Èe bi se peljal po avtocesti iz Vrhnike do Kubeda, bi za to potreboval kakih 45-50 minut. Živ dolgcajt, če se človeku ne mudi.
Èeprav je v petek popoldne še deževalo (hvala bogu za nove brisalce, drugače bi bil pogled na cesto malo slabši od tega na prvi sliki), sem se odločil, da si, namesto zehajoče vožnje po avtocesti ali po magistralki, raje privoščim kako 3-urno izvidnico po stranskih poteh, ki vodijo ob trasi proti Kubedu. Take izvidnice jaz kar rad naredim, saj mi služijo kot ideje za prihodnje Citro-izlete.
Ob cesti nad Planinskim poljem so postavili lepo urejena počivališča z lepimi razgledi. Pokrajina je lepa tudi ob dežju in se vam splača tam ustaviti.
Pri Planini sem, namesto preko tamkajšnjih serpentin, raje zavil desno v smeri smerokaza do Predjamskega gradu. Sama pot, ki sem jo že opisal v prejšnjih reportažah, me je pripeljala do Postojne in nato mimo Hrašč, kjer me je zamikal odcep proti Goričam.
Cesta lepo vijuga po valoviti pokrajini, ki ji je dež dodal še poseben čar.
Nanos se je skrival v oblaku. Kot se za tiste kraje v slabem vremenu spodobi, je seveda zelo mrzlo pihalo in zato sem zelo hitro odpravil naprej.
Ker sem bil tam le enkrat v zimskem času, sem se odločil, da se zapeljem še do Podgorja, ki je izhodišče za pohode na Slavnik.
Ker se da tam narediti delno zanko, sem proti Slavniku zavil že kmalu za Kozino in užival v vožnji med nizkimi drevesi.
Kmalu se je odprl pogled na Slavnik in usmeril sem se proti njegovem podnožju, spotoma pa še fotografiral.
V Podgorju sem naletel tudi na odsluženo staro Kompanjolo AR55.
Ker sem že malo pozabil, sem mislil, da moram nadaljevati pot skozi vas in naprej po zanimivi cesti, ki se vije nad vse ožjo grapo, dokler nisem prišel do mini mejnega prehoda.
Očitno to ni bilo to in takrat mi je tudi potegnilo, kje bi moral zaviti. Ma je cesta vseeno bila vredna vožnje, verjetno bom ob naslednji priliki šel raziskovat še naprej od mejnega prehoda.
iz Podgorja sem se moral malce vrniti nazaj po isti cesti, nato pa sem zavil levo navzdol, proti Èrnem Kalu, da zaključim cestno zanko.
Kmalu se mi je odprl razgled proti tržaškem zalivu (na prvi sliki se skriva v megli) ter na Kraški rob in znani avtocestni viadukt.
Za zaključek sem si ogledal še spomenik, mimo katerega sem se pogosto vozil, ko še ni bilo avtoceste, pa se nikoli nisem ustavil tam.
Gre za spomenik žrtvam nacifašističnega nasilja po okoliških vaseh, v obliki treh krm nekdanjih lesenih Istrskih bark, ki so ga tam postavili pred 51 leti. Na vsaki krmi so navedena tudi imena vseh žrtev.
Okolica spomenika je lepo urejena, dovoz malo manj, ker nekaj tam gradijo.
Od tam se nudi tudi lep pogled na avtocestni viadukt.
Po krajšem postanku sem nadaljeval pot do Kubeda, kjer sem nato čez vikend, tako kot vsako leto, res neizmerno užival in seveda srečal tudi nekaj soforumašev. :emot112::BigThumbs:
Podobno kot ti, vendar sem pri spomeniku zavil desno, pa skozi Osp do Milj... po malo daljši poti do Kubeda
Tudi dobra varianta.
Podgorje je in iz tistega mejnega prehoda se splača naprej peljat,...
bravo Lovro!
Na tem prehodu smo lani poleti čakali za izstop 3 ure, ker so mejni organi nekaj mečkali.... ��
Lepa tura.. Za na hitro nekam skočit..
Na Kubedu pa ...
Citat od: Èojko;254977Podgorje je in iz tistega mejnega prehoda se splača naprej peljat,...
Hvala, Èojko, za opozorilo, sem popravil ime kraja.
Hvala tudi za namig, da se splača peljati še naprej od prehoda. :BigThumbs:
Citat od: Gox;254987Na Kubedu pa ...
He he, se vidi na srednji sliki, kako vneto sem Matiji, tam zadaj za Žabo, razlagal o njej, sva čisto padla noter.
Možakar namreč obnavlja DS Pallas, letnik 68. :BigThumbs:
Citat od: fifk;254981Lepa tura.. Za na hitro nekam skočit..
Zgleda zelo obetajoče, prav res.