Ker sem se po Notranjskem potepal še z Žabo, sem odprl novo temo, saj sem se tokrat tja odpeljal s TA. Bilo je sredi avgusta.
Po več letih sem ponovno obiskal grad Hošperk (Haasberg) pri Planini pri Postojni. Na žalost se je v v tem času podrl del čelnega zidu, vendar je vsaj vhodni portal ostal cel.
So pa okoli gradu lepo uredili okolico in očistili nekdanji park. Grad sedaj obkroža lepša lesena ograja, vendar je, zaradi dotrajanosti, vstop v samo stavbo strogo prepovedan.
Vsekakor se je splačalo malo sprehoditi po lepo očiščeni okolici.
Na poti malo naprej sem naletel na idiličen prizor. Parkiran spaček, medtem ko je njegov lastnik delal na polju.
Mogoče celo vem, kdo bi lahko bil lastnik, nisem pa bil ziher. Poleg tega je bil precej daleč od tam, zato ga nisem hotel motiti.
Ker je bilo takrat delno polno, sem obiskal tudi presihajoče Cerkniško jezero.
Ker sem ga precej natančno opisal že v prejšnjih reportažah, tokrat le slike.
Tam je bila tudi neka mednarodna ekipa mladih zoologov.
Luštno jih je bilo gledati, kako so se pogovarjali v različnih jezikih in raziskovali okolico.
Ker je bilo blizu, sem obiskal tudi Babno polje.
Zanimivo je tudi zato, ker velja pozimi za najhladnejši kraj v Sloveniji.
Gre za vas, ki jo obkrožajo široka polja, obrobljena z gozdovi, od katerih se vam odpira tudi lep pogled na tamkajšnji najvišji hrib, Snežnik.
Nazaj grede mi je padel v oči hrib z nekakšno trdnjavo na vrhu.
To je Križna gora nad Ložem, malo pred gradom Snežnik.
Po malo raziskovanja po google zemljevidu in spraševanja mimoidočih, mi je uspelo najti pot do tja.
Po nekaj km lepih ovinkov gozdne ceste sem proti vrhu naletel na gozdno pot - kalvarijo.
Ker se je cesta tam precej zožala, sem parkiral in nadaljeval peš po stezi, ki se je odcepila proti vrhu. Do vrha je bilo potrebnih približno 10 minut hoje v hladni senci.
Na vrhu ni bila trdnjava, ampak cerkev iz 16. stoletja z nenavadnim zvonikom v obliki trdnjavskega stolpa.
Z vrha so bili lepi razgledi proti Ložu in nazaj, proti Cerkniškemu jezeru.
Po razgledovanju sem se namestil pod lepo senčno drevo s klopco spodaj. Tam sem užival v zvokih narave, to je ob šelestenju poletnega vetriča in občasnem žvrgolenju ptic, ter v miru pomalical.
Se nadaljuje.
Kot, da bi bil človek s teboj. :emot112:
Lep potopis.
Super Lovro, Križna gora ima res lep razgled in super energijo.👍
Hvala za podporo, sem fasal bolniško za 1 teden, zato se bo reportaža nadaljevala z manjšo zamudo.
Pa nadaljujmo po malem dalje.
Ker je od zadnjega obiska notranjosti gradu Snežnik minilo skoraj 40 let, sem imel v mislih tudi to.
Na žalost sem ogled zamudil za nekaj minut, do naslednjega pa bi moral čakati eno uro. To ni bilo prvič, nekako se mi ta ogled stalno izmika.
Ker se mi ni dalo čakati, sem poslikal le par slik in šel naprej proti Snežniški planoti.
Na začetku je ob cesti, ki vodi do Snežniške planote, tudi lep drevored.
Malo naprej od drevoreda, nas navkreber, vse do planote Snežnik, vodi zelo lepo vzdrževana makadamska cesta, nato pa se ponovno, vendar že asfaltirana, spusti proti primorskemu delu Slovenije.
Cesta se najprej vzpenja skozi gozd, dokler ne pridemo na omenjeno planoto, kjer se odprejo idilični razgledi na okoliško pokrajino.
Na zadnji sliki se v ozadju vidi tudi sam vrh Snežnika.
Na pivu in kapučinu sem se ustavil v Mašunu, ki se nahaja sredi planote.
V poletni turistični sezoni je precej bolj obljuden kot izven nje. Pozimi namreč tja prihajajo le gozdarji in planinci.
V poletni sezoni je tam odprta gostilna in če imate radi divjačinsko meso, je to pravi kraj za vas. Da je hrana dobra, se vidi po tujih turistih, ki prihajajo tja, kljub skoraj pravi (a lepi) vukojebini.
Poleg gostilne so na voljo tudi prenočišča za otroške kolonije, saj je tam zelo lepa narava.
Èe vas zanimata gozdarstvo in zoologija, je to pravi kraj za vas. Veliko informacij najdete že na tamkajšnjih info tablah.
Tam sem se lepo namestil za mizo s pogledom na kip tamkajšnjega zelo pogostega prebivalca - medveda in počasi, v miru, popil omenjeni pijači.
Za otroke je na voljo tudi igrišče ter mini golf, odrasli pa se lahko raskomotijo na sedežnih garniturah, narejenih iz lokalnih materialov.
Za Mašunom se cesta počasi začne spuščati proti jugu, bodisi proti Ilirski Bistrici, bodisi proti Pivki.
Jaz sem tokrat zavil proti Pivki, saj cesta tam vodi skozi lepo, slikovito pokrajino.
Gozdnata pokrajina se počasi začne spreminjati v bolj suho, skoraj sredozemsko.
Sama cesta je vsekakor vredna prahu, ki se je nabral na avtu. Tam se je pojavil tudi prvi, sicer še dokaj zdelan asfalt.
Se nadaljuje.
Res lep idilične fotke. :BigThumbs:
TA prav paše pred grad Snežnik. Mašun je bil njihovo lovišče.
Jaz Mašun kdaj izkoristim poleti, ko je konstantna vročina krepko preko 30 in grem gor na 23 stopinj med drevesa, živozeleno travico, samo počivat, se sprehajat. Tam je tudi neke vrste info točka, ter 1h učna pot, ki se jo izplača prehodit. Gostilna pa itak odlična, se je treba čez vikende kar prej rezervirat.
Poznam vse tole in sem kar podoživljal. Kar tako naprej, Lovro.
Super, moram tudi jaz ob priliki tisto učno pot prehoditi, verjetno kar s sinom, ki ga zanimajo te stvari.
So pa to lepi kraji. Vsake toliko, prav z guštom, tudi jaz prevozim te ceste. :BigThumbs:
Asfalt postaja vse boljši, cesta vijuga skozi slikovito pokrajino.
Preden se cesta spusti v dolino, se vam odpre lep razgled na pokrajino spodaj, kjer se cesta priključi na glavno cesto Ljubljana - Postojna - Reka.
V dolini sem, namesto proti glavni cesti, zavil do ostankov gradu Kalc, do katerih vodi lepa makadamska cesta, obdana z drevesi.
Parkiral sem v senci res ogromnega drevesa.
Na zadnji sliki se vidi, kako majhen je avto v primerjavi z drevesom.
Grad je propadel že v začetku 20. stoletja. Toda pred kakimi 60 leti so ga očistili in obnovili njegov stolp. Zdaj ga vzdržujejo v takem stanju.
Verjetno sta bila razlog za obnovo dva tamkajšnja zgodovinska dogodka.
Prvo je bilo srečanje za ozaveščanje tamkajšnjih Slovencev v 19. stoletju, v takratni avstro-ogrski državi.
Drugi pa je bil prvi operativni zbor odpora proti okupatorju za to območje, na začetku 2. svetovne vojne.
Na oba dogodka danes spominjata dve vzidani spominski plošči.
Več o zgodovini samega gradu si lahko preberete tudi na info tabli, kjer so tudi slike iz različnih obdobij.
Po krajši pavzi sem se odpeljal po glavni cesti proti Pivki. Izkoristil sem priložnost in si ogledal, kaj je novega v tamkajšnjem vojaškem muzeju.
Parkiral sem na starem parkirišču (zdaj je novo še bližje) s hortikulturnim in pravim Shermanom v ozadju.
Ker se je muzej že zapiral in je bilo časa le še 20 minut, mi prijazna blagajničarka ni zaračunala vstopnic. Teh 20 minut je bilo tudi več kot dovolj za ogled vseh novosti.
Prva je bila protiletalski sistem Roland, ki so ga pred kratkim zaradi zastarelosti umaknili iz uporabe.
Tam sta bila tudi samohodni pontonski most in samohodna 122 mm havbica Gvozdika.
Romunski IAR (škoda, da ni Orel) je trenutno v restavriranju.
Vsekakor se nisem mogel upreti, da ne bi vsaj malo pokukal skozi špranjo med zavesami.
Pred kratkim sta se zunanji zbirki pridružila delovni konj nekdanje JLA, Mil Mi-8 in stari policijski patruljni čoln P111.
Pred nekaj meseci so na Ljubljanskem Barju izkopali ostanke britanskega lovca Spitfire iz 2. svetovne vojne.
Zaradi mehkih tal se letalo ob padcu ni popolnoma razbilo, ampak se je le zakopalo v globino. Kar je štrlelo nad tlemi, so nato pobrali ljudje iz okolice, sprednji del z motorjem pa je ostal v zemlji.
Zdaj so ta del očistili in ga postavili v muzeju na ogled.
Kar zadeva ostale tamkajšnje letalske novosti, se je simulatorju letenja z MiG 21 pridružil še simulator za Spitfire.
V muzejski zbirki sta nedavno našla svoje mesto policijski helikopter Augusta Bell 212, ki je dobrih 30 let služil v gorski reševalni službi, ter šolsko letalo nekdanje JLA in kasneje aeroklubov, Utva Aero 3.
Med muzejskimi dvoranami se je pojavil star top. Verjetno gre v obnovo, zato o njem še nič ne piše.
V zadnjo halo so postavili tudi reševalno vozilo Mercedes.
Škoda, da ni kakega CX (ali pa vsaj C15 in C25), ki jih je bilo v času osamosvojitve veliko več, kot Mercedesov.
Po ogledu sem nadaljeval pot po stranskih cestah v smeri Postojne.
Med potjo sem se ustavil v slikoviti vasici, še v starem slogu.
To se vidi po avtobusni postaji in starih hišah.
Ob cerkvi stoji stara lipa. Lipe so (bile) simbol slovenstva. Nekoč naj bi rasle v središču vsake vasi in pod njimi naj bi razpravljali o raznih pomembnih temah ali reševali razne spore.
Lipa je ponujala lepo hladno senco, zato sem to izkoristil za malico in užival v pogledu na sosednjo lipo z zanimivim trojnim deblom in TA za njo.
Zapeljal sem se tudi na Pečno Reber nad Postojno, ki je ponujala lepe razglede nazaj proti Pivki, notranjskemu hribovju in na Postojno spodaj.
Tam je tudi planinska koča, odprta ob vikendih, zraven pa zvonček, na katerega lahko pozvonite za srečo.
Po nekaj letih sem spet obiskal Ravbarjev stolp. Gre za ostanke starega gradu, ki so ga lastniki zapustili, ko so zgradili in se preselili v Hošperk, opisan na začetku te reportaže.
Stolp je še dodatno očiščen in obnovljen, lepo vzdrževan, zgradili so celo dodatna parkirišča, očistili kip pred njim (sicer precej zdelan od let in vremena) ter zgradili stopnice, verjetno za vstop in razgled s stolpa.
Ker je bila ura pozna, so bila vrata na stopnice že zaklenjena. Ker pa ni daleč od Vrhnike, bo še priložnost, da vidim razgled od tam.
Na parkirišču so namestili nove info table, tako da lahko izveste osnovne stvari o stolpu.
Kot verjetno veste, je v neposredni bližini tudi Planinska jama.
Ker je odprta le za najavljene oglede, lahko o njej na hitro vsaj kaj izveste tudi preko info table.
Jama je znana tudi po tem, da so v njej odkrili prve jamske hrošče na svetu.
Pri Ravbarjevem stolpu sem tudi zaključil izlet in s tem tudi reportažo.
Ker je bil avto kar precej umazan od poti, sem ga naslednji dan opral in vse preveril, tako da je bil spet pripravljen na nove vožnje.
:emot66::BigThumbs:
Lepo. O onih okroglih stopnicah na stolp je bilo govora en dan po TV, da kao ne pašejo, opravijo pa svojo vlogo.
Drugače pa je prašen TA veliko bolj avtentičen.
Citat od: Èojko;285647Drugače pa je prašen TA veliko bolj avtentičen.
Ja, v bistvu res. V njegovih časih je bilo precej več makadama in posledično avti hitro prašni.
Notranjost Ravbarjevega stolpa je bila ne vem kolk desetletij nedostopna (razen kakim plezalcem), ker je vhod vanj pač bil nekoč prilagojen ostalemu delu gradu. to stopnišče je bilo z vidika strukture kamnitega stolpa še najmanj invazivno.
Kar se tiče Spitfire - jaz sem bil v muzeju 2 (al celo 3L) nazaj pa so ostanki že bili tam, tako da dvomim, da so ga izkopali pred nekaj meseci. Lahko pa da počasi nosijo dodatne kose ...
Sem šel preveriti, imaš prav, motor je bil izkopan leta 2019. Motor je prišel v muzej istega leta, na začetku leta 2020 pa je bil predstavljen javnosti kot eksponat.
Tako, da je bil očitno že tam, le da se ga jaz ne spomnim.
Vsa čast, Lovro!
Lep Traction, lepa tura in super slike!
Hvala za podporo, se bom trudil še naprej. :BigThumbs: