Imam vprašanje.
Kot vedno, tu, po kakem mojem (vsaj meni) zanimivem potepanju naokoli, nato objavim reportažo.
Tokrat pa je situacija nekoliko drugačna - resnici na ljubo, ta reportaža v bistvu nima nobene zveze s Citroeni, razen enega Mitsubishija na enem od Maldivskih otokov, ki naj bi bil ekvivalent Citroenu C Zero (še za to nisem siguren, ker je imel sumljivo glasen motorček spredaj).
Ampak, ker sem tam videl veliko zanimivih stvari, več otokov, sipin in koralnih grebenov, zato bi vam reportaža utegnila biti vseeno zanimiva.
Kaj menite? Da ali ne?
Še dve slikici za pokušino:
Vsekakor.
Seveda da
Ja!
Kako, da ne. Jaz, pa mislil ti stare fotke iz Grčije objavljaš, ko je bila zima...he-he...kralju!
Da:take_picture:
OK, če nimajo admini nič proti, reportaža sledi naslednji teden, ko pregledam in uredim vse slike.
Bo pa vsaj za vas pet forumašev. :emot77:
Šest...:BigThumbs:
sedem
Sedem in pol
A to si tako majhne rasti ali boš le na pol bral? :emot77:
bo samo slike pogledal :)
tudi meni so take in podobne reportaze zanimive za pogledat, kar izvoli, prosim
Pa daj gor vse slike, tudi tistih dam, ki si jih slikal. Èeprav so brez Citroenov...
Tamkajšnje dame so bile večinoma v rutah, naših se pa nisem upal slikat, hehe.
Citat od: Lovro;242712A to si tako majhne rasti ali boš le na pol bral? :emot77:
Lej, na pol bom pogledal ker sem ti fauš.
Sem ja slovenc.
Ti bi moral imet golfa pa it na hrvaško morje,
imaš pa mercedesa pa žabo pa hodiš na Maldive:Hammer3:
Veš kako pravijo Srbi: ima se, može se.
Vidim, da ste se na Maldivih lepo imeli.:BigThumbs:
Tema se lahko zaklene:Hammer3:
Počasi... čakam še na vse slike. :emot77:
Citat od: Lovro;242848Počasi... čakam še na vse slike. :emot77:
kako zdaj?
ti si že doma, slike pa še pridejo:Hammer3:
Jih je dal razvit. Nekaj barvnih, ostalo čb.
Citat od: andraž;242851Jih je dal razvit. Nekaj barvnih, ostalo čb.
Ja sam jes sem bil na maldivih v zadnjem cajtu. Ne mi zdaj kazat slike iz l 1981:breakingc:
Citat od: antasi;242849kako zdaj?
ti si že doma, slike pa še pridejo:Hammer3:
Predzadnji dan potepanja sem se neprostovoljno ukvarjal s podvodno fotografijo z mobitelom. Sedaj čakam, da mi rešijo slike.
V skrajnem primeru bom pač uporabil slike iz ženinega telefona, ampak splača se še malo počakati.
Prav tako imam obljubljenih še nekaj podvodnih slik od drugega fotografa, ki jih dobim ta teden.
Potem pa lahko začnem z reportažo. :BigThumbs:
Aja, pa ni bodoča prvoaprilska šala, res čakam na slike. :take_picture:
Strpljen, spašen, vele stari ljudi...
da nisi kaj z guletom spet pripravljal za 1.april??
si pozabil, itak, da nobeden ni razumel šale, razen mene.
S citroeni se ni za hecat.
jaz sem na avtomobilizem forum za 1.april objavil približno tak oglas in so bili vsi navdušeni, kak fajn stroj:
slučajno sem pri stricu v zapuščeni garaži našel Lamborgini Countach letni 81, ki stoji že veliko let. Smo ga uspeli zaalaufat in vredu dela, edino nekaj trokira pri večjih obratih, zato sem ga uspel ugodno kupit za 5500 eur in sedaj iščem ,če pozna kdo kakega dobrga mehanika da mi ga naštela. Olje bom sam zamenjal.
in slika na kateri smo s fotošopom dali celjske tablice(komaj sem jih prepričal da to ni moj avto:Hammer3:=)
https://www.google.si/search?q=countach&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ved=0ahUKEwifhaL6_ejZAhVCGCwKHVgAB14QsAQIYw&biw=1280&bih=844#imgrc=TsbtYlLOh1N3OM:
Citat od: gule;242859Strpljen, spašen, vele stari ljudi...
Tako je. Malo potrpljenja, reportaža bo, upam, da že ta teden, če ne pa v začetku naslednjega.
eh, telefon das cez noc v posodo z rizem...
...ki privabi male rumene, ki to v zahvalo pol na hitro popravijo
Sem takoj spral s sladko vodo in dal v riž. Ni pomagalo. Po mojem je slana voda naredila svoje.
V trgovini jih imajo toliko, da jih prodajajo...
Kakorkoli, včeraj so me klicali iz servisa in povedali, da se slik ne da rešiti. Ne dajo telefonska čreva prav nič več od sebe.
Mi je res žal, saj sem, poleg naravnih lepot slikal tudi sam vrvež na otokih, kjer živijo tudi domačini in njihovo vsakdanje življenje. Pa ladjedelnico sem poslikal, kjer so gradili res lepe lesene barke. Da ne omenjam nekaj slik morskih psov, skatov in morskih bičev. OK, eno mi je uspelo rešiti, pa žena je naredila dve sliki bolj od daleč.
Eh, je, kar je, bomo pač improvizirali. Na srečo je tudi žena posnela dobre slike, precej sem jih z njenim telefonom poslikal tudi jaz, tako da je še vedno dovolj zanimivih fotk.
Zaenkrat še vedno čakam tudi na podvodne slike.
Najprej na Kratko o Maldivih.
Maldive (tudi Divehi Raajeje) sestavlja skupina cca. 2000 majhnih in nizkih koralnih in peščenih atolov v Indijskem oceanu, jugozahodno od Indije oz. Šrilanke. Razprostirajo se v dolžini 840 km, v smeri poldnevnika. Naseljenih je samo 218 otokov.
Domačini se, poleg s turizmom, ukvarjajo tudi z ribolovom, kmetijstvom (banane, papaje, mango) in ladjarstvom.
Ker so otoki večinoma koralni in peščeni, je zanimivo opazovati tovorne ladje, ki tja v vrečah vozijo zemljo, pa tudi gramoz in podoben gradbeni material. Drugače pri vsem tistem pesku pač ne gre. Èe otok nima pitne vode, zgradijo desalinizacijsko postajo, kjer morsko vodo predelujejo v pitno vodo, ki pa je prav tako odlična za pitje.
Poleg tega na otoke vozijo tudi vreče peska, s katerimi urejujejo obale na turističnih resortih, pa tudi na ostalih otokih sem jih opazil med peskom. Verjetno je razlog tudi v tem, da se tamkajšnja gladina oceana dviguje za 0,9 cm letno, nadmorska višina otokov pa je okoli 1 meter in morajo nekako reševati svoje otoke.
Glavno mesto Male, ki je v bistvu eno samo velemesto na istoimenskem otoku še najbolj spominja na Manhattan, le da so tu stolpnice nižje.
Tam je tudi letališče, kjer smo pristali. Ob letališki stavbi je pomol, s katerega vozi na desetine različnih bark na otoke. Ta promet morate res videti, seveda pa domačini mojstrsko vozijo svoje barke in karambolov ni.
Barke so različne, od počasnejših lesenjač, preko gliserjev pa vse do luksuznih jaht, ki pridejo po najbolj petične goste, katere nato med otoki na izlete vozijo kar s hidro letali.
Nas je čakal pokrit gliser za 10 oseb in s 500 konji v zadku, s katerim smo odbrzeli proti našemu otoku, kjer smo spali ves čas potepanja.
Že sama vožnja je zanimiva. Èoln kar jaha na valovih, drviš ko po avtocesti, če sediš čisto zadaj, si občasno deležen tudi osvežilnega pršca, ki prav paše v tisti vročini. V želji, da naredijo čim več voženj, seveda ti čolni drvijo tudi v višjih valovih. Takrat utegne malo daljša vožnja postati dokaj neudobna zaradi udarjanja čolna ob valove, navkljub debelo oblazinjenim klopem. Tudi čolnom se to pozna in zato posledično po otokih, na kakem bolj skritem koncu obale, vidiš kar precej odsluženih gliserjev.
Do leta 1965, ko so postali samostojna država, so bili Maldivi pod upravo angležev, novembra 1968 pa so postali tudi republika. Seveda tudi oni niso imuni na politične zdrahe, o čemer priča tudi zapor za politične zapornike, ki se nahaja na otoku, kjer smo bili.
Na otokih, kjer smo se zadrževali, so ljudje večinoma muslimanske vere in večina žensk nosi rute. Poleg otočanov, tam živi tudi veliko indijcev, ki jih takoj spoznaš po manjši rasti in za njih značilni angleščini. Otočani, sploh moški, so namreč precej višje rasti, nekateri skoraj tako kot evropejci in zelo lepih obrazov. Naše punce so kar vzdihovale, ko so jih gledale. Dekleta so bolj drobna, vendar prav tako zelo ljubkih obrazov.
Domačini so zelo prijazni in vedri. Nasploh so polni optimizma in dobre volje, zdi se mi, da (vsaj tam, kjer smo bili) zadovoljno in dobro živijo.
Naglice tam ni, vse se dogaja umirjeno in počasi. Tako moraš kdaj na kako storitev tudi malo počakati, vendar ko nekaj obljubijo, tisto tudi naredijo in ne pozabijo nate. Izjema so bili izleti, kjer so bili zelo točni, saj je čas bivanja in število ljudi na otokih, ki smo jih obiskali, zelo omejeno.
Kot sem že napisal, osebnih avtomobilov po otokih skoraj ni. Otoki so namreč precej majhni, zato jih niti ne rabijo. Otočani se zato po opravkih vozijo s električnimi in bencinskimi skuterji ter s kolesi. Za prevoze tovora in kake turistične prtljage po otokih pa zadostujejo tisti mini japonski kombiji in poltovornjački, precej jih je tudi že na električni pogon.
Tako smo se izkrcali na otoku Maafushi, ki je cca. 1800m dolg in cca. 600m širok.
To se tudi vidi ob pogledu nazaj po njihovi glavni ulici. Tu sem stal približno na sredini dolžine otoka, hotela v gradnji v ozadju pa sta že skoraj na koncu otoka.
Asfalta ni in ga niti ne potrebujejo, saj je pesek dovolj zbit, da omogoča udobno, gladko vožnjo. Se pa posledično po dežju rado nabere precej luž, ki pa niti niso moteče.
Na otoku žive domačini, hkrati pa so tam na voljo tudi hoteli in sobe za turiste.
Ta otok nam je služil kot vsakodnevno izhodišče za naša potepanja.
Na drugi sliki je ena od stranskih uličic, ki so vse vodile pravokotno na smer glavne ulice in kjer je v bližini obale stal tudi naš hotelček.
Velikih hotelov tu ni, so le manjši dvo ali trinadstropni simpatični hotelčki v lasti domačinov.
Kot zanimivost - do leta 2010 je bil turistom dovoljen dostop le na otoke - turistične resorte, kjer je s turizmom verjetno služila le peščica.
Domačini so se temu dolgo upirali in naposled le dosegli, da lahko turisti prihajajo tudi na njihove otoke in imajo tudi oni kaj od tega.
Se pa, zaradi ohranitve tamkajšnjega okolja neobremenjenega, dokaj omejuje število turistov. Tega ne omejujejo tako, da bi navijali cene, temveč moraš pač rezervirati in počakati na ustrezen prost termin za obisk, kar pa glede na veliko število otokov ni tako hudo.
Kljub skromnem izgledu, so hotelčki znotraj zelo okusno urejeni, kot je razvidno iz notranjosti najine sobe.
Tudi prtljago ti gostitelji dostavijo od pomola v sobo in vsak večer naju je, poleg vsakič drugačne skulpture na postelji, tam čakala tudi sveža voda v plastenkah. To vodo sva raje jemala za s seboj na izlete, saj je bila tamkajšnja voda iz pipe popolnoma pitna in celo okusna.
Na potovanje sva se odpravila z mini agencijo Shappa, kjer nekaj navdušencev v lastni režiji vodi ljudi po svetu.
Dobra stran te agencije je predvsem to, da te ne "vlačijo za roko" naokoli, temveč predvsem zrihtajo logistiko, kot so letalske karte, prenočišča, prevozi ipd. Seveda nudijo tudi izlete z njihovim vodenjem, vendar hkrati nudijo dovolj ostalih informacij, kaj se splača videti. Tako se lahko tudi samostojno odpraviš na svoje izlete, oni pa ti pomagajo le pri organizaciji, če želiš.
Tako se nas je nekaj, na prvi dan, z eno od Shappinih članic sprehodilo po otoku, vmes pa smo debatirali, kaj bi počeli v naslednjih nekaj dneh.
Tako smo izvedeli, kje je najboljša in kje najugodnejša hrana, kje se kaj dobrega spije, hkrati pa si ogledali otok.
Hodili smo po simpatičnih uličicah in si ogledovali njihove trgovinice in lokalčke.
Tam je tudi osnovna šola in glede na prijazno ter kulturno obnašanje otočanov, se očitno tamkajšnjih napisov tudi zares držijo.
Na eni od slik se vidi tudi vozni park otočanov.
Ker na otoku ni pitne vode, le-to pridobivajo preko desalinizacijske naprave na predzadnji sliki.
Zaradi vere na otoku ne točijo alkoholnih pijač, vendar pa nudijo le-te na večji jahti, ki je tam stalno zasidrana. Ob obali stalno dežura čoln, ki te prepelje na barko. Tako, kot pri skandinavcih, poleg turistov seveda tudi marikateri otočan rad zavije na to barko. Poleg tega si lahko privoščijo alkohol tudi, kadar gredo na kake počitnice v njim bližnjo Šrilanko.
Moram pa povedati, da alkohola sploh nisem pogrešal, ker so tisti njihovi sveži sadni sokovi in brezalkoholni koktajli vrhunski. Èe se spomnim na njihov domač mangov sok, uffff! Kaj tako dobrega in osvežilnega že dolgo nisem pil.
Itak pa so alkohol nudili tudi na nekaj turističnih otokih, katere sem kasneje obiskal.
Sprehodili smo se tudi ob obali.
Tako, kot imamo pri nas avtoodpade, tudi tam en majhen del otoka služi za "gliserodpad".
Verjetno je zaradi zapora tam stalno zasidrana tudi ladja obalne straže v ozadju.
Na koncu smo se podali tudi do prve urejene plaže. Ker njihova vera ne dovoljuje razkazovanja, na večini otokov gibanje le v kopalkah ni zaželjeno in pričakujejo, da nosiš najmanj majico in kratke hlače.
Da pa ne bi bilo vse preveč zapeto, je malo naprej na voljo tudi tako imenovana "bikini beach", torej plaža kjer pa je gibanje samo v kopalkah dovoljeno.
Med obema plažama je še ena divja plaža, ki pa je, z vsemi tistimi naplavinami in ostanki koral, ravno tako slikovita, kot ostali dve.
Ob bikini plaži gradijo dva nova malo večja hotela. Očitno je prišel tudi tja kak večji investitor ali pa so domačini že zaslužili dovolj in so hoteli počasi začeli rasti.
Kot sem že napisal, vidi se, da turistov res ni veliko. Približno toliko, kot na zadnji sliki, je bilo kopalcev tudi čez dan (bila je glavna sezona) in ta plaža je bila od vseh najbolj zasedena.
Tako, da tu ni nobene "bitke" za ležalnike ali senco, za vse je vsega dovolj.
V bližini so bili tudi trije lokali, kjer se odlično je in pije.
Še glede hrane.
Na plaži rastejo palme s kokosovi orehi, tako da moraš paziti, da ni kak nad tvojo glavo, če ležiš pod njimi. Ko tista reč pade dol, namreč poči konkretno.
Imajo pa zato tisti orehi odličen sok, ko ti jih pripravijo. In ne samo, da te lepo odžeja, tudi dokaj sit si od tega.
Do sedaj sem mislil, da se od sadja ne moreš najesti. Ja, mogoče od našega, tam pa je sadje res sveže in naravno zoreno. Okusi so veliko bolj intenzivni in dejansko se naješ. Sploh banane in avokado. Sadja jaz doma (razen limon in občasno jabolk) sploh ne jem, tam pa sem občasno celo za kosilo jedel le sadje. Da bi mi to kdo pred tem potovanjem rekel, mu niti pod razno ne bi verjel.
Tudi ostala hrana je precej kvalitetnejša od naše, čeprav v bistvu uporabljajo precej podobne sestavine, kot pri nas, le svinjine ne jedo.
Èeprav sem pojedel manj, kot doma, sem bil tam vedno konkretno sit. Največji čar je bil, da si bil sit brez tistega občutka (pre)polnega želodca. Kljub temu, da sem se vedno najedel do sitega, sem na koncu celo malce shujšal.
Okusi pa so itak bili vrhunski, kar se vidi tudi po izrazu na mojem obrazu na eni od večerij.
Večina restavracij izven resortov ponuja hrano po meniju ali pa plačaš pavšal in imaš na voljo hrano samopostrežno v stilu "all you can eat".
Večino hrane skuhajo v vokih ali pa spečejo na žaru. Sem se prav na Guleta spomnil, saj skoraj pred vsako hišo stoji kak po dolgem prerezan kovinski sod, ki služi za žar.
Otočani ponujajo hrano tudi po plažah in sicer od sadnih krožnikov, do vrhunsko pripravljenega jastoga, ki ti ga prinesejo kar na plažo.
Po drugi strani pa je bilo res, da bolj kot je bil luksuzen kak otok-resort, bolj generična in povprečna hrana je tam bila, kljub mogoče večji izbiri. V resortih seveda strežejo tudi svinjino.
Kakorkoli, če se boste kdaj odpravili na tiste konce, boste dobro jedli.
Se nadaljuje.
Citat od: Lovro;243176Kakorkoli, včeraj so me klicali iz servisa in povedali, da se slik ne da rešiti. Ne dajo telefonska čreva prav nič več od sebe.
Mi je res žal, saj sem, poleg naravnih lepot slikal tudi sam vrvež na otokih, kjer živijo tudi domačini in njihovo vsakdanje življenje. Pa ladjedelnico sem poslikal, kjer so gradili res lepe lesene barke. Da ne omenjam nekaj slik morskih psov, skatov in morskih bičev. OK, eno mi je uspelo rešiti, pa žena je naredila dve sliki bolj od daleč.
Eh, je, kar je, bomo pač improvizirali. Na srečo je tudi žena posnela dobre slike, precej sem jih z njenim telefonom poslikal tudi jaz, tako da je še vedno dovolj zanimivih fotk.
Zaenkrat še vedno čakam tudi na podvodne slike.
Lovro si razmišljal o kakšnem odpornejšem telefonu...Cat S60 npr...
https://mob.hr/caterpillar-cat-s60-recenzija/
Hvala, ampak ker imam službeni telefon, lahko izbiram le med tistim, kar je pač takrat na voljo.
Je sicer omejena izbira, ma se vseeno splača. ;)
In... vam je do sedaj reportaža zanimiva? Preveč obširno? Ravno prav?
Meni osebno je top. :BigThumbs::BigThumbs: good job
Ja super, ti kar nadaljuj...:emot112:
Lovro, kot bi bil tam...samo nadaljuj...
Ah se že vidim, kako skačem v vodo z tiste jahte, na kateri se toči alkohol...
He he, te kar vidim. :emot77:
Èeprav malo dlje od otokov se ni za hecat. Ker je tam veliko plitvin s prelivi, so tokovi ponekod zelo močni.
Ko smo šnorklali ob nekem grebenu, praktično spoh ni bilo treba plavati, ker te je tok precej hitro nosil ob grebenu. Seveda nas je spremljal gliser, ki nas je na koncu grebena prestregel.
Tako, da bi moral kako napitnino čolnarju dati, da bi te čuval med skoki v vodo. :emot77:
Naslednji dan smo odpluli na prvi izlet - na otok Rihiveli, ki je tudi mini turistični resort.
Ta otok mi je bil od turističnih resortov še najbolj všeč, ker so ga ohranili v maksimalno naravnem stanju, brez onih hišic na kolih ob obali in zidanih zgradb na samem otoku.
Tam je le nekaj bungalovov, narejenih na stari način iz tamkajšnjih materialov, tudi velik pokrit bar je enak. Èeprav na zunaj vse zgleda precej skromno, je notranjost bungalovov seveda precej luksuzno urejena. Bar ima na tleh kar pesek, na katerega pa so seveda položeni udobni stoli in naslonjači.
Otok ima precej omejen obisk, tako da nas je bila tam, skupaj s tamkajšnjimi stalnimi gosti, le peščica.
Vhod je preko dolgega pomola, na otoku pa se odpirajo lepi pogledi na sosednje otočke.
Na otoku naju je ogovoril tudi tale simpatičen in prijazen žako. Ma je govoril angleško, ko strgan dohtar.
Tako smo se lepo razkomotili na plaži z lepim razgledom, v senci palm.
Na prvi sliki se vidi tudi najbližji otoček, na katerega se da plavati oz. kar prebresti zaradi dokaj nizke vode (druga slika).
Prav čudovit občutek je bil, ko sva kakih 20 minut v tišini posedela na tistem otočku, saj sva bila le midva na njem.
Od otoka vodi tudi kakih 300m dolga sipina. Ker sva bila tam šele prvi dan, sva se po nasvetu vodičke raje skrivala pod oblačili, ma tudi kasneje smo vsi uporabljali kremo s faktorjem 50. To sva še toliko raje storila, ker sva opazila dan prej turistko, ki se ni držala tega nasveta. Ma je bila revica rdeča, ko paradižnik.
Voda je topla, vendar zaradi konkretne vročine še vedno prav osvežujoča, zato se je bilo prav luštno namakati v njej.
Seveda je voda zaradi zbite mivke okoli Maldivskih otokov povsod bistra, kot bi plaval v kakem bazenu.
Seveda je bilo treba tudi kaj pojesti in kasneje sva se odpravila v tamkajšnjo restavracijo, ki je v bistvu pokrita lesena koliba na kolih nad morjem, da lahko opazuješ plavajoče ribe in želve pod seboj.
Seveda sva si tudi tam izbrala lep kotiček z razgledom.
Malo preden smo odšli, smo si ogledali še manjše morske pse in morske biče, ki jih tamkajšnji zaposleni privabijo z ostanki hrane.
Žal sem ostal brez slik in mi je tako ostala le ena, ki sem jo tisti dan objavil na FB in slika morskega biča, ki ga je slikala žena od predaleč.
Jaz sem namreč počasi stopil kar mednje in bilo je prav zanimivo, ko je ogromen morski bič, kak meter in pol premera, ves obkrožen z ribicami, plaval okoli mene. Pa kakšne hude fotke so mi ratale, eh pa kaj čmo.
Takrat je začelo tudi po malem deževati, kar pa ni nič posebnega. Zaradi soparnega ozračja se namreč popoldne zelo radi zgostijo oblaki in skoraj vsak dan se vlije kaka ploha, ki pa prav paše. Sploh po tistih toplih lužah je prav prijetno broditi bos. Nasploh smo stalno bili bosi. Natikače sem uporabil le občasno, če je bil pesek res prevroč.
V torek smo se odpeljali na dva koralna grebena na šnorklanje. Tam naj bi bile tudi velike želve, vendar žal nisem opazil nobene.
Mi je pa zato za par minut uspelo plavati skupaj z družinico delfinov, kjer sta bila tudi dva mladička.
Za kosilo smo se zaustavili tudi na res mini otočku sredi morja. Ko (upam) dobim podvodne in tamkajšnje slike (slikali so nas potapljači - vodiči), jih objavim.
V sredo je bil na vrsti otok Gouli.
Podobno, kot naš Maafushi, je tudi to otok, kjer živijo domačini.
Oštarije so majhne domače, kjer jedo tudi oni. Pa pravzaprav niti ni bilo treba iti tja, saj se znajdejo in ti pridejo ponuditi hrano kar na plažo.
Tako so se eni primorci zmenili, da so jim tja prinesli kar jastoga, obloženega s školjkami in rakovicami.
Na prvi sliki se vidi plaža v smeri njihove ladjedelnice, kjer so gradili ali pa obnavljali zelo lepe lesene barke. Da sem tudi to poslikal sem že omenil. Pa pustimo to.
Na drugi in tretji sliki se lepo vidi razlika med dopoldanskim in popoldanskim vremenom, ko se naberejo oblaki z lokalnimi plohami.
V bližini plaže so bile tudi stojnice s sadjem in privoščila sva si tale avokado. Doma pri nas ima avokado nek čuden nevtralen, maslen (meni skrajno zanič) okus. Tam pa je ravno prav sladek in sem ga z užitkom pojedel in če verjamete ali ne - samo po temu krožniku (pojedla sva vsak pol) in še eni Magnum sladoledni lučki, sem bil lepo sit do večerje.
Zvečer, ko smo se vrnili na Maafushi, sva si z ženo privoščila še romantičen večer v barčku, kjer imajo mize postavljene kar na pesek na plaži.
Naslednji otok na vrsti je bil resort Rannalhi.
Rastje na njemu je bilo čudovito gosto in raznoliko, je pa otok že dokaj hotelsko urejen s potkami in dvonadstropnimi stavbami za goste.
Nasploh je bil izbor otokov tak, da sva lahko videla različno urejene otoke.
Seveda ga je bilo najprej potrebno obhoditi in raziskati, da najdeva čim bolj simpatičen kotiček ob morju.
Po otoku je razpostavljenih cel kup ležalnikov in razpetih ležalnih mrež.
Seveda je bilo tudi to treba sprobati, dokler se nisva "utaborila" na najbolj ustrezni lokaciji.
Seveda tudi brez poziranja ni šlo.
lepe luste nam delas, ni kaj :)
drugace pa super report, skoda za tiste slike, sem preprican, da bi se kaka zanimiva domacinka ali turistka na njih nasla :P
Ja, res smo se super imeli. Tudi zelo dobrodošle smo se počutili. Poleg za nas eksotičnih krajev so bili tudi tamkajšnji prebivalci zelo prijazni in res so te veseli, ko prideš tja.
Bilo je tudi res veliko zanimivih slik. Ampak malo improviziram in gre.
Zvečer so nas povabili še na priljubljeno igro domačinov - dirke rakcev samotarjev, ki jih je ogromno po plažah teh otokov.
Na pesek z mokro mivko natresejo dva koncentrična kroga in označijo njuno središče.
Nato vsak svojega rakca, katerega hišico označi s kakim flomastrom, položi v središče in nato čakaš, kateri rakec bo prej dosegel zunanji rob. Tekmujejo po trije in rakec zmagovalec se uvrsti v nadaljnja tekmovanja, vse do finala.
Očitno je bil moj rakec od vseh najhitrejši in mi tako v finalu prislužil prvo nagrado, lepo majico z motivom Maldivov in tamkajšnjih najzanimivejših rib, ki so mi jo svečano izročili.
Se nadaljuje.
Tam pod tisto palmo ti še samo tista kilska zlata verižica z bling blingom fali...pravi narco boss.
Zgleda, pa, da je Polono kar lepo sonce nažgalo?
Ni bilo sile, sva se kar pazila pred soncem.
Prav lepo to sedaj čez zimo brati in gledati fotografije.
Hvala.
Še bolje pa je to doživeti v živo. Sedaj sem prvič šel čez zimo v tople kraje in je to res tak zanimiv kontrast. Pa še ravno onemu najbolj mrzlemu tednu smo se izognili. ;)
S katerega letališča si šel, in kje pristal si imel kaj prestopov, in kako dolgo je trajala vožnja z zračnim avtobusom ? S čim hranijo turiste upam da ne z kakimi govejimi ali prašičjimi zrezki pa pomfritom skratka kaj se da konzumirati tam pametnega, in zdravega. Voda je pa kristalno čista. Si kaj pogrešal vonj po borovcah pa zvok škržatov, ali je boljše biti med palmami v tišini ? Je kot v raju mi pa zmrzovali na -18.
Super reportaža Lovro!
Hvala.
Poleteli smo z Brniškega letališča, prestopili le v Istanbulu in nato direktno do Maleja na Maldivih. Enako je bilo nazaj grede.
Èasi prestopa so bili idealni, obakrat je bilo med prihodom v Istanbul in odhodom le 2 uri. To je ravno prav, da prideš do ustreznega izhoda, pa da na hitro en pir rukneš.
Nekateri so se vrnili en dan pred nama. Takrat je bila povezava malo slabša, nekaj ur čakanja v Istanbulu. Je pa res, da si v tem primeru imel v ceni letalske karte tudi ogled Istanbula, tako si lahko lažje zabil tisti čas.
Leteli smo s Turkish Airlines. Hrana je zelo solidna, porcije tudi. Na liniji Ljubljana - Istanbul smo dobili en obrok, na liniji iz Istanbula do Maleja pa smo dobili po dva obroka. Npr. na Austrian Airlines pred leti, ko sva letela čez Atlantik, so bili precej bolj škrti.
Èe povzamem, iz aviona sem prišel sit.
Najbolj mi je bilo všeč, da sem lahko stalno bos hodil, sandale sem rabil le izjemoma.
In tropi in Sredozemlje, oboje ima svoje čare.
Sedaj so prispele tudi ostale slike tamkajšnjih fotografov. Ko jih uredim, nadaljujem z reportažo.
Kot sem že pisal, smo v torek (27. februarja :emot77:) šli na snorklanje in sicer na tri različne lokacije.
Na srečo so potapljači-vodiči naredili fotke podvodnega sveta in nam jih poslali. Ker sam nisem imel aparata za pod vodo, bom objavil kar njihove fotke.
Na prvo lokacijo smo si šli ogledat želve. Žal mi je val odnesel masko in preden sem se vrnil do barke in dobil novo, so želve že odplavale. Ma sem jih vsaj na slikah videl.
Sledil je potop nad koralnim grebenom, ki kar kipi od življenja. Počasi se tudi korale ponovno regenerirajo in zopet postaja vse barvno. Leta 2016 je namreč izredno hud vročinski val pobil ogromno koral in nekaj let je bilo vse sivo pod vodo.
Seveda, če si klatil naokoli z aparatom, se je marsikatera riba umaknila, tako da je tudi na fotkah potapljačev kvečjemu 20-30% dejanskega števila rib, ki so drugače plavale okoli tebe.
Èe pa si se umiril in pustil, da te nese tok, so se ribe navadile nate in kar naenkrat si se lahko znašel sredi jate pisanih rib, nekatere so te prav radovedno ogledovale. Ena mi je priplavala celo tik pred nos.
Med snorklanjem so ovekovečili tudi nas in takole sva z ženo pozirala.
Zadnji potop je bil namenjen plavanju med delfini. Res je bilo zanimivo. Pa tisti njihovi piski, prav fino so "debatirali" med seboj.
Tudi v sredo, pred obiskom otoka Gouli, smo se šli potapljat nad bližnji greben.
Na zadnji sliki se vidi, kako se greben nenadoma konča in pobočje nato izgine v vse bolj temno, bog ve, kolikšno globino.
Za petek smo imeli ponujeno plavanje z morskimi psi - kitovci.
Njihova posebnost, poleg značilnih pik je, da se prehranjujejo z majhnimi morskimi organizmi tako, da iščejo večje njihove gruče in jih posesajo v usta, nato pa odfiltrirajo z gostim sitom med škrgami.
Ker pa je to tiste lokacije bilo kaki dobri 2 uri in pol nabijanja z gliserjem po valovih (s tem, da ni mus, da sploh srečaš kakega kitovca), pa še v soboto nas je čakalo še eno potepanje, se za ta izlet nisva odločila.
Kasneje so nama udeleženci tega izleta povedali, da so plavali kot nori, da so ujeli vsaj enega kitovca za par minut. Tisti, ki niso bili dovolj hitri, pa ga sploh niso videli.
Je pa baje zelo veličasten občutek, plavati ob teh velikanih, ki so povprečno dolgi okoli 10 m, lahko pa tudi več.
Kakorkoli, vseeno objavljam nekaj fotk od tam.
Tako se nas je nekaj raje odpravilo zabušavat na resort Adaaran Prestige Vadoo, ki se nahaja na majhnem otočku Vaadhoo.
Ta resort ima 5 zvezdic in je lepo urejen, s cel kup barčki, trgovinicami in kavarnami. Zelo zanimiva je ponudba različne hrane, ki pa je bila že precej prilagojena evropskemu in azijskemu okusu. Kot da bi pomešal kako kitajsko restavracijo z eno kleno euro oštarijo, s pire krompirjem in dunajcem vred.
Hrana je bila sicer solidna, vendar že tudi precej generična, brez intenzivnih okusov, značilnih za ostale kraje, ki smo jih obiskali. Pravzaprav je nasploh bila hrana v resortih nekoliko slabša od tiste na ostalih otokih. Izjema je bil le prvi resort, Rihiveli.
Tako, kot na Rannalhiju (drugi resort, ki smo ga obiskali), so bile tudi tu tiste znane hišice na vodi, ki pa so bolj kot ne, navadna turistična fora.
Težava je v tem, da se že pomoli, ki vodijo do njih, tako segrejejo, da je nemogoče hoditi bos po njih. Hišice na Wadooju so imele celo lastne terase, ki pa so bile zaradi vročine stalno prazne. Verjetno postanejo uporabne šele zvečer, čez dan pa so se gostje raje skrivali v klimatizirani notranjosti hišk ali pa med zelenjem na otoku.
Vsekakor je (po mojem) veliko pametneje in bolje izbrati kak apartma ali sobo med zelenjem znotraj otoka, je namreč veliko bolj prijetno in pristno.
Nasploh so bili meni nekako bolj všeč otoki, kjer so tudi domačini, ali pa resorti, kjer se trudijo ohranjati naraven videz, kot npr. prej omenjeni resort Rihiveli.
Res pa je, da na fotkah in od daleč te hišice na vodi vseeno zanimivo, da ne rečem kar fotogenično izgledajo.
Med fotografiranjem tretje in četrte slike, mi je zalilo tudi moj telefon, ki sem ga nosil v žepu. Vsekakor se zato splača slediti zgledu nekaterih, ki so tam imeli telefone v vodotesnih vrečkah, skozi katere lahko še vedno drsaš po displeju in fotografiraš.
V vodi pod hiškami in ob plaži se najdejo tudi razni morski prebivalci.
Po spet nekaj malega poziranja, ogledu otoka in jutranji kavici, sva se stacionirala ob bazenu, saj je bilo na tistih odprtih plažah prevroče. Za nama je bil park in kmalu sva našla lepo skrit kotiček, kjer sva v miru pila, tokrat alkoholne pijače. Še najbolj je pasal džin tonik.
Nekih hudih alkoholnih koktajlov pa niti ni bilo, za kaj takega morate namreč iti v Karibe. Ko sva namreč pred leti bila v Mehiki, si tam ob bazenih ali plaži dobil meni, ki je bil kar lepa knjiga A4 formata z ogromno vrst koktajlov.
Kakorkoli, tam znotraj prej omenjenega parka, lepo v senčki, ob džin toniku, rum koli ali pa mangovem soku, sva prav lepo v miru uživala.
Z otoka, se v daljavi (maksimalno nazoomirano) vidi tudi glavni otok Male, kjer se nahaja istoimensko glavno mesto Maldivov in mednarodno letališče.
V bližini Maleja, so pred časom začeli z gradnjo umetnih otokov in sicer tako, da so v nekatere lagune najprej nekaj let nasuvali odpadke, nato pa vse skupaj prekrili z gramozom in z belim peskom na vrhu.
Kot sem že pisal, se Maldivi polagoma pogrezajo in verjetno so se zaradi tega otočani odločili slediti zgledu Nizozemcev, ki prav tako širijo svojo ozemlje v ocean.
Predvidevam, da je eden od teh otokov "v gradnji" na drugi sliki.
Obisk otoka sva zaključila še s fotografijo sončnega zahoda, ki je tam precej zgoden, že ob šestih zvečer. Maldivi se namreč nahajajo zelo blizu ekvatorja.
Da bi mogoče vseeno rešil telefon, so mi prijazni hotelski kuharji dali poln lonec riža, ki naj bi ven potegnil vlago.
Èe bi padel v sladko vodo, bi ga mogoče še rešil, agresivnejša slana voda pa ga je očitno pokončala.
Sem pa naši ekipi zato na mizo prinesel svojo novo specialiteto - mobi rižoto. :emot63: :emot77:
Zvečer smo na domačem otoku, Maafushiju imeli gostje bližnjih hotelčkov še spoznavni večer.
Ta se je začel z nastopom tamkajšnje folklorne skupinice, vendar so plesalke kaj hitro na plesišče potegnile naše punce. Najprej so jim na hitro pokazale osnovne korake, jih v roke predale razne rekvizite in že so vse skupaj zaplesale za nas. Njihova glasba je zelo melodična in te kar vleče na plesišče, čeprav nas večina ni bila ravno zagretih plesalcev.
Po končanem "uradnem delu" so na plesišče odpeljale še nas, fante in prav luštno smo plesali. Muzika je bila neka vrsta njihove dance glasbe, največji gušt pa je bil poskakovanje z bosimi nogami po tistem belem pesku.
Se nadaljuje.
Tele zadnje fotke plaž in poleg tega še vse prazno, to je pa res mikavno..
Mogoče bo pa treba it pogledat... :):emot112:
Super:emot112:
Ja, vsekakor obisk Maldivov res priporočam, sploh na ta naš način, da se potepaš. Za manj denarja veliko več muzike, v bistvu me je vse skupaj koštalo nekaj malega več, kot malo boljši all inclusive turistični aranžma v Grčiji.
Seveda greš lahko le klasično poležavat na en resort, vendar je to potem dražje in manj vidiš oz. so izleti od tam dražji.
Odlična reportaža!:BigThumbs:
Se celi familiji sline cedijo,...
Bravoo reportaža, da boljše ni. Si kdaj razmišljal o poklicni smeri novinarja :)
:emot112::BigThumbs:
Trudimo se. ;)
V soboto smo imeli še zadnji izlet in sicer lagano križarjenje med Malejevimi atoli.
Najprej smo se šli potapljat na greben, kjer so morski psi. Za razliko od ostalih rib, se gibajo izredno bliskovito in jaz nisem opazil niti enega. Na hitro ga je opazila le Polona, vendar je prav tako bliskovito izginil, ko se je usmerila proti njemu. Pa se nisem kaj dosti sekiral, saj sem še vedno užival, ko sem plaval med vsemi tistimi pisanimi ribami.
Nato smo se, mimo našega otoga Maafushija (4. slika), odpeljali naprej proti otoku Guaridho. Med tem, ko je zunaj močno deževalo, smo si tam, kar na barki, privoščili odlično kosilo.
Sledil je sprehod po otoku.
Kot večina teh otokov, je tudi ta bil dokaj majhen in smo ga v roku kakih 40 minut celega prehodili.
V bistvu smo se zadržali še dlje, saj se je bilo prav luštno sprehajati po tistih uličicah, polnih simpatično urejenih hišk ali zelenja.
Očitno na teh otokih ne poznajo kriminala, saj precej funkcionirajo na zaupanje. Tudi plačila niso problem. Ko sem enkrat, ob prihodu v jedilnico bližnjega hotelčka na našem otoku pozabil denar, mi je oštir rekel, naj se ne sekiram in naj grem kar jesti, bom že plačal ob naslednji priliki.
Tudi tu smo zavili v neko trgovino s spominki. Vrata so bila odprta, v trgovini pa nobenega. Le na vratih je pisalo, da je lastnik na malici in se kmalu vrne.
Ker so bile po nalivu ulice polne toplih luž, je bilo prav luštno bos broditi po tisti vodi. Seveda je potrebno nekaj pazljivosti, saj se včasih vseeno na ulici najde kaka pomečkana pločevinka ali kaj podobno ostrega.
Ampak sem pač brodil po plitvejšem delu luž, kjer se je še videlo, kam stopiš.
Prav uživali smo v tem sprehodu. Pravzaprav je tako oblačno vreme še najprijetnejše za potepanje, ker ni prevroče oz. je ravno prav toplo.
Seveda je bilo treba tudi malo pozirati. :BigThumbs:
Na koncu smo se zapeljali še do prečudovite bele peščene sipine, ki povezuje dva otoka.
Mi je čisto jasno, zakaj jo imenujejo Stairway to haven. Sipina je precej dolga in dokaj ozka. Èe je morje mirno, rahlo štrli iz morja, v primeru valov pa je tik pod gladino.
Prav zanimiv je občutek, ko te z dveh strani obdaja globoko morje in zato zgleda od daleč, kot da bi hodil po morju. :BigThumbs:
Kdo ve, mogoče pa Mojzes ni prečkal rdečega morja, ampak tega? :emot77:
Kakorkoli, preden smo tam "pristali" sem s strehe in s krova barke to poslikal, nato pa smo se prepustili užitkom čofotanja v vodi in sprehoda po sipini.
Res je bilo nekaj posebnega, pravi gušt, pa še vreme je bilo idealno, ne prevroče.
Res prijeten dan sva spet zaključila v romantičnem stilu ob res odličnem domačem mangovem soku.
Zadnji dan, nedeljo, sva izkoristila za kopanje na domačem Maafushiju na že omenjeni bikini plaži.
V hotelu sva si (brezplačno) sposodila kolesa in odkolesarila na plažo, kjer sva se prav lepo razkomotila v senčki palme.
Tam sva bila priča še eni veliki zanimivosti. Na tretji sliki tista temna senca v vodi niso skale ali pa trava, temveč na stotine rib mladic, ki se ob tem času tam pojavijo.
Kopalci jih niti ne motijo in se le malce umaknejo, tako kot meni, ko sem se namakal v vodi med njimi. Le malce so se umaknile in me nato obkrožile z varne razdalje. Res zanimivo.
Zraven naju so bili trije starejši pari iz Kitajske, res prava zabavna ekipa. Ker so za silo znali angleško, smo med seboj izmenjali nekaj šal in se fino nasmejali.
Nato so se hoteli slikati v raznih smešnih pozah, midva pa sva jih slikala. Poze so bile take, da sem se narežal do solz, ko sem jih slikal. Težke face, vsaka jim čast.
Seveda so v zahvalo tudi oni slikali naju, vendar v bolj uživaških pozah, kot se vidi na eni od teh slik.
Ko sva postala lačna, sva se odpravila do ene izmed tamkajšnjih oštarij na kosilo.
Sicer ti prijazni domačini hrano lahko prinesejo kar do ležalnika, vendar sva midva raje šla sama firbcati, kaj ponujajo.
Poleg tega so tam imeli še simpatičnega mladega papagajčka in se je že zato splačalo iti tja.
Zanimivo je bilo tudi opazovati lastnika oštarije, ki je na trnek lovil ribe, ki so občasno napadle roj tistih ribjih mladic in jih nato čisto sveže, spekel na žaru.
Nato sva se usedla k mizi z lepim razgledom na morje in spet uživala v odličnem sadju, ki je bilo tam na voljo.
Ker smo imeli let domov šele pozno zvečer, sva se lahko kopala do mraka, nato pa se v hotelu v miru stuširala, predala prtljago in se podala še na dobro večerjo.
Nato je po nas prišel čoln, na katerem je že bila naša prtljaga in počasi smo se odpravili na letališče in naprej domov.
Za konec lahko še enkrat napišem, luštno je bilo, priporočam! :emot112::BigThumbs:
Bravo :emot112::emot112: Vse pohvale za celoten opis :BigThumbs:
:emot112::emot112::BigThumbs:
Hvala, z veseljem.
Samo res...v Vrhniki si v bundi, prideš iz letala ven, pa v kopalke. Èudovito! Pravo zimovanje.
Mi obični smrtniki, pa na sanjkanje po planinah...šmrc.
Bunde sva pustila kar v avtu, ko naju je očim pripeljal na letališče.
Ko sva se vrnila, pa sva jih spet vzela ven iz avta ob prihodu.
Na večjih letališčih itak večinoma vstopaš v letala preko premičnih hodnikov, na Maleju pa je itak že bilo toplo.
Lovro, hvala za reportažo, sem z veseljem pogledal slike in prebral tvoje vtise. Pogrešam tropske kraje in res je užitek, ko ne rabiš drugega kot kratko majico, hlače in japanke ker niti zjutraj ni manj kot kakšnih malo več kot 20°C... lepi spomini!
Ja, res zanimivo doživetje je to.