Prvega oktobra sem si privoščil celodnevni nedeljski izlet s TA.
Plan je bil vožnja po Benečiji in Rezijanskem. To so pokrajine v Italiji, kjer še vedno živi veliko Slovencev.
Benečija je del Triveneta (tri Benečije), kar pomeni tri italijanske regije: Benečijo, Furlanijo Julijsko krajino in Južno Tirolsko
Rezijansko ali Rezija je del Furlanije Julijske krajine. Nahaja se zahodno od Posočja, med njima je greben Kolovrata in Visokega Kanina.
Kolovrat sem že opisal v reportaži o potepanju po Posočju, na njegovem vrhu je muzej prve svetovne vojne na prostem.
Do tja sem moral skozi Posočje, nato pa sem se čez prelaz Sella Nevea (znano smučišče) spustil v Rezijo.
Kasneje bi sledil vzpon preko Kolovrata nazaj v Posočje (prelaz Učja) in od tam čez mejo v Benečijo. Torej bi naredil nekakšno osmico.
Žal vsega nisem uspel prepeljati zaradi zaprtega prelaza čez Kolovrat, a o tem kasneje.
Odpravil sem se ob pol osmih zjutraj, tako da je bilo še vse odeto v prve jesenske meglice.
Jutranja Idrija, še je spala. Niso pa spali policisti, ki so me, med Zgornjo in Spodnjo Idrijo, ujeli na radar. Na srečo nisem vozil preveč prehitro, zato sem dobil najnižjo kazen, 20 EUR (polovička).
Tokrat sem na začetku veliko slik posnel kar iz avta.
V Posočju sem že velikokrat bil in že napisal reportažo, zato se nisem kaj dosti ustavljal, da bi čimprej prišel do Nevejskega prelaza.
Šele malo pred Mostom na Soči se je megla počasi začela dvigovati.
Moj najljubši lokal je bil že zaprt, saj deluje samo v poletni sezoni.
Tako sem samo poslikal pogled na jezero in nadaljeval z vožnjo do Kobarida.
To je bila tudi prva vožnja s TA v Posočje.
V Kobaridu sem si privoščil kapučino in po dolgih letih spet slikal tamkajšnje ostanke fiatovega tovornjaka in topa iz prve svetovne vojne, ki se nahajajo poleg lokala.
Oba sta pred mnogimi leti potegnili iz Soče. Trenutno sta v enakem stanju, kot je bilo pred leti.
Kolikor vem so to ostanki Fiata 18, ki naj bi izgledal kot ta na prvi sliki (iz interneta).
Malo naprej, pred Kobariškim gasilskim domom, v vitrini stoji njihov muzejski Fiat 15 iz leta 1911.
Slika žal ni dobra zaradi svetlobe, sem pa njegove slike (pa tudi ostanke kamiona in topa) že objavil tudi v prej omenjeni reportaži.
V tem času so se meglice razkadile in sonce je obsijalo tamkajšnjo čudovito pokrajino.
Tako kot prej od obeh Žab, se je spodobilo narediti še fotko TA na tradicionalnem mestu pred Svinjakom.
Zaradi podobnosti osnovne linije ta hrib nekateri imenujejo tudi Bovški Matterhorn.
Žal je bil travnik v ozadju razrit, očitno nekaj gradijo. Èe bo prilika, bom še kdaj ponovno slikal, razen, če ne bo tam zrasla kaka nova stavba.
Okoli prelaza Predil je veliko trdnjav, ki sem jih že opisoval.
Tik za mejo v Italiji je še ena, ki je bila opuščena že v 19. stoletju in je do druge svetovne vojne služila le še kot vojašnica obmejnih patrulj.
Kdo ve, morda je nekoč tam mimo pripeljal tudi kak predvojni TA. In zdaj se je, po dolgih letih, spet peljal mimo, vendar že povojni model.
Notranjost je seveda popolnoma prazna, saj je trdnjavo najprej izpraznila vojska, nato pa so ostale uporabne stvari pobrali še lokalni prebivalci.
Ostali so le ostanki mini oltarja, v nekdanji kuhinji pa je ostalo pomivalno korito.
Citat od: Lovro;285781... ujeli na radar. Na srečo nisem vozil preveč prehitro, zato sem dobil najnižjo kazen, 20 EUR (polovička).
To spravi na podstrešje! Moraš bit ponosen, ko / če boš prodajal TA, bo to dvignilo ceno makini.
Ni vsak avto v stanju radarja prevoziti prehitro ...
;)
Ni bilo slike. So me kar sproti pofočkali.
Èe zanemarim 2x radar v Avstriji in nekaj prvih let vožnje, so me policaji štrafali v bistvu samo v oldičih.
Enkrat v Žabi, ker se za kratko vožnjo nisem pripel in tokrat zaradi radarja.
Sem slučajno videl število ogledov in ga primerjal z nekaj meseci/leti nazaj.
Ali moje reportaže postajajo dolgočasne ali pa forum pospešeno umira. Žal nasploh forume izrinjajo druge platforme.
Pa vseeno nadaljujmo za tistih nekaj, ki še to berete. :emot77::BigThumbs:
Od trdnjave se po zavojih spustite do Rabeljskega jezera (Lago del Predil), ki je poleti namenjeno tudi kopanju.
Tam in v okolici je tudi veliko izhodišč za lepe planinske ture različnih težavnostnih stopenj, zato se jaz kar pogosto odpravim tja.
Za malico sem se ustavil pod smučiščem Sella Nevea na Nevejskem prelazu. To smučišče je povezano s slovenskim smučiščem Kanin. Zjutraj je sonce na slovenski, popoldne (sicer manj) na italijanski strani.
Nato sem se spustil po zanimivih serpentinah.
Vsak drugi ovinek je speljan skozi predor, veliko je tudi zaščitnih galerij in ograj proti snežnim plazovom.
Nekoliko nižje vas cesta vodi skozi gozd in mimo slikovite vasi, vse do začetka ozke soteske.
V soteski je prostora le za reko in cesto. Tam je tudi dokaj visok slap.
Zaradi slabe svetlobe je slika malo temačna, ampak se slap še vidi.
Po še nekaj km prijetne ceste sem pripeljal do križišča, kjer sem nadaljeval po magistralki proti Vidmu (Udine).
Zanimiva je tudi trasa železnice, ki na začetku poteka skozi mini tunele ob cesti.
Še nekaj kilometrov kasneje sem zavil v Rezijansko dolino (Val di Resia), ki jo od Posočja loči greben Kolovrata ter Visokega Kanina.
Rezijanska dolina je znana po slikovitih vasicah, ki gnezdijo na pobočjih okoliških gora.
Cilj je bila Solbica (Stolvizza), prijetna vasica na pobočju Kolovrata, kjer je tudi muzej slovenskih Rezijanov.
Meni je to lepo prebrat. Ti kar še kaj napiši.
Rad preberem Lovrotove poste.
Lovro, ti kar piši. Nekaj nas spremlja sedaj, marsikdo pa bo pogledal čez čas..👌
Glede na situacijo doma in po svetu bi rekel da počasi umira celotna družba, ne samo forumi.
Hvala vsem ki vsaj malo držite forum med živimi :emot112: !
Citat od: Zeko124;285856Glede na situacijo doma in po svetu bi rekel da počasi umira celotna družba, ne samo forumi.
Žal res. Enega mojih sosedov je med vožnjo z mopedom zadela možganska kap.
Posledično je padel in še od padca poškodovan obležal.
Prvi, ki je prišel mimo, ga je le okradel in pustil ležati.
Šele čez nekaj časa ležanja je dobil pomoč, žal posledično sedaj ni več opravilno sposoben.
Upajmo, da se bo družba vseeno kdaj spet začela nazaj sestavljati, da bodo naslednje generacije bolj pametne.
Hehe, štirje bralci ste še zainteresirani. Se bom trudil za vas naprej. :emot77::BigThumbs:
Citat od: Lovro;285864Upajmo, da se bo družba vseeno kdaj spet začela nazaj sestavljati, da bodo naslednje generacije bolj pametne.
Seveda bodo. Generacije, ki bodo svet po kataklizmi morale na novo narediti, se bodo zavedale kaj je mir, svoboda, bivalno okolje, užitna voda in hrana ...
... ravnanje generacij, ki pomanjkanja tega nikoli niso doživele, ali pa še nikoli nečesa od tega niso imele, pa vodijo v trenutno sranje ...
A ni bilo od nekdaj tako?
Po pregovoru, "kar oče ustvari, sin zapravi" ...
Pa nadaljujmo.
Ker je bil takrat rezijanski muzej še zaprt, sem se samo sprehodil po vasi.
Vas ima eno glavno ulico, hiše pa zaradi precej strmega pobočja stojijo nad ali pod njo.
Rezijanski muzej se nahaja v simpatično pobarvani hiši, ki se nahaja po kakih 300 m sprehoda po glavni ulici.
S Solbice se vam nudi lep razgled na ostale vasi, ki gnezdijo nad Rezijansko dolino.
Po planu naj bi se preko prelaza Učja vrnil v Kobarid in nadaljeval pot naprej, proti Benečiji.
Prva slika lepo prikazuje višino vzpona, ki ga je bilo treba prepeljati. Kmalu klanec doseže 16% in tako sem v prvi prestavi rinil kakih 5 km navzgor.
No ja, ker živim v hribovitem okolju, to ni bilo prvič, tako da je TA že vajen strmih klancev.
Po vzponu se vam odpre pogled na lepo planino z nekaj obnovljenimi nekdanjimi pastirskimi kočami.
Dve koči sta bili predelani v gostilni.
Da se motor od TA malo ohladi in spočije, sem se v eni od njih ustavil in se ohladil s pivom tudi jaz.
Na koncu travnika, na zadnji sliki, naj bi se nadaljeval vzpon proti Učji.
Ko sem hotel nadaljevati z vožnjo, me je ustavil voznik, ki je pripeljal iz nasprotne smeri in rekel le: "prehod kjuzo, prijatelj, ne gre več naprej".
Zaradi obilnega deževja se je namreč spet sprožil velik plaz in po kratkem odprtju so znova morali zapreti cesto.
So pa italijani pravi trgovci, hehe. Znaka za zaprtje prelaza niso postavili v dolini, temveč šele na koncu planine, kjer sem se ustavil. Drugače se marsikdo ne bi vzpel gor in se ne bi ustavil v planinskih gostilnah.
Zračna razdalja med Rezijansko dolino in Posočjem ni velika, vožnja čez prelaz Učja traja malo dlje, ampak po isti cesti nazaj, uhuhu.
Pa da ne omenjam vračanja po klancu navzdol, spet v prvi prestavi, da se zavore ne pregrejejo.
Ko sem pripeljal nazaj v dolino, je sicer malce zadišalo po vročem zavornem olju, vendar je še vedno vse delovalo kot mora.
Druga možnost za pot v Benečijo je bila magistralna cesta proti Vidmu. A ker mi je vožnja preko omenjenega prelaza vzela preveč časa, mi je preostala le še vrnitev po isti poti nazaj in Benečijo pustiti za drugič.
Ponovno sem se na kratko ustavil na Nevejskem prelazu, tokrat na drugi strani, s pogledom proti slovenskim goram.
Ker sem bil spet lačen, sem se odločil izkoristiti Rabeljsko jezero za postanek.
Okoli jezera je kar nekaj starih vojaških muzejskih rekvizitov, okoli jezera pa so nekoč izdolbli cel kup topovskih položajev.
Uh, v 1. prestavi po serpentinah navzdol,...
Drugače pa zelo lep potopis.:emot112:
Hvala.
Ker je v njegovi okolici veliko izhodišč za planinarjenje, se pogosto vozim do Rabeljskega jezera, vendar se še nikoli nisem ustavil ob njem.
Tako sem zdaj to končno naredil in užival v razgledih nanj in na okoliške gore.
Na tretji sliki se vidi tudi na cesto proti prelazu Predil. Na vrhu tega prelaza sem se še enkrat ustavil in preveril nivo olja. Navsezadnje je motor star in avto je ta dan prevozil veliko klancev.
Poraba je bila v mejah normale, zato sem od tam brez skrbi nadaljeval z vožnjo direktno proti domu, brez odmorov.
To je pomenilo skoraj 2,5 ure neprekinjene vožnje, kar mi je prišlo prav za test udobja na dolge razdalje. Na koncu nisem bil nič utrujen, čutil sem le napetost mišic v ramenskem obroču, ker ni vzglavnikov.
Torej, z malo več odmori, lahko prav udobno potujem tudi na daljše razdalje.
S tem se je zaključil tudi ta izlet, o Benečiji pa bom poročal prihodnjič, ko se bom spet odpeljal tja.
Uh krasni kraji.
Èudovito! :emot112:
Pravijo, da je tudi Benečija zelo lepa. Tako, da se moram res ob priliki zapeljati še tja in dokončati ta izlet. :BigThumbs:
Lovro, hvala za lepe prispevke. Spomnil sem se, da sem bil v Reziji okr. leta 2000, z Amijem. Odročno, zelo lepo.
Hvala.
Ja, je malo odročno. Pa še kar lep del ceste je odprt le za en pas in se kar nekaj časa čaka pred semaforjem.