Poleg daljšega potovanja po vzhodni Sloveniji, sem se med dopustom odpravil tudi na izlet v jugozahodno Primorsko.
Gre za zaledje obale, ki se razteza približno 50-80 km v notranjost proti Postojni in Pivki ter preko Nove Gorice, Vipave in Ajdovščine proti Posočju. Znano je predvsem po vinski trti in breskvah in seveda po celem kupu zanimivosti.
Najprej sem sledil nekdanji starorimski cesti Via Militaris, ki me je vodila z Vrhnike skozi gozdnat in gričevnati Podkraj do Vipave.
Po prehodu prelaza se je prikazala primorska v vsej svoji lepoti.
Malo nad Vipavo stoji spominski križ, ki spominja na bitko pri mrzli reki (Bitka pri Frigidu) leta 394.
V tej bitki je cesar vzhodnega rimskega cesarstva in predstavnik krščanske vere Teodozij premagal poganskega cesarja zahodnega rimskega cesarstva Evgenija. Ta bitka velja za dan, ko je krščanstvo na teh prostorih popolnoma prevladalo.
Èeprav še ni dokazano, da se je tam zgodila omenjena bitka, se vseeno domneva, da je bilo prav tam največ možnosti zanjo.
Osnovna dejstva o bitki so zapisana tudi tukaj: https://si.aleteia.org/2018/09/05/bitka-na-slovenskih-tleh-ki-je-spremenila-zgodovino-evrope/
Od razgledišča ob križu je tudi razgled na nekdanje bojno polje.
V Vipavi sem slikal tudi tega veterana v precej redki izvedbi, se mi zdi.
Sredi nekdanjega bojnega polja, na nizkem griču, stoji dvorec Zemono. Legenda pravi, da je cesar Teodozij od tam vodil bitko. V tem je nekaj logike, saj je od tam dober razgled na okolico.
Do Zemona se boste pripeljali po lepi senčni cesti.
Wikipedia pravi, da je bil Zemono zgrajen leta 1689 kot poletni oz. lovski dvorec. Dokumenti o najzgodnejšem obdobju niso ohranjeni zaradi razdejanja v prvi svetovni vojni in funkcije, ki jo je imel dvor, ker nikoli ni bil sedež fevdalne posesti.
Zemono ni bil stalno naseljen. V njem so večinoma prirejali plemiške zabave, med trgatvijo pa so tam pridelovali vino.
V času Jugoslavije je imela tam prodajno-razstavni salob Tovarna pohištva Lipa, zdaj pa tam prirejajo koncerte klasične glasbe, likovne razstave in poročne obrede.
V kleti je restavracija z Michelinovo zvezdico, Gostilna pri Lojzetu.
Pod Zemonom je tudi mini park z informativnimi tablami, kjer je na kratko opisana bitka pri mrzli vodi.
Potepanje sem nadaljeval do Ajdovščine, kjer je izvir tiste mrzle reke - Hubelj.
Ker ni bilo dežja, so tam namesto lepega slapu tekli le potočki.
Urejena je tudi učna pot, kjer si lahko ogledate različne rastline in drevesa.
Namesto učne poti, sem si raje ogledal ostanke tovarne v bližini, v kateri so od leta 1561 kovali železne izdelke, malo kasneje pa je bila tam ustanovljena livarna.
Izdelovali so železo v ploščatih in okroglih palicah, dele pušk, topovske krogle, zvonove, retorte, orodno jeklo, dele vlakov, podkve, kmečko ročno orodje itd.
Njihovi izdelki so se prodajali po vsem takratnem imperiju.
Imeli so celo veliko žago, kjer so izdelovali vesla za beneške gondole.
V začetku 19. stoletja so se preusmerili v proizvodnjo bakrenih izdelkov, kot so gospodinjski in žganje-kuharski predmeti, škropilniki, kuhinjske posode, vedra, lonci, pa tudi žlebovi, cevi in drugi izdelki za nadstreške, bakrene strehe itd.
Okoli leta 1892 so zgradili veliko valjarno bakra. Tam so valjali bakrene plošče za oplate lesenih ladij in v manjših količinah bakreno žico.
Pot nas najprej popelje med ostanke stavb na zgornjem platoju.
Pot se počasi spusti v spodnji, glavni del z nekdanjim širokim dovozom.
Tam je tudi info tabla, žal precej obledela. Škoda, saj je drugače vse zelo dobro opisano.
Na peti sliki se vidi odprtina, kjer je bila nekoč gred glavnega pogonskega vodnega kolesa.
Sistem kanalov, po katerih je reka kanalizirana, je bil speljan do vodnega kolesa, nato pa je voda v slapu odtekala naprej v strugo.
Ponekod so še vedno vidni sledovi temeljev nekdanjih strojev in naprav.
Sprehodite se lahko tudi ob štirih plavžih, s pogledom na hrib nad njimi.
Pogled skozi "dimnik" plavža in letnica izdelave enega od njih.
Pot se nato spusti do trenutno precej suhe struge, kjer so še vidni ostanki nekdanje obzidane brežine za odvodnjavanje reke od vodnega kolesa.
V senci se skriva (verjetno) upravna stavba tovarne.
Skoraj 180 let stara, dolgo zapuščena in nekoč bogato opremljena stavba je dokaj propadla, vendar so nekateri njeni detajli še ohranjeni.
Poleg zunanjih, je presenetljivo dobro ohranjenih tudi nekaj notranjih stvari. Očitno je šlo za res kakovostno zgrajen objekt.
Kljub luknji v strehi, se je ohranil del stene, poslikan z vzorci.
Celo nekaj lesenih oken in del lesenega stropa je preživelo vsa ta leta na odprtem.
Notri stoji tudi lepo ohranjena delovna tabla.
V nasprotju s tovarniškim predelom, kjer je bilo prav prijetno postopati, je notranjost upravne stavbe nekoliko spominjala na prizore iz okolice Èernobila. Bil je nekakšen rahlo neprijeten občutek razkroja, mogoče zaradi vonja po vlagi in trohnobi.
Kar nekako z olajšanjem sem stopil spet ven, na sonce.
Edini znak življenja okoli stavbe so bile te simpatične stare male hruškice.
Pred kakimi 20 leti sem bil v očarljivi vasici na vrhu hriba med trtami, po imenu Vipavski križ.
Vas je res slikovita, zato sem se odločil, da jo obiščem še enkrat.
Ker obiskovalcem ni dovoljen vstop z avtomobili, je možno vstopiti le peš.
Gre za staro vas, ki je bila prvič omenjena okoli 13. stoletja in je, kot celota, obravnavana kot kulturno-zgodovinski spomenik.
Nekaj osnovnih informacij: https://sl.wikipedia.org/wiki/Vipavski_Kri%C5%BE .
Vas so prav lepo uredili in obnovili.
Zdaj samo še iščejo nekoga, ki bi tam odprl restavracijo in bo vse popolno. Vsaj tako je rekel lastnik lokala na tamkajšnjem trgu.
Ob vstopu v vas, sem najprej zavil levo, kasneje pa še desno skozi portal.
Èe zavijete levo, pridete do trga z omenjenim lokalom, cerkvijo in ostanki nekdanjega samostana.
Med samostanom in cerkvijo je lep vrt.
Notranjost ostankov samostana se sedaj uporablja za koncerte in predstave.
Še pogled od samostana proti lokalu.
V ozadju, blizu srebrnega Berlinga, se vidita dve osebi, ki sta šli v moji smeri. Takoj po slikanju sem v teh osebah prepoznal forumaša Fifka z njegovo partnerico.
To je bilo res veselo presenečenje in zato je obvezno sledila luštna debata ob pijači.
Po slabi uri prijetnega druženja sem nadaljeval ogled skozi prej omenjeni portal do ljubkih uličic in proti glavni samostanski cerkvi z razgledno ploščadjo.
Od tam se lepo vidi Vipavska dolina z okoliškimi hribi.
Dogovorili smo se tudi, da se po ogledu spet srečamo na parkirišču.
Fifkova partnerica se še ni vozila v TA, zato smo naredili še en krog. Takrat je posnela tudi tisti video, ki sem ga objavil v temi o mojem TA.
Napihljive blazine na sliki naj bi služile za spanje, zato sem jih zaenkrat pustil v avtu. Ker pa vse skupaj žal ni najbolj udobno, jih bom verjetno uporabil za kak drug namen.
V zahvalo za vožnjo sta mi naredila še nekaj romantičnih posnetkov s TA, ki jih tudi tu objavljam.
Ko smo se vrnili na parkirišče, smo naredili še nekaj fotografij ob avtu in ob mojem odhodu naprej.
Èe se spomnite, so ob 100-letnici Citroena za portal Siol.net naredili reportažo in video o moji bivši Žabi, vključno z zanimivim cestnim vzponom iz Ajdovščine na Col.
Èeprav se povzpne le do kakšnih 800 metrov nadmorske višine, je vse videti kot slikovita cesta visoko v Alpah.
Ker sem se vozil v bližini, sem izkoristil priložnost in jo prevozil tudi s TA.
Na poti proti Colu je vredno obiskati tudi Otliško okno.
Gre za veliko luknjo v kamniti steni hriba Èaven, skozi katero se vidi Vipavska dolina.
Legenda pravi, da je Otliško okno ustvaril hudič s svojim rogom, potem ko je neuspešno poskušal dvigniti Èaven in ukrasti zaklad pod njim.
Kakorkoli že je nastalo, je vredno ogleda. Do tja lahko pridete peš iz Vipavske doline (približno 2 uri vzpona) ali iz vasi Otlica (25 minut hoje).
Parkiral sem v bližini Otlice in se tam lagodno sprehodil po slikoviti pokrajini.
Pokrajina postaja vedno bolj raznolika.
Tam se priključi tudi pot iz doline in vas popelje proti gozdu.
Takoj, ko prispete v gozd, se desno spodaj zasveti omenjeno okno v skali.
Do tam se spustite po stopnicah.
Bližje kot ste, lepši pogled se vam odpira na dolino pod vami.
Vso pot do okna so me spremljali oblaki in kazalo je, da bo deževalo.
A na koncu je zmagalo sonce, tako da sem lahko še nekaj časa tam užival v pogledu na naravo in številne pisane metulje na travniku.
Na koncu sem se zapeljal še po makadamski cesti na enega od tamkajšnjih hribov. Cesta se odcepi desno, tik na vrhu prelaza nad Colom.
Kombinacija slikovite makadamske ceste s TA je bila videti, kot da je bilo fotografirano pred vsaj 60 leti.
Mislim, da je res dobro izpadlo.
Na levi strani nad avtom (tretja slika) se vidijo tudi zanimive serpentine, ki vodijo na vrh hriba.
Tam sem nekaj časa užival v pogledu na prevoženo cesto spodaj, s tem sem tudi zaključil izlet in se nato odpeljal domov.
Upam, da vam je bila ta reportaža zanimiva. :BigThumbs:
Èe bo slučajno čas še za kak izlet s TA tekom dopusta, bom seveda to objavil, če ne pa definitivno kak jesenski izlet. :BigThumbs:
Ti kar objavljaj, da še drugi dobimo kako zanimivo idejo in tudi motivacijo, da še sami objavimo kaj iz kakšnega izleta.
Super zadeva. Èe boš zopet šel v to smer bi prisedel. Tu je kar nekaj lepih makadam cest. Nekaj poznam.
Kot vedno odlično!
Spet super izlet in lepe slike!
Lovro, najlepša hvala za navodila za bodoče izlete.
Hvala, z veseljem bom napisal še kako reportažo.
Prejšnji teden sem bil na dopustu, kratkih voženj je bilo kar nekaj.
Bom objavil kako sliko v temi o avtu, ker je premalo za reportažo. :BigThumbs: