Citroenar

Letos sem si tekom dopusta vzel tudi dva dni za potepanje po vzhodnem delu Slovenije.

Glavni cilj je bil ta del prepeljati čim bolj ob mejah in pri tem obiskati različne lokalne zanimivosti.

Najprej sem se po magistralki odpeljal do izhodišča izleta, Dolenjske, kjer sem tudi spil jutranjo kavico.
Po počitku sem zavil na lokalne ceste ob meji s Hrvaško in se vozil po čudoviti pokrajini s samotnimi vasicami.

Prva postaja je bilo Pleterje, samostan Kartuzijanskega reda, najstrožjega moškega reda Rimskokatoliške cerkve. Ustanovili so ga Celjski grofje leta 1403.

Ker je samostan še vedno naseljen z menihi, je vstop dovoljen samo v cerkev in turistično pisarno, kjer lahko kupite izdelke iz njihovih zelišč, sadja in trte. Njihova najbolj znana izdelka sta hruškovo žganje (hruška zraste in zori v steklenici, nato pa jo prelijejo s hruškovim žganjem) in pleterska grenčica iz 49 vrst zelišč.

Parkiral sem v hladni senci lipe, da sem malce ohladil avto, čeprav v avtu sploh ni prevroče, tudi če stoji na soncu. To je prišlo zelo prav, saj smo ravno takrat imeli vročinski val s 33 stopinjami.

Od parkirišča lahko greste naprej le peš in v tišini, na kar opozarjajo številne obcestne table.

Ker je samostan zaprtega tipa, si ni bilo mogoče veliko ogledati.
Lahko si ogledate film o življenju v samostanu, na voljo so tudi informativne table.

Urejena je tudi učna pot na temo kamnin in fosilov v okolici ter muzej na prostem, kjer so predstavljene nekdanje kmečke hiše iz teh krajev.

Po malici sem se zapeljal na hrib nad samostanom, slikal čudovit razgled in užival v miru in tišini.

Pri tem sem ugotovil, da če se bom vozil strogo ob meji, bi moral imeti več kot dva dni časa za kaj videti. V dveh urah sem namreč prevozil zanemarljivo malo km.
Tako sem spet vzel zemljevid v roke in začrtal osnovno traso od enega do drugega zanimivega kraja. Tako sem pospešil potovanje, hkrati pa se še vedno nisem oddaljil za več kot nekaj km od meje.

Spustil sem se nazaj v dolino do Kostanjevice na Krki. To je slikovito mestece, ki stoji na otoku med dvema rokavoma reke Krke.
Znano je predvsem po najstarejšem še delujočem kiparskem simpoziju Forma viva. To pomeni, da se tam še vedno vsako leto zbirajo kiparji, ki ustvarjajo nove umetnine.
Pravzaprav se Forma viva nahaja na 4 krajih, njena značilnost je, da kiparji delajo samo z materiali, običajnimi za tiste kraje. Tam je bil les, v Mariboru beton, v Seči pri Portorožu kamen, na Ravnah na Koroškem jeklo.
Ne vem pa, zakaj sem ob skulpturah na četrti sliki spet postal lačen. :emot77:

Najbolj mi je bil všeč del s stiliziranimi menihi (eden v ospredju in dva v ozadju) na peti sliki, tudi kipa na zadnji sliki sta simpatična zaradi mesta, kjer sta bila postavljena.

Skulpture Forma viva so postavljene pred dvorcem, ki služi protokolarnim in kongresnim namenom.

Ravno takrat je bil nek policijski kongres in posledično veliko policistov okoli gradu. Nekateri so z zanimanjem pristopili k avtu, tako da smo še malo podebatirali na temo starih avtomobilov.

Tudi mestece na omenjenem otoku je zelo simpatično.

Pot sem nadaljeval proti Brežicam. Poklical sem tudi prijateljski par, a ker sta bila v službi, sem se odpeljal naprej, proti vinorodnem Bizeljskem, kjer so se v daljavi že pokazali prvi griči s trtami.

Malo naprej je mojo pozornost pritegnila tabla za odcep proti Kumrovcu, vasi, katere se, vsaj starejši forumaši, verjetno še spomnite. ;)

Ker je bil Kumrovec le nekaj km čez mejo, sem se odločil, da grem tja, da vidim, kako izgleda po 42 letih, od kar sem bil nazadnje tam.
Zdaj se imenuje Muzej Etno selo. Obiskovalci so bili različnih narodnosti, od nas iz bivše Juge do Avstrijcev, Nemcev in Italijanov.
Sama Titova hiša je odlično vzdrževana, tako kot tudi ostala vas. :emot112:
Seveda sem si ogledal tudi notranjost. Nad vhodom je zapisana letnica 1860.
Tam se lahko tudi vpišete v spominsko knjigo.

Še nekaj slik notranjosti hiše.

Pogled na vhodu.
Spominska soba z darili od raznih državnikov in kolektivov.
Èrna kuhinja.
Dnevni in spalni prostori.

Tistih nečk (podolgovata lesena posoda za mesenje večjih količin testa) iz nekdaj dobro poznane zgodbe, ko jih je mladi Josip polomil na sankanju, nisem videl, tam so bile že nove, cele. ;)

Po ogledu hiše, sem se sprehodil še po zelo slikoviti vasi.

V nekaterih hišah so postavili tudi prizore iz takratnega življenja.

Mati so spekli kruh.
V sosednji hiši bo poroka.
Nevesta čaka na ženina.

Avto me je čakal pred bivšo politično šolo v Kumrovcu.

Meni pa je sedel Osiječki radler, medtem ko je bivši maršal še vedno nekaj razmišljal v ozadju.

Èe vas zanimajo različni gradovi ali sakralni objekti, je severovzhodna Slovenija pravi kraj za vas.

Ogledate si lahko celo vrsto gradov v različnih stanjih, medtem ko na številnih gričkih stojijo velike ali pa slikovite cerkve.

Tamkajšnja mesta so večinoma majhna, manjša kot so, bolj so simpatična, kot npr. Rogatec, kjer sem se na kratko ustavil.

Nekateri gradovi služijo denar "sami" z različnimi dejavnostmi.
Grad v Rogatcu tako uporabljajo za tematske razstave, koncerte in gledališke predstave.

Ustavil sem se tudi pri cerkvi na spodnjih slikah, saj me je privabila s svojo impozantnostjo in lego.
Od tam so bili tudi lepi razgledi.

Pri tej cerkvi smo se ustavili tudi med enim od klubskih raidov, ki sem ga tudi že opisal, le da smo tja prišli z druge strani, po poti na zadnji sliki.

Se nadaljuje.

Lovro, zelo lepo tole brat. Pričakujem nadaljevanje,....

Citat od: Lovro;280734Njihova najbolj znana izdelka sta hruškovo žganje (hruška zraste in zori v steklenici, nato pa jo prelijejo s hruškovim žganjem).

To je res. Karkoli kupiš je sadje dodano kasneje skozi dno, ki ga zalepijo, tu pa je še ta prava in stara metoda.
Takoj po cvetenju se popke sadežev vstavi v grlo steklenic na drevesu. Steklenico se zaveže na drevo tako, da gleda grlo dol ( ne pada voda vanj) in je v senci, nato pa skozi leto hodiš gledat in premikaš, da bi poskus uspel. Paziš na nevihte in močno pihanje vetra,... Ne uspe vsaka. Dodajam fotko, da je Pletarska res prava, kot je tudi moja (jih je oče delal ko sem bil še otrok).

Èojko, hvala za podporo, nadaljevanje je že tu.

V preteklosti sem se večkrat peljal skozi Ptuj, nad katerim kraljuje Ptujski grad, zato sem se tokrat odločil, da ga obiščem. Ptuj (nekdanja Petovia) omenja že zgodovinar Tacit leta 69 in zato uradno velja za najstarejše mesto na teh prostorih.

Tam sem natočil gorivo, med tem pa se je začela nevihta, ki pa je na srečo kmalu ponehala.
Pravzaprav me je doslej na vsakem potovanju s TA ujel dež. Sedaj razmišljam, da bi odprl podjetje. Kjer bodo potrebovali dež, tja se zapeljem na izlet s TA. Morda bi se lotil celo ozelenitve Sahare in drugih puščav. :emot77:

Sam grajski hrib je bil neprekinjeno poseljen že od mlajše kamene dobe, prvi ostanki utrdb so stari okoli 3000 let. V 11. stoletju je bila zgrajena nova trdnjava, današnjo podobo pa je dobila v 17. stoletju.

Za prvo sliko sem moral najprej poiskati parkirno mesto in nato pešačiti približno 300 m nazaj do mostu, a mislim, da se je splačalo.

Grad je zgrajen v dveh nivojih. Prvi je bil verjetno bolj ali manj obrambno-gospodarski, sodeč po strelnih linah, notranjih obrambnih zidovih in raznih prostorih, ki so danes preurejeni v mini trgovine.

Še nekaj slik zgornjega nivoja.
Ta del naj bi bil najbolj zanimiv v notranjosti zaradi odlično ohranjenih tapiserij, pohištva, slik in drobnega inventarja od druge polovice 16. do druge polovice 19. stoletja.

Ker je bilo že dokaj pozno, sem ogled notranjosti prestavil na naslednjič in raje užival v razgledu na mesto z reko Dravo in akumulacijskim jezerom v ozadju.

Zvečer sem končno prispel do Ormoža, zadnje destinacije, načrtovane za ta dan.
Seveda ima tudi to mesto svoj dvorec.

Na samotnem kraju ob Dravi sem si privoščil mini večerjo, dokler me dež ni pregnal pod streho bližnje železniške postaje.

Zaradi verige Dravskih hidroelektrarn je ta pokrajina bogata z akumulacijskimi jezeri, ki se uporabljajo tudi v turistične namene ali vsaj za sprehode.

Tako sem se odločil še za sprehod ob Ormoškem jezeru.
Ker so tam obnavljali ceste, sem se izgubil in zato uporabil navigacijo na mobilnem telefonu. Ta je očitno izbral najkrajšo pot in sicer po nekem kolovozu. Na začetku je bil v spodobnem stanju, proti koncu pa vse bolj ozek in blaten. Zapeljal sem tudi čez skrit, zaraščen mini jarek in komaj speljal ven. Seveda sem pri tem zasvinjal avto vse do šip. :funny34d:
Trasa omenjenega kolovoza je bila na sredini tistega rjavega dela polja na prvi sliki. :Hammer3:
Ko sem se končno vrnil na cesto, sem povozil nekaj zelo velikih luž, ki so ostale po dežju, da sem vsaj malo spral blato z avta.

Sprehodil sem se ob obali jezera in opazoval labode, ki jih je bilo res veliko, nato pa se odpravil proti kampu, kjer sem imel rezerviran prostor za šotor.

No, na poti do tam, pa so se začele pi*darije. Dlje kot sem vozil, bolj trd je postajal volan, celo nekaj škripanja se je zaslišalo iz krmilnega mehanizma.
Ustavil sem in razmišljal, kako naprej. V skrajni sili bi sicer lahko poklical asistenco. Ker pa je bilo do kampa le še nekaj sto metrov, sem se odločil zapeljati do tja in nato reševati situacijo.

Ob prihodu me je pozdravil lastnik (in še nekaj radovednežev) in seveda je takoj sledil ogled avta.
Ko sem lastniku povedal za težave z avtom, je takoj poklical svojega prijatelja mehanika, ki ima v delavnici dvigalo. Ko smo ga dvignili, je bilo s krmilnim mehanizmom na pogled vse v redu. Ob tem me je mehanik takoj vprašal, ali sem slučajno vozil po vodi. Ko sem to potrdil, je takoj začel pregledovati manšete mehanizma in odkril eno, ki je delno počila, voda iz luž pa je popolnoma odplaknila vso maščobo iz nje.
Ker so bile manšete prej cele, smo sumili, da se je poškodovala, ko sem zapeljal v tisti jarek. Ker pa se je lahko strgala tudi zaradi morebitne starosti, sem se odločil, da bom preventivno zamenjal vse tamkajšnje manšete, čeprav so na otip delovale v odličnem stanju.
Na srečo je bila raztrganina majhna in ko je njegov vajenec ponovno vtisnil tja noter mast, je bil volan spet mehak in mehanizem lepo tih. Ker mi mehanik ni hotel nič zaračunati, zato sva se po krajšem pogajanju dogovorila, da sem vsaj vajencu plačal za pijačo.

Zaradi TA se je pri mehaniku zbralo veliko sosedov, dva sta imela celo Spačka doma, tako da se je naenkrat pojavila pijača na mizi in stekla je debata. Mehanik trenutno obnavlja tudi svoj kombi T2, zato sva se dogovorila, da me obišče, ko se bo vozil z njim.

Ko sem se pozno, že v temi, vrnil v kamp, ​​je vmes tam deževalo in je bilo vse mokro, zato sem si najel sobo, ki mi jo je lastnik ponudil po ugodni ceni. Bil je zelo prijazen, povabil me je celo v svojo družbo na pijačo.
Po debatah in ponovnem ogledu avtomobila s strani njegovih prijateljev, sem dobro razpoložen odšel spat.
Prespal sem v mini kampu Silva pri Ljutomeru, ki ponuja manjši travnik za kampiranje, ter mini hišice ali sobe: https://www.apartmaji-silva.com/.

Zjutraj so me ponovno povabili na kavo, nato sva se z lastnikom prijateljsko poslovila, jaz pa sam nadaljeval svoj izlet.
Ko sem se ustavil v trgovini, da bi kupil hrano za ta dan, sem spotoma še slikal avto. Èeprav sem imel zaradi tega težave, so luže vsaj solidno sprale večino blatnih madežev. :BigThumbs:

Plan za ta dan je bil raziskovanje Prekmurja, najprej v notranjosti in kasneje ob meji.
Prekmurje se v osnovi deli na dve vrsti pokrajine. Jugovzhodni del je Panonska nižina z razsežnimi polji, severozahodni del (Goričko) pa gričevnat z vinsko trto.

Na začetku sem se vozil po ravninskem delu, ker je bil v planu ogled plavajočih mlinov na Muri, nekoč značilnih za te kraje.

Kolikor vem, sta ostala le še dva v dveh variantah. Prvi ima vso infrastrukturo na pontonih, drugi le mlinsko kolo, ostala infrastruktura pa je na obali.

Prvi se kot spomenik nahaja na otoku med obema rokavoma Mure, ki se imenuje Otok ljubezni. Legenda pravi, da je bil nekoč priljubljen kraj zaljubljencev.
Sedaj je namenjen sprehodom in druženju, ima tudi mini bar, prostore za druženje in mini muzej domačih izdelkov.
Poleg omenjenega, ponujajo tudi vožnjo preko Mure z brodom, privezanim na žico in wellness rafting, kar pomeni umirjeno križarjenje z rafti ob dobri kulinarični ponudbi.
Pri mlinu je žal manjkalo mlinsko kolo, morda je bilo na remontu pred glavno sezono. Drugače pa bi moralo izgledati, kot na zadnji sliki.

Očitno mi usoda glede ogleda teh mlinov takrat ni bila naklonjena, saj je bil tudi drugi mlin v podobnem stanju.

Gre za Babičev mlin v Veržeju, ki še vedno deluje. Vsekakor večino moke pridelajo na električnem mlinu, mlinsko kolo pa poganja mlin bolj v turistične namene.
Ista situacija, pontona prazna, medtem ko sta bila mlinsko kolo in streha na obali zaradi zamenjave lesenih delov. Je pa lepo, da vse to še vedno vzdržujejo.

Èeprav je Babičev mlin na splošno poznan, vseeno prilagam še sliko (zadnja), ko je ta del mlina v pogonu.

Naslednja postaja je bilo Bukovniško jezero.

Na poti do tja sem se ustavil še pri Plečnikovi cerkvi v Bogojini, ki sem jo zaradi posebne zasnove opazil že od daleč.
Vsekakor tudi ta stavba jasno nosi njegov pečat in velja za eno najzanimivejših zgradb 20. stoletja. Kot del njegove dediščine je tudi ta cerkev pod Unescovo zaščito.
Tretja slika ni moja temveč iz spletne strani, ki predstavlja to cerkev.

Vozil sem se naprej po panonskih vaseh, ko naenkrat zagledam nekaj zanimivega na stebru. Parkiral sem na prvem primernem mestu in šel slikat.

Kot že veste, so posebnost tega območja številne štorklje, ki rade gnezdijo na strehah in dimnikih. Ker to včasih ni ravno praktično, raje na različne stebre postavijo podstavke, da lahko štorklje tam v miru gnezdijo.

Super Lovro, lepo napisano. Zanimivo branje. :BigThumbs:
JA dimniki izumirajo, zato pa za štorklje montirajo platforme na električne drogove. Tako kot so včasih greli hiše s pomočjo dimnikov, danes modernizacija narekuje dalnovode za toplotne črpalke ... :ADemoticocrazy:

Hvala, trudimo se. :BigThumbs:

Super! Pri vseh izletih in ogledih je ravno kakšna taka nesreča in reševanje le te najlepše pri vsemu. Pomoč, odnosi, avantura,... to si boste vsi za vedno zapomnili, razni utrinki iz poti pa sčasoma pozabili.

Citat od: Èojko;280764Pri vseh izletih in ogledih je ravno kakšna taka nesreča in reševanje le te najlepše pri vsemu. Pomoč, odnosi, avantura,...

Že res, vendar je kljub temu bolje, da je takih dogodkov čim manj. :emot77:

Reportaža pa se nadaljuje takoj, ko bom utegnil. :BigThumbs:

Z veseljem in radovednostjo vse prebral. Super!

Kot vedno odlična in izčrpna reportaža, hvala Lovro :emot112: !

Traction je pa itak na cesti ze kot sama pojava kategorija za sebe. :BigThumbs:

Hvala obema. Sem vesel vsakega komentarja. :BigThumbs:

Super reportaža, komaj čakam nadalkevanje.

Lovro, ti kar piši, mi vse z veseljem preberemo..:BigThumbs:

Zanimivo je, da vsakokrat ko preberm kak tvoj nov potep ga mi v roku leta kopiramo. Tolk lepih tras poznaš in narediš, da si kot vodič v elektronski obliki.

Tudi jaz sem premišljeval da bi lahko Lovro izdal kakšno knjigo.

Èe se ne motim, je Lovrotov sorodnik pisatelj:BigThumbs:

To sem še bolj vesel, če komu pridejo reportaže prav za kak izlet, v bistvu jih tudi zato pišem. :BigThumbs:
 
Antasi, imaš prav.
Eden je bolj za hec - soimenjak Lovro Kuhar, Prežihov Voranc (ni moj sorodnik).
Drugi soimenjak oz. moj oče, pa je res napisal dve knjigi na temo pozne Antike, Meč in vihar ter Strategemi.
Prav tako je dve knjigi o svojem življenju in razmišljanju napisal moj ded Jože, vendar nista bili v prosti prodaji, ker sta bili namenjeni le za sorodstvo in njegova širša poznanstva. :BigThumbs:

Kasneje sem zavil na luštno cestico, ki me je vodila proti Bukovniškemu jezeru.

Od parkirišča je še 5 minut hoje po lepi senčni poti, tam je tudi adrenalinski park.

In tako pridem do jezera, ampak - nikjer ni vode. :emot81: :emot77:
Ker gre tudi za akumulacijsko jezero, so ga verjetno izpraznili zaradi čiščenja mulja iz samega jezera ali pa kakega remonta hidroelektrarne.

Èe že vode ni bilo, je bila pa pot z energijskimi točkami in izvirom pitne vode, tako da sem se kar tam sprehodil.

Ker pravijo, da ima tamkajšnja voda zdravilen učinek, so v zahvalo v začetku 19. stoletja ob izviru postavili mini kapelico, posvečeno sv. Vidu, zdravilcu in zaščitniku lekarnarjev.

Pri izviru je bilo kar prometno, ljudje so stalno prihajali. Tudi jaz sem spil nekaj vode, da sem se odžejal, nato pa sem se ulegel na bližnjo klopco ter užival v senci gozda.

Ko sem se lepo ohladil, sem nadaljeval do Lendave.
Lendava leži sredi Lendavskih goric, simpatičnih vinorodnih gričev ob robu Panonske nižine.
Od leta 2015 so širše poznane tudi po novem stolpu Vinarium, ki s svojo višino 53,5 m že od daleč dominira na vrhu 300 m visokega hriba (levo od sredine prve slike). Tam je tudi dvojni zip line, tako da lahko tam uživate v razgledih, adrenalinski vožnji ali kulinariki.

Do stolpa vas pripelje slikovita cestica.

Ker zaradi delavnika na parkirišču ni bilo preveč avtomobilov, sem lahko takole prevzetno parkiral direktno pod stolpom.
Na stolp sem se povzpel z dvigalom, dol pa po stopnicah.

Stolp ima odprto razgledno ploščad na vrhu in zaprto nadstropje nižje.
Z njega se vam nudijo razgledi na tamkajšnje gorice in Panonsko ravnino v ozadju.
Simpatičen je bil tudi pogled na TA spodaj, saj je izgledal, kot kaka lepo in natančno izdelana igračka.

Spodaj je tudi nekaj mini hišk, kjer ponujajo lokalno hrano in kavarna, kjer sem si privoščil kapučino in opazoval ljudi, ki so se slikali pred avtom in si ga ogledovali. Ko sem se odpravil tja, je bilo seveda spet veliko debat na to temo.

Že preko Žabe sem srečeval in spoznaval veliko ljudi, pri Tractionu pa je to še precej bolj intenzivno, ampak to naredi izlet še bolj zanimiv.

Ves čas ob meji sem se odpeljal proti čelu glave naše "slovenske kokoške", kjer se nahaja vas Ženavlje. Ker je tisti del na Goričkem, so Panonsko ravnico počasi zamenjali griči (in mali drekec na šipi med slikanjem prve fotografije).

Poleg ljubke pokrajine je glavna znamenitost Ženavelj spomenik na pristanek stratosferskega balona leta 1934, ki je vas za nekaj tednov postavil na zemljevid sveta.

Šlo je za sedmi polet v organizaciji prof. Piccarda, znanega po raziskavah in rekordnih poletih z baloni v stratosfero (https://en.wikipedia.org/wiki/Auguste_Piccard).
Pilota sta bila Max Cosyns (https://en.wikipedia.org/wiki/Max_Cosyns) in njegov študent Nevee van der Elst, njuna naloga pa je bila raziskovanje zračnih tokov in kozmičnega sevanja.
Poskušala sta podreti tudi rekord v višini leta, a jima ni uspelo. Po 16 urah letenja ju je veter namesto v Avstrijo odnesel v Ženavlje. Ker so njuno radijsko javljanje med poletom spremljali vsi glavni svetovni mediji, so se v nekaj urah tam zbrali novinarji z vsega sveta.

Èe vas zanima več, si lahko preberete besedilo s table in ogledate fotografije na spodnjih slikah.
Najbolj zanimivi sta mi bili fotografiji s kabino na lesenem vozu in balonom, preden so ga pripravili za prevoz.

Ker je pri pristanku balona in kasnejši tehnični pripravi na transport sodelovala cela vas, se je ta zgodba prenašala iz roda v rod, zato so ta dan izbrali tudi za svoj občinski praznik in leta 1997 tam postavili spominsko obeležje.

Le-to je lepo urejeno v stilu mini parka.
Na tleh je vzidana spominska plošča, ob informacijski tabli pa so postavili kip v obliki sfere z balonom v njej ter klopi za počitek in sanjarjenje o tistih časih.

Tudi jaz sem za nekaj minut posedel tam, si privoščil malico ter užival v razgledu na okolico in zvokih narave.

Ženavlje so bile tudi točka, kjer se je izlet na tisti dan prevesil v drugo polovico.

Ker sem še vedno potoval ob meji, po temenu glave naše "kure" sem imel v načrtu tudi obisk tromeje med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko, kot sem že bil na tromeji Slovenije, Avstrije in Italije.

Ker je bila pot do tromeje zaprta za avtomobilski promet in posledično do tja še 3,5 km hoje, sem se odločil, da ta sprehod pustim za naslednjič in grem raziskovat naprej.
Tako sem se zadovoljil le s fotko avta v Sloveniji, med tem, ko sem jaz stal že v Avstriji.

Imaš pa kar dober nos za prave lokacije!
Malo premišljuj o kakšni knjigi,.... te kar potegne ko bereš.

Hvala.
V bistvu sem si tokrat, za začetek, itinerar sposodil od motoristov. Ti fantje in dekleta kar lepo raziskujejo Slovenijo. :emot112:
Tako mi je še nekaj stvari ostalo, prav tako sem na tem izvidniškem izletu še nekaj stvari našel sam (in si zapisal) oz. pustil za kasneje.

Vsekakor bom Goričko še obiskal, ker je še marsikaj zanimivega za videti. :BigThumbs:

Pa nadaljujmo.

Zanimiv je bil ogled gradu Grad, ki je največji grad v Sloveniji. Legenda pravi, da je imel nekoč kar 365 sob.

V devetdesetih letih je bil delno prenovljen s sredstvi EU, predvsem je dobil novo streho. Upravlja ga Krajinski park Goričko, država pa je, ob denacionalizaciji, nekdanjim lastnikom izplačala odškodnino.
Grad danes služi kot muzej, za poroke, različne kongresne dejavnosti in verjetno tudi kot hotel, saj so nekatere sobe prenovili.

Grad ima zanimivo dvorišče v dveh nivojih. Zaradi zelo obsežne strehe je imel poleg vodnjaka tudi veliko štirno za deževnico, ki je prišla prav ob raznih obleganjih v njegovi zgodovini.

Na enem od hodnikov je tudi slika iz zraka, kjer se najlepše vidi obseg tega gradu.

O gradu je nekaj napisanega tudi tukaj: https://www.obcina-grad.si/objava/59982.


Zanimivo je tudi to, da grad stoji na mestu že davno ugaslega nekdanjega vulkana.

Èe se tam potepate z otroki, je v bližini gradu tudi pustolovski park Vulkanija: https://www.vulkanija.si/.

Del gradu je še neobnovljen, a lepo zavarovan pred propadanjem z novo streho.

Velik del pa je že lepo urejen, tam so tudi (predvidevam) hotelske sobe, pred vsakim vhodom je slika, kako izgledajo znotraj.

Številne sobe so začeli urejati kot muzej takratne opreme gradov ter tamkajšnjih dejavnosti in obrti.

Nekaj prostorov so uredili tudi za potrebe kongresnih dejavnosti in porok.

Tam je tudi turistično informacijski center (TIC) in prijetna kavarna.

Za ponovni počitek v miru narave sem obiskal Ledavsko jezero.
Jezero služi za zbiranje odvečnih voda iz bližnje reke, torej kot zaščita pred poplavljanjem prekmurskih ravnic na jugu.
Z leti so se vanj naselile številne ptice in zanimive rastline, zato je postal pravi mini biološki rezervat.

Razen družine, ki je na izi lovila ribe, ni bilo nikogar, vladala sta čista tišina in mir.

Mir, tišina in lep pogled na vinsko trto so se ponujali tudi na slikovitem in romantičnem Kapelskem vrhu, ki mi ga je priporočil forumaš Fifk.

Večerja je bila v takem okolju še slajša. Usedel sem se na klop pod velikim drevesom, iz nahrbtnika izvlekel sendvič in sok ter užival v jedi in razgledovanju.

Seveda nisem samo sedel in počival, temveč sem se predvsem vozil med vsemi temi kraji in užival v idiličnem okolju lokalnih cest, po katerih sem se vozil.

Fifk mi je omenil tudi mogočno cerkev Svete Trojice v Slovenskih Goricah s tremi zvoniki in grad nad Gornjo Radgono.
Sveta Trojica je znana tudi po komuni za zdravljenje odvisnosti od drog, Don Pierina.
Ob razgledu na tamkajšnje jezero, je bila neka posebna umirjena energija, tako da sem tudi tam še malo posedel.

Na kratko sem se ustavil tudi pri gradu Gornja Radgona.
Na hribu, kjer stoji, so bili najdeni ostanki naselja iz obdobja kulture žarnih pokopov. Predvideva se, da je šlo za protokeltsko kulturo, torej še nekoliko starejše od Halštatske.
Sam grad se prvič omenja v 13. stoletju, v današnjo podobo pa so ga preuredili v 18. stoletju.
Grad je v zasebni lasti in ga preurejajo v luksuzni hotel, zato je dostop zaradi gradbišča začasno onemogočen.

Lovro, vse lepo in prav, vendar nekaj manjka.

Roštilj, čevapi in pivo :emot68::emot68::emot68:

Nema toga kod mene, hehe. :emot77:

V Gornji Radgoni sem tudi zaključil izlet in se od tam odpeljal direktno domov.

Vsekakor sem med potjo opazil še več zanimivosti in si jih zapisal, tako da bom zagotovo še raziskoval te kraje. :BigThumbs:

Na izletu sem prevozil točno 855 km. Zračna linija je sicer 460 km v obe smeri, vendar lokalne cestice naredijo svoje.

Zaradi omenjene vožnje po blatnem kolovozu na prvi dan izleta, sem kasneje čistil in pral avto približno štiri ure, predvsem podvozje, saj se je tisto blato zalezlo v vse mogoče špranje. :emot77:
Po temeljitem čiščenju se je avto bleščal kot nov ter pripravljen za nadaljnje vožnje in še en izlet, ki ga bom opisal v naslednji reportaži. :BigThumbs:

Tam nekje, ko si ril po njivah, si tudi napisal, da kamor koli greš s tem avtom je vedno dež. Zato te lepo prosim ,da takoj greš na izlet tako, da boš prevozil celo Slovenijo v enem izletu, da jo dež namoči.:funny34d:

Drugače pa lep potopis.:BigThumbs::BigThumbs::

E zato pa je bolj primeren Pluriel... kadarkoli sem dal dol loke se je na jasnem popolnoma modrem nebu pojavil oblak in seveda dež.

Èe bi ga imel še sedaj bi se zanesljivo peljal na Kras.

Ne vem kakšnega si ti imel. Naš Pluriel ni tega doživel, pa je bil čez poletje veliko brez lokov. :Hammer3:

Citat od: Sebek;280886Zato te lepo prosim ,da takoj greš na izlet tako, da boš prevozil celo Slovenijo v enem izletu, da jo dež namoči.

Sem tudi jaz pomislil na to, pa še Visar odkupi svojega Pluriela nazaj in greva vabit dež.
Èojko pa bi lahko s svojim bivšim Plurielom kake ujme in nevihte umirjal.  ;)

Še nedolgo nazaj sem ga videl vozit po KP. Sedaj ima že 19 let.
Ta je bil tudi za v  Collection, pa bo prej ali slej končal na odpadu.

Ful dober avtek, podcenjen.

Lepa pustolovščina, sam grem vedno rad na izlet v Pomurje.
Se mi je pa Traction kar zasmilil.

Ja, lepo je tam. Hehe, se ti je zasmilil zaradi kolovoza in luž?

Postal sem malo len zadnje čase oz. nekako nisem imel prave volje za pisanje. Mogoče je bilo prevroče, hehe.

Pa nadaljujmo z letošnjim nadaljevanjem izleta.
Letos sem se odločil nadaljevati ekskurzijo, kjer sem končal lani.

Najprej sem moral Èetkotu vrniti orodje za popravilo zavor, zato sem tam spotoma slikal njegov HY z mojim TA v ospredju. V bližini je tudi njegova garaža, kjer se skrivata njegov sivi TA in prelep CX v originalni, prvotni bronasti barvi.

Odpeljal sem se naprej po avtocesti in nato, v slabi uri in pol, prispel do vasi Zgornja Kungota, znane po bližnjem kamnolomu Pruh, kjer so našli številne fosile.

Kamnolom (zdaj opuščen) stoji skrit med slikovitimi vinogradi, kjer je tudi veliko smerokazov do turističnih kmetij in vinotočev.

Seveda so skozi leta ljudje pobrali vse tam ležeče fosile, novih pa ni, ker kamna ne režejo več.
So pa izklesali lepo kamnito klop, vidijo se tudi ostanki rezanja kamna.

Na srečo je nekaj zbranih fosilov mogoče videti v odprtem zasebnem muzeju. Vstop je trenutno prost, saj lastnik zbirko še oblikuje in evidentira.

Kljub temu sem lastniku plačal vsaj za pijačo, ker si je res z veseljem vzel čas za ogled.
Seveda sem tudi poslikal nekaj fosilov iz zbirke.

Med prijetnim pogovorom z lastnikom muzeja, ki me je povabil tudi na pijačo pred svojo hišo, sem v daljavi opazil razgledni stolp.

Tako sem se prijateljsko poslovil in za slovo dobil še fosil školjke za mojega sina, ki je tudi zoolog po srcu.

Omenjeni razgledni stolp se nahaja na Plačkem vrhu, kjer je tudi turistična kmetija z zanimivimi skulpturami na vrtu.

S stolpa se nudijo lepi razgledi na bližnje griče z vinogradi.

Naslednja postaja je bil Framski slap ali slap Skalca/Skalce, ki se nahaja na Pohorju.

Pohorje je za razliko od Alp starejše in sestavljeno iz sedimentov (torej fosilov, starih 30 - 180 milijonov let), ki jih prepredajo žile iz različnih kamnin (granit, marmor itd.), starih okoli 450 milijonov let.

Nad slapom so tudi informativne table.
Da ne bom šel preveč v detajle, si lahko več preberete kar na njihovih slikah, če vas zanima.

Do slapu vas vodi kratka krožna pot, polna mostičkov čez studenčke, tam je celo manjši mlin za okras.

Ker je bil takrat res vroč dan (36 stopinj), je bilo prav prijetno posedeti pod slapom, katerega kapljice in hladen zrak okoli njega so me prijetno ohladili.

Èas ogleda slapu sem izkoristil tudi za to, da se je motor TA nekoliko ohladil, ker mu kombinacija omenjene skoraj tropske vročine in dolgega klanca ni ravno ustrezala.
Med vožnjo do tja se je namreč temperatura hladilne tekočine nevarno približala vrelišču.

Seveda sem takoj pomislil na cev za gretje kabine. V navodilih za uporabo namreč piše, da jo je poleti treba odstraniti. Toda na francoskem forumu so napisali, da tega ni treba storiti.
Ko sem kasneje pisal o tistem dogodku na njihovem forumu, je starejši TA lastnik napisal, da tega res ni bilo treba storiti, ko so bili ti avti novi. A z leti, ko se počasi nabira vodni kamen, je vseeno bolje upoštevati navodila in v primeru visokih temperatur omenjeno cev odstraniti.

Ker so me ravno takrat tudi poklicali, da moram domov (ni bilo nič hudega), sem moral prekiniti izlet (kar pomeni, da ni bilo več klancev), zato sem cev snel šele naslednji dan.
Ker je bilo naslednji dan še vedno enako vroče, sem takoj po odstranitvi cevi za test prevozil več strmih klancev in hladilna tekočina je ostala na normalnih 90 stopinjah.

Vsekakor nameravam naslednje leto ali celo prej nadaljevati izlet po tistih krajih in nadaljevati z reportažo.

Pred okvaro glavnega zavornega cilindra sem uspel iti še na en enodnevni izlet, vendar drugam, zato ga bom opisal v drugi reportaži.

Citat od: Lovro;285410Odpeljal sem se naprej po avtocesti in nato, v slabi uri in pol, prispel do vasi Zgornji Duplek, znane po kamnolomu s številnimi fosili.

Kamnolom (zdaj opuščen) stoji skrit med slikovitimi vinogradi, kjer je tudi veliko smerokazov do turističnih kmetij in vinotočev.

Seveda so skozi leta ljudje pobrali vse tam ležeče fosile, novih pa ni, ker kamna ne režejo več.
So pa izklesali lepo kamnito klop, vidijo se tudi ostanki rezanja kamna.

jou, vas je Zg. Kungota, ta pruh je pa na Ciringi, lučaj pod dr. mejo, æez katero se verjetno peljal, da si po bližnjici prišel do stolpa..lepa tura

Citat od: A.T.K;285418jou, vas je Zg. Kungota, ta pruh je pa na Ciringi, lučaj pod dr. mejo, æez katero se verjetno peljal, da si po bližnjici prišel do stolpa..lepa tura

Hvala ti za popravek.
Sem mislil na Kungoto, pa napisal Duplek. Lapsus, mislil sem na kamnolom Pruh pri Zgornji Kungoti. Sem popravil tudi v postu. :BigThumbs:

Tudi do stolpa sem se peljal po cesti, ki si jo omenil. Zanimivost je to, da res dvakrat prečkaš mejo. :BigThumbs:

Lepo, lepo.

Hvala Lovro, kot vedno top prispevek! :BigThumbs:

Hvala za podporo.

Lovro ima žilico za to!
:BigThumbs:

Se trudimo. ;)