Na lanskem jesenskem srečanju, takoj ko sem po prihodu parkiral žabo, je pristopil možakar iz Banja Luke, po imenu Miroslav. Bil je prav takšen pacient kot jaz, torej ljubitelj žab.
Zanimivo je bilo to, da je tako, kot npr. Jeti svojega prasca, tudi Miroslav čisto sam obnovil žabo in to dobesedno iz kupa zarjavelega dreka nazaj v odličen primerek. Seveda je zato debata hitro stekla, na koncu pa me je povabil na srečanje v Banja Luko.
Seveda sem z veseljem obljubil, da pridem in tako smo se ta vikend tudi odpravili tja dol. Povabil sem še Jetija in ko sva modrovala, kako bi šla dol, sva se odločila, da greva za spremembo samo z žabo, prasec pa ostane doma, spala pa bova v mojem šotoru.
Ker sva bila le dva, sva lahko na zadnjo klop naložila še blazine iz prasca, da bova v šotoru bolj udobno spala, zraven sva stlačila še torbico s šotorom, ostala prtljaga je šla v prtljažnik, kjer sva pod prtljago imela pravo vinsko klet s kar impresivno količino litrov vina, kateremu se je pridružil še plato Uniona.
Z Vojkotom smo bili dogovorjeni da startamo skupaj, v zadnjem trenutku se nam je pridružil še Garač, ki je poskrbel za dobro voljo, da smo se kar precej nasmejali.
Še slikice prevoznih sredstev tik pred odhodom - večina prtljage lepo zložena v prtljažnikih - pa naj še kdo reče, da imajo žabe in amiji majhne prtljažnike...
Iz Vrhnike smo se odpeljali ob približno 3. uri popoldne, prvi postanek smo imeli na počivališču v bližini Brežic.
Na slikah se vidi tudi Jetija, kako je z mešanimi občutki pogledoval proti žabi, saj se praktično sploh ni spomnil več, kdaj je nazadnje šel na pot brez prasca in vsega njegovega udobja...
Ampak saj imava šotor in blazine iz prasca, saj bo... pa še kline sem tokrat vzel s sabo.
Vojko se mu privoščljivo smeji, v ozadju pa se vidi Garača, od katerega majica je zgledala, kot da bi sodeloval na eni tistih prireditev, kjer se punce v majčkah polivajo z vodo, da se jim skozi vidi prsne bradavičke... :take_picture::emot145:
Malo naprej od Zagreba smo se srečali še s citro-kameradom, katerega sem prav tako spoznal na brežiškem srečanju, ki nam je še dal ratkapo za GSX-a v Guletovi službi.
Očitno je daljša tura dobrodejno delovala na žabino prebavo, saj se je vse skupaj začelo čistiti. Sicer ti motorji itak občasno radi malo pokadijo, toda tokrat je bilo dima še več, kar sta dobro občutila Vojko in Garač, ki sta z amijem vozila za nama. Očitno pa sta sčasoma postala od teh hlapov odvisna, saj sta nekaj časa vozila tik za žabo in verjetno že z užitkom vdihovala opojne hlape. Garač je celo predlagal, da na prijavnico pod tip vozila vpišem: "Wartburg, DDR".
Daljša vožnja je dobro prečistila žabin prebavni trakt, saj je kasneje na poti domov nehala kaditi, motor pa je postal precej bolj živahen, kar oživel je.
Pravzaprav sva si očitno kar oba z žabo dobro prečistila prebavni trakt, vendar o tem kasneje (bi pa vedel kaj o tem povedati tudi Jeti, ko si bo opomogel).
Na meji med hrvaško in BIH so imeli beli štrajk, zato smo tam v koloni obviseli za kaki dobri dve uri. Družba je bila fina, zajebancije veliko, malo tudi fizkulture, ko smo porivali naprej avte v koloni, da ni bilo treba brez veze vžigati avtov oz. iz obzirnosti do Vojka in Garača, da ne bi vdihnila prevelike doze opojnih hlapov.
Ko smo končno prišli do samega mejnega prehoda, je bila že trda tema.
Končno smo lahko krenili naprej in po kaki uri vožnje nas je že sredi noči ob cesti pričakal organizator srečanja Miroslav, da se ne bi zgubili.
Dedec je dobro uro stal ob cesti in čakal na nas, nato pa nam je postregel še z res odlično pašto z golažem, katerega meso je bilo tako dobro in mehko, da se je kar topilo v ustih. Ok, pri meni niti ne, saj sem bil tako lačen, da sem kar pogoltal vse skupaj. Očitno smo delovali tako sestradano, da je Miroslav kuharju naročil še ekstra repete porcijo za nas, kateri se je pridružil tudi velik krožnik solate.
Ni kaj, Miroslav se je izkazal za res pravega carja, vsaka mu čast! Res je bil pravi Gostitelj z veliko začetnico.
Nato smo skupaj popili pivo, se vsedli v avte in odbrzeli še kakih 15 km naprej do kampa, kjer smo se nastanili.
Tukaj so se začele uresničevati Jetijeve zle slutnje, da nikakor ne bi smel iti na pot brez prasca.
Že ko sva raztegnila šotor po tleh, je začel nemirno postopati okoli in ga ocenjevati z očmi, ko pa sva ga postavila pokonci, pa je na njegov obraz legla temna senca skrbi, kako bo prebil naslednji dve noči v kampu...
Èeprav sva na veliko ugotavljala, ali bova spravila v šotor vse blazine iz prasca, nama ni potegnilo, da utegne dolžina šotora res povzročiti take težave zaradi Jetijeve višine.
Jeti se je nato poskusno ulegel v šotor, da je lahko preiskusil, v kolikšnem delu bo sploh pod streho. Rezultat je viden iz druge slike.
Med tem se je seveda vnela razprava in nismo se mogli zediniti, ali je šotor premajhen ali pa je Jeti prevelik.
Seveda sem ponudil, da prespim v žabi on pa bi sam ležal diagonalno v šotoru, vendar bi tudi to bore malo zaleglo. Ponudil sem mu tudi, da častim prenočišče, ki se ga je dalo dobiti za zelo ugodno ceno, vendar bi to pomenilo ločitev od dobre družbe. Na srečo je bila noč topla in - presenetljivo - brez komarjev, zato se je dalo dokaj normalno zaspati brez mrežice proti komarjem in je, hvalabogu, vse lahko ostalo pri hecu.
Komaj smo se ob 4-ih zjutraj spokali spat, že nas je Miroslav priklical iz šotorov, postavili smo se v kolono in odpeljali na paradiranje po Banji Luki. Spotoma smo pobrali še citroenarje, ki so prespali v apartmajih in tisti čas izkoristili tudi za fotkanje prisotnih vozil.
Za razliko od hrvaškega dela poti, kjer smo se večinoma vozili po dolgočasni panonski pokrajini, se tu vozite po zelo slikoviti cesti v soteski reke Vrbas. Cesta je prav narejena za uživaško vožnjo, seveda pa se vam zaradi številnih ovinkov ne sme muditi. Cesta je ponekod dobesedno vsekana v skalo, tako da je nad vami tudi skalnat strop. Žal je posledično ponekod malo manj pregledna, kar smo ugotovili med petkovo večerno vožnjo, ko smo za nepreglednim ovinkom naleteli na dva stoječa šleperja, ki sta poskušala počasi priti drug mimo drugega. Smo se vsaj prepričali, da imajo citroeni res dobre bremze, ko smo kot zmešani pritiskali na zavore, da smo se še pravočasno ustavili. Na srečo je imel dobre zavore tudi šleper, ki je vozil tik za mojo žabo, saj sem se skoraj usral, ko je tista gmota začela zavirati za nama.
Prvi pravi postanek je bil pri lokalnem citro-servisu (C-auto) v Banja Luki, kjer so nas, po Miroslavovi zaslugi, bogato počastili s sirnicami, bureki in mini sendviči, ter seveda s kavo in pivom.
Saj pri nas burek niti ni slab... ampak proti tistim tam doli, tele naše burekarne "nimajo za burek".
Meni so tri sirnice dobesedno v rit padle. Požrl bi še več, pa nisem mogel, itak pa nas je čakalo še kosilo.
Zanimiv je bil tudi spaček serije Bamboo, ki je pred leti bil zelo močno poškodovan v prometni nesreči, pa ga je lastnik kljub vsemu spravil nazaj v prvotno stanje oz. ga je še malo dodelal po svojem okusu, saj je na odbijače namesto tiste črne folije montiral kar bambusove palice. Izvirno in simpatično, ni kaj.
Po obilnem zajtrku in opravljenih formalnosti (prijava, prevzem majic z logotipom srečanja ter startne številke) smo se v lepo urejeni koloni, ob spremstvu policije in redarjev odpeljali proti centru Banja Luke.
Opazil sem, da imajo tam domačini kar precej sproščen odnos do prometnih predpisov, saj se je že po nekaj sto metrih kolona čisto razbila. Onega ubogega policaja na motorju ter redarjev, namreč folk ni šmerglal pet posto in vmes so se veselo začeli vrivati avtomobili, kamioni, avtobusi, pešci, ni da ni.
Pred najino žabo se je dogajalo vse mogoče. Rdeča luč za pešce, ma ženska je šla flegma čez tik pred avto. Jao. Na naslednjem križišču sem opazil avto, za katerega sem točno prevideval, da bo kljub rdeči luči zapeljal v križišče tik pred naju. Seveda sem imel prav, s tem, da je za njim, prav tako čez rdečo, zapeljal tudi avtobus poln potnikov. A, jebi ga sad, seveda sem se moral privaditi načinu njihove vožnje in že so škripale žabine gume po krožišču in čez križišča, ko sva kar počez odvijugala med vozečimi vozili ne meneč se za to, kdo ima prednost. Pazila sve le še tam, kjer so bili pešci, drugače pa udri čez rumeno ali pa rdečo, če se je tik pred nama prižgala. Tako sva lahko vsaj za silo ulovila ostanke kolone pred nama.
Popolnoma drugačna zgodba pa je bila, ko smo se vračali. Očitno je bilo tudi policaju in redarjem dovolj, pa so z avtomobili blokirali kar celo ulico, da smo se lahko v miru skupaj odpeljali. Tokrat je šlo lažje in kolona se je dokaj v celoti vračala skozi mesto in tisto bezljanje, hvalabogu, ni bilo več potrebno.
V centru Banja Luke smo se razvrstili in parkirali na ploščadi pred večjim nakupovalnim centrom, obkroženim z res lepo urejenimi lokali. Najbolj zanimiv je bil lokal na terasi nakupovalnega centra, pa tudi tisti, kjer smo imeli kosilo, je bil res bogato urejen.
Namen je bil, da se postavi avte na ogled mimoidočim in sledilo je fotkanje, pa ogledovanje avtov s številnimi vprašanji, seveda.
Bilo je tudi nekaj novinarjev, ki so se z vprašanji lotili Miroslava, seveda pa tudi udeležencev. Prav zabavno je bilo videti, kako se je mlada novinarka lotila najstarejšega člana CKS, Franca Kotnika. Ker je bila moja žaba najstarejši avtomobil na srečanju, sem moral tudi jaz dvakrat zdrdrati nekaj podatkov v mikrofon. Najbolj zabavno je bilo, ko sta novinarki imeli težave z mojim imenom in priimkom, katerega sem moral vsaj trikrat ponoviti, na koncu pa sem jima oboje napisal kar na listek.
No ja, ampak novinarki sta bili simpatični in luštni...
Končno se je vse skupaj malo umirilo in celo Miroslav je imel nekaj minut časa, da sva lahko vsaj v miru skupaj spila eno pivo, če se lahko temu tako reče, saj mu je stalno zvonil telefon v zvezi z organizacijo srečanja. Si bova pa jeseni v Kopru vzela kaj več časa.
Sledilo je samopostrežno kosilo z raznoliko ponudbo. Ker sem bil še vedno dokaj sit, pa še vroče ni bilo, sem raje posegel po zelenjavi in sirih, torej da pojem nekaj lahkega. Mesa sem vzel bolj malo, le toliko, da sem probal in bilo je odlično. Èeprav, kasneje se je, zlasti na Jetijevo smolo izkazalo, da nisem izbral najbolj posrečene kombinacije.
Na tej zadnji sliki pa vse neki suheci...
Na srečanju so bile tudi 4 žabe, valjda sem jih moral poslikati. Prva je Miroslavova, ki jo je obnovil iz totalnega krša, druga (srebrna) pa je bila ena najlepše urejenih žab, kar sem jih videl, celo lepša od CitroDS-ove žabe, ki je po mojih pojmih najlepša v Sloveniji. Tretja je potrebna obnove, vendar je zelo dobra osnova.
Na zadnji sliki pa ob moji žabi stoji še naš nočni trpin oz. moj sovoznik Jeti.
Citat od: gule;137506Na tej zadnji sliki pa vse neki suheci...
He he, tu je bilo prav zabavno, ko je Jeti razlagal, da si ne upa jesti, ker potem ne bo več mogel zlesti v moj :emot74::emot64:šotor...
Komaj sem jedu, kaj je bilo vroæe pod tistimi marelami...
Ja, žgalo pa je konkretno... je prav pasalo se vrniti v senco v kamp.
Pojavil se je tudi možakar z zanimivo predelanim hroščem. Praktično je bilo čisto vse, kar je sploh še možno - leseno ali pa vsaj obloženo z lesom. Celo izpušne cevi so bile obložene z lesom. Res zanimivo za pogledati.
Po dobrem kosilu in še boljši debati smo se spet zbrali in se z avtomobili odpravili naprej. Po programu je sledil rafting, toda naša ekipa si je raje izbrala program ležanja v senci s pijačo v roki.
Ker je kazalo, da bo pijače preveč, sva se z Jetijem čim prej lotila še vzdrževalnih del na moji žabi. Očitno je daljša vožnja malo preguncala žabo in se je v zavornem sistemu pojavilo nekaj zraka. Po odzračenju je bilo potrebno vse skupaj še preiskusiti in tako sva malce zbujala pozornost s škripanjem gum, ko sva z žabo vozila in bremzala po cesti v kampu.
Nato sem preveril še stanje vseh tekočin, preventivno dolil malenkost olja v motor, parkiral žabo in pljuckanje se je nadaljevalo. Na koncu se nam niti ni več dalo iti na večerjo, saj je bilo do tja nekaj km vožnje, zato nas je nekaj ostalo kar v kampu. Med drugim tudi Jeti, Garač in jaz, ki smo raje v miru malo podebatirali ob mizi in lepo lagano rezali in jedli salame, sir, čebulo in kruh.
Poleg tega nam je brežiška legenda, g.Bogovič pripeljal še cel zavitek hrane iz večerje, da smo bili nažrti ko klopi.
Ko se je začelo večeriti, sem napravil še dve fotki, da vam pričaram malo romantičnega vzdušja.
Tudi večer je minil v znamenju debat, nekaj se nas je nabralo na klopci, kjer sem končno lahko tudi malo poklepetal z Guletom. Ker je bil za nami kar naporen dan (in pred njim tudi naporna prejšnja noč) nas je malo pred 1 uro zjutraj začelo zmanjkovati in odpravili smo se spat.
Že od daleč sem videl, da je Jeti že šel spat, saj so njegove noge spet štrlele iz šotora. Zamašil sem si ušesa s čepi, saj se občasno zgodi, da Jeti kar konkretno zažaga in zaspal...
Očitno je različna mešanica burekov, zelenjave, mesa, sirov in salam povzročila dokaj eksplozivno kombinacijo plinov, ki je zelo aktivirala moj prebavni trakt. Seveda je sledilo ustrezno odzračevanje, ki je povzročilo, da sem komaj dihal, Jeti pa je planil iz šotora in zunaj hlastal za svežim zrakom. Revež sploh ni vedel, kaj naj naredi, za vstati je bilo prezgodaj, v šotoru pa otrovi.
Na koncu se je, tarnajoč nad svojo usodo, le ulegel nazaj in nekako sva zaspala. Seveda je prej omenjena mešanica plinov botrovala dejstvu, da sva precej bolj zgodaj vstala in čim prej zapustila šotor.
Ker je bilo še precej časa do predvidenega odhoda, nas je zjutraj Miroslav povabil na krajši sprehod, še prej pa sva z Jetijem zbrala ves pogum, se spet približala šotoru in ga razdrla ter vse skupaj spakirala v žabo. Nato smo se odpravili na sprehod, kjer smo si ogledali tudi nogometni stadion z umetno travo, ki ga praktično nobeden ne uporablja in malo pomodrovali o naših vladah in gradbenih baronih.
Na koncu sem pofotkal še pogled na kamp in naprej proti soteski Vrbasa.
Na zadnji sliki pa je še glavni organizator in krivec za to srečanje: Miroslav Lahovski, ki je praktično sam oz. skupaj z ženo organiziral in izpeljal to odlično srečanje.
:BigThumbs: MIROSLAVE, CARE SI! :BigThumbs:
Za zaključek je sledila še paradna vožnja v koloni do odlične burekdžinice "La pizzeta", kjer smo za zaključek zamudniki večerje dobili priznanja, med drugim tudi naš francoski albanec Alois Gaši (Gashi).
Med prejemanjem priznanj je prišlo še do male diverzije, ko nam je Vojko sunil cel krožnik burekov z mize. Na srečo smo dobili drugega in nadaljevali z guštiranjem.
Med tem, ko se je večina udeležencev odpravila še naprej na zaključna kavo in sladoled, se nas je nekaj že odpravilo domov. Z Jetijem sva startala zadnja, vendar nisva sledila koloni, temveč smerokazom, ki so naju hitro pripeljali do avtoceste do mejnega prehoda. Malo pred njim sva nabavila še 3 ogromne lubenice, nato pa zgrešila glavno cesto. Na srečo. Stranska cesta naju je namreč pripeljala točno pred mejni prehod, kjer sva se izognila koloni in v kakih 20 minutah prišla na hrvaško stran.
Tudi na mejnem prehodu med hrvaško in slovenijo ni bilo nobene gužve in ob pol štirih popoldne sva bila že doma.
Malo kasneje je poklical še vojko in povedal, da so srečno prišli in so že uživali v oštariji.
Na koncu pa še nekaj fotografij z nedeljskega zajtrka, preden smo šli vsak proti svojemu domu. Na koncu so slike dveh zanimivih spačkov, eden je transat, drugi pa za moj okus najlepši spaček na srečanju.
Vsekakor, bilo je super fino, cel kup zajebancije in smeha, res smo se dobro imeli.
:BigThumbs:Še enkrat hvala Miroslavu za res super organizirano srečanje, vam soudeležencem pa za dobro družbo!:BigThumbs:
Prou res je blo tako. Tistega lesenkota pa sploh nisem slikal, čeprav je morda za koga zanimiv.
Koliko težke lubenice sta kupila?
Ja, luštno je bilo, družba pa sploh fajn.
Za težo lubenic ne vem, bile pa so ogromne. Jaz sem vzel eno od najmanjših, pa je bila še vedno večja, kot vse lubenice po naših štacunah. Sem moral v hladilniku vreči eno polico ven, da sem jo lahko zbasal noter.
Jaz sem zadnjič malo z sekiro štemal, da zbašem eno veliko notri...
Ja, res so ogromne te lubenice...