Lep raid in zanimiva trasa v organizaciji sekcije Radovljica, torej severozahodni del Slovenije.
Iz Vrbe, mimo znamenitega Janševega čebelnjaka in gradu Kamen, nato čez hrib in navzdol v Kropo, nato spet na Jamnik in Dražgoše ter navzdol v Besnico, kjer je bilo druženje na piknik prostoru.
Ker je to bil orientacijski raid, ni bilo vožnje v koloni, temveč je vsaka posadka prejela itinerar z navodili. Štartali smo na vsaki 2 minuti.
Pred štartom smo z ekipo šli na kofe v lokal in "malo" pozabili na uro. Posledično smo kljub nižji štartni številki startali zadnji in to zadnji hip. :emot77:
Prva postaja je bila Vrba, kjer se nahaja rojstna hiša Franceta Prešerna.
Ker ga ni bilo doma, je bila na srečo tam prijazna vodička, ki nam je razkazala notranjost. :BigThumbs:
Na sredini hiše je hodnik, ki jo deli na bivalni in gospodarski del.
Bivalni del se sestoji iz dnevnega prostora, spalne kamre in črne kuhinje.
Na mestu gospodarskega dela (shramba za hrano) sta sedaj trgovinica s spominki in predavalnica.
Hiša ima tudi klet, kjer se je hranilo stvari, ki morajo biti na hladnem.
Malo naprej stoji simpatična cerkvica z leseno streho. Oprema je verjetno večinoma iz Prešernove dobe.
Notranjost je morala biti precej pisanoposlikana, kar je razvidno iz lepo obnovljenih ostankov nekdanjih fresk.
Kot je razvidno iz info tabel, so ti kraji polni kulturnih spomenikov.
Mi smo si ogledali original čebelnjak iz 18. stoletja v lasti Antona Janše, ki je kot začetnik sodobnega čebelarstva, služboval na avstrijskem dvoru.
V njegovo čast so na njegov rojstni dan razglasili svetovni dan čebelarstva.
Èebelnjak je zelo poznan tudi poslikanih panjskih končnicah (najbolj po tisti z brušenjem jezika), saj je bil Janša izučen slikar. Poleg različnih motivov iz takratnega življenja in pravljic je tu tudi več končnic z motivi eksotičnih živali.
Obiskali smo tudi grad Kamen, o katerem sem pisal že v prejšnjih reporažah s potepanja po Gorenjskem.
Prvič je bil omenjen leta 1185, opuščen pa konec 18. stoletja.
Grad je nato počasi propadal, domačini pa so odnašali gradbeni material.
V šestdesetih letih 20. stoletja so grad začeli obnavljati za turistične namene.
Grad je bil namenoma le delno obnovljen, saj ruševine dajejo nekakšen mističen občutek, ko se sprehajaš med njimi. Zdaj se vzdržuje v tem stanju.
Najprej sem grad slikal v stilu fotografije s strani nepremičninskega posrednika, da se porušeni del čim manj vidi. :emot77:
Dalo se je parkirati tudi pred gradom, vendar nas je večina raje parkirala malo naprej, ob cesti.
Tam je potekalo tudi »srednjeveško kamenjanje«. Zmagal je tisti, ki je vrgel kamen s citro-emblemom najbližje tarči (v slogu balinanja).
Ker je bil prenovljeni stolp tokrat odprt, sem si ogledal tudi notranjost. Notri je bilo sicer lepo hladno, a roko na srce, razgledi zunaj so veliko lepši, kot pa skozi tiste majhne strelne line.
Teoretično bi se dalo priti čisto pod streho, vendar je, ob pogledu na tisto kurjo lojtro, vse ostalo kar pri teoriji. :emot77:
Pred gradom sem slikal tudi življenjski nasvet na majici klubskega kolega, če komu pride prav. :emot77::BigThumbs:
Obiskali smo Kropo, nekoč zelo znano po industrijskih kovaških izdelkih, o kateri sem tudi že pisal.
Dandanes se tam ukvarjajo z umetniškim kovanjem.
Tokrat smo obiskali še vedno delujočo muzejsko kovačnico.
Med demonstracijo kovanja vam izdelajo tudi majhen žebljiček za spomin.
Tudi kovaški meh rabi svoj pogon.
Po ogledu kovačnice je bilo prijetno še malo posedeti v senci drevesa ob umetno speljanem studencu, ki poganja vodno kolo.
Nad Kropo se dviga slikovit greben Jamnika s cerkvico na koncu.
Ker sem ga, v eni od prejšnji reportaž, precej bolj poslikal, sem, namesto fotografiranja, raje užival v razgledih.
Ker smo, zaradi lepih razgledov, vsi ostali malo dlje, se je hitro nabrala daljša kolona parkiranih vozil. Na srečo je bilo dovolj prostora za vse.
Se nadaljuje.
Lepo je te tvoje potopise prebirat.
V čakanju na nadaljevanje :emot163:
Hvala za podporo. Sem vmes fasal angino, tako da nadaljevanje sledi takoj, ko bom utegnil. :BigThumbs: