Citroenar

Èe se radi vozite z vašimi citroeni - tule je en primer luštnega izleta na relaciji Vrhnika - Idrija - Most na Soči - Kobarid - Bovec - Dolina Zadnjice - Vršič - Vrhnika. Relacija je krožna, torej jo lahko začnete voziti od katerega koli naštetega kraja, če pa vam je cesta v okolici idrije dolgočasna, jo lahko obidete preko Nove Gorice.

Izlet bom opisal predvsem zato, ker je res luštna tura in se vam jo (če je še niste) res splača prevoziti. Jaz sem jo že nekajkrat, pa vedno najdem kaj novega. Ker sem turo prevozil z Žabo, pa bom lahko opisal tudi občutke pri daljši vožnji tega avtomobila.
Zadnje tri tedne sem bil namreč na dopustu, od tega sicer večji del na morju.
Dopust se je začel 21. junija, vendar sem na ta dan in v torek cel dan delal okoli hiše.

Ker sem vse delo opravil po planu, sem se odločil, da se naslednji dan nagradim z lepim izletom po zahodni Sloveniji, predvsem pa so me že močno srbeli prsti, da bi se peljal z žabo na kak malo daljši izlet po Sloveniji.
Žal je moja žaba morala že od zadnje tretjine junija pri Robiju čakati na dele za popravilo in Robi je planiral tudi dopust. Ker je to pomenilo, da bom dlje časa brez žabe, mi je Robi kot nadomestni avto posodil eno izmed svojih žab, katere zelena barva je zelo ustrezala njenemu nadimku. Še notranjost je v zelenem, da je bil žabji občutek toliko bolj izrazit.

Žena je šla v službo, Maks pa v vrtec (da bi ga vzel s seboj je še premajhen), jaz pa hajdi čez Logatec v Idrijo, kjer sem se zjutraj ustavil na kavi. Idrije si nisem ogledoval, vendar pa imate tam res veliko videti, predvsem na zgodovinsko tematiko kraja. Sem pa užival ob kavi, mimoidoči pa ob pogledu na žabo, katero so si stalno ogledovali.

Po dobri kavi sem se odpravil naprej do akumulacijskega jezera pri Mostu na Soči. Po navadi sem se tam bolj na hitro ustavil, tokrat pa sem si vzel malo več časa. Ob jezeru so speljane sprehajalne poti, odlične predvsem za izi sprehode ali za mlade družine, ob jezeru je tudi prijeten barček na prostem in z razgledom na jezero. Po jezeru pluje tudi ladja v stilu parnikov na Mississipiju, vendar je namenjena predvsem za večje skupine.
Z jezera se odpira tudi lep pogled na hribe, kar je razvidno iz slike. Te so žal posnete z mobitelom, ker je fotkič ostal v ženinem avtu. Torej neke kvalitete ni, ampak bodo slike služile za to, da vidite, kakšni lepi kraji so to.

Skratka, odlična destinacija za preživeti kako prosto popoldne.

Tu sem tudi že lahko prvič primerjal občutek vožnje z novim in starim modelom žabe. Seveda je potrebno upoštevati, da imata tako moja, kot Robijeva Žaba precej let za sabo, tako da bi bilo pri popolnoma novih (ali pa še bolje ohranjenih) lahko tudi drugače. Prav tako je moja žaba že DS, Robijeva pa je v bistvu ID, kar tudi predstavlja neko odstopanje.

Moja žaba, letnik 1965, ima oznako DS 19M (1911 ccm motor ter ročni menjalnik - zato oznaka M), Robijeva, letnik 1972, pa je D super5, kar pomeni v bistvu verzijo ID z ročnim pet stopenjskim menjalnikom in 1985 ccm motorjem, ter nekaj več opreme od ostalih verzij ID.
Obe imati ročni menjalnik, kateri je pri novem modelu bolj prijazen do uporabnika. Zlasti pri prestavljanju v vzvratno se pri novem prestavi gladko brez težav, pri starem modelu pa je potrebno imeti občutek (najlažje je prestaviti v četrto in nato iz nje v vzvratno). Prav tako je pri starem modelu (vsaj pri moji žabi) prestavljanje malce bolj na trdo, pri novem pa je mehkejše, vendar ročica deluje nekoliko opletajoče.
Volan pri novi je debelejši in zato prijetnejši za vožnjo, servo deluje odlično tudi ko obračaš volan na mestu, pri starem modelu je v takem primeru, kljub servu, volan še vedno dokaj trd. Je pa zato manj občutljiv na smer med vožnjo, kot pa pri novem modelu.
Novi motor (1985 ccm) v primerjavi s starim "tractionovim" teče bolj uglajeno brez traktorskega zvoka, značilnega za stari motor (1911 ccm), je bolj odziven, še vedno pa je precej glasen, seveda če ga primerjamo z novimi avtomobili z boljšo zvočno izolacijo.

Vse ostalo mi je delovalo podobno, mogoče je pri novi vzmetenje predvsem na kratkih grbinah za odtenek trše.

Še slika razgleda na Julijske alpe z jezera:

Po sprehodu ob jezeru sem se odpravil naprej v smeri Kobarida. Kobarid je znan po svojem muzeju 1. svetovne vojne, ki velja za enega najboljših v svetovnem merilu, prav tako so tam različna grobišča ter muzejske poti po nekdanjih vojaških položajih.

Obvezno pojdite na TIC (turistično informativni center), kjer vam bodo dali odličen vodnik za njihove turistične poti in znamenitosti. Èe hočete vse prehoditi in si ogledati, boste porabili kak dan ali dva.

Ker sem bil tam že nekajkrat, sem se odločil, da bom zgoraj navedeno preskočil in se raje posvetil uživanju na obali Soče. Le-ta večinoma teče ob cesti, tako da si lahko hitro najdete kak samoten kotiček. Pred leti sem enkrat tako (ne namerno) celo presenetil dve goli dekleti, ki sta se sončili ob reki in si tako za nekaj trenutkov (žal sta hitro skočili za grm) popestril razgled na naravne lepote.

Letos sem se odločil, da prehodim Napoleonovo pot. Parkiral sem na makadamskem parkirišču nekaj km naprej od Kobarida, kjer je označen začetek omenjene poti, ki vodi nazaj do Kobarida vse do kampa malo naprej od Napoleonovega mostu. Seveda se lahko odpravite tudi iz Kobarida, vendar je bolj zanimivo iz "moje" smeri, ko se lepo spuščate proti reki in vas spremljajo razgledi na gore.
Da jo prehodite v eni smeri, vam vzame pol ure, pot je večinoma senčna in zato primerna za sprehod tudi v poletni vročini.

Pot v smeri proti Kobaridu in razgledi na gore ter Sočo izgledajo takole:

Lovro, ma kako jaz ne vidim slik? Škoda, da nisi spet srečal kakih deklet, da bi jih zraven žabe pofotkal

Evo slikic - prispevke pišem postopoma, včasih me kaj prekine in ne utegnem dokončati.

Ko sem se po Napoleonovi poti spustil do kampa, sem kakih 50 metrov pred njim zavil levo navzdol proti Soči, kjer vodi tudi muzejska pot, s katere sem po nekaj metrih skrenil in prišel na obalo Soče. Voda je drla, bila je mrzla, vendar sem vseeno malo pomočil noge v njej.

Obala je prav zanimiva, zaradi smaragdne barve reke deluje kot miniaturna eksotična morska obala. Pravzaprav je prav ta barva kriva, da toliko rad prihajam sem, saj se je sploh ne morem nagledati.

Prva slika na levi je zanimiva zato, ker je bila zaradi odseva vode (žal se na fotografiji ne vidi) tista skala z vdolbino videti prav tako lepe smaragdne barve. Res je bil lep pogled, skale pa ne morete zgrešiti, saj je ob poti. Verjetno je pogled odvisen tudi od višine sonca, jaz pa sem bil tam okoli 12. in 13. ure.

Do tedaj je vožnja z Žabo potekala odlično in prav nič utrujenosti nisem čutil, res je to udoben avto. Res pa je, da bi nekdo, ki ima težave s hrbtenico verjetno raje sedel na modernih trših anatomskih sedežih. V žabi namreč sedite tako, kot da bi se naokoli vozili sedeč v vašem fotelju iz dnevne sobe. Foteljev pa ljudje s težavami s hrbtenico (vsaj tisti, ki jih poznam) ne marajo preveč.
Torej, če imate omenjene težave bo verjetno bolje, da si v žabo vgradite kak modernejši anatomski sedež, res pa je, da bo s tem žaba izgubila nekaj svojega čara.
Ker sem moral med tem žabo nekajkrat parkirati na neravnih površinah, sem moral uporabiti tudi ročno zavoro. Stari tip žabe ima ročico ročne zavore narejeno podobno, kot v GS-u, le da se nahaja pod armaturko levo ob volanu.
Novejši ima zadevo narejeno bolj elegantno in sicer preko pedala. Ročno zavoro se nato sprosti s potegom za ročico, ki se nahaja levo od volana. Malce nerodno je le to, da je ob ponovni uporabi pedala ročne zavore potrebno paziti, da je ročica v pravilnem položaju.

Da pa Žaba le ni bila med najstarejšimi vozili na tistem območju, dokazujejo ostanki fiatovega kamiona iz 1. svetovne vojne, ki jih že več let selijo na različne lokacije po Kobaridu. Kadarkoli pridem tja, so vedno locirani kje drugje.
Ostanki so zanimivi zaradi tega, ker se lepo vidi motor in prenos moči na kolesa preko verig, vključno z menjalnikom.

Se nadaljuje...

Ma fora tega Fiatovega kamiona je, da so ga pred xy leti potegnili iz Soče ... in mislim, da je posebnost bila, da je v motorju še vedno imel olje ... skratka - reklama za Fiat, da je še po zx letih "brezhibno tesnil" ...
Se mi pa zdi, da ne samo da ga selijo - ampak da ga je tudi iz leta v leto manj ...

Mogoče je takrat tesnil, vendar sedaj ne bi, ker ima tisti pokrov na bloku, kjer je bil napis "Fiat" razbit in se vidi v motor.

Aja, ali se vam zdi reportaža zanimiva in nadaljujem, ali pa že vse poznate, da ne bom brez veze nakladal?

Ti kar pisi, pa slike pripenjaj, bo vsaj vec Citroenarjev v moje konce prislo ... =)

Lovro, piši, pa slikice lepi, veš, da radi prebiramo takšne zadeve, morda bo še kdo kaj dodal... Osebno sem se po teh koncih potepal pred leti s tudi kolesom in moram reči, da je bilo nepozabno.

Ob obali Soče sem kar nekaj časa užival v razgledih in šumenju reke, nato pa sem se po isti poti vrnil nazaj do ceste, se vsedel v žabo in odbrzel naprej proti Bovcu. O Bovcu nima smisla izgubljati besed, saj je prav tako znano turistično središče, ki vam ponuja vse, od organiziranih pohodov, vodnih športov itd., zraven je tudi športno letališče za tiste, ki ste željni letenja z letalom ali padalom. Tik pred Bovcem se vam odpre tudi prelep razgled na gore. Ker sem se odločil, da se bom ustavljal samo tam, kjer še nisem bil, sem se ustavil le pri omenjenem razgledu, da sem ga poslikal in nadaljeval pot. Pravzaprav tam niti nisem imel načrta, kam naprej, zato sem se kar tako počasi peljal naprej proti Vršiču, dokler ne bi našel spet kaj zanimivega.

Omenjeni razgled, ter še ena slika, da se vidi zelena regica, s katero sem se vozil.

Malo naprej od Bovca, ko sem se počasi vozil po cesti in užival v pogledu na pokrajino, so me še nekajkrat premamili razgledi, zato sem se ustavljal ob cesti in užival v razgledovanju, ter malo tudi poslikal.

Na levi sliki proti desni se (po mojem) vidi že na gorski prelaz Vršič.
Na desni sliki pa se odpira lep pogled na Pogačnikov dom na Križkih podih.

Ko sem se že bližal Trenti, sem se še za kratek čas zopet ustavil ob Soči in užival na pogledu na njeno lepo barvo.
Na območju Trente imate na voljo ogled izvira Soče, arboretum, lahko pa zavijete tudi v dolino Lepena, ki je lepa alpska dolina. Z nje pa se lahko povzpnete na različne hribe in tudi Krnsko jezero.
Jaz sem malo razmišljal o ogledu arboretuma, vendar se nisem odločil in sem šel naprej.

Kot zanimivost, ob cesti je štopalo neko dekle, ki me je po izgledu zelo spominjalo na znano pevko Lady GaGa. Èe bi šel direktno naprej, bi ji ustavil, ker pa sem imel v planu postanke, saj je trajalo še kake dve uri, preden sem prišel na Vršič, to ni imelo smisla.
Ko sem se vmes ustavil ob Soči in malo kasneje nadaljeval pot, sem jo zopet srečal malo naprej, ustavil ji pač nisem, zaradi zgoraj navedenih razlogov, sem se pa odločil, da če jo srečam v tretje, pa jo zapeljem vsaj do naslednje moje postaje. Seveda je kasneje nisem več srečal, saj sem se predolgo zadržal na moji naslednji postaji v dolini Zadnjice in je verjetno že zdavnaj dobila prevoz.

Na omenjeno dolino sicer sploh nisem pomislil in ko sem prišel do odcepa sem celo peljal nekaj metrov naprej, ko mi je potegnilo, da tudi tam še nisem bil.
Seveda sem takoj obrnil in se po lepi gozdni makadamski cesti pripeljal do parkirišča.
Že na poti do parkirišča so ob cesti med drevesi in rastlinjem prečudoviti majhni slapovi, res paša za oči, tudi v neposredni bližini parkirišča teče med drevesi zelo lep potoček.
Ko sem parkiral žabo, sta bila tam neka starejša para iz nemčije in prav vidno občudovala žabo, ki je s svojo zeleno barvo prav dobro izgledala med zelenjem.

Na prvi levi sliki se lepo vidi prej omenjeni potoček in če greste malo višje ob njem, boste prav tako deležni lepega pogleda, saj malo višje v več majhnih rokavih teče med zelenjem (zadnja desna slika).

Iz doline Zadnjice se lahko odpravite tako v smeri Pogačnikovega doma, kot tudi v smeri Luknje, preko katere pridete do doline Vrata, lahko pa se odpravite tudi na Triglav preko Prehodavcev in še bi se kaj našlo.

Jaz sem se odpravil v smeri Luknje in Prehodavcev, seveda le kratek del poti (približno pol ure v eno smer). Ob poti se zopet odpirajo prekrasni razgledi na gore. Na začetku pot poteka ob lepih travnikih, nato pa zavije v gozd, katerega morate prehoditi, dokler ne pridete do vznožja gora.

Na srednji sliki, malo desno tik ob najnižji točki na gorah, je videti zanimivo skalno tvorbo, ki izgleda, kot da bi nekdo izklesal nek tempelj z dvema mogočnima stebroma. Skoraj že izgleda tako, kot tisti vklesani tempelj v Petri. Žal mobitel ni omogočal zumiranja slike, se pa s prostim očesom zelo lepo vidi, če boste šli po tej poti.
Omenjena skalna tvorba se nahaja tudi na sredini zadnje desne slike.

Ker je bila ura že okoli pol petih popoldne, jaz pa sem nazadnje malical še ob jezeru na Mostu pri Soči, se je začela oglašati lakota, pa tudi dan se je bližal h koncu, zato se je bilo treba počasi obrniti nazaj proti parkirišču in odpraviti naprej.
Vsekakor je dolina Zadnjice res vredna obiska, zdi se mi, da je tudi ljudi tam manj zaradi sorazmerno manjše dostopnosti (daljša vožnja preko Idrije, Nove Gorice ali Vršiča) v primerjavi z alpskimi dolinami na gorenjski strani, kar pomeni še več miru in tišine.

Tik preden sem prispel do parkirišča sem spet srečal nek mimoidoči par, ki je komentiral žabo v smislu, kako je zanimivo spet videti tako zanimiv avto, kot je žaba, saj so praktično izginile s cest.

Srednja in zadnja desna slika sta slikani že ob vračanju na parkirišče, torej ravno v nasprotni smeri od prej slikanih gora.

Zanimivo je bilo, da se pri dotedanji vožnji kazalec nivoja goriva ni kaj dosti premaknil, kar je pomenilo zelo ugodno porabo. Seveda pa se je začelo poznati ob vzponu na Vršič.
Ker je žaba že precej v letih, poleg tega pa se je tudi meni zaluštalo kaj pojesti v eni izmed koč ob cesti na Vršič, sem se odločil, da bom po vzponu obema privoščil počitek.
Na vrhu prelaza se sicer nisem ustavil, ker sem bil že dostikrat tam, ustavil pa sem se ob Koči na Gozdu. Tam še nisem jedel, poleg tega imajo mize in stole postavljene na manjši vzpetini, ki omogoča lep razgled na okoliške gore, med drugim tudi na Prisank oz. Prisojnik, prav tako pa se nudi tudi lep pogled na cesto spodaj.
Žabo sem parkiral v senco, sam pa sem se vsedel za mizo, naročil hrano in pijačo ter užival v razgledu na gore pred seboj.
Oskrbnica je bila prijazna, hrana tudi zelo dobra. Ker sem se mesa najedel že v sendvičih, mi je zapasalo nekaj brez mesnega. Naročil sem gorenjske krape v gobovi omaki, to je v kuhano testo zavita skuta in še nekaj, kar se ne morem spomniti. Ok, gobova omaka je bila kombinacija pravih gob in umetne gobove omake, vendar še zmeraj zelo okusna. Zraven je pasala tudi dobra solata s fižolom. Ker ni bilo gužve, sva z oskrbnico celo prijetno poklepetala.
Da je hrana res dobra in osebje prijazno, sem se prepričal še enkrat, ko sva se z ženo to nedeljo po vzponu na Malo Mojstrovko spet ustavila tam.
Jaz sem naročil golaž in kruhove cmoke, žena pa ričet brez mesa. Oboje je bilo spet dobro.
Vsekakor Kočo na Gozdu zelo priporočam.

Sicer sva tisti dan nameravala jesti že na Tičarjevem domu, ki se nahaja tik ob cesti na vrhu prelaza Vršič, kjer sva že enkrat prej prav tako solidno jedla, vendar nisva in žal moram ob tej priliki pograjati osebje v Tičarjevem domu. Ko sva hotela vstopiti v eno izmed sob, je prišel neki brko za nama ter povedal, da je rezervirano. Ko sva ga povprašala kje je prosto, je suho in zelo uradno pokazal kje. OK, nič hudega, vsak ima kdaj slab dan.
Ko sva se vsedla, pa je prišel še drugi brko z očali. Ker sva bila zelo žejna, sva naročila dva čaja, rum in dve pivi. Ko je brko prišel drugič mimo sem ga ravno hotel povprašati, kaj nama priporoča za jesti, ko je zalajal name, naj "takoj umaknem nahrbtnike, majko mila" ker ne more mimo. Nahrbtniki niti niso bili najini, poleg tega pa nič v napoto, saj so bili ob klopi in tudi dedec je moral narediti dobesedno le tri korake več. Gužve ni bilo, torej se mu ni mudilo.
Lastnika nahrbtnikov sta jih nato pač vzela k sebi, eden od njiju pa je povedal, da je že enkrat prej naletel pri prvem brkotu na neprijazen sprejem in da se nasploh obnašajo, kot da smo jim odveč.
Da ne bo nesporazuma, ni me motilo, da mi je tisti brko rekel naj umaknem nahrbtnike, motil me je tisti način, kako je to rekel.
Kar precej hodiva v hribe in bila sva že po mnogih gorskih kočah, vendar takega slabega sprejema še nikoli nisva doživela. Vedno je bilo ravno obratno, prijazen ali vsaj korekten sprejem, včasih oskrbniki kljub vsemu delu celo malo poklepetajo z nama.

No ja, da mu pač ne bomo delali gužve, sva raje le plačala pijačo in se odločila, da greva raje jesti v Kočo na Gozdu, kjer sva, kot sem že napisal, bila zelo zadovoljna.

No, kakorkoli, ko sem se z žabo ustavil pri Koči na Gozdu, sem si vzel kar nekaj časa, da sem užival v poslušanju šumenja vetra med krošnjami in tistem posebnem miru oz. energiji v gorah. Nato sem brez naglice pojedel in počasi spil še pivo ter užival v razgledu in tudi poslikal nekaj slik.

Zanimivo pa je bilo opazovati tudi dogajanje spodaj na cesti, ob kateri je bila parkirana žaba. Praktično skoraj vsak mimovozeči avto se je ustavil, da so si potniki lahko ogledali žabo, nekateri pa so celo na kratko izstopili iz avta da so si jo ogledali.
Prav res zanimivo, kako žabe še vedno vzbujajo zanimanje, simpatije in občudovanje mimoidočih ljudi.
No, saj so res zanimive, nekoč so bile revolucionarne, sedaj pa so še vedno nekaj posebnega. Dejansko, če pogledate le silhueto žabe, je njena osnovna linija še vedno izredno moderno in revolucionarno oblikovana.

Slike razgleda pred Kočo na Gozdu: na prvi levi sliki proti Špiku, na srednji se proti desni vidi ostenje Prisanka (oz. Prisojnika), na zadnji desni sliki zasluženo kosilo (skoraj večerja, saj je bila ura skoraj šest popoldne).

Ker sem imel namen zvečer malo obiskati še Jetija, sem se malo čez šesto uro popoldne odpravil naprej in direktno na Vrhniko. V Kranjski Gori z okolico se nisem ustavljal, ker sem bil velikokrat tam, pa še v avgustu gremo z družino za en teden tja in se bomo lahko še nahodili in raziskovali.

Seveda je tudi ta predel zelo lep in nudi številne športne dejavnosti od pohodov, kolesarjenja in še celega kupa drugih dejavnosti.

Vsekakor je bil to izredno lep izlet, ki mi bo ostal v lepem spominu, zato vam turo po teh krajih res zelo priporočam. Tudi sam jo planiram še velikokrat prevoziti, čeprav sem že večkrat bil tam, saj je še ogromno stvari, ki jih je vredno videti in obiskati oz. jih še nisem utegnil raziskati.
Seveda imam v planu zaviti še kam drugam po Sloveniji, saj je pri nas res ogromno lepih kotičkov, vendar sta mi kljub vsemu ta gorski svet in posočje še najbolj privlačna.

Kaj pa vožnja z žabo? Èeprav so me čisto na koncu malo že bolele ritne mišice (kar pripisujem že nekoliko obrabljeni nosilni podlogi sedeža), sem se z žabo res zelo udobno peljal. Poleg tega, resnici na ljubo, tudi če se takole cel dan vozim v novih avtomobilih, prav tako začutim kako mišico. Avto izredno lepo požira neravnine na asfaltu, tresenja ni, pelješ se, kot da bi lebdel. Žabo stresejo le kake kratke udarne grbine na cesti. Avto je še vedno dovolj ergonomsko oblikovan, da lahko voziš v sproščenem položaju brez kakega stegovanja do ročic in stikal.
Èeprav je žaba sedaj res že star avto, se v njej počutite, kot da vozite nov moderen avtomobil, vse deluje gladko, nič se ne zatika, izjema je le glasen motor, ki zna iti po daljši vožnji že malo na živce, kar pa pravi ljubitelj žab seveda rade volje oprosti.
Povprečna poraba pri Robijevi žabi je bila okoli 9 l/100km, kar je zelo v redu glede na tiste dokaj ovinkaste ceste. Načeloma naj bi žabe v povprečju porabile do 10 l/100km (to naj bi pomenilo še sprejemljivo porabo), kar je za to velikost in starost avtomobila dokaj v redu.

Dotična žaba ki mi jo je posodil Robi se res zelo lepo vozi in je tehnično v zelo solidnem stanju. Z njo sem se vozil zelo udobno brez vsakršnih težav. Zamenjati ali obnoviti pa bo potrebno sprednje kratke luči, preveriti hidravliko ker spredaj malce pušča, pa še regulator se prepogosto oglaša, zamenjati bo potrebno tudi kak del izpušnega sistema. Kar se tiče izgleda je potrebna ličanja in nekaj malega kleparskih popravil, vendar bo tudi v sedanjem stanju (če ne bo vožena pozimi) zdržala še kar nekaj let.
Zelo simpatična je tudi notranjost, ki je prav tako v zeleni barvi (le armaturna plošča je seveda črna), torej v stilu barve karoserije. Torej vsa žaba je v zelenem (karoserija, streha, notranjost).

Žaba je seveda tudi naprodaj, Robi jo prodaja za okoli 5.000 EUR.
Èe kdo išče žabo, s katero bi se lahko vsaj nekaj let brezskrbno vozil (in jo šele nekoč kasneje ličarsko obnavljal), mu utegne biti ta žaba zanimiva za nakup (seveda, če mu cena odgovarja).

Mogoče še malo zaključne primerjave med starim in novim modelom žabe. Novi model je še nekoliko bolj prijazen do voznika (razloge sem opisal že prej), prav tako je lažje dobiti nadomestne dele, zato je tudi vzdrževanje nekoliko cenejše.
Stari modeli, ki so uporabljali še rdečo LHS hidravlično tekočino so nekoliko bolj zapleteni in občutljivi, kar lahko pomeni tudi kako okvaro več in zahtevnejše popravilo, saj so nekateri mehanski deli precej bolj zakomplicirano narejeni in zahtevnejši za montažo oz. demontažo. So pa po drugi strani starejši modeli redkejši in zato lahko za zbiratelje še bolj zanimivi.

Za zaključek pa še ena slikica žabe, parkirane pred Kočo na Gozdu, kjer se vidi, kako notranja dolga luč sledi zavijanju kolesa in vas žaba lepo pogleda in lepo pozdravi ob koncu te reportaže.

@Lovro,

super fotoreportaža :BigThumbs:

Lepo nam je v Sloveniji :emot112:

Hvala.

Èe vam je zanimivo, bom ob priliki opisal še kak citro izlet, ko se bom(o) podal(i) nanj.


Še to, v petem postu v tej temi, torej na prvi strani, sem dopisal še opis zanimivega svetlobnega pojava ob obali Soče.
Èe se nameravate kdaj sprehoditi po Napoleonovi poti, preberite omenjeni dodani opis, ker je bil pogled res lep in zanimiv.

@Lovro,
nam je zanimivo, zato se priporočamo še za več takih reportaž. :take_picture:

Seveda, še prej pa lepo uživaj(te) na počitnicah, izletih itd. :BigThumbs:

LP

Evo, jutri zjutraj se končno spet odpravim na celodnevni potep v posočje, tokrat s svojo žabo in hkrati se mi začne tudi dopust. Tokrat bom obiskal nove kotičke, reportaža s slikami (da naredim še nekaj reklame za tiste čudovite kraje), sledi mogoče že ta teden, če ne pa 11.7., ko se vrnem z dopusta.

Komaj čakam...

Zaba ze brni. =)

Uf, je hitro minilo. Tokrat sem bil v posočju celo dvakrat. Najprej 22. junija, ker pa smo kasneje prišli iz morja en dan prej, pa sem imel čas in si pred kratkim privoščil še en izlet tja. Ma me vleče tja ko magnet, oba dneva sem nadvse užival.

Žaba v času, ko je Dvorjan napisal svoj post, sicer še ni zabrnela, ampak 45 minut kasneje, torej malo čez osmo uro. Že prej, ob sedmih zjutraj sem s xantio odpeljal sina v vrtec, šel v trgovino po sendviče, nato pa v miru žabi prekontroliral nivoje motornega olja, hidravličnega olja ter vode v hladilniku, naštimal še pijačo za s seboj, vse lepo lagano, brez naglice, kot se za prvi dan dopusta spodobi.
Tokrat sem s seboj vzel fotoaparat, žal pa so bile baterije že dokaj prazne in kmalu sem moral spet slikati z mobilnim telefonom (ko sem se tja odpravil drugič, pa sem spet pozabil fotoaparat). No, saj se tudi iz slik mobilnika vidi dovolj.

Najprej obvezen postanek v Idriji na kavi, nato pa sem se počasi odpravil naprej proti Mostu na Soči. Ampak res počasi, s kakih 40-60 km/h, da sem lahko vsaj za hip z očmi šinil za naravnimi lepotami v okolici ceste.
Sama cesta od Idrije do Mosta na Soči, mislim, da se imenuje tudi Keltika, je verjetno za vsakodnevno vožnjo precej duhamorna, čeprav jo zadnje čase lepo širijo in obnavljajo, da dovoljuje tudi višje potovalne hitrosti.
Ampak za izlet pa sem ugotovil, da je čisto prijetna cesta. Svetujem vam, da če ste na izletu in seveda ljubitelj naravnih lepot, da vozite počasi, se kje tudi ustavite, da boste utegnili videti čudovite hribčke s samotnimi kmetijami, lepe samotne skalne čeri, pogledi so namreč ponekod prav idilični.

Jaz sem se ustavil kar nekajkrat, ustavil pa sem tudi štoparju, ki je bil namenjen v Cerkno. Pa sem ga zapeljal kar tja, saj sem se spomnil na Bolnico Franjo, kjer že dolgo nisem bil, pa me je zanimalo, kako so jo obnovili po tisti katastrofalni povodnji pred nekaj leti.
Sama bolnica je spet zelo lepo urejena, tudi steze do tja so lepo obnovljene. Ko pridete do blagajne, imate tam na voljo tudi žig za planinsko transferzalo. Ker sem bil tam med prvimi, sem tudi malo pokramljal z blagajnikom glede obnove bolnice. Po njegovih besedah so vse barake nove, razen ene, ki je povodenj ni zajela, tudi eksponati niso več originalni, temveč bolj ali manj kopije oz. enaka oprema, pridobljena od drugod, rešeni originali pa naj bi se sedaj nahajali v muzeju v Cerknem.

Nato sem si v miru ogledal vse barake. Ko bereš zapise že ob stezi in nato v barakah, si lahko ustvariš tudi vtis, kako je bilo v času vojne. Vsekakor je bolnica res pravi spomenik človeški volji in pogumu.

Takole izgleda prenovljena steza do bolnice in pogled na prve barake:

Ker je sonce že konkretno grelo, sem pred nadaljevanjem poti žabo premaknil v senco, da se je ohladila, se okrepčal s sendvičem in pijačo ter naredil eno fotko za v temo "Citroen in poletje", kjer sem jo tudi objavil.

Pri prvi vožnji se na Mostu ob Soči nisem ustavljal, pri drugi pa sem se spet, slikal pa nisem, saj je nekaj slik že v prejšnjih postih iz lanskega leta.

Seveda sem se moral obakrat spet ustaviti na obali Soče pri Kobaridu. V prvi rundi sem se zapeljal čez napoleonov most, parkiral in se odpravil čez kamp do obale, kjer sem spet kar precej časa užival v šumenju reke.

Oh Soča, Soča, ti mojega srca kraljica...

V drugi rundi sem namesto čez napoleonov most, zapeljal naravnost proti kampu Lazar, se malo naprej od kampa spustil do reke, šel čez viseči most in zavil levo navzgor proti slapu Kozjak, vendar le za nekaj metrov, saj se s poti tam spet odcepi steza do obale Soče, da sem prišel skoraj točno na nasprotno stran brega, na katerem sem bil lani.

Èe se boste tu potepali, se vam vsekakor splača nadaljevati pot tudi do slapa Kozjak, ali pa se odpravite na ogled nekdanjih vojaških položajev iz soške fronte. Ti položaji so del zelo zanimive krožne spominske poti po položajih nekdanje soške fronte. Ta pot je speljana na tak način, da si jo lahko poljubno podaljšate ali skrajšate od malo daljšega sprehoda, do več-urne hoje. Prav tako je tam zraven napoleonova pot, katero sem opisal in poslikal lani.

Tu bi še enkrat rad poudaril, da se vam res splača iti v TIC (turistično informativni center) v centru Kobarida, kjer boste dobili brošuro z vsemi vrisanimi potmi in zanimivostmi.

Jaz sem zgoraj navedeno že videl, zato sem raje šel spet malo posedet ob reki. Na prvi sliki je Soča, slikana z visečega mostu. Na levem bregu, tam, kjer se reka izgubi v ovinku, sem se nahajal lansko leto. Letos sem bil na desnem bregu tam, kjer se začnejo tiste raztresene velike skale. Tam je tudi simpatičen pritok oz potok, ki se spusti dol od slapa Kozjak (srednja slika). V kampu lahko parkirajo le gostje, vendar je nekaj metrov prej parkirišče tudi za ostale, ki pa je na soncu, zato sem jaz raje parkiral v senčni kotiček ob cesti do kampa.

No, da ne bom preveč mutil s tema dvema letošnjima vožnjama oz. kje sem bil kdaj, bom od sedaj naprej le še pisal, kje sem se še ustavil ob poti proti Vršiču.

Naslednja luštna postaja je slap Boka pri kraju Log Èezsoški, malo pred Bovcem. Pravzaprav sem se skoraj peljal mimo, ko sem na mostu čisto slučajno v daljavi zagledal ta slap. Èetudi ne boste šli do slapa, se ustavite pri mostu, saj je pogled na dobrih 100 metrov padajočega slapu tudi iz daljave še vedno zelo impozanten.

Seveda sem takoj obrnil in parkiral, ter se odpravil do slapu.
Slap se vidi tudi s parkirišča (prva slika), vendar ne tako dobro, kot z mostu. Na drugi sliki detajl žabe in v ozadju slap (ni ratalo najbolje). Slap se v obeh primerih nahaja v središču slik - žal slikano le z mobitelom, pa še svetloba je bila zaradi kisanja vremena bolj slaba.

Do razgledne točke, od katere se vidi slap v celoti, boste potrebovali okoli 40 minut. Do tja se vije lepa stezica, sicer dokaj strma, vendar nič posebnega za človeka z vsaj povprečno kondicijo.

Da se priti tudi do vznožja slapu po strugi, vendar je baje pot zahtevna in ni primerna za vsakogar, poleg tega naj bi bil dostop odvisen tudi od vodostaja. Kako se pride do samega vrha slapu, pa žal ne vem.

Jaz sem se moral malo pod razgledno točko obrniti, ker je začelo rahlo deževati, pa nisem hotel tvegati, da me opere dež, ki so ga itak napovedovali za pozno popoldne na tistem koncu.
Kljub temu sem se povzpel dovolj visoko, da sem napravil lepe fotke in sicer na začetku poti, tik pod razgledno točko, ter razgled proti Bovcu.

Od Loga Èezsoškega vas cesta kmalu pripelje do Bovca, kjer zagledate značilen in res lep pogled na Bovec z goro Svinjak v ozadju.

Tam sem se ustavil in naredil podobno fotografijo kot lani, vendar tokrat z mojo žabo. Zraven sem za primerjavo še enkrat dodal sliko, ki sem jo tu objavil lansko leto.

Med obema slikama je skoraj točno eno leto razlike. Lani sem slikal 23.6., letos pa 22.6. ob dokaj podobni uri.

Ko sem se lani peljal po obvoznici mimo Bovca, me je začel matrati firbec, kam vodi cesta, ki se pri letališču odcepi od glavne ceste.

Letos sem se odločil, da to raziščem. Cesta se je kmalu razcepila in sicer na levo proti kampu Vodenca ter še naravnost nekam naprej. Najprej sem se zapeljal do Vodence, kjer je lep kamp. Tam sem obrnil, se vrnil na razcep ter raje nadaljeval pot naprej.
Po nekaj kilometrih prijetne vožnje sem pripeljal do Soče, zapeljal čez ozek jeklen most, kjer se nahaja kraj, katerega ime sem žal pozabil, sicer ga pa itak ne morete zgrešiti. Mogoče ve za ime Dvorjan, ki je iz tega konca.
Takoj desno za mostom sem parkiral. Tam je očitno tudi izhodišče za kajakaše in raftarje itd. ker je bilo parkirano cel kup vozil s prikolicami za plovila.
Od tam se lahko odpravite na prijetno turico, dolgo dobro uro hoda v eno smer in sicer preko vasi Jablenca do Vodence. Èe imate gorsko kolo, lahko naredite tudi krožno turo Bovec - Jablenca - Vodenca - Bovec, boste pa morali nekajkrat za nekaj metrov nesti kolo na ramah, odvisno, kako vešči ste kolesarjenja.

Se nadaljuje...

Bil si v Èezsoči. Ta vas je posebna po svoji nizki legi, saj ji hribi nudijo toliko sence, da v zimskem času vanjo ne posije sonce več mesecev. V starih časih so se prebivalci šalili, da bi morali na Rombonu postaviti veliko ogledalo, ki bi odbijalo sončne žarke v Èezsočo ...

Citat od: Lovro;105354Se nadaljuje...

Lepo si to opisal in poslikal, vsa čast, kar tako naprej.

Dvorjan - hvala za podatek, Ciko - hvala za vzpodbudo.

Tole s Èezsočo je pa res zanimiv podatek. Brrr, celo zimo brez sonca. Drugače pa je prav prijeten kraj, sem se malo vozil po njem sem ter tja. Luštno.

Do Jablence se odpravimo po makadamski poti, ki zavije takoj levo za mostom. Pot je prav luštna in tudi v velikem delu senčna. Pot vodi ob Soči, na nasprotnem bregu je hribček z zanimivo zloženimi skalnimi plastmi.

Po nekaj minutah hoje boste prišli na ožjo asfaltno cesto, po kateri nadaljujete pohod. Èeprav je cesta asfaltna, je prijetna za sprehod in tudi ponekod razgledna na Sočo in proti Kaninskem gorovju ter prav tako dokaj senčna. Žal so se ravno v času mojega pohoda okoli hribov ovijali oblaki, ob jasnem vremenu pa mora biti pogled na hribe res lep.

Pot se tudi zmerno vzpenja, kmalu boste naleteli na prve hiše, vendar kar pogumno nadaljujte s pohodom. Cesta se še naprej vije v hrib in čez nekaj časa boste prišli do nove skupine hiš - vasi Jablenca (čeprav na hišnih številkah piše Èezsoča).

Na koncu vasi boste zagledali tudi znak za stezo, ki se odcepi od ceste in se spusti nazaj proti Soči.
Èe se vam ne da hoditi in bi radi prišparali cca. 40 minut hoje, se lahko do sem pripeljete tudi z avtom, le v Èeszoči morate poiskati pravi odcep.

Po omenjeni stezi se nato hitro spustite do visečega mostu nad Sočo. Pot je spet prav lepo senčna. Takoj, ko pridete čez most, boste zagledali klopco, ki je idealna da malo posedite in uživate v naravi.

Zraven je tudi leseni stebrič, ki vas usmerja proti Vodenci, Koritnici ali Kalu. Proti Vodenci zavijete levo nazaj ob reki, če vas zanima pohod proti dolini Koritnica, se vzpnete po levi stezi, proti Kalu pa na desno.

Sam sem imel namen iti proti Vodenci, zato sem ostala odcepa prehodil le v dolžini kakih 5 minut hoje, bolj iz firbca.

Proti Koritnici se boste vzpeli nazaj na travnike za Bovcem, kjer lahko spet za hip postojite in uživate v idilični pokrajini (prvi dve sliki). Èe zavijete proti Kalu, boste spet naleteli na nov razcep proti Kalu ali Brjeki (tretja slika). Steza proti Brjeki se vije naprej navzgor ob Soči. Za omenjene tri destinacije žal ne vem, koliko časa vam vzamejo za pohod, saj sem se vrnil nazaj do razcepa pri mostu in nadaljeval pot proti Vodenci.

Prijetna senčna pot od razcepa pri mostu do Vodence traja še kakih 10 minut. Tik pred kampov Vodenca je še en viseči most čez enega izmed pritokov Soče, ki prav tako nudi lepe poglede na reko.

V nadaljevanju poti od Bovca naprej sem se dvakrat na hitro ustavil tudi ob zgornjem toku Soče, saj je zanimivo videti, kako se iz dokaj široke reke v Tolminskem delu ter iz divje reke, polne brzic v Kobariškem in Bovškem delu vse bolj oža in počasi spreminja v malo večji potok.

Slike so bile posnete takoj po nalivu, katerega sem na srečo zamudil. Èeprav so slike slabe, se zlasti na prvi sliki še vedno vidi, kako se zaradi soparnega vremena dviguje soparica nad reko. Res lep pogled.

Tu bi rad tudi poudaril, da je cesta ob zgornjem toku Soče, ko se začne vzpenjati proti hribom, res zelo lepo speljana in res pravi užitek za vožnjo, kar je razvidno iz prve slike.

Zraven sem izkoristil priliko, da sem ob postanku slikal tudi žabo še iz "žabje" perspektive, kot to rečejo fotografi.

Naslednja postaja je bila Zadnja Trenta. Takole jo opišejo na: http://www.soca-trenta.si/default.asp?id=219 : "Dolina Zadnja Trenta se odpira od Izvira Soče proti zahodu. Na začetku doline na desni strani se dviguje značilna piramida Jalovca. Dolino po obeh straneh zamejujeta gorska grebena. Zaključita se z Bavškim Grintavcem, ki izrazito dominira nad koncem doline. V amfiteatru Grintavca, ki se dviguje nad dolino, je planina Zapotok (opuščena leta 1970) s še deloma ohranjeno stavbo, ki pohodnikom nudi osnovno zavetje. Desna, položnejša stran doline je porasla z bukovim in macesnovim gozdom. Na levi strani se gorski greben strmo spušča proti dolini, kar ji daje poseben vtis neukročene divjine. Po dnu doline se razprostira prodišče Suhega potoka, ki si vsekakor zasluži svoje ime. Vanj se stekajo vode izpod Grintavca, vendar potok ponikne kmalu zatem, ko priteče v dolino. Potok v zatrepu doline, pod planino Zapotok, oblikuje tri Zapotoške slapove".

Èeprav je bilo že dokaj pozno, sem se odločil, da bom tudi to dolino prehodil in sicer vsaj do prvega Zapotoškega slapu.

Do izhodišča se pripeljete tako, da že na vršiških serpentinah zavijete proti izviru Soče. Ko se pripeljete do Koče pri izviru Soče, nadaljujete vožnjo po makadamski cesti naprej. Cesta je prijetna za vožnjo, peljali se boste tudi mimo simpatično obnovljenih planinskih kočic. Po nekaj minutah vožnje se boste pripeljali do rampe, ki zapira nadaljno pot čez obsežno prodišče Suhega potoka. Naprej je vožnja dovoljena le za lastnike, katerih hišice boste opazili med drevjem.

Na prvi sliki se vidi razgled po dolini navzgor z lepo obnovljenimi kočicami ob cesti, na drugi je izhodišče (desno od žabe se vidi rampa, ki zapira nadaljno pot).

Od izhodišča do prvega slapu vas čaka cca. 45 minut hoje. Steza je sicer lepa, vendar pa vas zadnjih 10 minut čaka skakanje po kamnih v strugi in plezanje po strmem bregu, tako da za majhne otroke ta del poti žal ni primeren.
Verjetno je zahtevnost poti odvisna tudi od vodostaja. Vsekakor vam priporočam nepremočljive pohodniške čevlje.

Prvi del poti poteka po prodišču (10-15 minut), kjer se vam nudijo lepi razgledi na okoliške gore, opisane v prejšnjem postu. Na začetku se v gozdu ob prodišču skrivajo tudi simpatične hiške.

Iz prodišča boste nato zavili v gozd, ki se nahaja ob robu prodišča. Ko boste spet prečkali pas prodišča, boste na levi videli zanimive jame v gorskih stenah (ena večja se zelo slabo vidi v sredini prve slike). Proti koncu vam bo pravo pot kazala tudi množica skalnih možicev, ki vas bodo pripeljali do struge in soteske, kjer še teče potok, preden ponikne med skale.

Na začetku soteske se začne tisti zahtevnejši del, ki poteka po in ob strugi. Èe imate nepremočljive čevlje si boste pot vsekakor olajšali in ponekod kar odčofotali preko plitve vode do skale na drugi sliki, za katero se vam bo odprl prelep razgled na prvi Zapotoški slap.

Soteska s strugo in slapom je prečudovita in vredna tistega kobacanja preko skal, ki pa po mojem žal res ni primerno za majhne otroke.
To pa ne pomeni, da se morate zaradi otrok v celoti odpovedati temu pohodu, saj, če boste prišli le do soteske, slapu sicer ne boste videli, bo pa zlasti del poti s kamnitimi možici in začetkom potoka še vedno dovolj zanimiv in vreden hoje do tja.

Pohoda do ostalih slapov nisem nadaljeval, saj se je že mračilo in čakala me je še pot nazaj do izhodišča. Kljub temu sem nekaj minut užival v lepotah soteske in slapu, nato pa sem se odpravil nazaj.

Naslednja zanimiva točka je bila razgledišče malo pod vrhom prelaza Vršič (torej še na posoški strani), ki ga ne morete zgrešiti, saj je označeno in tudi dokaj široko parkirišče je na voljo. Razgledi so zelo lepi in vredni nekaj minutnega postanka.

Kombinacija slikanja z mobilnim telefonom in prvimi kapljami naliva je prispevala k zelo slabi kvaliteti slik, vendar pa je še vedno lepo razvidno, kaj se da videti.

Na prvi sliki se vidi dolina Zadnje Trente, ki sem jo opisal nazadnje, tisto obsežno prodišče se prav lepo vidi.
Na drugi sliki je pogled nazaj proti posočju, na treji sliki pa pogled proti vrhu prelaza Vršič s Tičarjevim domom.

Pri prvem letošnjem izletu sem se za kratek čas ustavil tudi na vrhu Vršiča, kjer sem tudi posnel nekaj slik.

Na prvi sliki sta žaba in tabla za Vršič. Na havbi žabe je tudi revija Citroen kluba slovenije, Spak, saj sem hotel narediti eno simpatično slikico za v omenjeno revijo.
Na drugi je pogled na žabo v smeri proti posočju in delom pobočja Male Mojstrovke v ozadju, na zadnji pa že pogled na gorenjsko stran.

Žabica se je pri obeh izletih odlično izkazala, za razliko od lanskega leta me ritne mišice niso prav nič bolele. Tudi za lansko bolečinico je bila verjetno kriva le že nekoliko obrabljena podloga sedeža v Robijevi žabi.

Tokrat je bil seveda še večji gušt, ker sem se peljal s svojo žabo in ne s sposojeno. V obeh letošnjih izletih sem prevozil skupno slabih 600 km.

Za žabo (katerokoli) moram še enkrat res potrditi, da je odličen potovalni avto, katerega je užitek voziti tako na avtocesti kot na lokalnih cesticah ali celo makadamu. Terna od avta.

Za zaključek bi mogoče na temu mestu vseeno še za orientacijo napisal, kaj sem videl v prvem in drugem letošnjem izletu v posočje (izhodišče in cilj na Vrhniki) in koliko časa je trajal posamezen izlet.

Prvi izlet (cca. od 8:15 do 22:00): kavica v Idriji, ogled Bolnice Franje, kratek postanek za kavico na Mostu na Soči, daljši postanek ob Soči pri Kobaridu, izlet od Èezsoče do Vodence, pohod do Zadnje Trente, kratek postanek na Vršiču, pozno kosilo oz. že kar večerja na Koči na Gozdu po spustu iz Vršiča na gorenjsko stran.

Drugi izlet (cca. od 8:30 do 18:00): daljši postanek in kavica na Mostu na Soči, daljši postanek ob Soči pri Kobaridu, vzpon do razgledišča na slap Boka, dva kratka postanka ob zgornjem toku Soče, kratek postanek na razgledni točki tik pod Vršičem na posoški strani. Postanku na Koči na Gozdu sem se zaradi nevihte z nalivom raje odpovedal in se odpeljal naprej proti domu, saj je bilo od Jesenic naprej spet sončno vreme.

Mogoče še to: lanski izlet je trajal cca. od 7:30 do 20:00.

Izleti so opisani predvsem kot avtomobilski izleti z daljšimi in krajšimi postanki oz. pohodi, primernimi tudi za majhne otroke. Izjema je le soteska s slapom v dolini Zadnje Trente, ki za majhne otroke po mojem ni primerna.

Seveda vam posočje nudi še veliko več. Èe vas zanimajo daljše ture ali sprehodi na tistem območju, vam priporočam knjigo Gore nad Sočo, kjer so opisane ture od nezahtevnih sprehodov po alpskih dolinah, do zelo zahtevnih tur po okoliških gorah. Več podatkov o knjigi: http://www.sidarta.si/gornistvo/julijske-alpe-gore-nad-soco.html

Na izletih sem res užival, posočje je kot narejeno za potepanja s starodobnimi vozili. Glede na ceste se upam trditi, da bodo odlična izkušnja tako za lastnike starih hidravličarjev, kot tudi za lastnike A serije. Vsi ti avti prav pašejo na tiste ceste.
Enako boste uživali tudi ljubitelji narave (pa čeprav z novimi vozili).

Pojdite in probajte, ne bo vam žal, mogoče se drugo leto celo srečamo tam.

Èe bo šlo po sreči, se reportaža nadaljuje naslednje leto, do takrat pa bom vesel vsakega vašega komentarja oz. kakega predloga ali tudi vašega prispevka na temo posočje.

Prav tako bom tudi vesel vaše ocene, pohvale, kritike, kakšen se vam zdi moj stil pisanja potopisov oz. sam potopis nasploh.

Citat od: Lovro;105441Tu bi rad tudi poudaril, da je cesta ob zgornjem toku Soče, ko se začne vzpenjati proti hribom, res zelo lepo speljana in res pravi užitek za vožnjo, kar je razvidno iz prve slike.

Zraven sem izkoristil priliko, da sem ob postanku slikal tudi žabo še iz "žabje" perspektive, kot to rečejo fotografi.

Lepa je ta tvoja žabca, bi jo moral pripeljat malo pokazat, kakšno nedeljo, v Cerknico, ker si blizu, še bolje takrat ko bo Cerkniško jezero presahnilo (zdaj je še kar nekaj vode). Potopis si pa super opisal,bolje nebi mogel. Lp

Ves kaj Lovro, naslednjic si privosci vec kot le enodnevni izlet, to je se najboljsi nasvet, kar ti ga lahko dam. =)

Lepo mi lušte na posočje delaš Lovro s tvojimi reportažami in slikami :) Krasno :)
Jaz grem obvezno vsako leto tja, večkrat tudi s starinami,  lepa pokrajina in njena zgodovina me je čisto zasvojila. Ponavadi se tam zadržim 3-4 dni.
Tako bo tudi letos, s to razliko, da greva z ženo prvič v posočje z avtodomom :)

LP
S

Citat od: cikocx;105475Lepa je ta tvoja žabca, bi jo moral pripeljat malo pokazat, kakšno nedeljo, v Cerknico

Mogoče pa res. Èe se bom kaj potikal naokoli, ti javim.

Citat od: dvorjan;105481Ves kaj Lovro, naslednjic si privosci vec kot le enodnevni izlet, to je se najboljsi nasvet, kar ti ga lahko dam. =)

Tudi v to smer sem že razmišljal, da bi se enkrat z družino za 1 teden namesto v Kranjski Gori stacioniral v posočju.
Mogoče pa res enkrat v prihodnosti, če bo žena za to. Njo namreč posočje ne navdušuje preveč, ker pravi, da še čuti slabo energijo od prve svetovne vojne.
Èe ne drugače, pa bom vsaj jaz še naslednja leta prihajal tja za kak dan, ker meni pa je posočje všeč.

@Superca in Ciko

Hvala  vama za komentar - to mi je koristno vodilo, če se bom kdaj odločil napisati kakšno obsežnejšo zadevo.

He he, 21.6. sem se že četrtič odpravil - saj veste kam, pa slikice imam... a bi kdo gledal, ali že imate poln kufer?

ti samo prilimaj! a si vzel tamalega Lovrota tudi s seboj?

A Maksa? Mogoče kasneje, ko bo malo starejši. Tole potepanje po soncu je še malo prenaporno zanj. Še jaz sem na koncu teh izletov fizično zmatran, ampak zato pa duševno zelo spočit.

Kakorkoli, glede na to, da je vsaj en interesent in to celo šef foruma (ostali pa so se zgleda že naveličali), reportaža sledi...

Ti kar pisi, risi, slikaj ... =)

Ja hočemo slikice a ne!!!

Eden mojih najljubših dni je, ko se z žabo spet odpravim v Posočje. Po navadi že tam od novega leta naprej odštevam dneve do tega izleta.
Tokrat sem tudi malo pobrskal po internetu in izpisal daljši seznam zanimivih točk ( //www.dolina-soce.com ). Seveda nisem mogel obiskati vseh, odločal sem se kar sproti, na sami vožnji.

En dan prej sem na žabi preveril nivoje vseh tekočin ter zamenjal motorno olje, tako da je bil avto že zvečer pripravljen na pot.
Zgodaj zjutraj sem odpeljal še sina v vrtec, se nato ustavil v trgovini za nakup malice, nato pa startal proti severni primorski.

Kot vedno, sem se najprej ustavil v Idriji na kavici, jo spil s tistim guštom, ko veš, da je pred tabo res lep dan in tudi še ves dopust, nato pa se lepo počasi odpeljal do prve točke in sicer na Mengore.

To je zgodovinsko zanimiv hrib, na vrhu katerega stoji simpatična cerkvica, ima pa tudi lep razgled proti zahodu.
Hrib je zanimiv za lep senčni sprehod, sploh pa za ljubitelje zgodovine na temo prve svetovne vojne. Hrib je namreč prepreden z ostanki strelskih jarkov, kavern, topniških položajev itd. Sicer ga je prerasel gozd, vendar so večji ostanki še vedno dobro vidni, izurjeno oko pa bo opazilo tudi manjše ostaline med drevesi.

Hrib Mengore najdete tako, da v Kraju Most na Soči zavijete v smeri Nove Gorice. Cesta se začne takoj vzpenjati in po kakih 2 km boste na vrhu klanca desno opazili tablo, ki vas usmeri na parkirišče.

Večja tabla pred parkiriščem vas usmeri na levo krajšo pot in desno daljšo pot. Jaz sem izbral levo, ki je prav mamljivo zavijala v senčni gozd. Na začetku hodite po stari in dobro ohranjeni vojaški mulatjeri (slika), kasneje pa zavijete na stezo.
Hoja je bila kljub vročini prijetna, le mladi pajki so očitno morali imeti na ta dan tečaj izdelovanja pajčevin, saj jih je bilo ogromno in to ravno čez pot.

Kmalu se bodo pojavili ostanki vojaških položajev, predvsem štabnih in topniških, tudi prostor za vodohram so imeli.

Èe vas zanima bolj podrobno raziskovanje, vam priporočam, da vzamete s seboj baterijsko svetilko.

Pot je zelo dobro speljana, da praktično obhodite večji del položajev, nekateri so vklesani v zelo strmo skalo. Na bolj izpostavljenih mestih je pot zavarovana tudi z ograjo. Pot vas bo vodila tudi skozi vojaški rov (vhod na tretji sliki). Na srečo je kratek, tako da ga lahko prehodite tudi brez pomoči svetilke.

Zanimivo je tudi, ko sredi skal v gozdu kar naenkrat najdeš lep kos obdelanega kamna, ki je služil za portal. Videli boste namreč, da ima veliko kavern prav lepo izdelane portale.
Ker je vse precej zaraščeno, dostikrat vse na prvi pogled deluje, kot običajen gozd. Ko pa se ustaviš in začneš opatovati, pa se ti kar naenkrat začnejo razkrivati sledi vojaških položajev. Tu leži kos lepega portala, tam so skale zložene v mitralješko gnezdo itd. Res zanimivo za videti.

V slabe pol ure (ali pa tudi šele po štirih, petih in celo več urah, če vas te stvari zanimajo) boste prišli na vrh hriba do cerkvice, od katere se proti zahodu odpirajo simpatični razgledi.

Jaz sem si za Mengore vzel slabi 2 uri, nato pa sta se mi spet zaluštala kava in radler, zato sem se spet ustavil na naslednji obvezni točki: barčku ob akumulacijskem jezeru pri Mostu na Soči, kjer sem naredil eno slikico oddaljenih hribov z žabo v ospredju. Tu je namreč prvič mogoče videti hribe Julijskih alp.

Nato sem še malo počakal, da si je žabo ogledala skupina italijanskih motoristov in starejši francoski par, ki je žabo kar izdatno poslikal in se nato odpravil naprej do Tolminskih korit.

Tolminska korita se vam res splača videti, res so paša za oči. Ob nakupu vstopnic boste dobili tudi zemljevid, kaj se splača videti.
Poleg tega pot spet večinoma poteka v senci.

Nasploh se mi zdi, da večina poti po Posočju poteka po senčki, tako da si lahko izlete privoščite tudi v vročem vremenu - pravzaprav je takrat še najbolje, vas vsaj zeblo ne bo, vroče pa vam večinoma tudi ne bo. Po mojem je konec junija prav idealen termin za iti tja. Ni še gužve, ni prevroče, pa še vode je dovolj, da lahko vidite vse slapove.

Prijazna blagajničarka na vhodu do korit mi je zaradi "seksi avtomobila, s katerim ste se pripeljali" podarila bombonček in mi hkrati svetovala, naj se na obhod odpravim po obratni smeri od označene, torej najprej po asfaltni cestici čez hudičev most in šele nato do korit.

Njen nasvet se res splača upoštevati, saj tako lahko s hudičevega mostu že na začetku poti v veliki meri vidite, kaj si boste ogledali. Poleg tega boste pot zato zaključili po lepi senčni stezici, namesto po asfaltu, pa še malo daljši vzpon na sončni strani vam je prihranjen.

Tam je tudi Dantejeva jama, vendar se do nje splača iti le, če greste na voden ogled, saj je drugače zaklenjena. Po ljudskem izročilu naj bi tam nekoč Dante dobil navdih za pekel v Božanski komediji.

Na slikah se vidi pogled po prej omenjeni asfaltni cestici, ki vodi skozi predorček do hudičevega mostu in pogleda v globino z njega.

Poznal sem človeka, ki si je brez težav upal hoditi po ograji od tega mostu ...

Citat od: Citroenovc;136141Poznal sem človeka, ki si je brez težav upal hoditi po ograji od tega mostu ...

Poznal? Ojej, slišati je, kot da je potem padel dol...

Ne ni. Daleč od tega.

Samo tega je že dolgo nazaj pa je vmes od starosti preminil ...

Malo naprej od hudičevega mostu se od ceste odcepi steza proti koritom, ki se po nekaj metrih spet razcepi. Levo se zavije proti koritom Zadlaščice, kjer se po prijetni potki sprehodite do Medvedje glave. To je skala, ki se je nekoč zagozdila med steni soteske in tvori nekakšen naravni most.

Na prvih dveh slikah se vidi pot do tja. Na tretji slabi sliki se sicer dobro vidi omenjena skala, malo slabše se vidi na četrti. Mene sicer veliko bolj spominja na srce, ampak ne bomo komplicirali. Na naslednjih slikah se vidi soteska za Medvedovo glavo. Naprej sicer vodi steza, vendar je prehod prepovedan. Na zadnji sliki še en pogled na sotesko za Medvedovo glavo.

Prijazna blagajničarka na vhodu do korit mi je zaradi "seksi avtomobila, s katerim ste se pripeljali" podarila bombonček in mi hkrati svetovala, naj se na obhod odpravim po obratni smeri od označene, torej najprej po asfaltni cestici čez hudičev most in šele nato do korit.

Saj paše, ko kakšna mucika pohvali te naše stare garje...super reportaža Lovro...vidim, da se je tudi kakovost fotografij popravila...

Citat od: Xandrej;136126Ja hočemo slikice a ne!!!

Hočemo, hočemo :take_picture:

Kaj je že spet leto naokoli? Spet si zelo lepo to opisal in poslikal, samo žabico bi lahko še malo bolj poslikal. Lep pozdrav :emot112:

Lepi kraji :BigThumbs:

Ohoho, lej jih ko so ograjo naredili ob cesti :D

Reportaža se nadaljuje, ko rešim nekaj tehničnih problemčkov... ja, leto pa je res bilo hitro naokoli.

Rešeno, v kratkem nadaljujem.

Citat od: gule;136153Saj paše, ko kakšna mucika pohvali te naše stare garje...

Zadnje čase tudi punce res vse bolj hvalijo žabo, zanimivo. Prejšnja leta tega ni bilo (izjema je bila kaka starejša dama).

Iz soteske Zadlaščice se nato vrnete na razcep in se spustite do sotočja Zadlaščice in Tolminke, ki se nahaja 60 m pod hudičevim mostom, katerega se v daljavi delno tudi vidi (na vrhu tretje fotke). Kot zanimivost: omenjeni hudičev most je star že 100 let.

Sotočje je s 180 m nadmorske višine tudi najnižja in skoraj najjužnejša točka Triglavskega narodnega parka.
Tu se je prav luštno spustiti do vode, malo posedeti na skalah in uživati v šumenju vode.

Na zadnjih dveh slikah se že vidi proti termalnem izviru Tolminke.

Do termalnega izvira Tolminke se napotite po lepo speljani stezici ob vodi. Na drugi sliki se vidi, kakšna bistra voda je to.
Seveda se voda iz termalnega izvira meša s hladno vodo iz drugih bližnjih izvirov, tako da ne pričakujte kake tople vode.

Pot vas nato pelje skozi mini predorček (četrta slika), skozi katerega se spustite do zaključka steze, kjer se delno vidi skalni obok, pod katerim se nahaja termalni izvir (zadnja slika).

Kot zanimivost: v teh koritih in višje se je še vedno ohranila avtohtona soška postrv, saj sam potek struge onemogoča selitev oz. naselitev ostalih vrst postrvi iz drugih vodotokov, ki so drugod praktično izrinile soško postrv.

Citat od: Lovro;136200Zadnje čase tudi punce res vse bolj hvalijo žabo, zanimivo. Prejšnja leta tega ni bilo (izjema je bila kaka starejša dama).

Ja kaka strejša dama se spomni, da so ji nedolžnost vzeli v žabi. Današne pa si želijo, da bi to v žabi nardile... He he

P.S. lepe slike slovenije sploh ne poznamo kar pa je zelo žalostno. Niti promovirat ne znamo kaj šele kaki evro od kakega turista spipat. Zunaj ti za vsak drek evrčke poberejo!

Iz soteske se nato čez viseč most vrnete po lepi senčni stezi na izhodišče pri blagajni. Izlet vam vzame kako urico ali dve.

Meni so bila korita tako všeč, da sem se odločil še za ogled manj znanih Koseških korit, ki se nahajajo nad Kobaridom, proti kateremu sem se nato tudi odpeljal.

@Lovro, dobra promocija lepih kotičkov.
Posoški turistični center bi te lahko počastil s kakim honorarjem.

Si me prepričal, da sem, kljub oddaljenosti, dal okolico hudičevega mosta v plan.

Koseška korita so dokaj neznana, tudi smerokazov ob glavni cesti ni. Nahajajo pa se pri vasi Koseč malo naprej od Drežnice.
Pot ob koritih je krožna, vzela pa vam naj bi 1 do 2 uri časa, odvisno od tempa hoje in vaše vedoželjnosti.

Tako, kot je rekel Xandrej, Slovenija skriva ogromno lepih kotičkov, za katere sploh ne vemo, da obstajajo.

Do korit pridete tako, da v Kobaridu zavijete proti Soči, zapeljete čez Napoleonov most in takoj nato zavijete levo navzgor proti vasi Drežnica.
Pravzaprav cesta na začetku deluje nekoliko pusto. Dostikrat sem bil pri Napoleonovem mostu, pa me ni nikoli zamikalo, da bi se peljal naprej gor.
Še dobro, da sem se sedaj odločil za to. Po nekaj minutni vožnji v klance po serpentinah sem se namreč pripeljal na prekrasno planoto pod Krnom s čudovitim razgledom na njegov vrh in pobočja ter na simpatično vas Drežnica.

Citat od: dyfan;136207Si me prepričal, da sem, kljub oddaljenosti, dal okolico hudičevega mosta v plan.

Me veseli - to je tudi moj namen, da z mojimi reportažami vsem vam forumašem dam idejo za kak izlet.
V pripravi imam tudi mini reportažico za notranjski konec, ampak o tem kasneje.
Seveda priznam, da tudi sam uživam v pisanju teh potopisov, saj tako spet podoživljam tiste luštne trenutke, pa še veselje do pisanja take tematike imam.

Malo prej sem napisal, da vam naj bi izlet ob koseških koritih vzel tisti slabi 2 uri časa. Sam sem izlet namreč prestavil na drugo leto, zato pa vam objavljam tukaj link do osnovnih podatkov: http://www.dolina-soce.com/dolina_odkritij/naravne_znamenitosti/20120328152717104/ .

Razlog za to je bil mlajši možakar, ki mi je prijazno pomahal, ko sem se peljal skozi vas Koseč in iskal primeren parkirni prostor. Ker mi ljudje dostikrat pomahajo, kadar se vozim z žabo, sem mu pač tudi sam pomahal v pozdrav in odpeljal naprej.
Ker nisem našel kakega označenega parkirnega prostora, hkrati pa nočem kar tako, meni nič-tebi nič parkirati ljudem na njihovih parcelah, sem obrnil in se zapeljal nazaj, da bi vprašal omenjenega možakarja, kje lahko parkiram.

Izkazalo se je, da je bil mož, ki se mi je predstavil z imenom Simon, tudi zagrizen citroenar in seveda me je povabil, da sem lahko parkiral na njegovi parceli. Padla je debata o žabi, nato o dveh spačkih, ki jih ravno obnavljata z bratom, nato pa me je Simon, kot pravi gostoljubni primorec, povabil še k sebi domov.
Tam mi je razkazal res hudo zbirko ostalin iz 1. svetovne vojne. Ker v tiste konce še ne zahaja prav veliko obiskovalcev, se po bližnjih pobočjih (in celo pri Koseških koritih) najde še precej stvari, od čelad, orožja, konzerv ter ostalih potrebščin, ki so jih takrat uporabljali, pa celo do kosti nesrečnikov, ki so tam padli.
Prav zanimiva je bila konzerva, v kateri je po napisih sodeč bilo po nekaj rezin različnih salam. Pa škarje, ki so še vedno uporabne in zelo ostre, katere so se nahajale v tastovi hiši še od tistih časov naprej. Simon mi je pokazal tudi takratne dereze, na katerih se je videlo razlikovanje med gospodo oficirji in ubogimi navadnimi soldati. Oficirske so bile že zelo moderno oblikovane, udobne, na vse načine prilagodljive, ubogi soldati pa so imeli na voljo le majhne štiri-zobe derezice za na podplate. Prav tako je bil kar čuden občutek prijeti v roke večkrat prestreljeno čelado.

Med ogledom njegove zbirke mi je seveda ponudil tudi vino in žganje, ki ga kuha sam. Seveda sem bil firbčen in sem se raje odločil, da poskusim njegovo žganje.

O mila mati božja - tako dobrega žganja še v življenju nisem pil.
Simon namreč kuha različne vrste žganja iz raznih vrst sadja. Uporablja tudi različne kombinacije starih in novejših receptov, kot tudi kombinacije starejših in novejših sort sadja.
Očitno je res nadarjen za te stvari. Jaz sem poskusil dve vrsti žganja iz različnih vrst hrušk. Že vohati to žganje je pravi užitek. Namesto meni malce zoprnega vonja po alkoholu, je iz kozarčka vela prava eksplozija arom različnih hrušk. Po mojem sem vsaj pet minut z guštom ovohaval tisto žganje, preden sem ga spil. Pa okus... ojoj, saj vem, da se sliši, kot da pretiravam, ampak to morate probati. Veliko o kvaliteti tega žganja pove tudi dejstvo, da čeprav Simon ni kak znan oh in sploh uveljavljen žganjekuhar, njegovo žganje vseeno pijejo marsikje po svetu.

V glavnem, ko boste šli v posočje, res se vam splača zaviti v Koseč h Simonu Rutarju in kupiti njegovo žganje - ne bo vam žal, to vam garantiram. Simona dobite na telefonsko cifro: 041-341-107 oz. na naslovu Koseč 3a.

Simon je res zelo prijazen in gostoljuben mož, po guštiranju z žganjem mi je namreč še opisal, kako poteka pot po Koseških koritih, nato pa si je vzel še celo čas za to, da mi je pokazal še simpatičen kotiček z lepimi slapovi. Tam se lahko tudi kopate, voda ima namreč ravno pravo temperaturo.
Zato se mu tu še enkrat zahvaljujem in sem zato iz hvaležnosti tudi naredil tukaj še malce reklame zanj - upam, da ne zamerite - itak pa mi boste še hvaležni za to obvestilo, ko boste pili tisto žganje, hehe.

Do omenjenih slapov pridete tako, da malo pred Kosečem zavijete levo po klančku navgor, parkirate pri mali hidroelektrarni (vendar ne preblizu le-te, da ne bo avto v napoto) in se peš odpravite še kakih 100 metrov po klancu naprej.

S Simonom sva po novi, s skobami opremljeni poti splezala še do naslednjega slapu, kjer res vlada mir v pravem pomenu besede in še pripravno za sončenje je. Res luštno.

Vsekakor je tale Koseč idealna kombinacija za tople dni. Najprej se odpravite na pohod po Koseških koritih, nato pa se greste kopat k omenjenim slapovom in tam še malo posedite v senčki s flaško žganja, ki ste ga kupili pri Simonu.

Aja, če greste v Posočje za več dni, lahko tudi prespite v hiši Simonovega tasta za res zelo zelo ugodno ceno, po mojem ceneje, kot kjer koli drugod.

S Simonom sva nato naredila še en krog z žabo po vasi, nato pa sva se prijateljsko poslovila in odpeljal sem se naprej. Ker sem se pri Simonu zadržal kar nekaj časa, sem poleg Koseških korit na drugo leto prestavil ogled še nekaj drugih zanimivosti, kot npr. sirarski muzej v kobariški sirarni in Napoleonov most nad Nadižo pri Podbeli, malo naprej od Kobarida.
Seveda pa sem se obvezno moral vsaj na hitro ustaviti ob Soči pod kampom Lazar, kjer sem naredil tudi prve tri spodnje fotke.

Na poti proti Bovcu, se mi je malo naprej od Kobarida prikazal prečudovit razgled na hribe, oblite s svetlobo poznega popoldanskega sonca. Seveda sem takoj parkiral ob robu ceste in za kake tri minute užival v omenjenem razgledu (četrta fotka).

Ajjjojjj, če bi imel 300 eur viška in par dni dopusta bi takoj štartal proti Bovcu, da vidim te lepote...kot otrok sem bil tam in nisem nikdar pozabil lepote teh krajev...Lovro super reportaža!

Lovro, se dobro da si se ravno pravi cas odpravil v Posocje. Vceraj so tu klestile 3 toce, tako da je bilo videti vse kot sodni dan.

Ja, ponoči je ponekod kar precej klestilo. Upam, da vseeno ni bilo prevelike škode.

Drugače pa je Posočje res čudovita, skoraj pravljična dežela. Upam, da ji bo tudi v gospodarskem smislu šlo vse bolje.

Aja, CikoCX je omenjal, da ni žabe na slikah. Na eni pa je le, slikano pred kampom Lazar.

Edina točka, katere pa nisem hotel prestaviti na drugo leto, je bil slap Virje. Slap je del potoka Gljun, ki priteče iz pobočij v neposredni bližini Bovca. Slap je sicer visok le kakih 15 m, vendar je res zelo lep in zelo vreden ogleda.

Za slap sem izvedel čisto slučajno, ko sem prebral članek v Planinskem vestniku (kot zanimivost: edina slovenska revija, ki je začela izhajati celo že v 19. stoletju in še vedno redno izhaja). Omenjeni slap je namreč ena izmed točk ljubiteljev geocatchinga in avtor(ica?) članka je objavil sliko, ki mi je bila tako všeč, da sem si res moral ogledati ta slap.

Do njega se pripeljete tako, da v centru Bovca zavijete levo v klanec navzgor, mimo cerkve, v smeri vasice Plužna. Cesta se najprej vzpenja, nato pa se spusti proti Plužni. Vožnja traja par minut, zato se ne ustrašit ozke ceste in kar pogumno naprej. Mene je namreč že skrbelo, da sem zašel. Na srečo sem se pripeljal mimo dveh zelo prijaznih deklet, ki sta mi potrdili, da sem na pravi poti in mi dali še natančne napotke, kako naprej.

Vsekakor moram na tem mestu res pohvaliti prijaznost ljudi, ki živijo v Posočju.

V Plužni boste spet zavili desno v klanec navzgor. Na vrhu klanca se začne še ožja betonska cestica, ki se spusti do table za slap Virje. Tam je tudi nekaj prostora za parkiranje.
Od tam vas še čaka 5 minut hoje po potki navzdol. Že po nekaj metrih se vam odpre razgled proti slapu, kakih 50 m nižje (prva slika).

Zaradi dokaj pozne ure tam ni bilo več nikogar in lahko sem za par minutk v miru užival v šumenju slapu.
Slap je res lep, tudi v okolici vlada nekakšen mir. Predlagam, da greste tja zgodaj zvečer, ko zaradi pojemajoče svetlobe pride do izraza čudovita zelena barva rastlinja, ki obrašča skalo, čez katero v dveh pramenih teče slap in čudovita zelena barva vode.

Èe bi pa od točke parkiranja nadaljeval peški čez most in se dvignil gor na plato - bi prišel pa do idiličnega zajetja za MHE Plužna.

Po ogledu slapa sem se odpravil naprej proti Vršiču, na kratko sem se ustavil le v Trenti, da sem še malo posedel ob Soči, v katero sem res že kar malo zaljubljen, hkrati pa sem se moral še malo bolj toplo obleči.

Sledil je spust iz Vršiča in obvezen postanek na večerji v Koči na Gozdu, ki jo moram spet pohvaliti. Hrana je še vedno izvrstna, osebje še vedno zelo prijazno.

Zanimivo je bilo tudi to, da je dekle, ki je tam streglo, ki je bilo po mojem stara le kakih dobrih 20 let, ne samo pohvalila avto, ampak je točno vedela, da je to žaba DS. Vsaka ji čast! Sem bil kar presenečen.
Po drugi strani pa so neki mladi fantje pred kočo žabo komentirali le v smislu: "glej, en star avto, pa kako ozke gume ima, s tem pa se ne bi dalo dobro driftat". Sem se kar nasmejal, he he.

Ko sem pojedel hrano, sem še malo posedel pred kočo in užival v tišini, nato pa sem se odpravil proti žabi, kjer sem se zapletel še v krajšo debato s tremi starejšimi možakarji. Najbolj zanimivo zgodbo je povedal eden izmed možakarjev, kako je bil kot mlad fant razočaran, ko je oče pripeljal domov namesto nove žabe, le Fiat 125, pa čeprav ga je že nekaj tednov prej žical, naj kupi žabo, he he.

Po zaključeni debati sem se opravil direktno domov, saj je bila ura že 10 zvečer, avto pa brez vinjete za avtocesto. No ja, itak se je bilo bolj zanimivo peljati po stari cesti, tako da sem se pripeljal domov praktično ob polnoči.

Za zaključek mogoče še to, koliko časa vam vzame ta izlet: jaz sem iz Vrhnike startal ob 7:30 in se po stari cesti vrnil domov malo pred polnočjo.

Ogled hriba Mengore vam bo vzel v povprečju cca. 2 uri, enako velja za Tolminska ter Koseška korita. Èe ste hitri, lahko za vsako našteto točko porabite tudi le po 1 uro, vendar dvomim, da boste ob vseh tistih lepotah le švignili mimo, kot konj s plašnicami. Èe vam bo katera od točk zelo všeč, boste kvečjemu ostali tam še malo dlje.
Slap Virje pa vam, z vožnjo iz in do Bovca vred, utegne vzeti kako uro.

Bilo je luštno, jaz sem res užival, pojdite tja in uživajte. Vsekakor nameravam drugo leto spet nadaljevati z reportažo, vi pa čim bolj uživajte v dopustniškem času, ki je že tu.

Citat od: Lovro;136264Drugače pa je Posočje res čudovita, skoraj pravljična dežela..

Se absolutno strinjam.
Že odštevam dneve, ko ga ponovno mahnem tja za kak teden :)

LP
S

Citat od: Citroenovc;136274Èe bi pa od točke parkiranja nadaljeval peški čez most in se dvignil gor na plato - bi prišel pa do idiličnega zajetja za MHE Plužna.

Hvala ti za nasvet - slišal sem za to zajetje in razmišljal, kje je. Mislil sem, da se je treba spustiti še naprej po tisti betonski cestici. Vendar me je že malo preganjal čas, da ujamem še večerjo v Koči na Gozdu, zato se nisem odločil za nadaljnje raziskovanje.

Kje pa je tam kak most? Nižje doli po cesti?

Drugi teden avgusta gremo cela familija v Kranjsko Goro in planiramo tudi izlet do Tolminskih korit in slapu Virje, pa bi si res radi ogledali še zajetje.

Ti si bil že na betonski cesti in si potem parkiral verjetno na levi, na začetku gozdne poti proti slapu. Je tako?
No tam bi šel samo po cesti naprej - mogoče 100m, prideš na most, ki gre prek tolmina, iz katerega gre potem voda čez slap - in samo po poti levo v hrib ... in je čisto blizu zajetje. Mislim, da ni 5min.

Točno tam sem parkiral. Torej se spustimo le malo nižje po betonski cesti. Hvala ti.

Citat od: superca13;136276...Že odštevam dneve, ko ga ponovno mahnem tja za kak teden

He he, očitno smo ti, Citroenovc in jaz res precej mahnjeni na Posočje, ko vsako leto hodimo tja, zgleda pa, da bomo okužili še Dyfana... te čisto razumem, če vsako leto hodiš tja na dopust. :BigThumbs:

Pa še to: mi očitno hodimo tja na dopust, Dvorjan pa na naše konce na šiht.

Citat od: Lovro;136285He he, očitno smo ti, Citroenovc in jaz res precej mahnjeni na Posočje, ko vsako leto hodimo tja, zgleda pa, da bomo okužili še Dyfana... te čisto razumem, če vsako leto hodiš tja na dopust. :BigThumbs:

Nope. Jaz ne hodim. Sem nekje po pol krvi absolutno doma iz soške doline ... :-)

V bistvu mi nona izvira iz Bovca, nono iz Šentviške gore - skupaj sta se kasneje ustalila v Tolminu. Skratka - kar dobro poznam kraje :-)

Oz bom vzel nazaj. Zadnja leta res hodim bolj na dopust. Včas sem pa na pol živel tam.

@Lovro: No, lepo da tako uzivas v nasi naravi. =)

Kar se pa sihta tice - vsak kruh ima skorjo! =)

Mogoče še ena zanimivost, kako Soča lepo spreminja barvo odvisno od svetlobe. Ko sem pozno popoldne oz. že skoraj zgodaj zvečer slikal sočo iz visečega mostu pri kampu Lazar v Kobaridu (10. stran, prispevek 96), se vidi, da voda postane bodisi svetlo zelene, bodisi zamolklo temno zelene barve.

Lansko leto sem fotografiral praktično na istem mestu, vendar bolj sredi dneva in takrat je bila voda smaragdno zelene ali pa skoraj modre barve.

V drugem tednu avgusta smo šli cela družina še na počitnice v Kranjsko Goro.

Seveda smo se vsak dan odpravili kam na izlet, med drugim tudi na Posoško stran.

Najprej smo se ustavili na res zelo prijetnem kotičku v naravi. Žena namreč pleza in je en dan izkoristila za trening po steni in balvanih, midva z Maksom pa sva malo vandrala po bližnji okolici. Narava in razgledi tam so naravnost čudoviti.

Do tja pridete tako, da kakih 100 metrov pred galerijo oz. neke vrste umetnim predorom v Trenti (ali pa 100 m za njim, če se pripeljete z Vršiča) parkirate ob cesti. Nato se odpravite čez cesto in se po stezici odpravite na simpatičen plato s hiško, kjer so v bližini tudi plezališča.
Kraj je prav idealen za kratek oddih in da si malo spočijete oči na naravnih lepotah.
Pri tem boste že pred platojem prečkali tudi ograjeno privatno zemljišče, kjer prosijo, da se držite steze.

Mogoče le še nasvet: tudi ko se po stezi dvignete na plato z omenjeno hiško, se ni treba ravno klatiti okoli tiste hiške, saj gre spet za privatno zemljišče. Bolje je, da se odpravite po stezi levo od hiše do plezališč, če vas mika iti tja, lahko pa se že prej vzpnete na desno po strmi stezici, torej že kakih slabih 100 metrov pred hiško, da boste spet prišli do lepih balvanov, na katerih se da prav fino sedeti in uživati v naravi.

Prav tako se lahko ustavite že spodaj ob Soči in sicer da namesto po stezici na plato, nadaljujete s hojo ob reki, kjer boste prav tako naleteli na luštne prostorčke ob njeni obali.

Hehe, sploh ne ves, kako blizu mojega vikenda si bil. =)

Èudovito...ni lepše dežele na Zemlji od Slovenije! Lovro super slike, kako vesel bi bil,da lahko skupaj tam spijeva kak pir...

@lovro, pa kaj ste vi za ena excentrična familija? A vas cela vas postani gleda? Novinški grejo, oni so čiv, čiv!
Na dopust se gre na morje in to v Hrvačko! 100%, je pa res, da večina njih drugje še v življenju ni bila, med morostarji sedaj sicer tudi Korzika nekaj popularna ratuje :)

Iz zanesljivih virov vem, da je Alois letos tudi namakal rit v hrvačkem morju ;)

E, pajade, to je še naše!
Sicer pa sem dol samo kakal, lulal v vodo in prodal smeti (prazne limenke od piva pa to)

Citat od: garac;138899E, pajade, to je še naše!
Sicer pa sem dol samo kakal, lulal v vodo in prodal smeti (prazne limenke od piva pa to)

Kaj zdaj boš, pa ciganom delo odvzel in si začel sekundarne surovine prodajat, ter si na ta način počitnice v Hrvatiji plačevat? A ni dosti, da je zaradi tebe neki ubogi šipac moral nazaj na Kosovo...:argue1:

Citat od: Lovro;136342Mogoče še ena zanimivost, kako Soča lepo spreminja barvo odvisno od svetlobe. Ko sem pozno popoldne oz. že skoraj zgodaj zvečer slikal sočo iz visečega mostu pri kampu Lazar v Kobaridu (10. stran, prispevek 96), se vidi, da voda postane bodisi svetlo zelene, bodisi zamolklo temno zelene barve.

Lansko leto sem fotografiral praktično na istem mestu, vendar bolj sredi dneva in takrat je bila voda smaragdno zelene ali pa skoraj modre barve.

Kot ponavadi sem tudi jaz letos prebil par dni ob Soči, v kraju Soča :)
Vse lepo in prav edino jaz bi uvedel prisilno socializacijo in učenje pravilnega obnašanja v nacionalnih parkih. Nemorem verjet, kako so lahko ljudje tako nemarni, brez vsakega občutka kaj se sme in kaj ne. samo vrli prebivalci naše prestolnice si perejo zobe v Soči, umivajo posodo s cetom, vlivajo vanjo ostanke kave in ostalo svinjarijo....ker se jim ne da 30m sprehodit do kopalnice...
Na kritike seveda reagirajo, kot da so vsi ostali blesavi...
Tisti ki to počnete, sram naj vas bo!!! Še to malo kar imamo, boste posvinjali!

LP
S

@Dvorjan - ma se ti lepo počasi približujem, kot pred leti Slovenija EU, hehe... za koliko pa sem falil tvoj vikend? Da te mogoče drugič tam najdem in ti grem malo težit, hehe...

@Garač - mi smo univerzalci; najprej gremo na morje, potem pa še za kak teden v hribe. Morje je bolj za malce plavanja in fizičen počitek, v hribih pa smo fizično aktivni, vendar se, vsaj jaz, šele tam tudi psihično spočijem.
Aja, za sosede ni panike. Itak smo vsi tam na naši ulici malo ubrisani vsak po svoje - pravzaprav bi nas čudno gledali, če bi bili klasični slovenčki, he he...

@Gule - ma bo že kaka prilika - mogoče pa se kdaj, ko boš spet na naših koncih, zmeniva za kak enodnevni izlet v tiste kraje.

@Superca13 - res, žal se še vedno najdejo kaki prašiči. Na srečo pa se mi zdi, da jih je vsako leto manj...

Ustavili smo se tudi pri Velikih koritih Soče. Ogled lahko začnete bodisi pri odcepu za dolino Lepena, ali pa ob glavni cesti, kakih 800 metrov višje v smeri Vršiča.
Pot se da hitro prehoditi, korita so namreč dolga okoli 750 metrov. Sicer pot ni tako lepo razgledna, kot pri Tolminskih koritih, kjer se stalno hodi ob vodi. Pot je namreč malce odmaknjena in lahko korita opazujete le na določenih točkah. Ampak vseeno so zelo lepa in priporočam ogled.
V bližini so tudi Mala korita pri kampu, še malo naprej proti Vršiču, vendar si jih nismo utegnili ogledati.

Èe startate pri odcepu za Lepeno, se lahko spustite tudi do Soče, kjer lahko malo namakate noge, se sončite, ali pa celo kopate.
Tam je tudi kamp z gostilno, kjer smo jedli res odlično pripravljene postrvi s prav tako zelo dobrim kuhanim krompirjem. Edina pomanjkljivost so bile zelo majhne porcije. Že riba ni bila ravno velika, količina krompirja pa je bila res zelo simbolična. Vsekakor gostilno priporočam za guštiranje, če ste pa zelo lačni, pa raje pojdite kam naprej, saj boste drugače tam morali naročiti vsaj še kako ekstra porcijo priloge za zraven.

Obiskali smo še slap Virje, katerega sem že opisal v tej temi. Upoštevali pa smo tudi Citroenovčev nasvet, in se po tisti betonski cestici spustili še do mostička, zavili po cesti levo navzgor in prišli do jezerca-zbiralnika za malo hidroelektrarno.
Desno ob jezercu vodi pot, ki vas pripelje do malega jezu. Pot vodi še naprej, vendar ne vem, kam.
Najlepši pa je pogled od jezu nazaj proti Kaninskem pogorju - prečudoviti razgledi (četrta slika z desne).
Na zadnjih dveh slikah pa še enkrat slap Virje.

Na prvi sliki levo in na tretji sliki z desne strani, če dobro pogledate, se vidi tudi motorno letalo, ki šlepa jadralnega.

Citat od: Lovro;138963@Dvorjan - ma se ti lepo počasi približujem, kot pred leti Slovenija EU, hehe... za koliko pa sem falil tvoj vikend? Da te mogoče drugič tam najdem in ti grem malo težit, hehe...

Na drugo stran ceste moras iti v hrib in to je to. =)

Citat od: Lovro;138967Desno ob jezercu vodi pot, ki vas pripelje do malega jezu. Pot vodi še naprej, vendar ne vem, kam.

Pod tem malim jezom se potka spusti do XXX stopnic, ki te pripeljejo do elektrarne. Ce gres nato se malce pes cez cesto pa prides do reke Soce. Vse skupaj je cca. 2 km od Bovca, blizu imas tudi Gostilno Zvikar (na velikem ovinku pred slapom Boka), kamor naslednjic zavij na ribe pa ne bos razocaran. =)

Oho, hvala za nasvet za oštarijo in kam gre še pot.

Mi smo parkirali malo naprej od galerije, nato pa šli čez cesto na omenjeni plato s hiško, balvani in plezališčem (vse na slikah).

Èe pa grem do tebe, pa ne grem čez cesto, temveč po oni potki pri "parkirišču" gor?

Citat od: Lovro;138978Èe pa grem do tebe, pa ne grem čez cesto, temveč po oni potki pri "parkirišču" gor?

Lahko tako, samo potem moras pred prvo hiso se po eni strmi potki.

Ob cesti na Vršič, malo nižje od Koče na Gozdu, pri mostu čez hudournik, je izhodišče za neoznačeno pot do hriba Mavrinc.
Pot je zelo lepo speljana in se ne morete izgubiti. Na razpotjih se je najbolje držati desne strani, ponekod so tudi označbe PP poti.
Pot se seveda ves čas vzpenja, pohod do vrha pa vam bo vzel kako uro, do uro in pol, odvisno od vaše kondicije.

Mavrinc se ponaša s prelepimi razgledi na prelaz Vršič, na Prisojnik, Martuljške gore, na jezerca pri Jasni nad Kranjsko Goro, Kočo na Gozdu, pa na kočo v Krnici, in še in še.

Èe uživate v razgledih, je ta točka res vredna obiska.

Citat od: dvorjan;138983Lahko tako, samo potem moras pred prvo hiso se po eni strmi potki.

No evo, ko bom spet šel na vaše konce, te pridem pozdravit, če boš slučajno tam.

Lovro, bodi zahvaljen za te soške lepote.

Kar grenko mi je pri srcu, ker mi tole ni malo lažje dosegljivo.
Blagor vam v centralni SLO, ker imate vse bliže in bolje od nas perifercev:
enkrat bliže do morja,
enkrat bliže do Soče,
enkrat bliže do Julijcev,
enkrat večjo plačo...
Pa da ne bo nesporazuma: privoščim vam, le želel bi še sebi kak podoben "priboljšek".:emot77:

Je res, čeprav se tudi nam ne splača iti v Posočje na manj kot na vsaj celodnevni izlet.

Tudi jaz upam, da bodo za vse prišli še boljši časi... No, vsaj kakih vojn ni pri nas, hvala bogu.

Z vrha Mavrinca se vidi tudi tisti lep travnik ob cesti na Vršič s tremi večjimi informacijskimi tablami.

Ker smo imeli cel dan na razpolago, smo se odločili, da gremo še tja malo poležavat po travi in lepo lagano uživat v gorski naravi.

Spotoma smo se ustavili še na (spet) odličnem kosilu v Koči na Gozdu, nato pa smo se še zapeljali nekaj serpentin višje, do omenjenega travnika.
Tam smo se sprehodili do obronka nekoliko odmaknjenega gozda (predzadnja slika), kjer smo lepo uživali v miru in tišini, tudi slikal sem večinoma od tam.

Seveda smo bivanje v Kranjski Gori izkoristili še za obisk drugih lepih točk, ki pa se ne nahajajo ob poti v Posočje, zato pač niso v kontekstu te teme.

Vsekakor je ta gorska narava vsaj za nas pravi balzam za dušo tako, da si človek tam res psihično odpočije in nabere novih moči.

To bi bilo za sedaj vse, ko pa se bom spet odpravil v tiste kraje, pa sledijo nove reportaže o novih zanimivostih in lepotah teh krajev.

Citat od: Lovro;138967Najlepši pa je pogled od jezu nazaj proti Krnskem pogorju - prečudoviti razgledi (četrta slika z desne).

Mislil si verjetno Kaninsko pogorje.

Citat od: Lovro;138965Pot se da hitro prehoditi, korita so namreč dolga okoli 750 metrov. Sicer pot ni tako lepo razgledna, kot pri Tolminskih koritih, kjer se stalno hodi ob vodi.

Ja pri tolminskih se res hodi ob vodi - v soških pa kar po vodi ;)

Ojej, pa sem res napisal Krnsko pogorje - mislil sem na Kaninsko in sem sedaj popravil tisti prispevek - hvala, ker si me popravil, da ne bom širil krive vere.

He he, koliko stopinj pa ima Soča tam v koritih?

Citat od: Lovro;139026He he, koliko stopinj pa ima Soča tam v koritih?

6 ali 7?

Saj toliko jih pac mora imeti, da "zbistri um". =)

Citat od: dvorjan;139029...da "zbistri um". =)

Pa da tiča in jajca potegne u minus...

Ja v trenutku si ONA! :BigThumbs:

Citat od: Lovro;139041Pa da tiča in jajca potegne u minus...

Sočo samo pogledaš in si celi od kondenza, kot piksna piva iz hladilnika :) :)

Ene 100m nižje od kraja, ker je tale poba "hodil po vodni gladini" - se folk kopa ... ker je tam Kamp Korita. Tako da - vzdržljiv folk, nimam kaj rečt.

Pa saj mi smo se kot mulci tudi kopali v Soci. Tam ene 5 minut si zdrzal, pol je pa ze do kosti prisel mraz. Pac si ves cas vneto plaval. =)

Citat od: Citroenovc;139050...se folk kopa...

Mogoče je tam kaj bolje, ko se tam upre oz. sije sonce, pa se za kake 0,0000001 stopinje segreje...

Malo sem popravil prispevek 112  - malo boljša navodila, kako hoditi tam naokoli, da ne boste motili ljudi v hiški na privatni zemlji.

Juhuhu, brojim sitno... še 3 dni... kaj mislite, kam se mi mudi... :BigThumbs:

... pojutrišnjem...

Dobrodošel si tudi na jugozahodu. Al pa za vikend morda celo kje vmes.... pokliči.

Jugozahodu? Misliš, na obali?

Vsekakor se z veseljem kaj oglasim, ko bom v vaših koncih, zate pa enako velja, kadar boš na Vrhniškem koncu.

a saj vem, na Jezero si ne upaš prit, da ne bo žaba skočila v tisto mlako  :)

Citat od: garac;161524a saj vem, na Jezero si ne upaš prit, da ne bo žaba skočila v tisto mlako  :)

Pa da mi zarjavi... sej veš, Citroen pa pleh... :Hammer3:

Takrat sem že na morju, tako da se bom jaz že sončil, Žaba pa čakala name v garaži.

...ooooo, jutri, ooooo...

Je pa toliko stvari tam za ogledat, da bo še vsaj za dvakrat it tja dol. Pol pa itak spet od začetka... al pa poiskat novo destinacijo :emot77:

Tako da boste tu res imeli dobro opisano celotno Posočje za organizacijo izletov :BigThumbs:

Uzivaj v izletu.

Hvala, ti boš verjetno v LJ ali po svetu?

Citat od: Lovro;161563Hvala, ti boš verjetno v LJ ali po svetu?

Jutri bom zate navijal iz prestolnice. =)

:BigThumbs:

Jaz pa bom v zgornjem posočju v soboto in nedeljo.
 Èe ne bo nekih neviht... ;) Šotor + nevihta = nič dobrega :)

Baje, da ne bo neviht oz. so zelo majhne možnosti (po današnji vremenski napovedi).

Uživaj :BigThumbs:

Bil tam, užival 100 na uro, videl spet cel kup stvari...

Ko bom utegnil, objavim slike.

"Telenovela" se nadaljuje.

Po obvezni kavici v Idriji sem si najprej ogledal slap Pršjak.

Do njega pridete tako, da v Dolenji Trebuši zavijete z glavne ceste, nadaljujete vožnjo mimo cerkve in nato v smeri ribogojnice. Tam zavijete levo proti gostilni Makuc. Gostilna je odprta le med vikendi.

Na nasprotni strani ceste boste zagledali kolovoz na prvi sliki, po katerem se peš odpravite naprej. Pazite, da ga ne boste zaparkirali, ker ga domačini uporabljajo za svoje opravke.

Po lepi gozdni stezici, ki se zlagoma vzpenja nad sotesko Trebušice, boste v kakih 25 minutah prispeli nad slap.
Èe se vam bo dalo raziskovati, se od glavne steze odcepi tudi nekaj stezic, ki se spustijo v sotesko, sigurno vas katera pripelje tudi pod slap.

Ma, daj no. Si bil skoraj pri nas doma.
Pri Binetu (gostilna Makuc) se med vikendi - ponavadi po predhodni najavi lahko res zelo dobro najeste. Eni najboljših Žlikrofov na Idrsko Tolminskem, pa razni odojki, neke njegove specialne pleskavice, pa postrvi iz Trebušce,..
V ribogojnici pa tudi dobite take postrvi kot nikjer drugje. Z njimi zalagajo praktično vse gostilne po soški dolini,... Malo naprej je tudi Napoleonov - Podkobilški most (škoda da ga nisi pogledal), pa ob cesti stara s slamo krita kmečka hiša s črno kuhinjo,... pa še druge grape Mkcova, Gačnika,....ma še je tega.

Evo še ena lepša fotka slapa Pršjak od lani. Lahko se zmenite tudi za kanjoning po Pršjaku. Do skoraj sredine slapa te spustijo po vrvi nato pa spustijo,... Se mi zdi da ima 27 metrov višine (cel),..

Sledil je postanek ob umetnem jezeru na mostu na Soči, kjer sem užival ob pivu, nato sem se odpravil v Tolmin.
Na vrhu klanca v Tolminu sem pri semaforju zavil desno in sledil kažipotom za Javorco, kjer se nad strugo Tolminke nahaja lesena spominska cerkev Svetega Duha v Javorci, posvečena padlim avstro-ogrskim branilcem tolminskega bojišča soške fronte.

Že sama cesta do tja je pravi užitek za vožnjo s starodobnikom, sploh del, ki je dobesedno vsekan v skalo nad sotesko s Tolminskimi koriti.
 
Vožnja traja kakih 20 minut, vendar je cesta res vredna, da si vzamete čas.

Na koncu se boste pripeljali na označeno travnato parkirišče, kjer pustite avto in nadaljujete peš (kakih 10 minut hoje v klanec).

O super, Èojko, hvala za informacijo. Definitivno bom naslednje leto šel pogledat tisti most in ostale znamenitosti.
O tem bova midva še definitivno malo podebatirala do drugega leta.

Ali izhajaš iz teh koncev, ko si omenil da je to pri vas doma?

Na vrhu vas bodo pričakali prelepi razgledi in omenjena lesena cerkev, ki velja za najlepši spomenik 1. svetovne vojne na ozemlju Slovenije in so jo tudi uvrstili med zgodovinske spomenike, ki nosijo znak evropske kulturne dediščine.

Naslednji čudovit samotni kotiček je Napoleonov most nad Nadižo, zgrajen cca. leta 1812.

V Kobaridu morate zaviti levo proti mejnemu prehodu Robič. Po nekaj km boste v krožišču zavili desno navzgor proti kraju Borjana.
V omenjenem kraju se boste spet spustili po cesti navzdol in nadaljujete vožnjo, dokler se cesta spet ne začne vzpenjati v gozd. Tam boste kmalu na desni strani, nekoliko nižje od ceste, opazili most.

Okolica je res lepa in jaz sem prav z užitkom malo posedel ob reki in namakal noge vanjo. V reki so tolmuni, kjer se lahko tudi kopate.

A si lahko predstavljaš, da je bila cesta, ki vodi od Zatolmina gor proti Javorci, v času med obema vojnama sicer makadamska - ampak tako "steptana", da so se otroci po njej brez težav kotalkali ...

Mimogrede - a za parkiranje tam pri Napolenovem mostu so zdaj res uvedli parkirnino?

Ja, tale cesta je res super, prav lepo vijuga ob pobočju, res je nekaj posebnega. In ta del ob pobočju je še vedno makadamski in v odličnem stanju.

Èe se prav spomnim so res bili neki znaki za parkirnino na parkiriščih. S tem, da je parkirišče, tik pod klancem v bližini mosta, napol odnesla voda in se ni dalo parkirati. Jaz sem sicer parkiral kar ob robu ceste pri mostu, vendar ni bilo nikjer nobenega redarja, tako da nisem nič plačal. Mogoče so bolj striktni julija in avgusta.


Reportaža pa se nadaljuje jutri.

Citat od: Lovro;163091Ali izhajaš iz teh koncev, ko si omenil da je to pri vas doma?

Ja iz Krtovšč. https://picasaweb.google.com/109943342713882452598/Krtovsce?noredirect=1#5485594105438610722 Ponavadi tudi dopustujemo vsako leto, razen letos ko imam ena dva dopusta v GS-u:Hammer3:

Oho, potem ste že štirje iz tistih koncev.

Lovro... vidim ( v živo) , da se precej voziš z Žabo okol. Danes zjutraj naletel na tvojo žabo v celju pred merkurjem. Žal nimam tvoje številke, da bi te poklial pa sem nekaj časa bil zraven parkiran... potem pa šel dalje. Ma , če si na mojem koncu bi lahko poklical pa se oglasil ... na kavo, pivo, dunajski,...

A si bil s tistim rumenim spačkom?

Je bilo bolj "poslovne narave", tako da sem le prišel tja, se zmenil nekaj stvari in pičil domov.

Se pa oglasim ob naslednji priliki, ko bom na vaših koncih.:BigThumbs:

Ne tist je bil pa @2sv iz Celja... Njega tudi nisem našel v trgovini. Jaz sem bil z MB :)

Dej, vidim, da kr voziš okol pa se oglasi ob naslednji priliki...da se spet mal v živo vidimo. :BigThumbs:

:BigThumbs:

Kar trije forumaši smo bili tam na kupu... ma smo slike :Hammer3:

Ah če pa nimam številke ne od enega ne od drugega...

Ni panike, itak nismo mogli vedeti drug za drugega... ampak dobro je pa zgledalo, kako smo hodili "drug mimo drugega" ;)

Ker sem zaradi lanskega druženja z gostoljubnim Simonom (saj se spomnite, imel je dobro žganje in možnost poceni prenočišča - njegovi podatki so nekaj strani nazaj) prestavil ogled Koseških korit, sem si jih ogledal letos.
Za moj okus so ta korita ena najlepših, res je vredno ogleda, lepše od marsikatere bolj znane posoške znamenitosti. Srečal sem tudi Simona in na hitro sva skupaj spila eno pivo - je zelo pasalo za pogasit žejo.

Ogled Koseških korit vam bo vzel kako uro, pot se začne v vasi Koseč. Uradnih parkirišč ni, zato se VEDNO POZANIMAJTE, kje lahko parkirate, da ne boste komu zasedli prostor.
Pot do korit je lepo označena in ne morete zgrešiti. Najprej se po ostankih rovov iz 1. svetovne vojne spustite do slapov in nato po gozdnih stezicah hodite od slapa do slapa, vmes pa so korita oz. mini soteske s potokom.

Na prvih štirih slikah se vidi, da se spustite v sotesko, kjer je voda poškodovala oznake oz. jeklenice.
V soteski zavijete levo navzdol in kar pogumno naprej, ostanki zajl vas bodo vodili na pravo pot, nato se spet povzpnete iz soteske.

Lahko, da je sedaj že popravljeno, takrat še ni bilo in sem moral 3x skočiti čez potok, vendar brez težav.

Na koncu sledi vzpon skozi gozd po stezici, nato se preko lepe senožeti povzpnete nazaj na cesto, malo pod Kosečem.

Lovro, kot vedno, super potopis in lepe slike:emot112:

Ko boš pa kaj okrog Lj vozil pa sporoči, če te še zanima demonstracija muzike:BigThumbs:

Po ogledu korit sem šel pozdravit še Simona in nato nadaljeval z vožnjo proti trdnjavi Kluže, malo naprej od Bovca.

Pri gostilni Zvikar, malo pred večjim desnim ovinkom, od kjer se s ceste vidi slap Boka, sem zavil desno čez Sočo in se po lepi ozki stranski cesti odpeljal proti Bovcu.

Pripeljal sem se med lepe travnike s čudovitimi razgledi na Krnsko pogorje, kjer sem se ustavil in poslikal to pokrajino z Žabo v ospredju.

Ko sem se pripeljal do trdnjave Kluže, sem spet malo poslikal okolico, vključno z začetkom poti na Rombon. Rombon je zanimiv tudi zaradi veliko ostalin vojaških položajev iz 1. svetovne vojne. Že na poti do tja jih je baje zelo veliko, vključno z muzejsko točko (Kota št. 1313).

Pot vodi tudi skozi umeten predor iz katerega vodijo stranski hodniki do obrambnih lin. Iz teh lin se prav lepo vidi na cesto, kot je razvidno na zadnji fotografiji.

Izlet na Soči sem tradicionalno zaključil na Koči na gozdu ob cesti na Vršič, saj se zaradi dobre hrane in res prijaznega osebja vedno zelo rad ustavljam tam.

@Jogador

Hvala za pohvale - vsekakor se res nameravam kaj oglasiti, da slišim dober zvok v tvoji Xantii. Tole me res firbec matra...

Mogoče mi na ZS napiši, na katerem koncu Ljubljane si, tako da se bom lahko kar spotoma javil pri tebi, ko bom imel tam opravke.

Èe bo kdo od vas planiral potepanje po Posočju, mu bo mogoče prišel prav še seznam, kaj vse sem v teh letih obiskal v Posočju:

- Most na Soči; čudovito umetno jezero z barčkom na prostem ob obali in sprehajalnimi potmi,
- pot ob Soči in pritokih od Èezsoče do Vodence,
- Napoleonova pot nad Sočo z Napoleonovim mostom,
- Napoleonov most nad Nadižo; čudoviti samotni kotički in možnost plavanja v tolmunih Nadiže,
- lepa obala Soče pod kampom Lazar ali pa malo pred Trento,
- alpska dolina Zadnjica z lepimi razgledi na hribe,
- alpska dolina Zadnja Trenta z lepo sotesko in slapom na koncu,
- Tolminska korita,
- Koseška korita; pri Simonu lahko tudi kupite njegovo odlično žganje ali pa za ugodno ceno najamete apartma pri njih,
- Bolnica Franja,
- slap Pršjak,
- slap Boka,
- slap Virje (Gljun) z umetnim jezercem v bližini,
- hrib Mengore; veliko ostalin 1. svetovne vojne,
- hrib Javorca; čudovita cesta za vožnjo s starodobniki ter lepa cerkev in razgledi na hribu,
- hrib Mavrinc; zelo lep razgleden hrib (malo več hoje),
- trdnjava Kluže; zanimiv začetek poti na Rombon z umetnim predorom, ki tudi vodi do ostalin 1. svetovne vojne po hribih,
- razgledišče pod Vršičem,
- prelaz Vršič.

Pred leti sem bil tudi v alpski dolini Lepena, kjer je tudi lepo, lahko se namakate v vodi, dolina pa nudi tudi več izhodišč za krajše in daljše izlete oz. pohode.

Prav tako se vam splača prehoditi spominsko pot po položajih 1. svetovne vojne v okolici Kobarida in spotoma obiskati še znani slap Kozjak.

Èe vas zanima več informacij o navedenih destinacijah, še enkrat malo pobrskajte po tej temi, splošne informacije pa so tudi na povezavi: http://www.dolina-soce.com/dolina_odkritij/naravne_znamenitosti/
Obstaja še knjiga Gore nad Sočo, založbe Sidarta, kjer so tudi opisane nekatere omenjene destinacije in tudi različno zahtevne gorske poti.
Prav tako se vam spača iti do TIC Kobarid ali Bovec, kjer boste dobili odlično brošurico z izleti in znamenitostmi.

Ostale znamenitosti si še nisem utegnil ogledati in bodo počakale na naslednje leto, ko se bo nadaljevala tudi ta forumnovela.

Letošnji izlet je trajal od 9. ure dopoldne, pa do polnoči in komaj čakam drugo leto, da se spet odpravim tja.

Super Lovro, zelo lepa reportaža...ta kraj malo poznam saj sem kot otrok večkrat bil v Bovcu in okolici(na obisku pri prababici in sorodnikih)...žaba zraven tiste hiše izgleda prelepo...samo satelitska ne spada zraven...

Ufff upam, da še jaz z amijem enkrat naredim turo tam mimo...

Citat od: gule;163386sorodnikih)...žaba zraven tiste hiše izgleda samo satelitska ne spada zraven...

Boljše? :)

Odlično.

Ja, res lepa fotoreportaža. Lahko greš takoj še na en izlet,...Povej doma.

Ja saj, bo že padla kaka ideja... mogoče se en dan zapeljem do tebe na primorsko... bom doma vprašal, če lahko ;)

Drugače pa se kar vozim z žabo, vsaj 1x do 2x na teden se kam zapeljem, še največ po kakih opravkih.:BigThumbs:

Ok, ni veliko, nekaj malega voženj pa je.

Ti kar vprašaj če te pustijo,... pa predn vprašaš moraš bit par dni zelo priden, pomagat, naredit vse kar rečejo, pa se ponudit pri pomivanju posode, likanju,....

Avto pa je itak za vozit. Èimveč. Zato ga pa imaš, ane?

Citat od: Gox;163390Boljše? :)

To jarane sad je prava! :BigThumbs::BigThumbs::BigThumbs:

Evo ti še ene :take_picture:

@Gox: Ti imas prevec casa na bolniski. Pa vrocina ti tudi ne pomaga, kot vidim. =)

Sicer pa: "keep 'em coming".

Bogata neka kuæa ima dvije ajkule i hrpu graðe...

Citat od: dvorjan;163437@Gox: Ti imas prevec casa na bolniski. Pa vrocina ti tudi ne pomaga, kot vidim. =)

Sicer pa: "keep 'em coming".

Ja je vroče, sem moral eno Karlovačko malo(0,5) ruknit na bencinski pred pol ure...:BigThumbs:

Škoda da se nisi pri trdnjavi še povzpel do Hermanove trdnjave, 150-200m višje, od tod naj bi branili  prehod po dolini  med Bovcem, pa iz druge strani iz Loga pod Mangartom.
Pred leti sem se tu par krat ustavil, bil tudi na omenjeni trdnjavi.

Hvala za nasvet. Bom drugo leto šel tja gor.:BigThumbs:

V bistvu je tudi to namen te reportaže (forumnovele), da še kaka ideja za ogled pade. :emot112:

Citat od: Gox;163434Evo ti še ene :take_picture:

@Gox

Ma kam si ti parkiral mojo žabo...:emot77::Hammer3:

Citat od: Èojko;163404Ti kar vprašaj če te pustijo,... pa predn vprašaš moraš bit par dni zelo priden, pomagat, naredit vse kar rečejo, pa se ponudit pri pomivanju posode, likanju,....

Ja, pa na pisno vlogo za ženino odobritev izleta, poslano vsaj 3 mesece prej, si pozabil.:emot77:

@Lovro:
Ja, obrazec ZEn-VN-1/II lahko kupis v trafikah in vseh bolje zalozenih prodajalnah. =)

Citat od: dvorjan;163490@Lovro:
Ja, obrazec ZEn-VN-1/II lahko kupis v trafikah in vseh bolje zalozenih prodajalnah. =)

As seen on TV :BigThumbs::BigThumbs:

Citat od: dvorjan;163490@Lovro:
Ja, obrazec ZEn-VN-1/II lahko kupis v trafikah in vseh bolje zalozenih prodajalnah. =)

Zdaj ga lahko pošljem tudi že v elektronski obliki.:emot77:

V glavnem, žena je vlogo za letošnji izlet po Posočju odobrila in letos sem se že peto leto odpravil v tiste kraje.

Pa kaže, da bom še hodil tja dol, ker je enostavno še vedno ogromno stvari za videti...

Celo za trdnjavo Fort Herman, ki jo je lani predlagal Frodo1, mi je spet zmanjkalo časa... pa naslednjič.

He he, vidim tudi, da bom nadaljeval temo že na okrogli, 20. strani. :BigThumbs:

Preden sem se odpravil v Posočje, sem se (tudi tradicionalno) 2 dni ukvarjal tudi z dejavnostjo na prvi sliki. Ker je to meni eno bolj zoprnih del, se zato obvezno nagradim z izletom po Posočju :BigThumbs:

Ker je letos moja Žaba ostala pri Gorazdu, mi je za izlet ponudil oz. posodil kar svojo lepotico.
Žaba je isti letnik, kot jaz, torej 1971, tehnično je v super stanju, prav tako pločevina. Prava poezija jo je bilo voziti, res sem užival v vožnji.

Vsekakor hvala Gorazdu, res je dedec na mestu :emot112:

Zanimiva je tudi registrska oznaka Žabe, ki je skoraj identična tisti na mojem C5 (tudi ima goriško registracijo).

Tako sem pri Gorazdu pustil svoj C5 in nadaljeval pot iz Nove Gorice proti Mostu na Soči.
Posledično je bil prvi del poti spremenjen, tako, da sem se tokrat ustavil tudi v Ročinju pri nekdanjem zelo znanem citroenarskem baru, pred katerim čepi črna mrcina na sliki. Žal ni ravno v najboljšem stanju in tudi ne vem, kaj planirajo z njim.

Sledil je le "skok čez hrib", mimo izhodišča za hrib Mengore, katerega sem predlani tudi obiskal in že se je prikazala moja priljubljena postojanka - barček ob jezeru pri Mostu na Soči.

Tam sem se okrepčal s pivom, spet tamkajšnjim gostom razkazal Žabo, nato pa sem, ob dvignjenem palcu in mahanju kapitana tamkajšnje turistične ladje, odpeljal naprej... pravzaprav nazaj in gor do Rutarske Lipe.

Rutarska lipa se nahaja v gorski vasici Rut, do katere se pripeljete po idilični gorski cesti, na katero zavijete v Bači pri Modreju, malo pred Mostom na Soči, z Idrijske strani.

Lipa je ima obseg 8 metrov in je eno najmogočnejših dreves v državi. Starost ji niso mogli določiti, ker je že votla, je pa bila omenjena že v 17. stoletju, če se prav spomnim.

Zraven lipe je kozolec, kjer se skriva še en veteranček. Sem parkiral Žabo kar pri njemu, mogoče sta skupaj kaj rekla ali pa obujala spomine na njuno mladost ;)

Po isti cesti sem se vrnil nazaj do kraja Podmelec, kjer sem nato zavil v smeri Ljubinja. Po cca. 1 km vožnje, me je pričakala tabla ob cesti, kjer sem parkiral in se po kakih 15 minutah vzpona ogledal še slap Sopota.

Slap je 60 metrov visok, okolica je zelo prijetna, vsenaokoli so drevesa, da se počutiš kot v kakem amfiteatru.
Tam sem se ulegel na klop in nekaj minut užival v pogledu na drevesne krošnje.

Nato sem vožnjo nadaljeval kar po cesti naprej in se nato spustil do Tolmina, kjer sem se peljal do kraja Idrsko.
Tam sem zavil v smeri Liveka in na greben Kolovrata, kjer je muzej na prostem. Cesta po grebenu je prav prijetna za vožnjo, luštno je bilo.
Pravzaprav bi bilo bolj zanimivo, če bi zavil na Kolovrat že malo naprej od Tolmina in se nato spustil po prej omenjeni cesti do Idrskega, tako pa sem pač dvakrat prevozil isto pot.

S Kolovrata se ponujajo lepi razgledi nazaj Proti Mostu na Soči ter na Krnsko pogorje, z Julijskimi Alpami v ozadju.
Na grebenu so tudi rekonstruirani strelski jarki iz 1. svetovne vojne.

Ker sem se vozil po dokaj odročnih krajih, je lovljenje signala očitno spraznilo baterijo telefona in s fotografiranjem sem moral zaključiti.

Za letos sem se odločil, da po 18 letih, spet obiščem znani Kobariški muzej 1. svetovne vojne. Ogled sem izkoristil tudi zato, da sem v Kobariškem TIC (turistično-informativni center) pustil telefon na polnjenju.

V muzeju imajo trenutno tudi razstavo na temo avstroogrskega in nemškega letalstva na soški fronti in sicer res veliko slik v dveh sobah. Tudi nekaj malega eksponatov je notri, predvsem drobnarije.
Ostalo je bolj ali manj podobno, kot pred leti. Sobe z multivizijo tokrat sicer nisem preskusil, saj sem si ogledal novo ponudbo muzeja - dokumentarni film v mini "kino dvorani".

Po ogledu sem še prevzel napolnjen telefon, v zameno častil pijačo za res prijazno punco, ki je tam zaposlena in se nato napotil do obale Soče, kjer sem spet nekaj minut užival v njeni barvi in šumenju.

Naslednja postaja naj bi bila stara avstroogrska trdnjava Fort Herman, porušena med 1, svetovno vojno, ki se nahaja nad trdnjavo Kluže, malo naprej od Bovca, v smeri proti prelazu Predel.

Ko sem že hotel parkirati pred trdnjavo Kluže, sem opazil smerokaz za dolino Bavščice.
Ker sem si ta dan ogledal že dovolj ostalin iz 1. svetovne vojne, sem se zato raje odločil za ogled te doline.

V dolini so se nekoč ukvarjali z ovčjerejo, vendar o tem skoraj ni sledi, pašnike pa je preraslo drevje in grmovje.
Proti koncu doline pa se le odprejo lepi razgledi proti Rombonu in grebenu, ki od Svinjaka nad Bovcem poteka proti Bavškemu Grintavcu.

V dolini ima Planinska zveza Slovenije tudi šolo za mlade gornike v lepo obnovljeni stari hiši.

Na predzadnji sliki še pogled v smeri Rombona, na zadnji pa pogled proti Bavškemu Grintavcu.

Poleg ogleda prej omenjenega Kobariškega muzeja sem se odločil, da po nekaj letih ponovno zavijem v dolino Lepena, kjer se nahaja tudi Šunikov vodni gaj.

Gre za simpatične slapove potoka Šunika, katerih ogled vam vzame kake pol urice. Vsekakor vredno ogleda, pa še prav prijetno hladno je tam.

Tam sta nekoč stala tudi mlin in žaga, kar se vidi po umetno narejenem nekdanjem jarku za vodo na zadnji sliki.

Po ogledu Šunikovega vodnega gaja sem se, s kratkim postankom ob Soči v Trenti, odpeljal direktno na Vršič, kjer sem še enkrat ovekovečil Gorazdovo žabo s pogledom nazaj proti Posočju in pogledom na gorenjsko stran.
Žal je slaba svetloba ponagajala fokusu mobilnega telefona, tako da slike niso ravno uspele.

Nato je sledila še večerja v Koči na Gozdu, kjer sem s prijazno prekmurko, ki tam streže, še malo poklepetal na temo vsakoletnega srečanja CKS tam gori (Ksinzl).
Tam, poleg drugih, visi tudi pohvala s strani CKS. Èisto zasluženo. Hrana in osebje v Koči na Gozdu so namreč res super in zaslužijo vse pohvale. Vsaka jim čast!

Naslednji dan sem Gorazdu vrnil njegovo Žabo. Seveda se spodobi, da mu jo vrnem čisto, zato sem si vzel čas in mu jo, v zahvalo, temeljito očistil, zunaj in znotraj.

Tako sem zaključil z letošnjim izletom v Posočje in že sedaj komaj čakam, da se drugo leto spet odpravim tja.

Lovro, to bos moral ti spremeniti malo interval. Namesto letnega izleta bi se spodobilo delati cetrtletne. =)

Èlovek vsaka čast, celo nadomestno žabo si dobil...

Z slike in predele, ti pa zavidam...

@Dvorjan
Dej nehi, bi potem forum zablokiral zaradi obsežnih datotek mojih reportaž ;)

@Gule
Ko boš kaj prišel spet naokoli, te lahko peljem na en izlet po Posočju. Èe bo Žaba operativna, bo še toliko bolje.

Citat od: Lovro;186200@Dvorjan
Dej nehi, bi potem forum zablokiral zaradi obsežnih datotek mojih reportaž ;)

@Gule
Ko boš kaj prišel spet naokoli, te lahko peljem na en izlet po Posočju. Èe bo Žaba operativna, bo še toliko bolje.

Upam, da enkrat pride do realizacije tega izleta...pa še žlahto obiščeva tam v Bovških krajih...

:BigThumbs:

Še malo, pa brojim sitno... sicer še ne vem, s čim bom šel... do konca maja mora kupec prevzeti žabo... mogoče najdem kaj novega že pred izletom...

Èe ne bo pa C5 začasno moral poslužiti ;)

Kdaj imas izlet v planu? Ti posodim 2CV6? =)

Po navadi tam okoli 26. junija.

A ti to resno misliš s ponudbo? ;)

Drugače pa se mi že po glavi motajo ideje, kaj bom še obiskal v tistih krajih... tole posočje je res polno lepih skritih kotičkov. Pravzaprav bi lahko rekel to za celo Slovenijo, ampak Posočje mi je nekako najbolj pri srcu.
Ko bo nova žaba pri hiši bo pa sploh zanimivo - bom, poleg Posočja, nadaljeval tudi z raziskovanjem Notranjske.

Dvorjan - bova res morala skupaj spiti kako pivo, da mi še ti poveš za kak skrit kotiček v Posočju, ki ga lahko obiščem in predstavim tukaj :BigThumbs:

Evo, pojutrišnjem planiram Posočje, juhuhu.

Sedaj se trudim, da do takrat opravim vse obveznosti in opravke, ki se jih je na ful nabralo ravno ta teden, potem pa relaksacija in dopust, ki se začne z omenjenim izletom.

Žaba bo sicer ostala doma, ker je registracija potekla, poleg tega obstaja možnost, da bo do konca tedna šla.

Tole sezono si pa brez oldtimer Citroena, da se ne boš navadil in se odrečeš starim avtom?

@Lovro:
A bos spet ubral enodnevni izlet ali bo tokrat kaj daljsi?

Citat od: gule;204932Tole sezono si pa brez oldtimer Citroena, da se ne boš navadil in se odrečeš starim avtom?

Ja, tokrat bom prvič šel brez Žabe. Upam, da bom drugo leto šel tja že z novo žabo.

Citat od: dvorjan;204937@Lovro:
A bos spet ubral enodnevni izlet ali bo tokrat kaj daljsi?

Spet bo enodnevni. Sem pa žal imel tako gužvo, da mi še na pir ni uspelo priti, da bi se midva pomenila glede zanimivih točk.

Juhuhu, jutri startam - tokrat sicer s C5, ampak gušt bo še vedno.

Ko sem spet brskal, kaj bi se dalo videti, sem spet našel cel kup zanimivih stvari - ka si ja nor, to se kar odpirajo nove možnosti.

V glavnem, spet bo cel kup za videti, verjetno bo marsikaj spet ostalo za drugo leto. :BigThumbs:

Reportaža sledi po dopustu (uf, pa še Travnik, matr bo dela). :emot77:

Radi jarane, radi...čakamo...

Citat od: gule;205005Radi jarane, radi...čakamo...

:BigThumbs:

Hmm... prebiram nove teme in najdem med njimi tudi to. Začnem malo brat, preberem prvo stran, drugo... petnajsto. Kar potegnilo me je. Mogoče zato, ker sem tudi sam pristaš izletov po Sloveniji, pa tudi širše. Mogoče tudi zato, ker so kraji, ki jih opisuje Lovro res zanimivi. Sploh pa njegov slog pisanja mi je všeč. Začuti se, da možakar res uživa v tem (izletu in pisanju):))

V glavnem sem hotel samo pohvalit temo in avtorja. Kar tako naprej, se že veselim nadaljevanja... Mogoče še mene kdaj zagrabi, da opišem kak izlet.:)

Tko da Lovro, maš kavico v dobrem.. Se kdaj srečamo na Vrhniki, ali pa v Ljubljani.

P.S. Na današnjem izletu po Kranjski Gori in sprehodu po dolini Krnice (res luštna tura), sem opazil tegale Citroena. Je mogoče kdo s foruma?

Lep pozdrav vsem,

Iztok

to bo pa verjetno Rokov Gs

Rok je navdušen hribolazec, današnji prost dan je očitno izrabil za turo.

Hja, se mi je kar zdelo, da zna bit kdo s foruma...

:BigThumbs:

Fifk, hvala za pohvalo, se trudimo po najboljših močeh. :BigThumbs:

Tudi letos sem bil v Posočju, spet videl same nove stvari in jih odkril ogromno še za naslednja leta, he he.

Tudi s C5 je luštno iti v Posočje, saj je tam tako lepo in zanimivo, da sem na žabo čisto pozabil. V bistvu bi bila vožnja z žabo le jagoda na vrhu s smetano pokrite velike odlične torte.

Tako, da se tale saga nadaljuje. Takoj ko utegnem, objavim slike in potopis.

Vsekakor pa še RES VELIKA HVALA IN VSAKA ÈAST FORUMAŠU DVORJANU, ki mi je za potovanje celo ponudil svojega spačka. :BigThumbs: :emot112:

Sicer sem odklonil, ker, če ni nujno, si nerad sposojam tuje avtomobile. Priznam, da lani, ko sem imel Gorazdovo žabo, sem bil stalno malce živčen in zaskrbljen, da je ne bi kdo odrgnil na parkirišču ali kaj podobnega ;)
Zato sem se letos, po temeljitem razmisleku, raje odločil, da grem kar s C5.

Malenkost. Enkrat nama bo uspelo najti prost termin na isti dan, pa bo. =)

To misliš za Posočje ali na LJ koncu?

Posocje, kakopak. =)

Se bova že srečala, če ne pa ob priliki na pir v LJ.

Dvorjan, Lovro, brez dileme...pridita v Bosno, pa rešena zadeva...

:BigThumbs::emot112:

Citat od: gule;205502Dvorjan, Lovro, brez dileme...pridita v Bosno, pa rešena zadeva...

Bova res prisla ...

Tooo!

A je neko srečanje Citroen v 9 mjesecu v Vinkovcih.Pridita do mene in gremo skupaj...

Boš v Vinkovcih oz. planiraš takrat prihod v SLO?

Sem mislil prideta do mene in gremo skupaj v Vinkovce...

Jaz sem bil lanskega septembra tocno en dan v Sloveniji. Upam, da bo letos drugace. Imas bolj tocen datum?

Evo copy paste z Hr foruma...4, 5, in 6.09.2015...


Dragi moji kako je došlo do nekih izmjena za susret u Vinkovcima sam odluæio pokrenuti novu temu i ovdje æe biti objavljeni svi djelovi koji su bitni za susret.

Za početak uvod a danas čete vidjeti i promo plakat sa programom susreta

Dragi moji, evo mi je čast pozvati sve koji mogu da se odazovu na Prvi Opæi Citroën&DS susret u Vinkovcima Koji æe se održati 4-5-6.Rujna.2015.
Susret je u organizaciji: ZlatkoC4, Zlatko Rajkoviæ Vinkovci i Turistička zajednica grada Vinkovaca.
Središnje zbivanje je Subota 5.Rujna ujutro od 8h pa do sutradan ujutro.

Svi koji su zainteresirani mogu doæi i dan ranije 4.Rujna. Noæenje je osigurano na samome salašu u 12 dvokrevetnih soba. I svako noæenje uključuje i doručak. Možete noæiti 4 i 5.Septembra. Te ostati družiti sve do 6.Septembra ujutro popiti kavicu družiti se razmijeniti doživljaje i iskustva sa susreta i onda kud koji mili moji.

Ima i jedna novina a to je da je osigurano mjesto za one koji žele kampirati cca 7km od mjesta susreta takoðer na jednom stanu ( salašu ) Ako ima onih koji žele spavati u autu to mogu i na samom mjestu susreta.

Na salašu postoje igrališta za nogomet tenis i dr. te dječje igralište tobogan, ljuljačke i dr.

Susret æe se cjelodnevno odvijati na salašu jedino æemo napraviti jedan krug kroz grad i to u pratnji policije. Neæemo se nigdje parkirati ili zadržavati čisto jedna lagana vožnja.
Defile Citroëna æe u samom gradu kratko snimiti i Tv Vinkovci. I to je to što se tiče televizije. Vinkovački List i radiopostaja Vinkovci æe takoðer kratko popratiti susret i druženje.

Na susret u æe se poslije ručka, izabrati dva najljepša i najbolja Citroëna u kategoriji Oldtimer i Novo vozilo. Te æe im biti osigurana i prigodna nagrada.Nagradu je osigurao PSC Citroën Slavonija d.o.o

Izmeðu ručka i večere planiramo jednu kraæu utakmicu u kojoj mogu sudjelovati žene i djeca prigodne dobi. Igraæe se Oldtimeri protiv novih vozila. Pobjednička ekipa osvaja gajbu piva, a ako bude i djece u pobjedničkoj ekipi oni æe zasebno dobiti sokove.

Nastavljamo druženje do večere i nakon nje sve do sutradan dok se tamo negdje oko cca 10h ne raziðemo ili kasnije.
Cjenik i program je takoðer ovdje objavljen te je konačan. To je za prvi susret što sam ja mogao napraviti, a dogodine jamačno æe biti daleko povoljnije za sve nas.
Radujem se druženju sa svima vama i sklapanju novih prijateljstava. Razmjeni iskustava.

Molim sve da se upišu za susret u Vinkovcima, što ranije to bolje zbog nekih administrativnih razloga.
Zadnji rok za upis je 1.Rujan.
Molim sve Forumaše da mi dostave osim svog nicka na forumu i pravo ime prezime i državu. zbog točne evidencije popisa . Broj osoba i broj obroka .ispod ovoga možete vidjeti primjer prijave. A to mogu na navedeni e-mail. [email address] Na stranicama æe biti objavljen samo NICK korisnika.


Prijaviti se možete na forumu ili na moj e-mail [email address]
Ili na gsm: +385919448192 sms, viber.
Primjer prijave. Nick forumaša : ZlatkoC4
Ime prezime forumaša: Zlatko Rajkoviæ
Broj članova: žena, djete, djete.
Broj i vrsta obroka: ručak meni odrasli 2x/ ručak meni djeca 2x/ večera 4x/ noæenje petak 4x.
Ili u slučaju da netko hoæe noæiti petak i subotu onda navesti i taj dan.
Takoðer ako æe netko kampirati onda navesti npr. Petak kampiranje. Ili subota kampiranje ili oboje.
Evo nadam se da sam bio jasan i da nisam zakomplicirao.
Te vas molim ako ste zainteresirani za dobro druženje i susret da se upišete na forumu a ostalo kako sam napisao pošaljete na e-mail. Ako imate neke primjedbe ili prijedloge molim vas da ih šaljete na moj e-mail ili na private na forumu.
Tako da ne uništimo formu i smisao ovog poziva za susret.


Još samo da dodam da sva hrana koja bude na salašu Lamut vrhunska u to čete se i sami uvjeriti.
Cjenik: Na dan 05.09.2015g.
Noæenje, Ručak, Večera.

Noæenje sa doručkom po osobi =150kn ili 20eur.
Ručak: Meni: za odrasle
Domaæa slavonska juha, umak sa gljivama, odrezak, salata. po osobi =70kn ili 9,5eur.

Ručak: Meni za djecu
æevapi, ražnjiæi, pomfrit, salata =40kn ili 5,5eur.

Večera:
Večera: æobanac =35kn ili 5eur.

Piæe: piva tipa ožujsko, laško, toæeno, =10kn ili 1,5eur.
sokovi: cola, gusti ili neki drugi, =10kn ili 1,5eur.

Napomena: cijene u eurima su informativnog karaktera.
Sva plaæanja su u Kunama i samo gotovinska.
Po dolasku na susret svi se upisuju kod organizatora susreta te plaæaju hranu i smještaj.
Piæe kave i dr. plaæate direktno konobarima.

Vidi, vidi, celo laško pivo omenjajo ;)

Jaz sicer ne planiram tega srečanja...

Smo pa vsekakor na vezi in se slej ko prej vidimo, v BIH ali pa SLO.

No, minil je dober mesec dni, kar sem se odpravil v Posočje, torej je že čas, da nadaljujem z reportažo.

S spleta sem spet pobral cel kup zanimivih stvari za ogledat, tako da imam spet kaj početi tam za naslednji dve leti. :BigThumbs:

Tokrat (24.6.2015) sem zopet krenil na pot preko Idrije, kjer sem si tradicionalno privoščil kavo, užival na sončku pred barom in si malo odpočil oči na čudoviti zeleni barvi okoliških hribov.

Seveda se je bilo treba ustaviti tudi na Mostu na Soči.
Po navadi je akumulacijsko jezero lepe smaragdne barve, kot Soča. Ker pa so bili dan prej na tem koncu konkretni nalivi, je jezero dobilo namesto smaragdne, bolj driskasto barvo (prva slika).

Tokrat sem se odločil, da prehodim del vodne energijske poti, ki se imenuje "Na most po krepkost".
Ob sprehajalni poti, ki vodi po okolici Mosta na Soči, so radiostezisti odkrili več vitalnih energijskih točk, ki blagodejno delujejo na različne dele telesa. Tudi, če ne verjamete v te stvari, se vam že zaradi lepe narave splača sprehoditi. Poleg tega se sprehodite mimo 6 vodnih virov, od katerih tri veljajo za zdravilne in treh kraških jam. Ob poti so postavljene tudi različne skulpture raznih priznanih kiparjev.
Seveda celotna pot traja nekaj ur, zato jo je na takem izletu smiselno le delno prehoditi.

Del ob samem jezeru sem si ogledal že na svojem prvem žabjem izletu daljnega leta 2010, tokrat pa sem se odpravil ob toku Soče navzdol.
Šel sem čez znani most, s katerega skačejo na glavo v Sočo in zavil mimo gostišča Šterk, ob desnem bregu reke navzdol (pogled od gostišča nazaj proti mostu na drugi sliki).

Èeprav je Soča tudi tu imela barvo, povezano s slabo prebavo, je bila lepa gozdna steza ob njej, še vedno zelo zanimiva. Tam namreč prečite nekaj mostičkov, se sklanjate v podhodih pod zanimivo oblikovanimi skalnatimi plastmi, vmes naletite tudi na počivališče s pitno vodo. Nato se steza dvigne nad reko in vas pripelje do vasi Sela pri Volčah. Za vse to naj bi potrebovali 50 minut. Jaz sem se ustavil že prej in sicer proti vrhu vzpona steze, tik preden se začne električna ograja za ovce. Vsekakor mora biti res nekaj na teh zdravilnih točkah, kajti tam je bilo res prijetno postati. Tako dobro sem se počutil, da sem obsedel vsaj za kakih 15 minut, čeprav ni bilo nekih razgledov. :BigThumbs:

Ob prijetnem razmišljanju, ali bi po prodaji Žabe kupil spet "novo" ali pa mogoče raje kak Traction Avant, sem se nato vrnil do meni ljubega barčka ob jezeru, kjer sem si z guštom privoščil pijačo na zadnji sliki.

Jaz imam tudi eno lepo jesensko turo na tem delu za dva dni v jeseni. Kobarid kostnica, kopanje v Nadiži, spanje v Robidišču,naslednji dan Bovec in vožnja z letalom za 9 eur po osebi, Trenta, izvir Soče, Vršič in nato proti domu,..

Potem pa kar preberi še enkrat reportaže v tej temi, da si najdeš čim več zanimivih točk ;)

Sicer pa si tam v bližnjih krajih na pol domačin, če se prav spomnim, tako da ti ne bo sile... Ja, v tistih krajih je res prelepo.

Želim ti veliko užitkov! :BigThumbs:

Priporočam ti prenočišče v Koseču pri Drežnici nad Kobaridom, direktno pod Krnom, s prečudovitimi razgledi.
Obrni se na Simona Rutarja. Možakar je izredno gostoljuben in še citroenar povrhu, cena je zelo ugodna. Pri njemu sem, pred dvema letoma, pil tudi res odlično žganje.

Èe te zanima, ga pokliči: 041 341 107 in povej, da sem te jaz poslal tja. Priporočam!

Odpravil sem se proti Tolminu, nad katerim se dviga Kozlov rob (prva slika). Domačini mu pravijo Grad, ker je na njem grajsko poslopje, prvič omenjeno že v 12. stoletju. Grad je večkrat menjal lastnike, od goriških grofov, preko beneške gospode in hasburžanov, pa do druge polovice 17. stoletja, ko so ga zadnji lastniki, družina Coronini, opustili in se preselili v stavbo, kjer je sedaj Tolminski muzej.

Ruševine sedaj postopoma obnavljajo, tako da je grajski zid že popolnoma obnovljen, z njega pa lepi razgledi na Tolmin in nazaj prosti Mostu na Soči, na Bohinjske hribe (predzadnja slika) in proti Breginjskemu oz. Kobariškemu Stolu (zadnja slika).

Na hrib vodi več poti. Prva, z malo več višinske razlike, vodi z Grajske ulice. Ko se peljete skozi Tolmin, zavijete proti Zatolminu, hrib pa je na vaši levi. Ko pridete skoraj ven iz Tolmina, boste na levi zagledali oznako za Grajsko ulico.
Druga varianta je start iz Zatolmina, od kjer sem startal jaz. Na začetku tega kraja se ob cesti peš vrnete kakih 100 m nazaj v smeri Tolmina in zagledali boste stezo na travniku, ki se vzpne na hrib in izgine v gozdu.
Na vrhu sem bil po cca. 20 minutah hoje.
Je pa malo smotano parkirati, ker je zelo malo parkirnih prostorov. Jaz sem imel srečo, da je bila ta dan bližnja gostilna zaprta in mi je lastnik dovolil parkirati na njihovem parkirišču, ki je drugače rezervirano le za goste.
Kako je s parkiranjem na Grajski ulici, ne vem.

Ulala, si pa hiter.. Med vožnjo skočiš ven, poslikaš in si že nazaj v avtu... Avto pa medtem normalno vozi...:)) (prva slikca)

Citat od: fifk;206356Ulala, si pa hiter.. Med vožnjo skočiš ven, poslikaš in si že nazaj v avtu... Avto pa medtem normalno vozi...:)) (prva slikca)

He he... še prehitim ga, ane? Èeprav tisto ni moj avto, pa še v kontra smer pelje. :emot77:

Vsekakor pa res dostikrat med vožnjo opazim kak lep razgled. Èe je le kje možno, takrat parkiram na rob ceste in hitro pofotkam.

Na poti v Tolmin sem naletel tudi na delo na cesti. Ker je bilo malo dvoumno označeno, sem vmes za nekaj metrov pomotoma zapeljal na zaprti pas. Tam so očitno, tik pred tem, cestišče posuli s cementnim prahom. Ko sem zapeljal tja gor, me je popolnoma ovil cementni prah. Seveda sem takoj zavil dol, vendar se je cement že zalezel v skoraj vse vogale avta. Na vsakem ovinku se je pokadilo izpod avta, ko se je tisti cement vsipal iz raznih skritih kotičkov. :funny34d:

Ker sem se bal, da bi nastala kaka škoda, sem raje preventivno zavil v prvo avtopralnico. Na srečo se cement ni zalezel v motorni prostor, tako, da je tam vse ostalo čisto. Ostale dele avta je najprej temeljito spral črpalkar z wap-om in nato še avtopralnica na kobariški črpalki. Naslednji dan sem zadnje ostanke cementa poiskal in opral še jaz doma, tako da je avto spet bil čist, kot je treba.

Prelepi kraji...seveda, ko bom v Slo skupaj obiščeva Bovec...in okolico...mogoče najdem še kakšno žlahto...

Nisi v Zatolminu kupil sir?
Bo treba res Guleta zraven vzet, ker samo od lepih krajev si hitro lačen.
V Robidišču sem jedel odlično friko. Popečen krompir in sir v stilu omlete.

Lovro, Èojko...zdaj sem, pa nadražen...

Predlagam eno mini srečanje v začetku septembra...kaj pravita?

Dva dni ali pa nič:AngelPray:

Citat od: gule;206397Lovro, Èojko...zdaj sem, pa nadražen...

Predlagam eno mini srečanje v začetku septembra...kaj pravita?

Evo, pa gremo lahko skupaj v Posočje oz. po želji. :BigThumbs:

Citat od: Èojko;206391Nisi v Zatolminu kupil sir?
Bo treba res Guleta zraven vzet, ker samo od lepih krajev si hitro lačen.
V Robidišču sem jedel odlično friko. Popečen krompir in sir v stilu omlete.

Sir sem sicer nekajkrat kupoval po tamkajšnjih planinah, vendar ob drugih prilikah, ko sem v tistih krajih. Pa v Lepeni jedel odlične čompe. Na temu vsakoletnem izletu pa je hrana v drugem planu. Izjema je le Koča na gozdu, kjer vsako leto, na koncu tega izleta, obvezno povečerjam kaj dobrega.

Lahko pa septemberski izlet bolj namenimo guštiranju njihove hrane.

Glede na Guletovo gostoljubnost se že spodobi, da ga tudi jaz povabim in zato z veseljem častim za kake dobrote. :BigThumbs:

Zmenjeno!

Z avtom, ki se je sedaj svetil, kot kak nov kovanec (doplačal sem še tisto kao strojno poliranje) sem se zapeljal iz Kobarida gor do Drežnice, kjer sem zavil proti drežniškim Ravnam.
Malo pred strnjenim delom vasi, me je kažipot usmeril proti planini Zaprikaj.
Po nekaj serpentinah sem se pripeljal do makadamskega dela poti, kjer sem parkiral v prelepi okolici (prva slika), da ne omenjam čudovitih razgledov proti Krnskim grebenom.
Moj sveže oprani avto je prav izstopal med ostalimi že zaprašenimi, po mojem so si vsi mislili: "glej ga no, mestnega frajerja" :emot77:

Razlog za obisk planine Zaprikaj je bil muzej prve svetovne vojne na prostem, malo naprej od planine. Tam naj bi bila obnovljena nekdanja italijanska prva bojna linija z jarki, kavernami, utrjenimi položaji in spominskim obeležjem. Prav tako naj bi tam bili še ostanki raznih barak ter minometnih in topniških položajev. Do tja naj bi bilo kako urico in pol hoje, od tega 1 uro do planine Zaprikaj.

Po približno pol ure hoje, pa me je premamil smerokaz na drugi sliki, ki je vodil proti slapu Curk, za katerega še nisem slišal. Že pred dvema letoma mi je citroenar Simon Rutar, iz Koseča v bližini teh krajev (da vas malo spomnim na njegovo odlično žganje in izredno gostoljubnost), omenil, da je na tem koncu precej lepih slapov. Tako sem se raje odločil za ogled slapu, pa še pol ure manj hoda je bilo do tja.

Tako sem se, najprej po lepi mulatjeri, med kravami in konji, ter kasneje po prekrasnih travnikih pod grebeni Krna, napotil proti slapu. Èeprav so občasno oblaki zakrivali vrh Krna, je tu še vedno stalno sijalo sonce.

Da sem lahko maksimalno užival v lepi pokrajini, pa je lepo razvidno iz slik.

Po nekaj minutah hoje preko travnikov, se je pojavil gozd na prvi sliki, v katerega sem zavil. Že kmalu po vstopu v gozd, boste zaslišali oddaljeno šumenje. Nato sem stopil na lepo, sicer mestoma malce izpostavljeno stezo. Sama steza sicer ni zahtevna, vendar je po deževju spolzka in je treba previdno stopiti, da ne zdrsnete v globoko sotesko pod seboj. V pomoč vam bo tudi jeklenica, ki je napeljana ob stezi na bolj izpostavljenih mestih.

Kmalu se je iza ovinka prikazal slap v vsej svoji veličini. Celo mavrica se je pojavila (predzadnja slika). Slap je konkretno visok, z malo truda lahko pridete tudi čisto do njega in si privoščite osvežujočo prhico, ki prši okoli slapu.

Po nekaj minutnem uživanju pod pršcem izpod slapu, sem se odpravil nazaj proti izhodišču. Na poti nazaj sem si, na klopci na sliki, privoščil še malo daljši postanek za malico, predvsem pa za uživanje v res čudoviti pokrajini.

Kar dobre pol ure sem tam sedel in se razgledoval naokoli. Najraje bi se še tam potepal, vendar sem se le odpravil naprej, ker me je čakalo še nekaj postankov, dan pa se je že nagibal v pozno popoldne.

Pravzaprav termin na koncu junija izberem ravno zato, ker je dan najdaljši in je svetlo praktično do pol desete ure zvečer. Pa tudi najlepše mi je v tem času v teh krajih.

Z avtom sem se nato spustil nazaj v Kobarid, kjer sem se ustavil pri lepo obnovljenem Napoleonovem mostu.

Parkiral sem na bližnjem parkirišču, kjer pa mi parkomat ni in ni hotel sprejeti kovancev (nisem turil noter kakih žetonov, majke mi :emot77:).
Ker pa so nekateri avtomobili že imeli listke, je očitno morala zadeva škripniti pred kratkim. Da ne bi plačal kazni zaradi neposlušnega parkomata, sem na armaturki pustil listek z ustreznim obvestilom in se odpravil do mostu.

Nato sem se, mimo bližnjega kampa, spet po dolgem času, spustil do Soče in užival ob njenem šumenju na lepi peščeni plažici.
No ja, pa še en štumf sem sušil. Ker je visoka voda zalila del steze, sem ob "obvozu" vseeno, po nesreči, s supergo zajel vodo.
Na srečo je bilo toplo, tako da ni motilo, če sem malce kasneje obul vlažna štumf in supergo. Ker imam v nahrbtniku, za primer kake res hude nuje, vedno kak wc papir na zalogi, sem ga, pri avtu, še zavil okoli noge in se nazaj obul. Tako sta bili obuvali suhi praktično že ob prvem naslednjem postanku.

Citat od: Lovro;206354Na hrib vodi več poti. Prva, z malo več višinske razlike, vodi z Grajske ulice. Ko se peljete skozi Tolmin, zavijete proti Zatolminu, hrib pa je na vaši levi. Ko pridete skoraj ven iz Tolmina, boste na levi zagledali oznako za Grajsko ulico.
Druga varianta je start iz Zatolmina, od kjer sem startal jaz. Na začetku tega kraja se ob cesti peš vrnete kakih 100 m nazaj v smeri Tolmina in zagledali boste stezo na travniku, ki se vzpne na hrib in izgine v gozdu.
Na vrhu sem bil po cca. 20 minutah hoje.
Je pa malo smotano parkirati, ker je zelo malo parkirnih prostorov. Jaz sem imel srečo, da je bila ta dan bližnja gostilna zaprta in mi je lastnik dovolil parkirati na njihovem parkirišču, ki je drugače rezervirano le za goste.
Kako je s parkiranjem na Grajski ulici, ne vem.

Maš še tretjo varianto s Petelinca (tam se v bistvu v resnici začne pot, na katero se kasneje priklopiš z Grajske) - se pravi v Tolminu na semaforju proti Zatolminu, nakar na Y razcepu namesto naravnost (kar si šel ti), greš na levo in potem samo nadaljuješ ... Najprej Brunov drevored, samo naravnost .... ko prideš že ven iz Tolmina - maš najprej kratek drevored - na koncu pred ostrim ovinkom v desno pa je Petelinc (nekaj avto se tam da parkirat) in štart poti na Kozlov rob.

Potem bi šlo pa še iz Dolj. No pa še ene pa startnih točk se vmes najde - ampak tisto je že bolj za lokalce.

Na Grajski jaz ne bi parkiral - tisto so v bistvu stanovanjske hiše.

Tolmin je ravno šrav velik, da parkiraš apriori na "letališču" - se pravi na semaforju proti Zatolminu in takoj mimo picerije na levo - zadaj veliko parkirišče. In potem imaš vse vhodne točke na destinacije peš v rangu 10-25min max.

Berem in si želim mokrih nogavic...

@Citroenovc, odlično, hvala - vedno me razveseli, če še kdo kaj doda, da imamo še več informacij - super! :emot112:

@Gule, evo se zmenimo, pa gremo v Posočje ob naslednji priliki, ko boš tu, pa ti gremo zmočit štumf. :BigThumbs:

Ker si muzeja na prostem, nad planino Zaprikaj, nisem ogledal, sem se odločil za ogled podobnega muzeja, ki se nahaja ob cesti, kak kilometer naprej od Bovca, v smeri proti Predelu.

Gre za Ravelnik, ki se nahaja na nekdanji Avstroogrski prvi bojni liniji. Krožna pot vam vzame kake pol urice, lahko tudi malo več ali manj, odvisno, kako natančno si boste vse to ogledali.
Obstaja tudi možnost vodenega ogleda z vodnikom v uniformi in pitje čaja iz starih vojaških skodelic. Za voden ogled se je potrebno vnaprej najaviti, predvidevam, da v katerem izmed turističnih centrov na tem območju.

Na manjšem parkirišču se vam odpre veličasten pogled na goro Svinjak.
Po kakih 100 metrov steze boste prispeli do muzeja, kjer so na ogled častniška baraka, v katere notranjost lahko tudi pokukate (četrta slika), kaverne, strelne line v jarku, sistem strelskih jarkov, krater, kjer je padla granata, opazovalnice, ter strelsko gnezdo z kovinsko strelno lino.

Po ogledu sem se odpravil naprej v smeri Trente. Vmes sem se, seveda, tudi ustavljal in užival v lepi naravi.

Na poti do Trente sem še slikal zadnji pogled na Krnske grebene (sicer nisem 100%), pod katerimi sem kaki 2 uri prej hodil, sledil je pogled na Kaninsko pogorje (prva in druga slika).

Predzadnji postanek sem izkoristil za pogled priti Bovškemu Gamsovcu in Pihavcu, ter Kriškim podom. Na povečani sliki se dobro vidi tudi Pogačnikov dom na Kriških podih (tretja in četrta slika). Sicer pa se ga da iz Trente videti tudi s prostim očesom.

Na zadnji sliki se vidi, da se je takrat tudi začelo že mračiti.
Zato sem se odpravil čez Vršič, da ne bi zamudil že tradicionalne večerje v Koči na gozdu.

Z večerjo sem tudi zaključil z izletom in po avtocesti oddrvel domov.

Vsekakor sem spet zelo užival in po novem letu bom spet začel odštevati dneve do ponovnega izleta v te kraje naslednje leto, ko se bo spet nadaljevala tudi ta reportaža. :BigThumbs:

Planiraj močenje štumfov v začetku septembra, če bo vse po sreči...

Kar se militarije tiče, ko boš naslednjič v mojih krajih te peljem na prvo črto iz zadnje vojne...še mine ti pokažem...

Super, smo na vezi...

Ko bom v vaših krajih, se bova raje šla potepat po Vlašiæu, brez ogleda onih militarij ;)

Evo, tudi letos sem se potepal po mojem priljubljenem Posočju in spet videl nekaj novih stvari.

Reportaža sledi čez kakih 10 dni, ko se vrnem iz dopusta.

Izlet je bil tudi neke vrste poslovilna vožnja od mojega C5 III, ki sem ga včeraj prodal.

Tako, da namesto dveh citroenov še lani ob takem času, sedaj zeva prazna garaža (računam, da ne za dolgo). ;)

No, pa začnimo.

Tri tedne nazaj, na začetku dopusta, sem se spet odpravil v moje priljubljene kraje. Po navadi je bila prva postaja kavica v idriji, tokrat pa je bila druga.
Prva je bila namreč Divje jezero, malo pred Idrijo, kamor me je premamila usmerjevalna tabla.

Jezero, vsaj takole ob cca. 9h dopoldne, s svojimi jutranjimi meglicami nad vodo deluje precej mistično.
Na vsako stran jezera vodita ločeni poti, vsaka na svoji strani cestnega mostu.

Parkiral sem na parkirišču ob cesti na prvi sliki, ki se nahaja takoj za mostom.
Da ne bom tu preveč pisal, si lahko o jezeru preberete iz info-tabel na spodnjih slikah.

Naslednja slika kaže pogled z mostu, naslednje pa, kako zgleda po poti, ki vodi od parkirišča.

Po nekaj minutnem pohajanju ob jezeru, sem se napotil še na drugo stran po poti, ki zavije s ceste tik pred mostom.

Na sliki je pogled na nasprotno stran, kjer sem bil prej. Prepričan sem da se strinjate, da je vredno ogleda.
Tudi časa vam ne bo dosti vzelo, saj se jezero nahaja kake 3 minute vožnje od regionalke iz Logatca proti Idriji, tudi sam ogled vam bo vzel največ kakih 20 minut.

Tudi tu se nahajajo info-table. Na nasprotni strani je še ena o živalstvu, pa mi prej še ni potegnilo, da bi jo slikal.

Seveda tudi brez postanka v barčku ob jezeru na Mostu na Soči ni šlo.
Letos je jezero zopet sijalo v svoji smaragdni barvi.

Druga slika je tihožitje, prav za Guleta (žal ni bilo æevapov) ;)

Pot sem nadaljeval skozi Tolmin, mimo Tolminskih korit, čez hudičev most in preko konkretnih rid do vasi Èadrg, natančneje do ekološke kmetije pri Križarju.

Cesta, od hudičevega mostu naprej, je izredno slikovita, po mojem kar najbolj od vseh, kar sem jih tam do sedaj prevozil. Je zelo razgledna, ponekod vklesana v skalo, polna ostrih rid in večinoma zelo ozka, komaj za en avto. To lahko pomeni tudi kako daljšo vzvratno vožnjo do prvega izogibališča. Jaz sem imel srečo, ker prometa v nasprotni smeri ni bilo.
Zanimivo je tudi to, da so cesto razširili za avtomobile šele dobrih 50 let nazaj in prvi avto, ki je pripeljal tja gor, je bil Fičko v letu 1965.

Kake dva ovinka pred kmetijo, boste opazili znak za parkiranje (travniček, na robu katerega so bila zložena drva).
Nato se peš odpravite po asfaltni cesti do kmetije, za katero boste opazili kažipot, ki vas bo usmeril na čudovito razgledno točko Žlejžn, do katere rabite kakih 10-15 minut hoda.

V bližini kmetije najdete tudi več sto let staro hruško, ki je med najdebelejšimi v Sloveniji. Več o temu koncu je napisano tudi na: http://www.pri-krizarju.si/zanimivo/ .

Ko že omenjaš Križarja - dom Janija Kutina - duet Bakalina - katera sta par let nazaj navduševala z Bando kravatarsko :-) Sploh ob 300 letnici tolminskega punta je bilo zabavno gledat tiste politične frise v prvi vrsti ...

Sem šel pogledat na you tube posnetek tega koncerta. So v prvi vrsti ob refrenu (razen nekaj izjem) res bolj švoh ploskali, v primerjavi z ostalimi zadaj ;)

Takole se vam odpre razgled iz Žlejžna.

Lepo se vidi tudi Javorca s spominsko cerkvijo, do katere sem se pred 3 leti pripeljal po zame drugi najlepši cestici v tem koncu (glej str. 16 in 17 v tej temi).

Poslikal sem tudi info-tablo, da boste vedeli, kaj se vidi od tam.
Pod Javorco se opazi tudi cestica po dolini v smeri izvira Tolminke, za katero sem dobil idejo, da jo prevozim drugo leto.
Na zadnji sliki je tudi razgled po dolini proti omenjenem izviru.

Tu sem nekaj časa, lepo zleknjen na travici v senčki, užival v razgledu, nato pa še preskusil instrument-tolkalo v bližini, narejen iz navadnih jeklenih cevi, ki prav lepo zazveni.

Sledila je obvezna osvežitev ob reki Soči, saj je bil dan res rekordno vroč za tisti čas.
To posedanje ob Soči je tudi eden mojih ljubših trenutkov.

Spet zelo lep prispevek:BigThumbs:

Pravzaprav je bilo na ta dan tako vroče, da sem se na poti do naslednje točke - planine Zaprikaj, po kaki dobrih 5 minutah peš vzpona raje obrnil, saj je sonce neusmiljeno žgalo.

Planino Zaprikaj sem planiral obiskati že lani (glej str. 26), pa me je takrat premamil smerokaz do slapu Curk.
Tako sem obisk te zanimive planine spet preložil, tako kot sem že nekajkrat do sedaj preložil tudi ogled trdnjave Fort Herman.

Pa sem se zato odločil, da jo obiščem sedaj.
Parkiral sem pri trdnjavi Kluže, ki se nahaja ob cesti med Bovcem in prelazom Predil in se odpravil na sprehod.
Do Fort Hermana boste rabili kakih 20 - 40 minut hoje, odvisno od vaše kondicije. Hodili boste večinoma v senci, tako da vam ne bo sile glede vročine.
Sama pot je zelo zanimiva, saj najprej prečite dobrih 100 m dolg predor. Na vhodih se nahajajo senzorji, ki prižgejo luči, ko vstopite vanj.
Kljub temu priporočam baterijsko svetilko, saj vam bo prav prišla tudi pri raziskovanju trdnjave.
Trasa poti je še naprej zelo zanimiva, saj je dobesedno vklesana v skalo in hkrati nudi zelo zanimive prehode med skalami.
Med vejevjem boste opazili celo trdnjavo Kluže pod seboj.
Proti koncu poti se začnejo pojavljati tudi bunkerji in kaverne.

Opa Lovro spet si v akciji. Tisto korito z vodo je odlično, ogromno gajb piva bi se dalo tam hladiti. Pa ta osvetlitev tunela je na 220 v? Vsaka čast, da so to naredili za obiskovalce!

Po mojem je 220V.

Kar se "korita" tiče, je za hlajenje piva res zelo primerno (mrzla voda), Soča pa sploh.

Citat od: antasi;220950Spet zelo lep prispevek:BigThumbs:

Ja, ti kraji si res zaslužijo reportažo. Toliko let že hodim tja, pa vedno najdem še kaj novega. Za drugo leto imam že sedaj tri ideje, kam bom šel.

Aja, pa ko bo spet kaka stara citro-makina pri hiši, spet nadaljujem še z Notranjsko.
Posočje me namreč privlači v vsakem primeru, za ostale konce pa je bolj prioriteta sama vožnja z žabo. Seveda pa je tudi v Posočje 5x lepše iti s kako citro-starino.

Pot vas pripelje na planotico, kjer se vam odpre pogled na ruševine trdnjave.
Na drugi sliki so vidni ostanki položajev topovskih oklepov oz. kazemat (stranske kupole s topovi - uporabljali so jih tudi na starih bojnih ladjah nekje do 1 svetovne vojne, kot bočne oz. stranske topovske kupole).

O sami trdnjavi lahko nekaj več preberete tudi tukaj: https://sl.wikipedia.org/wiki/Zgornja_trdnjava_Klu%C5%BEe

Vojakov seveda že davno ni več, nadomestili pa so jih tile prebivalci na sliki.
Ogromno je tudi raznih pajkov, očitno jim tamkajšnja klima zelo prija. Med plezanjem po ostankih topovskih položajev sem namreč po nesreči omedel konkretno veliko pajčevino z zelo trpežnimi nitkami. Tudi njen lastnik je bil konkreten pajek. Prav nič prijetno mi ni bilo, ko sem ga, z ostanki njegove mreže vred, stresal s sebe.
Tudi ko sem posedel tam in se razgledoval, so stalno krožili okoli mene, nek pajek skakavec pa se sploh ni pustil odgnati. Mogoče mu je zadišal moj sendvič, kdo ve.

V notranjosti trdnjave so še vidni tudi sledovi večih težkih oklepnih vrat.
Vse železje, vključno z ostanki kazemat, so namreč dokončno v 30-ih letih 20. stoletja odmontirali zbiralci starega železa.

S trdnjave se nudi tudi lep razgled proti dolini Bavščica (sem jo tudi obiskal pred 2 letoma) z goro Bavški Grintavec v ozadju in nazaj proti Bovški kotlini.

Ker se je dan že bližal h koncu, sem se počasi odpravil naprej v smeri Vršiča.

Seveda je bilo še dovolj časa za kak kratek postanek. Tako sem se ustavil še pri Velikih koritih Soče.

Gre za cca. 750 m dolgo ozko soteskico oz. strugo Soče s številnimi tolmuni z vodo čudovite smaragdne barve in mnogimi lepimi mini slapovi.
Ob njej vodi razgledna steza, ki se začne pri odcepu za Lepeno ali pa slab km ob cesti naprej v smeri Trente. Vsekakor sem vam splača vzeti kako urico tudi za to znamenitost. Jaz sem si jih že ogledal pred leti, zato sem se tam le na kratko ustavil in prisluhnil šumenju vode.

Predzadnji postanek sem imel na Vršiču.
Prejšnja leta sem se tu zaustavil kvečjemu za kak posnetek ob cesti, letos pa sem se sprehodil še do Vršič vrha.
To je hrib, do katerega se s prelaza, mimo Tičarjevega doma sprehodimo po široki in razgledni makadamski cesti, s katere imamo lep pogled nazaj na posoške hribe in na Prisank, z znano ajdovsko deklico v skalovju.
Cesta nas pripelje do poštarskega doma, za katerim se dviga hrib Vršič vrh.
Z vrha se vam odpre lep razgled še proti Mojstrovkam in ostalim hribom v okolici Vršiča.

Za sprehod do omenjenega hriba potrebujete cca. 15-25 minut hoje od samega prelaza. Vsekakor se vam splača povzpeti nanj, ker so razgledi res zelo lepi.


Kot vedno, sem se za zaključek izleta spet tradicionalno ustavil in res odlično jedel na vsem znani Koči na gozdu in ob jedi užival v razgledu na goro Špik.

Koča ima za moj okus še vedno najboljšo kuhinjo od vseh koč ob cesti na Vršič. Priporočam!

Na koncu sem se poslovil od prijaznega osebja in se zadovoljen odpravil proti domu.

V upanju, da ste spet zvedeli za kaj novega in da boste dobili kako dobro idejo za izlet, zaključujem z letošnjo reportažo, ki se bo seveda spet nadaljevala drugo leto. :BigThumbs:

Citat od: Lovro;220946Pod Javorco se opazi tudi cestica po dolini v smeri izvira Tolminke, za katero sem dobil idejo, da jo prevozim drugo leto.

Prav bistveno dalj od mesta, kjer si verjetno parkiral pred dokončnim vzponom k Javorci - ne boš prišel. Se pa da peš prit do izvira Tolminke in tam je prav čedno

Hvala za info. Se bom pa malo več sprehodil. Koliko časa pa je potrebno za prehodit do tja?

Èudovito!

Uf, karkoli bi rekel, je na pamet ... sem bil zadnjič pred ene 14 leti ....

Ampak po moje kaka dobra urca v eno smer pa bi kar znala bit ... No, sej s 4wd se boš pripepljal lahko precej visoko po poti pa je potem samo še zadnji/strmi del mimo ostankov podora skal treba prehodit za  prit do izvira ....  navaden avto pa se kar v Pologu ustavi zgodba bolj ali manj .....

Citat od: zlikovski;220993Èudovito!

Res je, ti kraji so prečudoviti, zame najlepši.

Citat od: Citroenovc;221005Ampak po moje kaka dobra urca v eno smer pa bi kar znala bit ... No, sej s 4wd se boš pripepljal lahko precej visoko...

Torej lih lep sprehod. Drugače pa računam, da se bom drugo leto tja peljal že z žabo.
4x4 bo pa pozimi za v hribe prav prišel. :BigThumbs:

Vitara je najbolj prodajan avto ta mesec na hrvaškem:BigThumbs:
je prehitel nemce:Hammer3:
Izgleda da si se vseeno pravilno odlocu

Ja, je kar interes. Ta, ki sem jo kupil, jo je prodajalec že imel naročeno, pa je 2 meseca za čakat.
Èe bi šele naročal v fabriki, je lahko čakalna doba tudi 3 in več mesecev.

Ker so minila že 3 leta, odkar sem popisal vse lepote, zanimivosti in ostale točke, ki sem jih obiskal v Posočju, bom spet objavil posodobljen seznam:

   Most na Soči; čudovito umetno jezero z barčkom na prostem ob obali in sprehajalnimi potmi,
   pot ob Soči in pritokih od Èezsoče do Vodence,
   Napoleonova pot nad Sočo z Napoleonovim mostom,
   Napoleonov most nad Nadižo; čudoviti samotni kotički in možnost plavanja v tolmunih Nadiže,
   energijska pot Na most po modrost pri Mostu na Soči,
   lepa obala Soče pod kampom Lazar ali pa malo pred Trento,
   alpska dolina Zadnjica z lepimi razgledi na hribe,
   alpska dolina Zadnja Trenta z lepo sotesko in slapom na koncu,
   alpska dolina Bavščica,
   alpska dolina Lepena,
   Tolminska korita,
   Velika soška korita,
   Koseška korita; pri Simonu lahko tudi kupite njegovo odlično žganje ali pa za ugodno ceno najamete apartma pri njih,
   Šunikov vodni gaj,
   Bolnica Franja (pri Cerknu na poti v posočje),
   slap Pršjak (med Idrijo in Mostom na Soči),
   slap Boka,
   slap Virje (Gljun) z umetnim jezercem v bližini,
   slap Sopota,
   slap Curk,
   Divje jezero (malo pred Idrijo na poti v Posočje)
   hrib Mengore; veliko ostalin 1. svetovne vojne,
   hrib Javorca; čudovita cesta za vožnjo s starodobniki ter lepa cerkev in razgledi na hribu,
   hrib Mavrinc; zelo lep razgleden hrib (malo več hoje),
   hrib Kozlov rob z ostalinami gradu nad Tolminom in lepimi razgledi,
   hrib Vrh Vršiča nad prelazom Vršič,
   trdnjava Kluže,
   trdnjava Fort Herman (s slikovito potjo na Rombon z umetnim predorom, ki vodi tudi do ostalin 1. svetovne vojne po hribih),
   muzej prve svetovne vojne v Kobaridu,
   muzej prve svetovne vojne na prostem na Kolovratu,
   muzej prve svetovne vojne na prostem Ravelnik,
   razgledišče pod Vršičem,
   razgledna točka Žlejžn pri vasi Èadrg z lepo slikovito cesto do tja (tam je tudi ena najdebelejših, več 100 let stara hruška),
   prelaz Vršič
   rutarska lipa v vasi Rut.

Vse v prejšnjem postu navedene destinacije so bile podrobno opisane v tej temi, osnovne podatke pa seveda lahko dobite tudi preko strica googla.

Zelo dobri sta tudi povezavi (uporabljal se ju tudi jaz):

http://www.dolina-soce.com/dolina_odkritij/krozna_potovanja%20_izleti/

http://www.bovec.si/novice/2016062911414974/ (tu včasih, spodaj pod slikami, javi napako 404, da stran ne obstaja, vendar stran deluje in lahko normalno brskate po njej).


Upam, da vam bo seznam prišel prav pri načrtovanju vaših izletov v te kraje in da boste prav tako uživali tam, kot uživam jaz.

Evo, smo se prejšnji teden potepali po Italiji, Avstriji in SZ Sloveniji, pa mi je prišlo na misel, da dodam na zgornji seznam še nekaj zanimivih destinacij.

Sicer niso vse v Posočju, so pa v neposredni bližini. Torej, če ste na tistem koncu, se vam jih splača obiskati.

Najprej pa, kot zanimivost - tole ne paše v to temo, ampak vseeno - trenutno je forum poln nekih poletnih slik, pa bom za popestritev objavil še eno "zimsko" z ženinim avtom.
Prejšnji teden smo se zaustavili tudi na nadmorski višini 2500 m, na gorskem prelazu Hochtor, v bližini Velikega Kleka (Grossglockner).
Med tem, ko je na vrhu prelaza še snežilo, se je nižje, malo nad kočo Franz Jozef Hutte, že zjasnilo. Koča je znana po tem, da si tam, kar pod cesto, lahko v živo ogledate alpske svizce.


Pa še ena zanimivost - tole je okrogla, 300-ta objava. Se jih je kar nabralo, ane? ;)

Da se vrnem na temo, torej na seznam bi dodal še:

- cesto na Mangartsko sedlo (oz. Mangrtsko po primorsko),
- Kumlehovo glavo,
- planino Pecol,
- planinski muzej.

Da se familjarni Mazdi po novem reče žaba pa tudi še nisem vedel. Èlovek se res vsak dan nekaj novega nauči,...:AngelPray:

Ja, žabe še ni pri hiši. V zadnjih tednih je niti nisem utegnil iskati in bom z iskanjem nadaljeval jeseni, razen, če se bo že prej slučajno pojavila kaka zanimiva prilika.

Cesto na Mangrtsko sedlo, ki velja za najvišjo v SLO, verjetno že vsi poznate, če pa še niste bili tam, pa le pojdite.
Cesta je namreč zelo razgledna in slikovita, vodi tudi skozi predore. Na vrhu vas čakajo prelepi razgledi na okoliške gore. Èe vam zadiši še kak hribovski vzpon, pa se odpravite še na samo goro Mangrt (seveda primerno oblečeni in obuti).

Do tam pridete tako, da se iz Bovca, mimo trdnjave Kluže peljete proti prelazu Predil in nato zavijete v smeri Loga pod Mangartom. Seveda se lahko tja pripeljete tudi čez sam Predil iz gorenjske strani. Lahko naredite tudi zanimiv krog in sicer čez Vršič, nato na mangrtsko cesto in čez Predil nazaj ali obratno.

Citat od: Èojko;221983Da se familjarni Mazdi po novem reče žaba pa tudi še nisem vedel. Èlovek se res vsak dan nekaj novega nauči,...:AngelPray:

Saj do lani na primer jaz nisem vedel, da je GS tudi žaba, ostali hidravličarji pa po isti logiki pač ne, vsak dan nekaj novega... :Hammer3:


@Lovro ti kar napiši in dodaj slikovno gradivo, super branje :emot112:

Citat od: Zeko124;221989Saj do lani na primer jaz nisem vedel, da je GS tudi žaba...

Seveda je, GS-u so namreč rekli mala žaba :BigThumbs:

Pa hvala za spodbudne besede, že pišem naprej.

Citat od: Lovro;221990Seveda je, GS-u so namreč rekli mala žaba :BigThumbs:

Pa hvala za spodbudne besede, že pišem naprej.

Je bilo mišljeno sarkastično, torej ja, MALA žaba, samo žaba pa je le ena ;).

Èe se odločite za omenjeni krog oz. potepanje po tistih koncih, lahko obiščete še naslednjo točko na seznamu, torej goro Kumlehova glava, ki nudi čudovite razglede na okolico Vršiča.

Do tja je sicer cca. 2 uri hoda. Startate po isti poti, kot na hrib Mavrinc, katerega sem tu že opisal, torej malce nižje od Koče na Gozdu (cesta na Vršič).
Èe vam tista urica hoje do Mavrinca ni dovolj, na grebenu zavijete levo in se po strmi "kozji stezi" povzpnete še na Kumlehovo glavo.

Za pokušino še slike razgledov s Kumlehove glave na dolino Krnica pod Špikom z Mavrincem v ospredju (porasel hrib z majhno jaso na vrhu) ter na prelaz Vršič s hribom Vrh Vršiča in Kočo na Gozdu levo spodaj. Na predzadnji sliki je pogled proti Kranjski gori in Jasni z jezeri. Na zadnji pa kontra pogled onemu iz druge slike, torej izpred Koče na gozdu proti Kumlehovi glavi (levo od smreke na sredini slike) in Mavrincu (desno od smreke).

Citat od: Zeko124;221993...torej ja, MALA žaba, samo žaba pa je le ena ;).

Res je, čeprav opažam, da marsikdo tudi novejšim hidravličarjem govori kar žaba.
To z žabami je sploh zanimivo. Za nas in hrvate so žabe vsi modeli DS/ID.
Srbi pa stare modele DS/ID z enojnimi lučmi imenujejo žabe, novejše modele pa ajkula.

Cela znanost, he he. :emot77:

Na planino Pecol se lahko pripeljete bodisi iz Posočja preko Predila, bodisi iz Kranjske gore v smeri Predila, preko Trbiža (Tarvisio).
Tam se lahko sprehodite do koče Brazzi (kakih 20 minut hoje) in uživate v prelepi pokrajini. Èe se vzpnete še višje, boste lahko srečali tudi kozoroge in gamse.

Še pogled na pokrajino tam gor in na tamkajšnje stalne "prebivalce".

Na koncu se vam splača obiskati tudi planinski muzej v Mojstrani, kjer boste izvedeli marsikaj o slovenski gorniški zgodovini in o našem gorskem svetu. Na voljo je namreč precej slik, opreme, filmov, tudi 3D razgled iz Svinge v triglavski severni steni.
Poskusite lahko, kako se sliši nevihta, če prespite v gorskem bivaku, ogledate si lahko stari originalni bivak, narejen leta 1936, ki je (ob dobrem vzdrževanju) svojemu namenu služil do lanskega leta, torej dolgih 79 let, pa še marsikaj se najde.

Del muzejske zbirke je stalen, del pa se stalno tematsko menja, tako da se muzej splača večkrat obiskati in spet videti kaj novega.
Več o muzeju: http://www.planinskimuzej.si/ .

To bi bilo zaenkrat vse, ko bom spet obiskal te kraje oz. Posočje, pa se reportaža nadaljuje.

Ko boš imel zopet žabo toplo priporočam tole (http://www.muzej-idrija-cerkno.si/index.php/sl/lokacijerazstave/stalne-razstave/partizanska-tiskarna-slovenija.html)
Dokaj neznan in zelo pomemben spomenik v originalnem stanju.

Hvala za namig. Vsekakor bom tole šel pogledat, pa še ostalo, kar navajajo na tej povezavi.

Evo, sem našel še dve sliki na vrhu mangrtske ceste, če kdo slučajno še ni bil tam.

Na prvi sliki pogled nazaj na cesto, na drugi pogled na stezice proti Mangrtu in seveda sam Mangrt.

Pojdite pogledat tja gor, res se splača. Razgledi so čudoviti in vožnja po tisti cesti je res pravo doživetje. :BigThumbs:

Glede na to, da spet imam žabo, sem se letos (20.6.) še toliko bolj z veseljem spet odpravil v Posočje.

To je bil moj deveti izlet, odkar pišem to reportažo, torej bo drugo leto že jubilejni, deseti, samo reportažo pa pišem že osmo leto.

Dan pred odhodom, sem spet obredno pregledal žabo (oh, kak gušt je to), naslednje jutro pa spakiral še nekaj nujnih stvari za na pot v prtljažnik (malica, pijača, pohodne superge in kaj za ogrnit).

Za rob vetrobranskega stekla sem zataknil še dišečo "smrečico", ki nam jih je v BIH podaril Tiki (matr, smo očitno morali tam oreng smrdet, he he) in krenil na pot (kakšen gušt je šele to).

kako je s srečevanjem na Mangartski cesti? je dovolj široka, so izogibališča ali kako?

Po obvezni kavici v Idriji, sem si, po Èojkovem nasvetu, ogledal napoleonov most, ki se skriva v dolini Trebušice, malo naprej od slapu Pršjak, o katerem sem že pisal.

Tako sem iz magistralke pri Dolenji Trebuši zavil levo in se po simpatični vijugasti cestici pripeljal do omenjenega mostu. Most se nahaja, kake 2 minuti spusta od ceste in je že precej zaraščen, vendar še vedno dokaj lepo ohranjen. Z mostu se lepo vidi struga, na eni strani kamnita, na drugi pa peščena.
Žal se močna svetloba in fotkič v mojem trenutnem mobilcu ne razumeta najbolje, tako da je marsikatera slika žal presvetla. Bom ob temu telefonu očitno spet moral začeti s sabo jemati klasičen fotoaparat, dokler spet ne dobim kakega  mobilca z boljšim fotkičem.

Tu sem nekaj časa posedel na peščenem otočku sredi struge Trebušice in si, ob šumenju potoka, tam z guštom privoščil tudi zajtrk.

Citat od: garac;234808kako je s srečevanjem na Mangartski cesti? je dovolj široka, so izogibališča ali kako?

Kolikor se spomnim, je cesta večinoma dovolj široka za dva avta in ni nekih težav s srečevanjem, razen če sedaj kaj delajo tam (nazadnje sem se tam vozil par let nazaj).

Ko sem se povzpel nazaj do ceste, sem se z zadovoljstvom ozrl proti žabi, ki me je čakala tam.

Po dveh letih premora, je res nekaj krasnega, ko sem se spet lahko podal v Posočje z mojo žabo.

Èeprav zgledajo ti predeli precej nenaseljeni, se kar pogosto ob cesti ali pa na bližnjih hribčkih, pojavljajo hiše in kmetije.
Luštni konci so to in kar kličejo po še nadaljnjem raziskovanju.

Ja, cesta je lepa, asfaltna, jo redno pometajo s kamionom in dovolj široka.
@Lovro, naj ti se povem da si zajtrkoval si na moji zemlji.

Pa tista dva kamna v Trebuščici nista od vedno tam oz. imata posebno zgodbo povezano z krtovo hišo (tista s slamo krita hiša). Kako je kmet pretental hudiča.

Pa tisti hrib je Poldanovec oz. Musolinijeva glava če se malo temeljiteje pogleda.

Vidi ti veleposestnika. :emot77:

Bova morala ob priliki še kaj podebatirat o teh krajih, da si bom lahko še kaj ogledal med vdorom na tvoje ozemlje. :BigThumbs:

Pot sem nadaljeval do Mosta na Soči. Tik pred samim krajem sem fotografiral lep železniški most, ki se vije čez dolino.

Zanimivo mi je, da je del mostu kamnit, del pa jeklen. Je tako od nekdaj ali je bil tisti jekleni del narejen naknadno?
Sem kasneje malo brskal po netu, pa nič našel, ni mi pa takrat potegnilo, da bi vprašal kakega domačina.

Kot vedno, je sledil postanek ob tamkajšnjem lepem turkiznem akumulacijskem jezeru, kjer si privoščim pivo.

Tokrat sem jezero slikal z malo višje točke, tik ob cesti in je še lepši razgled nanj in hribe zadaj. Barva tega jezera je namreč res čudovita.

Tradicionalno (predvsem za Guleta) pa sem slikal tudi oni drugi razgled na jezero, za pivom.

Ko sem lani obiskal razgledno točko Žlejžn, s katere se, med drugim, vidi Javorca s cerkvijo, o kateri sem tu že pisal, sem opazil tudi makadmsko cesto, ki se je lepo vila po dolini med omenjenima točkama.

Kot je takrat napisal Citroenovc, vodi ta pot do planine Polog, od koder se nato, kot mulatjera, dvigne do izvira Tolminke pri planini pod Osojnico.

Parkiral sem pri rampi (zapornici), malo nižje od planine Polog, kjer lahko kupite tudi njihove mlečne izdelke.
Ko sem se odpravil peš naprej, je ravno od tam do rampe pripeljal lastnik oz. oskrbnik, za katerim sem nato zaprl rampo, da mu ni bilo treba iz vozila.
Seveda je takoj opazil žabo in nostalgično pripomnil, da žal take avte videva samo še v starih filmih. Prav vesel je bil, ko je po dolgem času spet videl žabo v živo.

Od rampe, do planine vodi simpatičen kolovoz. Ko sem se ozrl nazaj proti desni strani, sem lahko videl tudi proti razgledni točki Žlejžn (v središču 2. slike), s katere sem lani opazil to pot.

Ob rampi pod omenjeno planino se nahaja tudi informacijska tabla z glavnimi zanimivostmi teh krajev, še več pa lahko zveste na tej povezavi: http://www.gore-ljudje.net/novosti/22130/

Pot od rampe, pa do izvira Tolminke na planini pod Osojnico, vam bo vzela kako urico hoda, odvisno od vašega tempa.

Najprej vas vodi čez pašnike in lepo senčnat gozd, nato pa se kolovoz spremeni v mulatjero, ki vas, lepo v serpentinah, vodi navzgor po gozdnatem pobočju.
Nato se gozd začne počasi redčiti, pot se zravna in vas po nekaj minutah hoje pripelje do planine pod Osojnico, prekrasnega travnika v objemu Bohinjskih gora in Krnskega pogorja.

Na travniku je polno zanimivih balvanov, kot je npr. ta na sliki, iz katerega raste celo mlado drevo. Le-ti kar vabijo, da se človek vsede v njihovo senco in v miru uživa v gorskem miru in tišini.

Tu sem si ogledal tudi izvirčke, ki tvorijo sam izvir Tolminke.
Ti njeni potočki so nato prav luštno razpredeni po spodnjem delu travnika ter okoli tamkajšnje lovske koče.
Res je vredno to videti in če ste ljubitelj narave, vam ta izlet res priporočam.

Po ogledu sem se udobno namestil na travniku, pomalical sendvič in nato še naprej užival v tamkajšnji naravi.
Ma, res je bilo lepo tam gori, eden lepših kotičkov, prav res.

Opa. Tole pa je lokacija. Gajbica, roštilj, lubenica...

Lepo ti to nam pišeš. Si priden.

Trudimo se. :BigThumbs: :BigThumbs:

Se nadaljuje...

Citat od: Lovro;234813Vidi ti veleposestnika. :emot77:

Bova morala ob priliki še kaj podebatirat o teh krajih, da si bom lahko še kaj ogledal med vdorom na tvoje ozemlje. :BigThumbs:

A veš, da imam eno res lepo turo v mislih. Kar precej po makedamskih cestah z višinci,... bi bil morda za?

Bova na vezi. Konec septembra imam sicer že jaz neke vožnje v glavi.
Lahko pa se menimo avgusta ali oktobra.
Sporoči mi kaj imaš v mislih, lahko na ZS ali pa me pokliči.

Seveda sem, nazaj grede proti Tolminu, spet užival v vožnji po lepo speljani makadamski cesti, katero sem opisal in poslikal že v reportaži za leto 2013, ko sem obiskal Javorco. Le makadam ni bil več tako gladek kot takrat, ampak, kljub temu, še vedno v odličnem stanju.

Z vožnjo sem nadaljeval do Kobarida, kjer sem parkiral pri kampu Lazar.
Moj namen je bil ogled slapu Kozjak. To je sicer ena najbolj obiskanih turističnih točk. Ker pa tam že nisem bil vsaj 15 let, sem se odločil, da si "osvežim spomin".
Svetujem vam, da se do Kozjaka raje odpravite od omenjenega kampa. Ker če boste startali z nasprotnega brega Soče, boste morali lep del poti prehoditi po soncu.

Najprej prečite Sočo preko zanimivega visečega mostu, ki je nekaj daljši od 50 metrov. Nato vas lepa potka vodi skozi senčnat gozd in tudi mimo dveh nekdanjih vojaških kavern.
Tu poteka tudi pot miru na temo 1. svetovne vojne. Na TIC se vsekakor pozanimajte o njej, dobili boste tudi navodila za pot. Pot je res vredna ogleda bodisi zaradi ostalin iz vojne, bodisi zaradi lepo speljane poti. Odsvetujem pa to prehoditi v najbolj vročem delu leta, ker so nekateri deli precej izpostavljeni soncu.

Pot vodi tudi čez simpatičen mostič, pod katerim se nahaja zelo slikovito in globoko korito s slapom.

Pot preide v gozdno stezo, kasneje pa v simpatično umetno stezico, ki vas vodi v sotesko s slapom Kozjak.

Ker sredi junija še ni neke gužve, sem si lahko v miru ogledal slap in ga tudi poslikal.

Mislim, tale fotkič na experii pa res ni vreden pol rabljenega bureka.
Malo sonček posije in so slike fuč.

Po drugi strani pa ženin LG dela boljše slike, kot naš fotoaparat.
Kakorkoli, obljubim (dokler ne dobim kakega telefona z boljšim fotkičem), da bom na bodoče izlete vzel s sabo fotoaparat.
Za obe reportaži iz izletov z žabo, pa bodo pač morale služiti experiine fotke.

Ob cesti Kobarid - Bovec, pri oznakah za kajakaško izhodišče Srpenica 1, v bližini vasi Žaga, se levo odcepi kratka makadamska cesta, ki vas pripelje do parkirišča, kjer se nahaja lep slap potoka Sušec.

Slap velja za zelo primernega za začetnike v kanjoningu in tudi jaz sem srečal eno tako skupino, ko sem se povzpel ob slapu navzgor.
Prav zanimivo jih je bilo opazovati, kako so se dričali med posameznimi tolmuni. Najbolj zabaven del zanje je bil, ko jih je vodič najprej spustil do polovice višine slapu, nato pa popustil vrv in so prosto oddrseli navzdol. Seveda je skoraj vsak spustil krik, bodisi presenečenja, bodisi veselja.

Hoja do vrha slapu vam bo vzela kakih 5 minut in lahko boste uživali v pogledu z vrha slapu na tolmune pod vami in tudi nad vami.

Ustavil sem se tudi pred Bovcem in tradicionalno slikal žabo pred zelo slikovito goro Svinjak oz. Bovškim Matterhornom, kot ji domačini pravijo. Tu sem namreč že pred sedmimi leti slikal tisto zeleno ex-Robijevo žabo in leto kasneje še mojo bivšo žabo, zato se je spodobilo, da tam fotografiram še mojo novo lepotico.

Poleg naravnih znamenitosti, si po navadi ogledam še kako ostalino iz 1. svetovne vojne.

Ker tu gre že za bovški konec, sem izlete poiskal na povezavi: https://www.bovec.si/ , kjer vam, podobno kot za Posočje tudi tu lepo predstavijo njihove znamenitosti in izlete.

Za ogled sem izbral muzej na prostem Èelo, kjer so ostanki avstro-ogrske topniške utrdbe.
Na cesti, v smeri proti Trenti, se boste ustavili v kraju Kal-Koritnica. Malo naprej od gostilne, na levi strani, tik ob cesti, vas bo usmerjevalna tabla usmerila proti Svinjaku in omenjenem muzeju. Prav tako boste od tam lepo videli tudi vrh Svinjaka.
Pot je večinoma spet senčna, do muzeja pa boste potrebovali cca. pol ure hoje navkreber.

Tako sem parkiral v bližini table in se odpravil na ogled. Pot vas najprej vodi med hiše in skozi lep vrt in je označena z markacijami (pot na Svinjak). Nato boste nekaj minut hodili med škarpami do pobočja, kjer se lahko malo odpočijete in si privoščite lep razgled na Kaninsko pogorje. Kmalu nato, pot zavije v vse bolj gost senčnat gozd. Ma je kar pasalo, saj je bil, kljub poznemu popoldnevu, dan še vedno vroč.

Èez kakih 15 minut zavijete levo z markirane poti proti Svinjaku in po 5 minutah se pred vami pojavi obzidje trdnjave.

Obzidje je večinoma očiščeno, tako da se lepo vidi, kako je to nekoč izgledalo.
Tam je tudi informacijska tabla, katero sem fotografiral, da si lahko na hitro  preberete osnovne podatke o njej, če vas zanima.

Trdnjava je sestavljena iz obrambnega kroga s strelnimi linami, ki ga je branila pehota, v središču pa se nahaja topovski položaj (zadnja slika), do katerega vodi pot preko širšega, verjetno nekoč pokritega bivalnega prostora.

Desno zgoraj od luknje za topovsko cev, je manjša betonska ploščad, ki je naravnost idealna, da v miru in tišini posedite na njej.

Prav lušno je bilo sedeti tam, na od sonca toplem betonu in opazovati od nizkega sonca osvetljena pobočja kaninskega pogorja, Bovško dolino ter Rombon, ki se dviga nad trdnjavo Kluže, katero sem obiskal lani.

Ko sem sedel tam, sem počasi in z guštom pomalical, še nekaj časa užival v razgledih in večernem soncu, nato pa se spustil nazaj do vasi, kjer me je pridno čakala žaba.
Uf, se je bilo spet fino vsesti vanjo in uživati v vožnji do naslednje točke, ki sem si jo nameraval ogledati.

Mi je en tak pravi gušt, ko med vožnjo žabe vidim njen levi blatnik in haubo, tega pri novih avtih večinoma ni, razen pri kaki mečki.

Med tem guštiranjem v vožnji po vijugasti slikoviti cesti proti Trenti in omenjenem pločevinastem razgledu, sem se odločil, da (prav tako po mnogih letih) obiščem še eno hardcore turistično točko - izvir Soče.
Do tam pridete tako, da pri 49. serpentini zavijete proti Koči pri izviru Soče.
Od omenjene koče, vas čaka še cca. 15 minut vzpona. Zgornji del poti je bolj zahteven in zato zavarovan z jeklenicami, ki vam bodo v pomoč pri vzponu.
Èe ne marate zahtevnejših poti, lahko, tik pod jeklenicami, stopite le do razgledišča, kjer si lahko tudi ogledate lep slap, tik pod izvirom.

Parkiral sem pred tamkajšnjo kočo in se nekaj matral s fotografiranjem, nato pa se raje odpravil po, na začetku lepo okrašeni stezi, proti izviru.
Pot me je na začetku ob slikovitem potočku v strugi Soče, nato pa skozi gozdno stezo, pripeljala do omenjenih jeklenic.
Tik pred njimi, vas oznake usmerijo še po nekaj metrih steze do prej omenjenega razgleda na lep slap. S slapu se nudi tudi razgled nazaj v dolino in na okoliške gore, tako da boste deležni lepih razgledov, tudi če ne greste naprej po zahtevni poti.

Èe boste nadaljevali pot naprej, se po kratkem poplezavanju ob jeklenicah, kmalu pred vami prikaže votlina, iz katere priteče moja preljuba Soča.

Tokrat vode ni bilo veliko, torej tudi bučečega slapu, ki mi je ostal v spominu izpred mnogih let nazaj, ni bilo.
Je pa bilo zato prav zanimivo pokukati v samo votlino, na dnu katere je ležalo mini smaragno jezerce. Prav lepo za videti.
Tudi od tu se vam odpre lep razgled na dolino z okoliškimi gorami.

Ker se glavna sezona še ni začela in zaradi večernih ur, ni bilo nobene gužve in sem si lahko vse našteto prav lepo v miru ogledal.
Vmes sem poklepetal še s simpatičnim slovensko-nemškim parčkom, ju poslikal za spomin, nato pa sem se počasi odpravil nazaj do koče, saj me je moj želodec polagoma začel opominjati, da je čas za večerjo.

Kot vedno, sem si večerjo privoščil v meni najljubši Koči na gozdu (tudi nova Tonkina koča je ne prekaša v kulinariki), še prej pa sem spotoma na vrhu Vršiča in pred kočo, poslikal še mojo žabo.
S tem sem tudi zaključil izlet in se po avtocesti odpeljal domov.

Trenutno je sicer okolica pod kočo zaradi obnove ceste razkopana, vendar naj bi vse, po zaključku del, vrnili v prvotno stanje.

Za konec pa še standardna fotografija guštiranja ob večerji, ob razgledu na Špik.
Ker se slabo vidi, sem zato dodatno objavil sliko iz kontra smeri (nekaj dni kasneje), torej izpod vrha Špika proti koči (malce levo od sredine slike).

Kot vsako leto, bom dopolnil še seznam vseh točk, ki se jih splača videti v Posočju oz. v okolici Vršiča:

- Most na Soči; čudovito umetno jezero z barčkom na prostem ob obali in sprehajalnimi potmi,
- pot ob Soči in pritokih od Èezsoče do Vodence,
- Napoleonova pot nad Sočo z Napoleonovim mostom,
- Napoleonov most nad Nadižo; čudoviti samotni kotički in možnost plavanja v tolmunih Nadiže,
- Napoleonov most v dolini Trebušice,
- Bolnica Franja (pri Cerknu na poti v posočje),
- rutarska lipa v vasi Rut,
- energijska pot Na most po modrost pri Mostu na Soči,
- alpska dolina Zadnjica z lepimi razgledi na hribe,
- alpska dolina Zadnja Trenta z lepo sotesko in slapom na koncu,
- alpska dolina Bavščica,
- alpska dolina Lepena,
- Tolminska korita,
- Velika soška korita,
- Koseška korita; pri Simonu lahko tudi kupite njegovo odlično žganje ali pa za ugodno ceno najamete apartma pri njih,
- Šunikov vodni gaj,
- lepa obala Soče pod kampom Lazar ali pa malo pred Trento,
- slap Pršjak,
- slap Boka,
- slap Virje (potok Gljun) z umetnim jezercem v bližini,
- slap Sopota,
- slap Curk,
- slap Kozjak,
- slap potoka Sušec,
- Divje jezero (malo pred Idrijo na poti v Posočje),
- izvir Soče,
- izvir Tolminke,
- hrib Mengore; veliko ostalin 1. svetovne vojne,
- hrib Javorca; čudovita cesta za vožnjo s starodobniki ter lepa cerkev in razgledi na hribu,
- hrib Mavrinc; zelo lep razgleden hrib (malo več hoje),
- hrib Kumlehova glavac; zelo lep razgleden hrib v bližini Mavrinca (malo več hoje),
- hrib Kozlov rob z urejenimi ostalinami gradu nad Tolminom in lepimi razgledi,
- hrib Vrh Vršiča nad prelazom Vršič,
- planina Pecol,
- razgledišče pod Vršičem,
- razgledna točka Žlejžn pri vasi Èadrg z lepo slikovito cesto do tja (tam je tudi ena najdebelejših, več 100 let stara hruška),
- trdnjava Kluže,
- trdnjava Fort Herman (s slikovito potjo na Rombon z umetnim predorom, ki vodi tudi do ostalin 1. svetovne vojne po hribih),
- muzej prve svetovne vojne v Kobaridu,
- muzej prve svetovne vojne na prostem na Kolovratu,
- muzej prve svetovne vojne na prostem Ravelnik,
- muzej prve svetovne vojne na prostem Èelo,
- planinski muzej,
- cesta na Mangartsko sedlo (oz. Mangrtsko po primorsko),
- prelaz Vršič,
- Koča na Gozdu (lepi razgledi in odlična kulinarika).

Citat od: Èojko;222000Ko boš imel zopet žabo toplo priporočam tole (http://www.muzej-idrija-cerkno.si/index.php/sl/lokacijerazstave/stalne-razstave/partizanska-tiskarna-slovenija.html)
Dokaj neznan in zelo pomemben spomenik v originalnem stanju.

Tole sem ponovno še enkrat prebral šele ob začetku pisanja te reportaže - tako da bo tale zadeva na vrsti drugo leto.

S tem je letošnja reportaža zaključena in se nadaljuje bodisi, če bom vmes v teh krajih, bodisi drugo leto, ko bom šel tja že na jubilejni, deseti izlet.

Super reportaža Lovro, kot običajno :BigThumbs:.

Mi bo v bodoče sigurno prišlo prav za kakšen izlet. :emot112:

Lovro, brez tebe bi bil ta forum dolgočasen.:BigThumbs:

Še slišiva!

Me veseli, da vam je reportaža všeč in najbolj sem vesel, če komu pride prav za kak izlet (to je tudi glavni namen mojih reportaž).

Lepo!

Od mene imaš pivo, še posebej, ker gre za kraj mojih prednikov.

Kul. :BigThumbs:

Tudi v letošnjem avgustu, smo se z družino potepali po hribih.

Eden od izletov je zanimiv tudi za to temo. Namreč, ker sedaj žičnica na Kanin spet obratuje, smo se odločili, da se z njo popeljemo gor in se nato povzpnemo še na hrib Prestreljenik, ki je znan po svojemu "oknu".

Trasa žičnice je precej dolga, vožnja traja cca. 20 minut, ima tri postaje, višinska razlika je 1800 metrov, saj je zgornja postaja na 2200m.
Od zgornje postaje se vam nudijo odlični razgledi na okoliške hribe in samo Posočje. Vsekakor res vredno obiska.

Na četrti sliki se vidi akumulacijsko jezero v bližini slapu potoka Gljun, o katerem sem tudi že pisal v tej reportaži.

Èe ste ljubitelji hoje, se od tam lahko odpravite na več vrhov.

Po novem je odprta tudi družinska ferata, ki vas vodi do Prestreljenikovega okna. Družinska zato, ker nudijo vodenje ali pa izposojo samovarovalnih kompletov za družine z otroki, starimi nad 10 let.
Èe ne marate ferat, se do okna lahko povzpnete tudi čez melišče, kamor zavijete iz poti proti Kaninu. Ker še nisem šel po nobeni od teh dveh poti, vam o zahtevnosti ne morem poročati.
Imam pa drugo leto v planu to prehoditi, verjetno kar ob naslednjem izletu v Posočje.

Mi smo se raje odpravili na vrh Prestreljenika, ki se na drugi sliki dviga nad zgornjo postajo žičnice.
Pot do vrha traja cca. pol ure in ni zahtevna. Na nekaj mestih je sicer malce izpostavljena, prav tako tudi sam vrh, tako da morate popaziti na otroke, če se z njimi odpravite gor.
V zgornjem desnem kotu tretje slike se vidi bivak Kanin, znan po svoji nekonvencionalni obliki.
Na vrhu boste spet poplačani z lepimi razgledi na naše Alpe, Posočje z zgornjo postajo žičnice ter proti že tu omenjeni planini Pecol pod Montažem.
Tam je tudi veliko kavk, ki se vam, v pričakovanju kakega zalogaja, zelo približajo. Mi smo imeli srečo in smo na vrhu naleteli celo na čredico mladih gamsov.

Za potrebe vzdrževanja žičnice, vodi do zgornje postaje tudi pot, ki se najprej lepo vije po gozdnem pobočju, kasneje pa je prav drzno vsekana v skalo.

V Kranjsko goro smo se vrnili preko prelaza Predil, ki vam, v primerjavi z Vršičem, pot skrajša za kakih 25 minut.
Do prelaza smo se po lepo obnovljeni cesti vzpeli skozi Log pod Mangartom, ki so ga po tistem plazu res lepo obnovili in se je pravi gušt peljati skozi ta kraj.

Za zaključek pa bom omenil še eno lepo točko in sicer Ojstrico nad Bledom (slika je sicer zimska).
Gre za 20 minutni sprehod na hrib, ki vam nudi res lep pogled na Blejsko jezero in tamkajšnji otok.

Citat od: Lovro;236141Èe ste ljubitelji hoje, se od tam lahko odpravite na več vrhov.

Po novem je odprta tudi družinska ferata, ki vas vodi do Prestreljenikovega okna. Družinska zato, ker nudijo vodenje ali pa izposojo samovarovalnih kompletov za družine z otroki, starimi nad 10 let.
Èe ne marate ferat, se do okna lahko povzpnete tudi čez melišče, kamor zavijete iz poti proti Kaninu. Ker še nisem šel po nobeni od teh dveh poti, vam o zahtevnosti ne morem poročati.
Imam pa drugo leto v planu to prehoditi, verjetno kar ob naslednjem izletu v Posočje.

Mi smo se raje odpravili na vrh Prestreljenika, ki se na drugi sliki dviga nad zgornjo postajo žičnice.
Pot do vrha traja cca. pol ure in ni zahtevna. Na nekaj mestih je sicer malce izpostavljena, prav tako tudi sam vrh, tako da morate popaziti na otroke, če se z njimi odpravite gor.
V zgornjem desnem kotu tretje slike se vidi bivak Kanin, znan po svoji nekonvencionalni obliki.
Na vrhu boste spet poplačani z lepimi razgledi na naše Alpe, Posočje z zgornjo postajo žičnice ter proti že tu omenjeni planini Pecol pod Montažem.
Tam je tudi veliko kavk, ki se vam, v pričakovanju kakega zalogaja, zelo približajo. Mi smo imeli srečo in smo na vrhu naleteli celo na čredico mladih gamsov.

Lovro a ste šli na Prestreljenik skozi okno in potem po zadnji strani ali iz sedla?
Mi smo zadnjič prišli do okna in smo hoteli naprej po zadnji strani pa je bilo kar precej izpostavljeno tako da smo se obrnili in nismo reskirali.

Mi nismo šli skozi okno. Smo šli po navadni poti na Bovški strani gor.

Citat od: gule;235011Od mene imaš pivo, še posebej, ker gre za kraj mojih prednikov.

samo za tvoje oči, ker si s svojimi posti v zadnjem času zgrešil forum
http://pivopis.si/forumpivo/

ferata ni nekaj teškega za tiste z mal izkušenj in se ne rabi varoval , nisem bil še je v planu se pa mal dajem z temi zajlami tolk da sem seznanjen z njo , sem bil pa sam z biciklom gor in spust z Prevale skoz Dolini Krnice v Bovc , kr divja fura 1.spusta ...

@Grgos
Po mojem javno objavljanje individualnih ocen težavnosti ture ni ravno najboljša ideja.
Tako da bom vesel, če boš odstranil oz. ustrezno popravil svoj odgovor.

Pa nadaljujmo s tole "turško telenovelo".

Letos sem se odpravil na jubilejni, deseti izlet v Posočje. Èas hitro mineva, vsaj meni se tako zdi.
Tokrat mi je prvič malce zagodlo vreme in zato nisem uspel videti vsega, kar sem planiral. Pa nič hudega, bo ostalo za drugič.

Na kavici v Idriji sem srečal še enega člana CKS z njegovim kolegom in izlet se je začel z prav luštno citro-debato.
Seveda se nisem mogel izneveriti tradiciji slikanja razgleda in piva v baru ob jezeru pri Mostu na Soči.

Prva točka, ki sem si jo ogledal, je bila nemška kostnica pri Tolminu.
Na mestu nekdanjega pokopališča nemških vojakov, padlih v 1. svetovni vojni so jo tik pred 2. svetovno vojno zgradila nemška podjetja z materialom, pripeljanim iz Tirolske.
Kostnica je zgrajena v obliki stare trdnjave z okopi in obrambnim jarkom, kar se vidi iz slik.
V njej je pokopanih 1000 vojakov, znotraj obzidja se nahaja tudi kapela, ki pa je zaklenjena.

Vrata obzidja so narejena iz puškinih cevi, tudi sam vhod je kopija trdnjavskega, ki je z zavitim hodnikom čim bolj oteževal prodor osvajalcev.

Ob kostnici se nahaja tudi učna gozdna pot, ki bo, če že ne vas, sigurno zanimala in razveselila vaše otroke, če jih imate.
Predstavljena so različna drevesa, lovska preža in jasli za krmljenje, tam je tudi gozdni bivak.
Tudi jaz sem si jo delno ogledal in jo hkrati izkoristil kot bližnjico do moje Žabe, ki me je čakala parkirana lepo v senčki.

Z vožnjo sem nadaljeval v smeri Kobarida, od katere sem nato zavil v hrib proti planini Kuhinja pod Krnom.
Na poti tja sem se ustavil še v Vrsnem, kjer se nahaja rojstna hiša Simona Gregorčiča.
Vrsno je majhna gručasta vasica z lepo obnovljenimi starimi hišami. Žaba je prav pasala v ambijent tistih uličic.
Ogledal sem si zunanjost, sploh pa dvorišče, ki je res lepo urejeno, za ogled notranjosti pa je potrebno poklicati na telefonsko številko, navedeno na vhodnih vratih.

Malo nad Vrsnim sem se zopet ustavil, da sem lahko fotografiral to zelo fotogenično vas.
Pravzaprav sem se ustavil še večkrat, da sem poslikal tudi res slikovito cesto in pokrajino z raznimi lepimi detajli ob njej.

Se nadaljuje.

Lovro, ko bom v Slo, se zapeljeva skupaj v Bovec, da najdem žlahto. Seveda z žabo in mogoče še kakšno kampiranje z saæem ob Soči?

Može.

Tako sem se peljal proti planini Kuhinja, se ustavljal in fotografiral lepe poglede na okolico, dokler nisem prispel do simpatične cerkvice pod drevesom in z lepim pogledom na tamkajšnjo pokrajino.
Vzpel sem se do nje, se usedel na klopco pred njo, pomalical in nato kakih 20 minut sedel tam ter užival v miru in tišini.

Moje posedanje pred cerkvico je zmotil dež, ki je vse močneje padal, tako da sem ta naliv raje prevedril v Žabi.
Je pa bila dobra stran tega, da sem v tem času ponovno usposobil Žabino uro, da spet lepo točno tiktaka.

Zapeljal sem se še do planine Kuhinja, kjer me je zopet vedro vreme spodbudilo v nadaljnje raziskovanje.
Pod vasjo Krn se namreč skriva zanimiva skalna tvorba v obliki velikega gobana. Baje je do nje speljana neka nova pot, ki pa je nisem našel in sem se zato odpravil po stari, kjer so mi obledele oznake kazale pot.
Žal pa je pot močno zaraščena, že na začetku so me prav lepo zmočili tudi pol metra široki listi, da kasnejšega gostega grmovja niti ne omenjam. Skratka hlače so bile mokre za ožet, ko sem prišel do posebno zaraščenega mesta, kjer bi prav prišla že kaka mačeta. Moje razmišljanje ali naj grem naprej, so prekinile prve težke kaplje naliva, ki me je do konca opral, da sem bil moker kot miš, zato sem se raje vrnil do Žabe, kjer sem se preoblekel.

Nato sem se raje spustil nazaj v dolino in si v Kobaridu ogledal še Italijansko kostnico (od zunaj) in užival ob pogledu na Sočo pod njo.

Nad Krnom je bila že dalj časa jasnina, pa sem se odločil, da se povzpnem do planine Zaprikaj, kjer se nahajajo obnovljeni ostanki vojaških položajev in prav lepa gorska pokrajina.
V tretje naj bi pač šlo rado. Predlani sem se raje odločil za ogled slapu tam v bližini, lani pa je bilo prevroče.
Žal pa mi je kmalu postalo jasno, zakaj tista jasnina. Zelo mrzel veter je namreč razpihal tamkajšnje oblake in še naprej hladil okolico. Ker sem bil premalo oblečen, je morala planina spet počakati na drugo priložnost.

Tako sem le poslikal veduto Drežnice pod vrhom Krna in se raje odpravil na pivo v kamp Lazar.
Nato sem še malo šel posedet ob Sočo pod zanimivo razgledno točko na vrhu skale (druga slika), ko se je vreme zopet začelo kisati.
Zato sem se po nekaj minutah sproščujočega poslušanja šumenja Soče vrnil do Žabe in se kar nazaj preko Idrije odpeljal domov.

Kakorkoli, čeprav tokrat nisem utegnil videti vseh planiranih stvari, se je bilo luštno potepati tam, poleg tega sem med vožnjo nazaj preko Idrja dobil idejo za nov izlet.

Èeprav letos nisem ničesar napisal, to še ne pomeni, da nisem bil v Posočju. Žal pa je na tem izletu prišlo do naleta, ki mi je posledično malo skrajšal izlet in žabo, tako, da nekaj časa nisem imel neke volje do pisanja.
No, zdaj, ko je žaba popravljena, naj zapišem, kaj sem tam obiskal.

Prva postaja so bile še tretje klavže, ki jih med izletom po Idriji še nisem obiskal. Da se ne bom ponavljal, več o tem boste našli v tem poročilu: http://www.citroenar.eu/showthread.php?t=16058 .
Do omenjenih klavž vodi simpatična gozdna cesta.
To so Kanomeljske klavže, zgrajene leta 1813 v času Ilirskih provinc pod Napoleonovo vladavino, o čemer priča tudi slabo berljiv napis na prastari plošči v bližini: Sub imperio Napoleonis anno 1813.

Za približno zadnjih 500 m odsvetujejo vožnjo z avtom. Verjetno je razlog tudi v tem, da se pri klavžah ne da obrniti, kar pa niso napisali. :emot77:

Tako sem lahko izbiral med vzvratno vožnjo nazaj ali pa da malo po malo obrnem kar tam. Ker je bilo zadnjih 100 metrov precej slabih z velikimi kamni na cesti, sem raje uporabil drugo možnost. Na srečo je, tik ob robu ceste, raslo majhno drevesce, ki mi je služilo kot orientir, da med obračanjem nisem zapeljal čez rob v globel na drugi sliki. :BigThumbs:

Nato sem si lahko v miru pogledal klavže, ki so jih tudi lepo obnovili, malo navzdol, malo na akumulacijsko jezero, tam imajo tudi precej velik roštilj.
Èeprav gozd zakriva pogled naokoli, mi je vseeno uspelo slikati en mini idiličen razgledek.

Žal je nekaj kilometrov naprej, na poti proti Mostu na Soči, prišlo do naleta. Da sva se umaknila s ceste, sem moral odstraniti zvit blatnik, nato pa sva avta zapeljala do bližnje servisne vulkanizerske delavnice, kjer sem žabo zasilno usposobil za nadaljnjo vožnjo.
Medtem ko je gospod, ki je povzročil trčenje, podpisoval evropsko poročilo o trčenju, sem ta čas izkoristil, da sem slikal enega od mnogih čudovitih razgledov nad cesto.

Seveda pa, kljub temu, brez tradicionalnega piva ob jezeru ni šlo. :BigThumbs:

Sem pa končno, v četrtem poskusu, uspel priti na planino Zaprikaj, kjer so poleg čudovite narave tudi ostanki s soške fronte. :BigThumbs:
Večkrat sem hotel tja iti peš, vendar me je prvič premamil slap v bližini, drugič je bilo prevroče, tretjič pa je preveč pihalo. Potem ko sem izvedel, da je cesta do omenjene planine, čeprav precej slaba, primerna tudi za osebna vozila, sem se odpeljal tja gor kar z žabo.

Na poti gor sem srečal dva terenca ter enega res zdelanega in neregistriranega ZX-a, ki očitno služi za vožnje po bližnji okolici.

Tik pod planino je cesta zaprta za promet, zato sem parkiral in se razveselil lepega razgleda pod mano.

Bi se dalo tam pod tistim nadstreškom prebiti noč? Izgleda mi kot idealna lokacija za srečanje.

Že ko sem videl sliko sem takoj pomislil nate Gule :Hammer3:

Jaz prinesem sač in ražanj, pa začimbe, ostali ostalo.  Kure in meso itak ne smem nositi čez mejo.

@Gule: Jaz kupim pivo, tako da ne pozabi me pobrati sproti...

Zanimivo ja!

Citat od: Èojko;261863Že ko sem videl sliko sem takoj pomislil nate Gule :Hammer3:

Tudi jaz, hehe.

Po mojem se da tam roštiljati, pozanimati bi se morali pri tamkajšnjem turističnem centru, na koga se obrniti.

Novoletni žur na odprtem?

Sadist! To se dela, ko je toplo. :emot77:

Saj imamo kamin.

Lepša mi je poletna noč, hehe.

Pa nadaljujmo.
Planina Zaprikaj se lahko pohvali z res lepo okolico ob poti, ki nas vodi še naprej do ostankov soške fronte.
Tudi na okoliških razgledih se vam oči prav lepo spočijejo.

Del rovov je ponovno očiščen in na voljo za ogled.
Kjer niso skopali rovov, so sezidali zid s strelnimi linami, ki se izgublja naprej v gozdu.

Tam je viden tudi topniški položaj na prvi sliki.
Poleg rovov je tam še nekaj kavern in bunkerjev.
Tudi ta lokacija je del spominske poti, ki poteka po celem Posočju. Pot je krožna, na njo kolovoza zavijete levo v gozd in se nato z nje, malo naprej, spet vrnete na kolovoz.

Po še nekaj minutah uživanja v naravi sem zaključil izlet in se odpravil naprej, na spomladansko srečanje Citroen kluba Slovenije.

Druženje in zabava tam sta bila odlična in ni bilo časa za fotografiranje, zato sem spotoma poslikal le tega starodobnika, ki je očitno še vedno v aktivni uporabi zaradi poletne nevarnosti gozdnih požarov.

To je bil moj že enajsti citro izlet v tiste kraje, drugo leto pa bo tudi deseta obletnica mojega prvega izleta tja.

V tem času sem res ogromno videl in zato sedaj v osnovi tudi zaključujem s to dolgoletno reportažo.
Sicer se bom še odpravil v tiste kraje, ker bom začel raziskovati tudi širšo okolico Posočja. To pomeni, da se bom, bolj ali manj, vozil tam čez do drugih zanimivih lokacij.

Èe bom spotoma našel še kak posoški bombonček, ga bom seveda objavil tu, ostalo pa v kaki drugi reportaži.
:BigThumbs::BigThumbs:

Evo, leta 2010, torej točno pred desetimi leti sem se prvič odpravil v Posočje z žabo.

Kar lepa okrogla obletnica, kaj ne? Tudi prva objava v tej temi je bila objavljena takrat. Je pa bila to moja dvanajsta vožnja v tiste kraje.

Letos sem se sicer bolj ali manj le peljal tam čez, sem pa obiskal oz. skušal obiskati še dve dolinici, ki pašeta tja, pa bom zato kar tu objavil reportažo.

Ko sem raziskoval okolico Idrije in Vojskega, nisem prevozil ceste, ki Vojsko povezuje direktno z Dolenjo Trebušo.
Pa sem se odločil še to prevoziti in nato preko Posočja nadaljevati pot do ceste na Mangart in Predelske trdnjave, katero sem pred časom opazil z vrha enega od okoliških hribov.

Tako, kot vse tamkajšnje Idrske cestice, tudi ta ni skoparila s svojo slikovitostjo oz. slikovitostjo pokrajine ob njej.
Tudi nekateri klanci so vredni omembe. Pa seveda makadama ni manjkalo. Nekje na sredini poti je tudi zanimiv spomenik NOB v obliki križišča, kjer se stikajo nekdanje preskrbovalne poti za tamkajšnje prebivalstvo in partizane iz vojnih let.

Slikal sem z novim telefonom, torej sem ga še spoznaval. Tako utegne biti kaka slika malo razpotegnjena, motna. Na naslednjem potovanju so bile že boljše, vendar o tem v drugi reportaži, ki jo bom kasneje objavil.

Brez tradicionalnega postanka v baru ob jezeru ob Mostu na Soči, z obvezno sliko piva za Guleta, tudi ni šlo. :BigThumbs:

Ob sproščenem pljuckanju piva je bilo zanimivo opazovati izplutje tamkajšnje turistične ladjice, urejene v stilu starih rečnih parnikov. Èe bi še malo povišali tista lažna dimnika na strehi, bi prav fino izgledala.

Spotoma sem zavil še na Kolovrat, kjer se mi je odprl pogled na Alpe z oblaki napovedanih popoldanskih ploh, ki so se že zbirali nad njimi. Ampak saj nismo iz cukra, pa sem nadaljeval pot.

Naslednja postaja je bil vzpon po cesti na Mangart.

Sicer sem bi  že večkrat tam gor, vendar nikoli z žabo. Prav tako z novo žabo še nisem prevozil Vršiča. Pa se je spodobilo, da jo končno zapeljem na omenjeni dve gorski cesti.

Za vožnjo po Mangartski cesti je sicer potrebno plačati takso 5 EUR za vzdrževanje le-te, izjema pa so oldtajmerji in izleti raznih društev. Cesta je načeloma odprta od maja do novembra.

Po kramljanju s tamkajšnjima redarjema, sem se, skupaj z večjo skupino čeških motoristov s starimi Javami, odpravil navzgor. Ko sem jih prehiteval, smo si veselo mahali ter občasno trobili in ponovno spet, ko so prisopihali na vrh.

Kot sem že večkrat napisal, vožnja z oldiji po takšnih cestah je še bolj zanimiva, kot pa z novimi avtomobili.

Nekje na zadnji tretjini poti pred vrhom, sem pobral še nemški par, ki je štopal ob cesti. Zakuhal je namreč motor njunega avtodoma, pa sta ga pustila ob cesti, da se ohladi.

Luštno, kot vedno. =)

A tisti par...to je bil trio manage, ali kako se temu reče?

:emot112:

Citat od: Lovro;267698Nekje na sredini poti je tudi zanimiv spomenik NOB v obliki križišča,

Ta spomenik je v obliki pisemske kuverte, kjer so nepridipravi ukradli "znamko" oz. medeninasto spominsko ploščo padlim kurirjem med NOB.

Hvala za pohvalo, Dvorjan. Tebi, Èojko, pa za obrazložitev. Ti si res pravi poznavalec tistih krajev.

Gule, pokvarenjače stari! :emot77:

Na vrhu je kar pihalo, navsezadnje gre za višino 2055 mnv. Okoli sedla, do kamor pelje cesta, so se smukali oblaki.

Štoparja (na prvi sliki) sta se  topleje oblekla in nadaljevala pohajanje, jaz pa sem se spustil malce nižje, kjer je bilo malo več razgledov, tako po okolici, kot v dolino.
Sploh cesto je luštno opazovati, kako lepo je speljana, bodisi pod sedlom, bodisi, ko pogledaš njeno vijuganje v dolino.

Tudi pihalo je manj, zato sem si izbral lep kotiček in tam v miru pomalical.

Malo naprej od odcepa, kjer s ceste proti prelazu Predel skrenete proti Mangartu, se v smeri mejnega prehoda nahaja Predelska trdnjava.
Več o njej si lahko preberete tu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Trdnjava_Predel .

Med prehodom skozi trdnjavo, se zoža tudi sama cesta, očitno so dali prednost ohranitvi trdnjavskih obcestnih zidov. Navsezadnje gre tudi za dokaj turistično cesto, sploh poleti. Domačinov, ki se dnevno vozijo tam na gorenjsko, pa verjetno, zaradi dokaj redkega prometa, tudi ne moti preveč.

Še nekaj slik ob cesti in pogled z nje na trdnjavo.

Vrhunsko Lovro, se že veselim obnove poti ob kavici.. ☕

Od trdnjave je pravzaprav ostalo le še z grmovjem in drevesi precej obraslo golo zidovje.
Okoli nje je speljana pokošena steza, ogledati si je mogoče tudi del notranjosti.

Prav fino je bilo opazovati dve češki družini, ki sta si ravno takrat ogledovali razvaline. Ena od gospa je brala podatke o trdnjavi iz telefona, ostali, stari in mladi, pa so jo z zanimanjem poslušali in poskušali identificirati z njene strani opisane dele trdnjave.

S trdnjave se odpira tudi razgled proti dolini Loga pod Mangartom.

Citat od: fifk;267717Vrhunsko Lovro, se že veselim obnove poti ob kavici.. ☕

Hvala, seveda, sva na vezi.

Citat od: Lovro;267718S trdnjave se odpira tudi razgled proti dolini Loga pod Mangartom.

Hiške, ki se vidijo v daljavi so pa vas Strmec.

Log je nižje dol in se ga s Predela ne vidi. Oz na fotki tja desno zadaj, kjer se združita dolini.

Zapeljal sem se tudi v alpsko dolino Loške Koritnice; https://kraji.eu/slovenija/loska_koritnica/slo .

Solidna makadamska pot vas večinoma vodi skozi gozd ter plaz s hudourniško strugo. Èe žaba ne bi imela možnosti prilagajanja višine od tal, bi pri plazu tudi obstal.
Tisti odsek je bil namreč bolj primeren za mojo bivšo Vitaro in ostale terence, kot pa za gosposko limuzino.
Tako pa sem dvignil avto na najvišji nivo in se, lepo počasi in previdno, zapeljal čez strugo.
Ne glede na to, se je cesta kmalu zožila in prešla v stezo, zato sem kmalu moral žabo parkirati.

Med tem, ko sem razmišljal ali naj nadaljujem pot peš, se je še bolj stemnilo, okoliške hribe pa so začeli zagrinjati oblaki. Na srečo sem se dovolj zgodaj obrnil in ko sem se usedel nazaj v žabo, so po njej že zaropotale prve težke deževne kaplje, tako da sem se nazaj peljal v konkretnem nalivu. Malo me je skrbelo, če bo ta čas kaj priteklo po oni hudourniški strugi, vendar je na srečo še bila suha, ko sem se spet pripeljal tja.

Citat od: Citroenovc;267721Hiške, ki se vidijo v daljavi so pa vas Strmec.

Log je nižje dol in se ga s Predela ne vidi. Oz na fotki tja desno zadaj, kjer se združita dolini.

Točno tako, hvala.

Ko sem se vozil nazaj v smeri Bovca, je pralo, kot za stavo, tako da so se avtomobili začeli ustavljati ob cesti.
Tudi jaz sem zavil na stran ob odcepu makadamske poti, ki vodi v dolino Bavšice, katero sem si tudi nameraval ogledati in počakal, da je dež ponehal.

V neposredni bližini je stal tudi avtodom, katerega lastnika očitno nista opazila, da sem tam parkiral. Sta pa očitno uživala v dežju, saj se je gospodična nenadoma pojavila iza vogala v vsej svoji lepoti golega telesa. Seveda je v hipu skočila za brisačo, možakar pa ji je nato moral, ves moker, vse znositi v avto.
Mi je bilo kar malo žal, da sem ju zmotil. Èe bi vedel, bi vsaj parkiral malo dlje. Sem pa vsaj imel lep razgled, če ga že v prejšnji dolini nisem imel.

Soliden makadam, ki vas vodi v dolino Bavšice (https://www.preberite.si/bavsica/) je, z izjemo za lastnike zemljišč, zaprt za avtomobilski promet, o čemer vas nedvoumno prepriča tudi rampa, postavljena malo naprej.
Ker je bilo vreme še vedno nestabilno in tudi dalo se mi ni več hoditi, sem se zadovoljil še z enim razgledom zraven rampe, kjer sem se usedel na klopco in užival v zvokih narave. Od tam se vidi vse do trdnjave Kluže.

Naslednji razgled, ob katerem skoraj vsako leto uživam, je tudi pogled iz doline Trente na Križke pode z Razorjem na levi in Pihavcem na desni. Tam se usedem ob Sočo in uživam.

Kot sem že pisal, je bila tudi moja žaba tedaj prvič na Vršiču, kar je bilo, seveda, treba ovekovečiti.

V vseh 10 letih in 12 vožnjah v tiste kraje, sem se desetkrat ustavil v Koči na gozdu.
Ob tokratnem okroglem jubileju sem posnel še enako sliko z istim menijem in Martuljkovo skupino z meni ljubim Špikom na čelu, kot sem jo prvo leto.

Nato sem spet užival v njihovi odlični hrani, še malo poklepetal z gospo, ki trenutno tam streže, nato pa se zadovoljno odpeljal domov.

Slike Lovro, slike...

Kaj s tem misliš? Slike omenjene gospodične?

Seveda he he

Se mi je kar zdelo, hehe.

Mogoče še to, če slučajno kdo ne pozna.

Za ogled priporočam tudi oba Martuljška slapova in obisk dveh jezerc pod enakim imenom; Kreda.

Zanimiv je bil tudi obesek barčka na parkirišču pred odcepom proti Mojstrani. Očitno je to edini način, da jim stranke niso izgubljale ključev. :emot77:


Skozi gozd vas bo pot pripeljala v lepo sotesko, ki vodi ob potoku Martuljek. Èe ste bolj lene sorte, je zanimivo prehoditi tudi le ta del.
Mnogo kamnitih možicev bo v veselje zlasti mlajšim otrokom.
Vertikalnih slik mi noče pravilno obrniti, tako, da boste žal morali malo potrenirati vratne mišice. :emot77:

Na koncu soteske se pot začne vzpenjati preko slikovitih mostičkov, dokler vas ne pripelje do prvega slapu.

Èe ste že lačni, boste po nekaj minutah nadaljnjega vzpona prišli do Ingotove koče na planini Jesenje, kjer imajo vedno kaj dobrega na zalogi. Poskusite tudi njihov domač sok iz smrekovih vršičkov. Tudi ringlojev je odličen.
Ta Planina je tudi izhodišče za nekaj zanimivih, različno zahtevnih planinskih tur.

Oskrba oz. črpanje vode do Ingotove koče z vodo poteka preko hidravličnega ovna, katerega zaslišite že na daleč, ko poriva vodo navzgor. Kako deluje, je napisano tu: http://sabotin.ung.si/~arcon/fizikawww/gradivo/zanimivosti/hidravlicni_oven.pdf .

Od Ingotove koče, do drugega slapu, boste potrebovali še kakih 40 minut hoje navkreber.

Slap si lahko ogledate od spodaj, malo naprej od mostička.
Lahko se mu tudi neposredno približate, če splezate na plato, kjer stoji možakar v rumenem, levo od slapu (druga slika). Do tja vas vodi z jeklenico zavarovana plezalna pot. Je pa skala tam dokaj zlizana in vlažna, torej drseča in zahteva previdnost pri plezanju.

Obe Kredi (jezeri) smo obiskali prvič.

Prvo se nahaja v bližini ceste, ki vodi v dolino Kot.
S sprehodom lahko začnete že v Mojstrani (35 minut), lahko pa parkirate više na parkirišču pri Rosu, od kjer imate le 15 minut hoda.

Jezero je polno življenja od žab, paglavcev, pupkov in kačjih pastirjev, beloušk pa kar mrgoli. Ena izmed njih se je prav lepo sončila na gladini.
Èe vas to ne moti, se tam lahko tudi skopate (najlepše je kar skočiti iz lesenega pomolčka), voda je namreč dokaj bistra in tudi temperatura je primerna.
Zelo prijeten je tudi občutek, ko date noge v vodo in se jih mini ribice nemudoma lotijo z grickanjem odmrlih celic vaše kože.

Ob poti so tudi info table. Zanimivost je tudi nekdanji akvadukt, preko katerega so z vodo oskrbovali tamkajšnjo nekdanjo cementarno, zgrajen konec 19. stoletja in zaradi dotrajanosti podrt leta 1985.

Do druge Krede vas pot vodi preko doline Vrat, v kateri nato zavijete v smeri Bleda. Navigacija vas sicer vodi na odcep privatne ceste, kar zanemarite in se peljete po cesti malo naprej, kjer je parkirišče. Od tam vas čaka kakih 5 minut pešačenja in že ste ob jezeru.
Jezero je primerno za kopanje in je zato tam poleti vedno vsaj nekaj kopalcev.
Nastalo je na mestu odprtega kopa krede, katerega so zaprli leta 1985. Nato se je tam nabrala voda značilno mlečno smaragdne barve. Vidljivost je praktično nič, zato odsvetujem skakanje v vodo.
Voda je ravno prav osvežilna, zato je (če vas ne moti motnost vode) kopanje prijetno.

Mogoče ogled obeh jezer začinite še z ogledom planinskega muzeja (sem ga že tu opisal) ter slapu Peričnik in si naredite res zanimiv izlet.

Malo sem se zgleda polenil, ker zadnje čase ne pišem več reportaž. :emot77::emot77:

Letos smo bili dvakrat v Posočju. Najprej sva na moj 50. rojstni dan z ženo tam dva dni pohajala po gorah, mesec dni kasneje pa smo, med družinskim dopustom, šli tudi na ogled Tolminskih korit, ki sem jih že opisal v tej temi.
Žal TA še ni bil pripravljen za daljše vožnje, tako da smo se vozili kar z Meco.

Med planinarjenjem sva se povzpela tudi na goro Rombon, ki je raziskovalcem zgodovine prve svetovne vojne zelo zanimiva in znana, saj je tam veliko ostankov vojaških položajev.

Na goro vodijo ostanki nekdanje vojaškega mulatjere, ki vodi tudi že skozi opisani tunel in mimo Hermanove trdnjave.

Pod vrhom Rombona vas mulatjera vodi mimo ostankov vojaških položajev.

Poleg ostankov ostalega železja iz tistih časov, se ob raziskovanju še vedno najde tudi kak tulec od granate.

Tudi sam vrh nudi lepe razglede na okoliške gore in tudi na Posočje.
Del vrha je bil še vedno zasnežen s kakim metrom snega.

Med drugim obiskom smo se ustavili tudi v Kobaridu in si ogledali tovornjak Fiat iz leta 1911, ki je že leta v lasti tamkajšnjega gasilskega društva.

Tovornjak je bil ves čas v voznem stanju, saj so zanj lepo skrbeli in ga od začetka redno vzdrževali in obnavljali. Seveda ga še vedno vozijo ob posebnih priložnostih.

Letos so ga, ob 110. letu starosti, parkirali v stekleno garažo, da je na ogled vsem.
Ker je bilo takrat sonce že nizko, sem ga zaradi bleščanja lahko fotografiral le z dveh strani.

S tem smo pot zaključili. Sicer imam še v planu iti tja, vendar bolj v hribe z ženo.
Poleg tega me čaka še ena dolina za raziskovanje, verjetno ob naslednji priložnosti med družinskimi počitnicami, ker je možen dostop le peš ali s kolesom, ki pa ga ne bom vozil s TA (razen če bom kje slučajno našel strešni prtljažnik).

Zanimiv potopis, še bolj pa gasilski avto. Tukaj je en zanimiv film o njem.
 https://www.youtube.com/watch?v=D8G4ZQDFmoI&ab_channel=EBTimers

Ja, zanimiva makina je to, tako starih avtov je po mojem pri nas zelo malo.

Edino ne vem ali mu bo ta topla greda koristila.

Èe je zračena, bo čisto OK.

Kot vedno odlično napisan potopis.

Hvala, me veseli, če vam je všeč.