Ker mi letos ne znese iti v Travnik, sem se odločil, da grem pofirbcati na kako drugo srečanje, tokrat v Vojvodino na citroenarsko v organizaciji forumaša iz Citroen foruma Srbije, pod nadimkom Zmix.
Resnici na ljubo, mi je tudi pasalo iti še na kako drugo srečanje. V Travnik sem že lani šel predvsem zaradi obiska pri Guletu in ne zaradi samega srečanja, saj sem bil že večkrat tam. Guleta pa bom z veseljem ob kaki drugi priliki obiskal.
Pridružil se mi je še Batzajla in tako sva se zadnji aprilski vikend odpravila v Bačko Palanko in po 7,5 urah lagane vožnje prispela tja.
Srečanje je bilo pred gostiščem Vila grande, z lepo urejenim senčnatim parkom.
V petek so prevladovali novejši Citroeni, oldiči pa so bili le trije; srbski BX ter madžarska in moja Žaba. Udeleženci smo bili iz Hrvaške, Srbije, BIH, eden iz Madžarske ter nekaj slovencev.
Seveda brez obširnih debat ni šlo, privoščili smo si tudi pasulj in ob njem kramljali do cca. 10. ure zvečer, ko me je premagala utrujenost.
Ma je pasalo se vleči v udobno posteljo, Žaba pa je prenočila pred hostlom v družbi hrvaške Xsare, prav tako udeleženke srečanja.
V soboto zjutraj, po odličnem zajtrku, se je nabralo že nekaj več citro-starin, ki sem jih tudi poslikal. Veliko je bilo tudi novejših Citroenov, prevladovale so C5 III.
Oba GS Pallasa sta bila kot iz fabrike, res pravi užitek za ogledati si.
Zanimivo je bilo videti tudi lepo ohranjenega in vzdrževanega Saxoja VTS, tiste njegove felge so res hude.
Še nekaj oldičev se nam je pridružilo kasneje, ko smo šli v bližnjo pivovarno na degustacijo piva.
Na poti do pivovarne se je takole začela nabirati precej dolga kolona Citroenov.
Citro-starinam so dovolili tudi parkiranje na pivovarniškem dvorišču, kjer smo med čakanjem na sprejem spet firbcali po naših vozilih.
Najbolj všeč pa mi je bil napis na zadnjem steklu srbskega CX breaka.
Po temeljitem ogledu vseh vozil, smo se odpravili v samo pivovarno.
V pivovarni varijo tri znamke piva, prav njihov pa je Lav, katerega smo tudi lahko degustirali v neomejenih količinah.
Nekaj več o sami pivovarni ter varjenju piva v tistih krajih in nasploh, si lahko preberete na spodnjih fotografiranih panojih.
Povabili so nas v njihovo sobo za goste, ki je hkrati tudi muzej, kjer smo poskušali njihovo pivo. Lav je v bistvu lahko pitno pivo, ki dobro gasi tudi žejo.
Predstavnica firme nas je lepo pozdravila in na kratko opisala zgodovino firme ter eksponate okoli nas.
Predstavljena je delovna soba lastnika ustanovitelja, pivnica oz. kavarna iz tistih časov, zanimiv je tudi takratni hladilnik piva.
Deloval je tako, da so v poseben predal nad steklenicami vstavljali kose ledu, ki so ga bodisi narezali na bližnji Donavi, bodisi kasneje že umetno proizvedenega. Led je nato hladil pivo, vodo iz stopljenega ledu pa so odvajali preko pipe na spodnjem delu hladilnika.
Poleg teh eksponatov je predstavljeno orodje, ki so ga uporabljali pri gojenju različnih surovin za pivo.
Prikazan je tudi prvi tamkajšnji sistem za polnjenje 6 steklenic hkrati in njihovo začepljanje, katerega so pred kratkim odkupili od nekega zbiratelja starin.
Po drugi svetovni vojni je bila pivovarna nacionalizirana, tiste "rdeče" čase predstavlja tudi "rdeča soba".
Zraven sta postavljeni tudi skrinji s steklenicami piva oz. embalažo, kakršno uporavljajo v zadnjih desetletjih.
Zanimivo je bilo izvedeti, da je Pasteur s svojim znanjem o bakterijah ključno prispeval tudi k podaljšanju roka trajnosti piva ter s tem tudi k res množični proizvodnji in prodaji. Pred tem je bilo pivo namreč izredno pokvarljiva roba, ki jo je bilo precej težko varovati pred pokvaritvijo, sploh v poletnih mesecih.
Pasteur je pri tem tesno sodeloval s pivovarno Carlsberg, čemur je prav tako posvečena ena "soba".
Po degustaciji smo imeli kosilo na že prej omenjeni lokaciji, nato je zopet sledilo druženje.
Samo srečanje je bilo nekoliko drugačno, kot smo navajeni. Večerne zabave ni bilo, tudi drugih dejavnosti ne, temveč so se še naprej nadaljevale debate ob in po večerji.
Res pa je, da je bil organizator Zmix le "one man band" in verjamem da je imel dovolj dela že z organizacijo prenočišč, hrano in pivovarno.
Kakorkoli, v živo sem spoznal cel kup tamkajšnjih forumašev, z nekaterimi sem se uspel družiti več, z drugimi manj.
Velik del sobotnega popoldneva sem preživel v pogovorih z Gorčo, ki sodeluje tudi na Citroenarju s temo o detajlni obnovi njegovega HY. Gorča je namreč popolnoma sam obnovil tudi svojo Žabo in mi je zato podal precej uporabnih nasvetov.
Precej dolgo sem se zadržal tudi okoli Tomosovega Spačka iz leta 1968, s skrajno simpatičnim lastnikom, Pavletom.
Spaček je še v popolnoma originalnem stanju, s prvo barvo in nikoli obnavljan. Èe odštejem nekaj prask in ročnih popravkov barve s strani prvega lastnika (Pavle je drugi lastnik), je avto v perfektnem stanju in brez ene pikice rje.
Res mi je bilo zanimivo preskusiti tiste stare okrogle pedale, zanimiv občutek je tudi sedeti na tistih sedežih, v bistvu kosu blaga, preko elastičnih gumic, pripetega na nosilni okvir.
Èe imam v Žabi občutek, da sedim na zofi v dnevni sobi, sem imel pri tistih Spačkovih sedežih občutek, kot da v udobnem ležalniku sedim na plaži.
Res zanimivo, kaj takega sedaj res ni več na avtomobilskem trgu.
Ker naju je naslednji dan čakalo zgodnje vstajanje in dolga pot domov, sva se okoli 10. zvečer počasi poslovila in odšla v hostel se naspat.
V nedeljo sva že malo pred 7. uro zjutraj odrinila na pot.
Zgodnje jutro sva izkoristila tudi za nekaj romantičnih fotk reke Donave in kasneje še ene od simpatičnih tamkajšnjih panonskih vasi.
Ker se je med vožnjo tja in nazaj na sprednji šipi in havbi nabralo res precej insektov, sem takoj ob prihodu domov opral še Žabo in s tem zaključil ta zanimiv izlet.
Za nazaj sva potrebovala 6,5 ur z vsemi pavzami vred, v obe smeri skupaj sva prevozila točno 1008 km.
Na koncu seveda sledi še zahvala Zmixu za organizacijo prijetnega druženja in navsezadnje tudi za lepo darilo - lonček s citro-motivom, ki ga je poleg različnih Citroenovih prospektov v vrečki, dobil vsak udeleženec srečanja.
:BigThumbs::emot112:
:BigThumbs:
Èestitam. Svaka čast!
Hvala. Luštno je bilo.
Najboljši del je vsekakor pivovarna. Degustacija do mile volje...mater smo ga žrli...
A je še tista debela baba na predstavitvi?
Luštno.
Prav res.
Ne, bila je sicer neka starejša gospa. Je znala prav fino pripovedovati, mi pa smo jo poslušali med srkanjem piva. Uf, je bilo fino.
Lovro, hvala za izčrpno poročilo.
Kdaj bo pa citroenar piknik?