Ker sem žabo dobil s popravila precej pozno, sem ob koncu sezone moral izkoristiti za vožnjo skoraj vsak malo lepši dan.
Vremenska napoved za zadnji torek v novembru je obljubljala sonce ali vsaj suho vreme na zahodu države, tako da sem to takoj izkoristil za enodnevni izlet.
Že nekaj let sem se hotel peljati z avtovlakom, ki vozi med Bohinjem in Posočjem, zato sem se odločil, da je tokrat pravi čas za to.
Za razliko od zahoda, na poti na Gorenjsko bilo ravno suho.
Na Bledu je bilo že bolje, dež je ponehal. Priložnost sem izkoristil za idilično fotografijo.
Tik pred Bohinjsko Bistrico sem slikal še zanimivo nizko oblačno bazo. Intenzivne barve narave so me prav vabile, da jih slikam v družbi moje žabe.
V Bohinjski Bistrici se nahaja simpatična mini železniška postaja, s katere vozi tudi avtovlak.
Ta trasa se imenuje Bohinjska proga. Po njej vozi tudi muzejski vlak, ki ga večino leta vleče parna lokomotiva. V času suše, zaradi nevarnosti požara, pa jo nadomesti starodobna električna lokomotiva.
Tako kot na Notranjskem, je tudi na Gorenjskem polno gozdov, zato je tudi tu, kamor koli pogledate, prisotna lesna industrija.
Avtovlake vleče španska lokomotiva Macosa, serije 644 (licenca serije ameriške GM 661), popularno imenovana Španka.
Èeprav je nekoliko manj zmogljiva od GM 661 (Kennedy) ali novejše GM 664 (Reagan), naj bi bil zelo dobra za vleko tovornih vlakov do 800 ton.
V primerjavi z originalnimi 611 jo najlažje ločite po manjših stranskih oknih.
Lokomotive teh serij so očitno dovolj kakovostne in zanesljive, saj jih uporabljajo že od leta 1973, 661 celo od leta 1961 in 664 od leta 1984.
Ena prvih 661 naj bi med iztovarjanjem z ladje padla v morje. Ko so jo izvlekli, je po osnovnem čiščenju obratovala popolnoma brez težav.
Ker so zame lokomotive teh serij (sploh zvok motorja ob pospeševanju) najimpresivnejše od vseh v SŽ, sem jo seveda moral slikati iz vseh zornih kotov. :take_picture:
Očitno lokomotiva služi tudi kot rekvizit za igro. :emot77:
Ker je bilo poletne turistične sezone že dolgo konec in se zimska sezona še ni začela, je bila žaba edini avtomobil na vlaku.
Za vkrcanje morate biti tam vsaj 10 minut pred odhodom. Enako velja, če štartate v Mostu na Soči, v Novi Gorici pa morate biti tam vsaj 15 minut pred odhodom.
Vozite se kar v avtu, če ga nimate, se vozite v potniškem vagonu. Vozovnico kupite pri sprevodniku oz. vlakovodji, ki čaka pred vlakom. Cena do Posočja (postaja Most na Soči) znaša 14 EUR za voznika in avto, za vsakega dodatnega potnika pa 5,8 EUR. Otroci do 12 let imajo 50% popust.
Sama vožnja do Mosta na Soči traja cca. 40 minut.
Ker ni bilo gneče, mi je prijazen sprevodnik ponudil vožnjo v vagonu, vendar sem se raje odločil za vožnjo v avtu, saj je bolj zanimivo.
Malo sva poklepetala še o žabi, nato pa me je fotografiral ob njej.
Na žalost so ravno takrat na progi nekaj delali, zato je vlak vozil le do Podbrda. To pomeni le 10 minutno vožnjo skozi predor (cena 9,50 EUR), ki vodi pod Koblo in vožnjo po cesti skrajša za približno pol ure. Dolg je 6.339 metrov in je bil najdaljši predor na progi Praga - Jesenice - Gorica - Trst, znani kot Transalpina ali Wocheinerbahn.
Več o tem: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bohinjski_predor
Kljub temu sem se odločil za vožnjo in tako prispel v majhno mestece Podbrdo, stisnjeno v ozko sotesko Baške grape, kjer je prostor le za železnico, cesto, reko Bačo in še kako hišo.
Baška grapa je znana tudi po prvem povojnem slovenskem filmu "Na svoji zemlji", posnetem med letoma 1947 in 1948.
Tu se je med oblaki pojavil tudi prvi delček modrega neba.
Še en pogled nazaj proti tunelu. Žal je tovornjak parkiral ravno pred čudovitim starim vhodnim portalom, tako da se ga le delno vidi.
Ker ni bilo mogoče prevoziti z vlakom celotnega in najzanimivejšega dela trase do Mosta na Soči, sem to moral preložiti na (verjetno) kak spomladanski izlet.
Kljub temu nisem kaj dosti sekiral, saj je bila vožnja z žabo, sploh po tako dolgem času, zelo prijetna in sem užival maksimalno.
Sem se pa odločil, da bom progo čim bolj podrobno poslikal s ceste, saj velja za eno najbolj slikovitih železniških tras v tem delu Evrope. Z vsemi svojimi predori, mostovi in nadvozi ima komaj kakšen "normalen" odsek, kot boste videli na naslednjih fotografijah.
Ob železnici boste videli tudi takšne lokalne lepote, kot so samotne kmetije in številni lepi slapovi, ki se kar sredi gozda spuščajo proti Bači, kadar so vode visoke.
Tole je odlično. Voziš se z avtom in piješ. Ni strahu od zakona. Tisti kozolec z okni in cvetjem, bi pa imel.
Citat od: gule;261954Voziš se z avtom in piješ. Ni strahu od zakona.
Niti ne, je treba kasneje zapeljati iz vlaka in nadaljevati pot po cesti. Razen, če se boš na vlaku gor in dol vozil, hehe.
Nato spet proga z enim od slapov v ozadju na prvi sliki.
Kot sem že napisal, v soteski je prostora le za reko, železnico, cesto (pogosto eno nad drugo) in nekaj hiš, res je ponekod precej ozko.
Trasa proge je res slikovita. Dva tunela in most ter še en tunel za mojim hrbtom.
Tam v daljavi (predzadnja slika), blizu slikovitega vhoda v predor, pa stoji nekaj lepega belega...
...in bližje na zadnji sliki... Ah, da... :emot143::emot143:
Tudi, ko se soteska začne širiti, železnica še vedno prečka predore in mostove (sploh nisem vsega poslikal), dokler čez zadnji most, nad magistralno cesto proti Posočju, ne pripelje do Mosta na Soči.
Avtovlak sicer nadaljuje svojo pot še do Nove Gorice, ampak po mojem je najbolj zanimiv do tu opisani del.
Ker je bil tisti bar ob smaragdnem jezeru pri Mostu na Soči že zaprt, sem nadaljeval v smeri Nove Gorice in si zato privoščil zanimiv postanek malo naprej.
Namreč, če se spomnite moje reportaže iz Posočja, je ob gostilnici, malo pred Ročinjem, že dolgo stal zapuščen rešilni CX.
Še vedno je tam in dejansko se še vedno drži zelo dobro. Vsa vrata, pokrovi in blatniki (razen zadnjih) so v odličnem stanju.
Tudi notranjost je dobro ohranjena, bolj ali manj potrebuje le eno dobro globinsko čiščenje.
Moja naslednja postaja je bil ogled Solkanskega mostu pri Solkanu. Železniški most je izredno zanimiv zaradi svoje impozantnosti. Njegov glavni kamniti lok se namreč ponaša z največjim razponom na svetu v svoji kategoriji, to je kar 85 m. Skupna dolžina mostu je 220 m.
Več o mostu si lahko preberete tu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Solkanski_most
Za omenjenim mostom se na drugi sliki vidi tudi novejši cestni most, čez katerega sem se kasneje zapeljal do Sabotina, to je gore, ki se dviguje nad tem mostom.
Èe pogledate skozi desni lok kamnitega mostu, zagledate tudi lep ovinek ceste, ki, med drugim, vodi tudi tja gor.
O Sabotinu bom napisal kaj več, ko bom spet utegnil, do takrat pa še dve zanimivi povezavi v zvezi s Solkanskim mostom. Most je namreč znan tudi po vsakoletnem preletu izpod njega na obletnico prvega Rusjanovega poleta.
Najzanimivejši del se začne od 1:10 minute dalje.
https://www.youtube.com/watch?v=vzD2v8utpNY]https://www.youtube.com/watch?v=vzD2v8utpNY
Še pogled iz kabine (od 2:30 minute naprej).
https://www.youtube.com/watch?v=zxgluhYR-Lc
Citat od: Lovro;261956Nato spet proga z enim od slapov v ozadju na prvi sliki.
Kot sem že napisal, v soteski je prostora le za reko, železnico, cesto (pogosto eno nad drugo) in nekaj hiš, res je ponekod precej ozko.
Trasa proge je res slikovita. Dva tunela in most ter še en tunel za mojim hrbtom.
Tam v daljavi (predzadnja slika), blizu slikovitega vhoda v predor, pa stoji nekaj lepega belega...
...in bližje na zadnji sliki... Ah, da... :emot143::emot143:
To Lovro. Zdaj vem zakaj sem na forumu. Slika z žabo, pa je prava vintage.
Grem 2x na teden mimo pa mi se srce kar para ko ga vidim. Upam, da se bo Mojo kmalu premaknil čene ga čaka usoda kot desetine drugih.
Citat od: gigo;261962Upam, da se bo Mojo kmalu premaknil čene ga čaka usoda kot desetine drugih.
Aha, ga namerava lastnik aktivirati?
Citat od: gule;261961To Lovro. Zdaj vem zakaj sem na forumu. Slika z žabo, pa je prava vintage.
Hvala za pohvalo, Gule.
Kot sem že napisal, je bila naslednja postaja Sabotin. Nanj se lahko povzpnete po gorskih stezah ali pa se pripeljete kar z avtomobilom.
Gora je znana tudi po velikem napisu "TITO", izdelanem iz zloženega kamna, ki ga je mogoče videti iz obeh Goric.
Cesta vodi najprej okoli Sabotina in nato navzgor. Zanimivost te ceste je, da deloma vodi skozi italijansko ozemlje. Da ne bi nekoč postavili mejnega prehoda za teh nekaj 100 metrov, je cesta na obeh straneh obdana z visoko ograjo in tablami, ki vas opozarjajo, da ste v Italiji.
Na prvi sliki se vidi vrh gore, do katerega vodi lepo vijugasta gozdna cesta s čudovitim razgledom na hribe in Goriška Brda. Cesta vas na koncu pripelje do dokaj velikega parkirišča tik pod vrhom, z lepim pogledom na Julijske Alpe in tokrat tudi na žabo.
Z vrha se nam odpira lep pogled na drugo goro nad Solkanskim mostom, ki stoji nasproti Sabotina. To je Sveta gora, ki je bila tudi moj naslednji cilj.
Èe je Sabotin nekoliko bolj "partizanski", je Sveta gora bolj "krščanska", saj do nje vodi tudi znana romarska pot.
Lepo se vidi na Sočo, vendar most zaradi konfiguracije terena ni viden. Prav tako se vidi, kako se Soča lepo vije v Italijo in proti morju v daljavi.
Ker je meja zelo blizu oz. delno poteka po grebenu, kar je razvidno iz postavljenih mejnih kamnov, se lepo vidi tudi obe Gorici.
Ker je to območje znano po soški fronti, je iz tega obdobja ostalo veliko rovov in kavern. Nekateri so obnovljeni ali pa vsaj očiščeni kot spominski park in del Poti miru, ki poteka po celotnem Posočju.
Nekatere avstro-ogrske in pozneje italijanske karavle so bile po drugi svetovni vojni obnovljene v planinske domove. Po obliki sodeč, verjetno to velja tudi za planinsko kočo na Sabotinu.
Poleg sprehoda po grebenu sem si ogledal tudi obnovljene ostanke omenjene fronte.
Nekateri rovi in kaverne vodijo v globine gore na več ravneh. Rovi vodijo skozi bunkerje, kot je ta s pogledom na Sveto goro, vse do vojaških objektov, obnovljenih in na novo zgrajenih na osnovi starih fotografij.
Del nekdanjih vojaških objektov je res lepo na novo zgrajen in obnovljen.
Za transport streliva in opreme na daljše razdalje so uporabljali tovorno žičnico, ki ste jo videli na sliki ob planinskem domu, za krajše pa so uporabili vozičke na tirih.
Kaverne so služile za skladišča streliva, različne strelske ali artilerijske položaje in tudi kot prostori za spanje in bivanje.
Tam so tudi (verjetno) oficirske latrine in malo nižje še za običajne vojake.
Ko se vzpenjate po grebenu proti vrhu, je okolica še vedno polna neobnovljenih ostankov jarkov in že zaraščenih kraterjev, ki so nastali zaradi eksplozij granat.
Èe si vzamete več časa za ogled, najdete celo stare oznake vojnih položajev ali posameznih čet, kot je ta na sliki.
Se nadaljuje.
Zanimivo. Lahko bi postal vodnik z žabo po severni primorski,... turizem pa to.
Ja, se je nabralo materiala, he he.
Tvoja popotovanja so zmeraj zanimiva!
Jih rad preberem.
Hvala, me veseli.
Vrhunsko Lovro. Najdeš pa tudi vse na in ob poti. Ti kar piši, mi pa prebiramo in zbiramo ideje za popotovanja.:emot112:
Odlično, vsekakor bo super, če vam bodo reportaže služile kot ideje za izlete.
Pa nadaljujmo.
Po ogledu sem se spet spustil do Soče in se zapeljal oz. kar povzpel za avtom na Sveto goro. Tja namreč vodi strma asfaltna cesta, tako da stopalke za plin ne popuščate niti za trenutek.
Tu je tudi znana romarska pot in najvažnejša za zahodno Slovenijo.
Sam hrib se imenuje tudi Sveta Gora pri Gorici, Sveta Gora nad Solkanom ali Skalnica, kar je ime za sam vrh.
Na vrhu stoji Sveta bazilika kraljice Svetogorske.
Med prvo svetovno vojno je bila bazilika skoraj v celoti uničena, zato je bila pozneje obnovljena.
Ker je celoten kompleks zgradb precej velik, ga od blizu ni mogoče fotografirati kot celoto.
S Svete gore imate čudovite razglede na Julijske Alpe s Triglavom na čelu (najvišji rahlo nejasen vrh na desni tretjini slike).
V daljavi se vidi, kakšno vreme so imeli gorenjci in vsi ostali, razen primorcev, ki so edini tisti dan imeli lepo vreme.
Privoščil sem si še en pogled in fotografiranje nazaj na Sabotin. Ker je bilo sonce že nizko, je bilo kar nekaj dela, da je nastala kolikor toliko spodobna fotografija. Nato sem se počasi odpravil nazaj proti domu.
Za vrnitev sem si izbral pot skozi Trnovski gozd.
Trnovski gozd je kraška planota, ki predstavlja skrajni severozahodni del Dinarskega gorovja. Gorski svet Trnovskega gozda je kraški, brez tekoče vode na površju in ga lomijo doline, hribi, jame, brezna in drugi kraški pojavi, kot so jame s stalnim ledom in snegom. Svetovno znana je 385 metrov globoka in 1550 metrov dolga Velika ledena jama v Paradani. Baje so nekoč iz nje prevažali led celo do Egipta.
Glavno tamkajšnje naselje je Trnovo z ogromnim partizanskim spomenikom, ki obsega celoten grič nad njim. Spomenik spominja na bitko, v kateri so partizani, prvič po prvi svetovni vojni, iz tega ozemlja pregnali italijane.
Z vrha spomenika se lepo vidi celotno Trnovo (če dobro pogledate, z žabo v centru slike), medtem ko je vse ostalo, kamor koli pogledate, en sam gozd.
Med vožnjo skozi Trnovski gozd se je tu in tam pojavilo nekaj majhnih vasi s travniki, dokler me simpatična vijugasta cesta ni pripeljala do roba in s tem konca planote.
:BigThumbs:
Ti bi moral enkrat organizirati enodnevni citro potep po kakšni zanimivi trasi.
S planote sem se po makadamski cesti spustil do Èepovana. Med drugo svetovno vojno je ta konec, zaradi takratne odmaknjenosti, dobil vzdevek partizanska prestolnica. To je bil tudi eden prvih krajev, kjer so zavezniki začeli pošiljati pomoč s padali. O tem priča tudi spomenik, krilo letala in propeler.
Od Èepovana sem se usmeril proti Dolenji Trebuši. Do tam vodita dve poti. Prva po dolini, druga čez hrib. Seveda sem izbral drugo in ni mi bilo žal, saj sem se spustil nazaj po zelo slikoviti makadamski cesti.
Kako slikovita je ta cesta, je razvidno od vključno druge slike naprej. Ker je bilo že nekoliko temno, slike niso kvalitetne, vendar zadostujejo za ogled.
Cesta je totalni odklop z vsemi svojimi ridami, predorčkom ter razgledno in celo prepadno traso. To morate obvezno prevoziti.
Del ceste je tudi direktno vsekan v samo pobočje. Zaradi slednjega močno odsvetujem vožnjo v zimskih razmerah, ker ni zaščitne ograje. Namreč, če boste zdrsnili s ceste, se boste ustavili šele nekaj sto metrov pod skoraj navpično odsekanim pobočjem.
Je pa lepo videti, kako se ta ozka in zanimiva cesta, vije ob pobočju proti dolini. Samo dolino do Dolenje Trebuše sem že opisoval, hkrati pa sem tu tudi zaključil izlet in se preko Idrije vrnil domov.
Ob koncu te reportaže vam želim še lepe praznike in srečno 2020, s čim več lepimi izleti z vašimi vozili! :BigThumbs:
Citat od: zlikovski;262082:BigThumbs:
Ti bi moral enkrat organizirati enodnevni citro potep (lepote slovenije).
Hvala.
V bistvu sem ga že dvakrat, v lanski in predlanski jeseni, tudi na forumu sem objavil vabilo.
Le letos ga nisem, ker sem bil brez žabe.
Èe ne že spomladi, ga bom organiziral spet jeseni in si vsekakor zelo dobrodošel. :BigThumbs:
Hvala!
Organiziraj bolj za vekend (upam da bom takrat prost) udeležim se 100% :)
Lovro- naš človek! :emot112:
Bravo, lepa reportaža. Kar tako naprej.:BigThumbs:
Hvala.
Izlet bom vsekakor organiziral čez vikend. Ko bo kaj več znano, bom z veseljem javil na forumu.