Nekaj časa se službeno klatim po Norveškem in dva dni nazaj sem pred trgovino v Geilu (južna Norveška-280km severno od Osla) zagledal znano silhueto. Svetlo zelena DS 23, letnik 1973, kot sem naknadno zvedel. Seveda sem lezel takoj tja, okoli avta, pod avto in tako naprej. Dokaj dobro ohranjena glede na to, da je v teh krajih že dovolj snega.
Ko sem se plazil okoli avta, je prišel lastnik, možakar 70+, oblečen v stilu 70-tih, v jakni hudo svetleče modre barve s citroenovimi logotipi. kar malo hecen.
Mi je vse razložil, da ima od leta 1969 samo žabe, ker je to edini avto, ki je kaj vreden, da jih je imel že osem, da pa ga skrbi, da ne bo dobil nobene dobre več nikjer. Sem ga potolažil, da jih je še kar nekaj dobrih in da obstajajo razni Robiji Marzidovški in Bata in podobni, ki skrbijo, da je žab še nekaj na cestah. Mi je tudi povedal, da jih na Norveškem praktično ni. Zanimivo je bilo, ker sva se pogovarjala kot stara znanca, se pravi, da je "citroenarski duh" enako prisoten po vsem svetu.
Res zanimiva izkušnja! :BigThumbs:
LP, Andraž
Andraž, a kakšne slike pa nisi naredil? Drugače pa verjetno tudi ko se ti ustaviš kje z DS kdo pristopi in se pohvali, da jo je tudi on imel. No pri spačkih vem, da je bilo teh zadev ogromno. Vsi so ponavadi trdili, da je bil to najboljši avto in da bi ga spet kupili ampak jih ni.
Ko si jim omenil, da avti so in da je cena... se jim je pa zdelo preveč
S slikami sem bolj slab. Fotoaparat zelo redko jemljem s seboj, ker mi fotografiranje ne diši.
Pri DS-u je mogoče še malo več nostalgikov, ki takoj, ko nekje parkiraš pridejo zraven in ti takoj razložijo da so žabo imeli ali pa da jo je imel njihov stric in da je to avto in pol. Sem že imel primer, da mi je na križišču začel možakar lesti skozi odprto okno in me nagovoarjati, da mu jo prodam. Pa recimo lanski tehnični, vsi pregledniki so bili na kupu, dodatno še tri stranke, pa smo začeli debato Charlesu Degolu, ki se je na vseh predsedniških ceremonijah vozil samo z DS-om... Pa poroka od prijateljice, sem jo pripeljal pred cerkev, pa se mi zdi, da je bilo med moško družbo več zanimanja za žabo kot pa za poroko samo in podobno.
LP, Andraž