Glede na to, da se pri nas trenutno ubadamo s prometnimi prekrški, policisti, sodniki, itd, začenjam novo temo pod naslovom »Prometne zgodbice, ki jih piše življenje«. Vsakdo od nas je v življenju doživel kakšno situacijo, ki je zanimiva tudi za druge. Zgodbica ali kratek zapis naj bi bili predvsem resničen, vesel ali žalosten, zanimiv, čim bolj kratek (ni pogoj), obravnavale pa naj bi dogodivščine v zvezi z izpiti, vožnjo, okvarami, servisi in ne nazadnje policisti, sodniki itd,itd. Èe bo v njih še citroen, bo to še toliko bolje. Se zna zgoditi, da bo vsak s svojim doživljajem forum zelo popestril. Ker sem odprl temo, bom za začetek zgodbico tudi dodal. Forum je že tako obsežen, da bi potreboval veliko časa za ogled o morebitni podobni temi ...
Se je zgodilo tam nekje še v »strašnih železnih časih«. Sodelavec je kupil nov, a zaleten avto znamke Moskvič. Ni bilo to sicer čudo tehnike, a pločevino je imel kot tank. Kupil ga je na carini zelo poceni. Prosil me je, da bi on avto odpeljal k kleparju Tinču v Kamniku, ki je slovel, da popravi vse za zelo prijateljsko ceno. Potem ga bi jaz pripeljal nazaj. Seveda sem privolil, ker so bili takrat časi, ko smo si en drugemu zelo pomagali. Naj ob tem povem, da je bil sodelavec še brez vozniškega izpita.
Ko sva se tako peljala skozi Mekinje, on spredaj, jaz zadaj, sem opazil, da vozi tik za menoj miličnik na motorju. Takoj sem se spomnil, kaj se lahko zgodi, če miličnik sodelavca dohiti in ga ustavi. Delal sem se, ko da miličnika sploh nisem opazil. Začel sem zavijati levo, potem desno in malo pospešil, upočasnil, itd. Seveda sem miličniku takoj postal sumljiv. Prehitel me je in z roko pokazal naj ustavim. Po ugotovitvi, da je z mojimi dokumenti v redu, je dejal: »Ja oprostite, a ste nekam čudno vozili?« »Seveda sem vozil čudno, saj je tudi cesta čudno slaba in mi je škoda avtomobila!« Cesta je bila takrat v resnično slabem stanju, saj je bil še makadam, poln jam, itd. Sodelavec se je med tem veselo odpeljal in se mi je kasneje še dodatno zahvalil ...
Pri prijateljih bi moral na poročnem slavju igrati harmoniko. Odpravil sem se na pot proti Radovljici, proti Bodeščam. Ker sem bil v zamudi zaradi nekih opravkov, sem seveda močno pritiskal na plin. Takrat omejitev hitrosti, kljub slabim cestam še ni bila določena. Pred Brnikom pa so običajno na enem mestu promet nadzorovali prometniki. Vsi smo vedeli, kje so. Pogledam tja, ni jih bilo in »daj gas Joe!« in pritisnem na plin. Toda joj, zagledam »plave angele« na drugi strani Brnika. Nikoli jih še ni bilo tam! Pa kaj za vraga morajo biti tam ravno danes, ko se mi mudi! Seveda so me takoj ustavili.
»Kam se vam pa tako mudi?« me je vprašal miličnik.
»Oh, saj to je tisto, ko se mi resnično mudi«, sem dejal.
»Ja, ja«, je dejal »A če se vam bo večkrat tako mudilo, se zna zgoditi, da ne boste nikoli tja prišli!«, je pribil.
Rad sem plačal ne veliko kazen, saj je imel še kako prav ...
@bramar, harmoniko tudi igraš?
Sem jo, dokler sem še slišal, a tega je že dolgo ...
Saj harmonik ni težko igrat.
Vrag ti je klarinet če ne veš.
Citat od: Mike666;84070Saj harmonik ni težko igrat.
Vrag ti je klarinet če ne veš.
No ja no :Hammer3:
Bramar, katera leta pa se je to dogajalo, če še ni bilo tako strogo glede hitrostnih omejitev?
Uh Lovro, si ma malo presenetil z vprašanjem, to je moralo biti tam nekje 1970 - 1972. Imel sem vozilo Prinz NSU 1000, ki je bil moj drugi avto.
Kar se tiče harmonike, jo je pa težje igrati kot klarinet, zato ker je težja ... :emot68:
Hvala. Oprosti, če sem firbčen, kateri pa je bil tvoj prvi avto (dostikrat so to namreč fičkoti ali spački). Si mogoče že kdaj prej, torej tudi leta nazaj, vozil kakega citroena?
Oh, zdrava radovednosr je vrlina. Moj prvi avto je bil, kot si predvideval, fičko, le da sem ga kupil starega, od našega direktorja. Zato so me nekaj časa v Kamniku vsi močno pozdravljali he,he. Imel sem ga eno leto. Potem sem močno "šparal" za princa in uspelo mi je ...
Tole sicer ne sodi med tele poste... Ampak ko si omenil princa. Ko sem bil še mulc, je ena kakšnih 10 let starejša punca iz soseske končno dobila fanta in ta fant je vozil princa. Ko je tako enkrat sedela na taktatnem priljubljenem zbirališču starejših od nas, in smo mulci lahko bili čisto tiho v bližini in samo poslušali kaj modrujejo, sem slišal tole: omenjena punca je zasanjano razlagala o novem fantu in rekla:"vedno sem si želela princa na belem konju!", nekdo ji je pa odvrnil: "dobila si pa konja v belem princu!"
Tudi to je zgodbica, kratka pač ...:emot66:
Sicer nimam zgodbe ... bom pa podal povezavo na drug forum, kjer bi uporabnik želel zavrniti račun za servis ... (sporna mu je uporaba programske opreme kot sem prebral) ... (Citroen servis)
http://www.alter.si/tabla/showflat.php?Cat=0&Board=splosno&Number=1100611&page=0&fpart=all (http://www.alter.si/tabla/showflat.php?Cat=0&Board=splosno&Number=1100611&page=0&fpart=all)
Sem že mislil, da bomo spet matota rabili (ličar).
Danes je Ivan(oče) skesano pristopil do mene z avtomobilskimi ključi: "Pejd mau z mano, nekaj je narobe!" "Jebemtiš", sem si mislil, "kaj je spet?" No na zunaj ni bilo nič.
Pa se vsedeva noter. Kaj je narobe? Vtakne ključ v ključavnico, skoraj jokajoč: "Poglej, daj prosim pobriši, nekaj je narobe, glej kaj piše."
"foter" Kdaj si imel lani servis? Januarja. NO in kateri mesec je sedaj? Februar.
In, a si šel na servis januarja? Ne. A boš bral navodila za uporabo, al ti jaz povem? Daj ti povej...
Dragi citroen prosim izdelajte en avto, ki mora imeti enako opremo, kot jo je imel avto pred 25 leti. Edini pogoj je enoprostorska oblika. Nič klima, nič centralno zaklepanje, nič električnega pomika stekel...in radio na 2 gumba s skalo, kot je bila včasih, pa odbijači bi bilo fino, da so iz črne plastike, še bolje pa če bi bili kar kovniski kromirni s črno gumo po sredini, pa nobene ure noter, ker jo moram potem vsakič prestaviti poleg očeta še vsem stricem...
Hehe, garac. To je v domacem okolju pac domena vseh, ki znamo upravljati naprave z vec kot 10 gumbi. Zal tudi sodobni avtomobili sodijo v to kategorijo.
Moji mami se je danes zgodil se vecji hec. Pelje avto na tehnicni, pa ker letno dela samo med 6000 in 8000 km, jo vedno posljem se na servis na menjavo olja in filtrov. No in danes na uradnem Renault servisu niso imeli na voljo nobenega mehanika v delavnici, ki bi lahko na avtu zamenjal olje in filtre. Zaradi bolezni ... naj poklice naslednji teden, kdaj bi slo. =) Tako da, v zgornjem Posocju je bolje, da se ta teden Renaulti niso prevec kvarili ...
Moj stric je živel v bližini italijansko – jugoslovanske meje. S svojo škodo se je večkrat odpeljal na drugo stran meje po nakupih kave ali druge dobrine, ki jih v stari jugi še ni bilo, ali so pa bile drage. Ker je šel po nakupih kar pogosto, se je dobro poznal z cariniki in obmejnimi miličniki. Zato ga niso nikoli kaj prida pregledovali, saj so vedeli, da ni kakšen »švercar« in da kupuje predvsem za lastne potrebe.
Nekega dne se je tako spet odpravil po »kufe« čez najbolj odprto mejo takratne Juge. Toda glej ga zlomka, carinik ga je tokrat kljub poznanstvu z dvignjeno roko ustavil.
»Boš kaj prijavil?«, ga je vprašal.
»Nič nimam, sej veš da grem samo po kufe«, mu je odgovoril stric.
»Jaz pa vem, da nekaj švercaš«, je vztrajal carinik.
»Ma, ki neki bi švercal, pa ki ti je, sej me poznaš, ma oštja!«, pravi stric.
»Pa pridi ven in odpri haubo!«, je ukazal carinik.
»Ja, madona, si danes siten«, pravi stric.
»Nič siten, služba je služba, pridi in pokaži!«
Stric se spravi iz avta in odpre prtljažnik, nič ni bilo notri. Carinik pa mu resno ukaže:
»Zdaj pa še spredaj odpri!«
Ko pa hoče stric odpreti sprednji pokrov, se carinik začne smejati in kar ne more nehati. Tedaj tudi stric zagleda za odbijač zataknjeno pravo, pravcato kokoško.
»A zdaj vidiš, da meso švercaš. Še dobro, da te niso dobili laški cariniki!« Tiste čase je bilo meso prevažati v Italijo strogo prepovedano. Stric se je potem res spomnil, da mu je pred avto skočila kura, a seveda ni vedel, da se je revica zataknila za odbijač.
Potem sta se oba smejala naprej in šla na pijačo ... :emot68:
Citat od: bramar;92539Moj stric je živel v bližini italijansko – jugoslovanske meje. S svojo škodo se je večkrat odpeljal na drugo stran meje po nakupih kave ali druge dobrine, ki jih v stari jugi še ni bilo, ali so pa bile drage. Ker je šel po nakupih kar pogosto, se je dobro poznal z cariniki in obmejnimi miličniki. Zato ga niso nikoli kaj prida pregledovali, saj so vedeli, da ni kakšen »švercar« in da kupuje predvsem za lastne potrebe.
Nekega dne se je tako spet odpravil po »kufe« čez najbolj odprto mejo takratne Juge. Toda glej ga zlomka, carinik ga je tokrat kljub poznanstvu z dvignjeno roko ustavil.
»Boš kaj prijavil?«, ga je vprašal.
»Nič nimam, sej veš da grem samo po kufe«, mu je odgovoril stric.
»Jaz pa vem, da nekaj švercaš«, je vztrajal carinik.
»Ma, ki neki bi švercal, pa ki ti je, sej me poznaš, ma oštja!«, pravi stric.
»Pa pridi ven in odpri haubo!«, je ukazal carinik.
»Ja, madona, si danes siten«, pravi stric.
»Nič siten, služba je služba, pridi in pokaži!«
Stric se spravi iz avta in odpre prtljažnik, nič ni bilo notri. Carinik pa mu resno ukaže:
»Zdaj pa še spredaj odpri!«
Ko pa hoče stric odpreti sprednji pokrov, se carinik začne smejati in kar ne more nehati. Tedaj tudi stric zagleda za odbijač zataknjeno pravo, pravcato kokoško.
»A zdaj vidiš, da meso švercaš. Še dobro, da te niso dobili laški cariniki!« Tiste čase je bilo meso prevažati v Italijo strogo prepovedano. Stric se je potem res spomnil, da mu je pred avto skočila kura, a seveda ni vedel, da se je revica zataknila za odbijač.
Potem sta se oba smejala naprej in šla na pijačo ... :emot68:
za kosilo pa ugibam, kurja juhica?