu krenili proti Rakovemu Škocjanu. V lokalnem hotelu smo se okrepčali s tekočimi in kavnimi derivati, preobuli v bolj grobe profile in se sprehodili po pešpoti okoli Rakovega Škocjana. zaradi visoko zmogljivih GPS sistemov vgrajenimi v naših "tintarah" smo le uspeli nekako najti pot nazaj do hotela, se vsedli v vozni park, odpeljali kakšnih kilometer dva za nosovi po poti dalje in našli veliki naravni kamniti most. Za razumevanje in izobraževanje o naših naravnih danostih je poskrbel priročnik iz 1957 leta... v katerem pa ni opisan ta most...
Malo drugačen gosji red (jaz, Maček in Fut) nas je popeljal potem do Postojne, kjer smo v lokalni Avstrijski (ali Nemški... kaj jaz vem) trgovini nakupili vse potrebno za popoldansko večerno slavje.
Žeja nas je popeljala spet na cesto... tokrat v spet drugačnem gosjem redu . Najbolj žejni naprej, ker najprej najdejo primerno gostilno s senco ... Maček, Fut in... jaz. Stop pri nobl gostilni in z neverjetno poceni pivom. Malo kasneje pa spet na cesto ... tokrat jaz prvi, ker sem edini vedel dejansko kam gremo . Oziroma kje je cilj. Ne povem kje, da ne bojo C**ovci še tam uničli dober vtis spačkarjev, ki sem ga pridobil v preteklih letih na svojih potovanjih.
Po kratkem postanku pri gazdaričinem sinu (gazda in gazdarica sta šla na kratek dopust) smo se pridno vkampirali in razobesili našo dolgo pogrešano klubsko zastavo (pogrešana se je našla dan pred odhodom v moji omari z relikvijami).
Ob pijuckanju hladnega piva, ki se je hladilo v nedrjih Dakove postelje smo poslali šifriran SMS z navodili za pot Vidotu, ki se je prebijal iz okupirane priobalne Primorske proti nam.
In potem smo bili kompletna ekipa. Maček je zalaufal roštilj in ob mesnih in zelenjavnih dobrotah smo prebili prijeten miren večer. Kot se spodobi ... nismo bili glasni in vreščeči in tudi muzika (ki je itak ni bilo) ni pumpala ali dvigovala tlak bližnje vkampiranim Nizozemcem in ostalim nič hudega slutečim dopustnikom.
Bila je še v planu peka pasjeradosti na oleandrovih palicah pa smo raje opustili to namero...
Ker je padla noč je bilo bolj smiselno sedet ob travniku, gledat zvezde in poslušat prebujajoče nočno gozdno življenje. Po enournem statičnem iskanju nekega ozvezdja sva edina preostala sedeča člana mamamije (ostali so že pridno spali) nekako le našla , kar sva iskala. Seveda sva morala vstat in se sprehodit malo naprej, pogledat nazaj na obzorje in ... Ah, kolk je mal treba , da je človk zadovoljen.
Naslednje jutro smo po obilnem zajtrku (zoglenela na kolobarčke zrezana pasja radost in ostalo kar gre zraven) in dupli trojni kavi sprejeli dva nova člana v klub, perfektno in neponovljivo zložili klubsko zastavo, ki jo je tokrat dobil v varstvo nazaj stari novi predsednik Fut. Nato spakirali naš vozni park in se odpeljali do Škocjanskih jam. Ker je ekipa s karavelo že trikrat bila not v jami nas je zapustila in šla svojo pot. Preostali pa spet terenske profile na noge in v jamo. Nato je sledilo še kosilo v lokalni gostilni nad jamo in smo se poslovili ter odšli vsak svojo pot proti domu.
Midva sva šla malo kontra ... do Kozine tankat DAKa in potem nazaj proti Logatcu . Na Ridah smo čakali kakšno uro ker so motoristi delali palačinke is samih sebe in so možje v modrem morali pospravit del ceste. Po tem čakanju se mi res ni dalo it skozi Vrhniko in Ljubljani, ker bi verjetno tudi tam čakal v koloni vračajočih vikendašov pa sva preusmerila najinga DAKa prek Rovt, Žiri, Škofje Loke in smer Tuhinjska dolina .
Vikend je bil lep , topel, poln smeha ter prijazen do narave in ostalih dopustnikov. Tako kot smo si zamislili.
Maček, še enkrat vse najboljše za rojstni dan in živela Mamamija !
Žal mi je tokrat fotoaparat čisto odpovedal in je to cela kolekcija slik , ki sem jih naredil. Pa saj mi spomin še dela in se bom še nekaj let spominjal kak je bilo in kaj sem videl ta vikend.
Dvorjan, če imaš še kaj na zalogi fotoaparatov... rabim enega :)
Lepe kraje ste si izbrali... tista krožna naravoslovna pot je super.
Mam amija... Amija pa ni ni...
Keža sm te vidu na tankšteli v Kozini.
Sm popipku sam smo pičili dalje ker je blo treba še do mame pa do druge mame pa dam pa kopanje pa šola pa ...
Xandrej... Mamamija klub je nastal leta 1995 ko se o ohranjanju Citroenove dediščine pri nas še ni razmišljalo. Mi ki smo takrat vozili Amije smo bili kot neke črne ovce v klubu. Vsi spačkarji so amije jemali kot nekaj neuporabnega za vozit oziroma po njihovem je edina uporabna lastnost Amija bila ... uporaba amija za rezervne dele za spačke. Zaradi tega smo se združili ne glede na to da so nas imeli za čudake in norce in so se norčevali iz nas . Združili smo se , da bi ohranili Amije, da bi se tudi spačke začelo obnavljat in jih ohranjat... nasplošno smo bili eni prvih veteranarjev v samem CKS klubu. Prav tako smo se na nek način trudili, da bi sami spačkarji živeli in se vozili po načelih YUAS kluba. Letos se je pokazalo, da so v CKSu pozabili na vse kar je bilo dobrega v YUAS klubu in čemu je bila spačkarija namenjena.
MAM AMIJA ima v znaku in imenu Amija, ker smo s tem hoteli pokazat ljudem naj ohranijo ta vozila. Samo članstvo pa ni povezano (in že takrat ni bilo) z imetjem Amija ampak z načinom življenja.
Imeti in voziti spačka , amija, dijano pomeni biti spačkar. Spačkar pa pomeni biti drugačen človek in voznik.
Več bo pa mogoče Etedoron napisal. On zna bolje prelit besede na papir (ali web)... jaz znam samo bit Spačkar.
Da boš pa en mal potešen... polovica na raidu prisotnih članov ima Amija :)
Mam Amija ima trenutno tri amije. No, da dopolnim nekaj vrzeli...
Na svetovcu 1995 smo ustanovili Mam Amija (to se je sicer kuhalo že od 1992) z namenom, da opozarjamo spačkarje, da ne bomo večno dobivali poceni delov na odpadih in da bo čez 15 let konec s slovenskimi spački, če ne bomo dvignili zavest. Naša napoved se je uresničila. Na prste lahko prešteješ, koliko spačkov v CKS je sploh še slovenskih Cimosov in Tomosov. Promovirali smo amije kot simbol drugačnosti in dandanes je na srečanjih več amijev, kot jih je bilo v 90-ih.
Tokrat pa opažamo, da je 2CV-way-of-life mnogim samo še fraza, ki si jo nalepiš na zadnji del avta. V Bohinju je spačkarjem pred nosom na soncu crkaval en biciklist s polomljenim kolesom. Nihče ni stopil do njega in ga vprašal, če rabi pomoč. In to je PRVO pravilo YU AS Kluba: Pomagaj kolegu v težavah. V redu, ni imel spačka, pa kaj potem ... Si ne zasluži pomoči? Peljal sem ga do servisa in pozneje sva se skupaj udeležila srečanja s Tomotom Križnarjem in doživela vsak svoje razsvetljenje...
2CV način življenja je treba iz mrtvih fraz pripeljati nazaj v naše življenje. Mogoče se je Pogorevc res zmislil to frazo, ravno zato bi morali biti ravno Slovenci tisti, ki ji dajejo smisel in življenje.
Tako smo poleg amijarke Sintije sprejeli v klub tudi Vidota in Mojco. Vido je letos spomladi brez debate vrgel vse iz rok, skočil v avto in pohitel z mano reševat obtičalega spačka. Tudi sicer ni še nikoli zavrnil kolega v težavah.
Biti spačkar je tudi stvar človeka, ne samo pleha, ki ga voziš. Nisi frajer, samo zato, ker imaš spačka, ampak to nosi s sabo tudi odgovornost. Frajer postaneš šele ko se tudi obnašaš v skladu z načeli, ki so bila zapisana v YU AS Klubu.
Odločili smo se, da bodo naša srečanja odslej raidi, torej z več kot enim ciljem, vsa pa bodo potovala brez pravega cilja, kot vagabundi:
Wikipedia:
A vagabond is a drifter and an itinerant wanderer who roams wherever they please, following the whim of the moment. Vagabonds may lack residence, a job, and even citizenship. Historically, Nazis regarded vagabonds as "individuals who are not socially accepted," and forced them to wear a black triangle badge on their jackets, following a sentence on the grounds of vagabondage, "work shyness" and homelessness.
Naslednji raid Wagabundy bo imel za prvi dan cilj Kras, trgatev, naprej pa ... kamor nas bo pot vodila.