Citroenar

Ker sem po morskih počitnicah imel še teden dni dopusta, sem ga izkoristil tudi za enodnevno potepanje po Notranjski in Suhi krajini.

Idejo sem dobil na podlagi knjige Meč in vihar, ki jo je napisal moj oče in med drugim precej natančno opisuje tudi starorimsko preteklost naših krajev. Tako sem se odločil, da si podrobneje ogledam nekaj takih bližnjih lokacij.
Navdih za ogled Suhe krajine sem dobil, ko sem videl Garačev prispevek o muzeju vojaške zgodovine in po knjigi-potopisu Franceta Bevka: Ob morju in Soči.

Najprej sem se usedel v žabo in se med njenim dvigovanjem zazrl v enega mojih najljubših razgledov, na sprednjo havbo. Ohhhhhh, kok fajn.
V Logatcu sem tankal najprej žabo, nato pa še sebe z enim kofetom. Pravzaprav sem hotel spiti kavo v piceriji Galija, ki stoji na mestu nekdanje starorimske preprežne postaje, ob glavni cesti, nasproti petrolove bencinske črpalke. Na tej trasi je namreč že takrat bila speljana cesta Via militaris, ki je povezovala apeninski polotok s podonavjem in nato proti takratnemu Bizancu.
Žal še ni bilo odprto in sem spil kavo drugje. Med pitjem sem v miru prelistal Bevkovo knjigo in si dokončno splaniral vse točke izleta.

Najprej sem si ogledal rimsko trdnjavo - castro na Lanišču, malo višje od Logatca, v smeri proti Hrušici in naprej proti primorski. To so ostaline starorimske trdnjave, ki je bila del poznorimskega obrambnega sistema Claustra alpium iuliarum, ki je branil romsko matico pred vdorom barbarov, pa tudi v primerih pogostih državljanskih vojn v tistem času. To je bilo izredno dolgo obzidje, ki je v treh linijah potekalo tudi čez ozemlje Slovenije, na našem koncu preko Vrhnike, Logatca in Hrušice.
Da ne bom preveč pisal, si lahko glavne stvari preberete tudi na fotografijah info tabel, če pa vas zadeva bolj zanima, pa priporočam v branje očetovo knjigo.

Gre za eno redkih pri nas obnovljenih takih trdnjav. Obnovljeno je obzidje, kar se tiče notranjosti, pa je na eni izmed tabel predstavljena študija, kako naj bi notranjost izgledala.

Èe ste že tam, se vam splača se podati tudi na cca. 20 minutni sprehod do razgledišča v bližini. Razgledišče je pokrito in lahko tam tudi posedite za kako malico ali pa kar tako.
Z razgledišča se vam nudijo lepi razgledi na Alpe, vključno s Triglavom, ki so se, na ta dan, sicer malce izgubljale v meglicah (o "kvaliteti" fotoaparata v trenutnem mobilniku pa sem že pisal) in na notranjski del Slovenije.

Se mi je zdel da imaš pisateljevanje v krvi:BigThumbs:

Hvala za kompliment.

Od Lanišča sem se zapeljal še naprej v smeri primorske in sicer do arheološkega parka Ad Pirum na Hrušici, kjer so ostaline trdnjave Ad Pirum, ki je služila tudi kot starorimska pošta.
Trdnjava je varovala prehod na primorsko stran, vse do naslednje trdnjave, ki je stala na mestu sedanje Ajdovščine.

Že ko se pripeljete tja, tik pred gostilno zagledate ostanke nekdanjega vhoda v trdnjavo (prva slika). Takoj nato, levo in desno, zagledate ostanke obzidja z info tablami.
Dve sem tudi poslikal, da si lahko preberete kaj več, kako naj bi to nekoč izgledalo, pa lahko vidite  na tej povezavi: https://www.google.si/search?q=ad+pirum&tbm=isch&imgil=9qKslTeuapIGCM%253A%253B4XgkI0JRL1ipUM%253Bhttps%25253A%25252F%25252Fwww.cosmopolitan.si%25252Faktualno%25252Farheoloski-park-ad-pirum-je-odprl-nova-vrata%25252F&source=iu&pf=m&fir=9qKslTeuapIGCM%253A%252C4XgkI0JRL1ipUM%252C_&usg=__2jVnAN3Kym-wa4fZEDO-8Du3cBA%3D&biw=952&bih=1033&ved=0ahUKEwiT6IiR_qvVAhVrLsAKHR0HBqIQyjcITA&ei=Ay97WdPaKuvcgAadjpiQCg#imgrc=9qKslTeuapIGCM:.

V gostilni točijo fino hladno pivo, prav tako imajo tudi bogato ponudbo hrane, od klasičnih jedi, pa do več vrst divjačine.
Vsekakor, po mojem vredno obiska.

Po ogledu arheološkega parka in krajši debati ob pivu z nekaj domačini na temo starih vozil, kar je vzpodbudila pred  gostilno parkirana moja žaba, sem se odpeljal do Planinskega polja.

Tu sem poslikal žabo v ambientu, saj gre za lepo pokrajino. Mimo ostankov dvorca Planina (Haasberg) in preko nekdanjega pripadajočega parka, sem se zapeljal do slikovitega mostu v kraju Planina, katerega sem spet poslikal.
O tem kraju sem podrobno pisal, že pred 5 leti, v reportaži "Kratek izlet na Notranjsko (http://www.citroenar.eu/showthread.php?t=8852), zato tu ne bom izgubljal besed.

Nato sem, malo naprej, parkiral žabo v senco mogočnega drevesa in si na tamkajšnji klopci privoščil malico. Tako sem lepo, v miru sedel tam, jedel in užival v pogledu na žabo in pokrajino pred mano.
Tam sem ostal kakih 20 minut, nato pa sem se odpravil, po malo manj znani poti, do Predjamskega gradu.

Se nadaljuje.

Omenjena, s smerokazi za Predjamski grad na novo opremljena cesta, me je pripeljala do postojnskega, kjer sem se do gradu tudi zapeljal.

Ker sem imel v planu ogled muzeja vojaške zgodovine, se za ogled gradu nisem odločil. Poleg tega je itak bilo preveč gneče, saj je v tem času turistična sezona na višku. Karta za odraslega stane slabih 14 EUR, otroške pa dobrih 8 oz. 1 EUR za otroke, mlajše od 5 let.

Tako sem poslikal le okolico, med drugim tudi kapelico s starim drevesom. Nasploh velikokrat opazim stara drevesa pred starejšimi sakralnimi ali za skupnost kako drugače pomembnimi objekti. Verjetno to res izhaja iz starih časov, ko so se vaščani pomembne stvari menili pod vaškimi lipami.

Tudi, če vas sam grad ne zanima, se vam splača obiskati ta konec, saj vam je na voljo več različnih tematskih sprehajalnih poti, o čemer priča tudi info tabla na zadnji sliki.

V bližini imajo tudi kamp.

Seveda je bilo za sprehod tisti dan prevroče (vročinski val), zato sem se raje, na poti nazaj, ustavil pred zanimivim starim kozolcem toplarjem. Tam je bila tudi simpatična oštarija z velikim pokritim vrtom (v ozadju na prvi in drugi sliki), kjer sem se ohladil ob pijači.

Kozolec stoji na križišču cest iz Planine in Postojne, kjer se združita v smeri proti Predjamskemu gradu.
Kozolec je bil narejen že v daljnjem letu 1883, je še v originalnem stanju in tja pred leti preseljen iz Šentjošta nad Horjulom. Več o njem si lahko preberete na spodnji info tabli.
Pod njim je zbirka furmanskih vozov in postrojenja za žganjekuho. Na stenah so obešene tudi table, ki opisujejo tamkajšnje življenje v starih časih.

Po ogledu sem si v senci privoščil še hladen cider (jabolčnik), joj, kako je to pasalo v tisti vročini.

Pot sem nadaljeval v smeri Pivških presihajočih jezer.
Sicer se, glede na vreme nekaj zadnjih tednov, nisem nadejal, da bo tam kaj vode, vendar sem pričakoval, da bo kljub vsemu vožnja zanimiva.

Tako sem tik pred Pivko zavil na stransko cesto, ki med drugim vodi tudi na vojaško vadbišče Poček. Ta me je pripeljala do simpatičnih makadamskih cestic in lepe pokrajine, ki lepo valovi pod omenjenim vadbiščem.
Peljal sem se, dokler se ceste niso spremenile v boljše kolovoze, nato pa po isti poti nazaj.
Na prvo žogo nič posebnega, vendar je bilo vredno vožnje že zaradi tiste pokrajine.

Lovro, ko te stvari gledam in berem mi je hudo.
Domotožje...

Saj bi že kaj več napisal, pa sem izgubljal čas s prepirom v moji temi z vabilom na skupni potep, ki so jo sedaj izbrisali.

?zakaj

Je vse v sardelicah.

Nič, gremo naprej.

Že večkrat sem razmišljal, da bi si ogledal muzej oz. Park vojaške zgodovine Pivka, pa se nekako nikoli nisem odpravil tja oz. sem večinoma pozabil nanj.

Ko pa je Garač objavil slike muzeja, sem se odločil, da si ga, glede na to, da sem itak takrat planiral izlet na Notranjsko, končno le ogledam.

Tako je bila moja naslednja postaja Pivka, kjer sem poslikal žabo ob tistem velikem "hortikulturnem" tanku, nato pa sem se odpravil v muzej.
Sam muzej je sestavljen iz komande in petih paviljonov. Od tega dva paviljona služita le kot depoja in nista na ogled brez dogovora.
So pa na ogled zbirke v ostalih treh, prav tako je nekaj eksponatov tudi zunaj, med stavbami.

Več o muzeju si lahko preberete tudi na: (http://parkvojaskezgodovine.si/), za orientacijo, o čem pišem, pa vam bo v pomoč tudi sken karte muzeja.
Sliko sem pustil kot ležečo, ker je tako večja in se lepše vidi.

Haha, vidim, da so ti enako narisali na mapo... s tem, da sem firbčen, kot sem pogledal tudi tanke v garažah zgoraj, ki jih pripravljajo za Septembrski dogodek. So jim fantje ravno malo pod kikle gledali...

Najprej se sprehodite do komande, kjer je blagajna s trgovino z vojaško robo, restavracija Kantina in TIC, v zgornjih nadstropjih pa je pregledna razstava vojaške zgodovine na splošno in različne priložnostne razstave.

Pregledna zgodovinska razstava obsega obdobja od pradavnine z loki in puščicami, pa do osamosvojitvene vojne, kjer sem poslikal tudi tisto znano fotko prerešetane marice nam ljube znamke.

Trenutno sta tam tudi dve začasni razstavi.
Prva je na temo razvoja oklepnih vozil, kjer stalno predvajajo dokumentarne filme na to temo, zraven so vitrine z maketami tankov.
Druga obravnava zračno (2. svetovno) vojno nad Slovenijo in sicer preko fotografskega gradiva ter ostankov letal, ki so bila sestreljena nad Slovenijo, od drobnarij, pa do blokov motorja, platišča in dela smernega krmila bombnika Liberator.

Ja, prav lepo razložijo in obkrožijo, kaj je za videti.

A to so kake ločene garaže ali si mislil na paviljona B in C?

ne, gor preko železniške proge so delavnice in v njih so tanki, ki bodo septembra uporabljeni za bitko, najbrž so te opozorili na prihajajoč dogodek?

http://parkvojaskezgodovine.si/dogodki/vecji-dogodki-v-parku-vojaske-zgodovine-v-letu-2017/

Ogled sem nadaljeval tako, da sem izstopil ven na drugi strani komande in se povzpel po stopnicah do paviljonov B in C.

Poslikal sem tudi dvorišče pred njima in pogled nazaj, proti komandi.
Za paviljoni lahko nadaljujete pot proti hribu Primož s starimi podzemnimi utrdbami Alpskega obrambnega zidu, jaz nisem šel, ker je bilo prevroče.
Sem pa poslikal zanimiv usek železniške proge in razgled na dolino.
Tam je tudi neka železna stvar, katere namen mi ni bil jasen. Sem mislil, da gre za kako staro bagersko zajemalko, ma ni to-to.

Poslikal sem tudi pogled na komando iz parkirišča spodaj. Desno (na fotki se ne vidi) se nahaja še najnovejši, na novo zgrajeni paviljon A, vendar je treba do vhoda vanj, prav tako preko komande.

Citat od: garac;235536ne, gor preko železniške proge so delavnice...

Aha, sem šel le do proge. Ko bom spet kdaj šel, se bom sprehodil še do omenjenih utrdb, pa magari spotoma tudi do delavnic, da pofirbcam.
Za dogodek so pa itak cel kup reklam tam obesili, tako, da niti niso posebej omenjali.

Od zunanjih eksponatov vas najprej pričaka tale ameriški Sherman iz 2. svetovne vojne, malo naprej pa ruski T55, ki ga nisem slikal. T55 je namreč kar precej razpostavljenih tam naokoli in sem zato, od zunanjih, slikal le enega v neobnovljenem stanju.

Nad komando bo vaš pogled najprej pritegnila tale črna pošast, nemška vojaška lokomotiva, kakršne so izdelovali med vojno, pobarvana v takratne barve.
Zanimivost teh lokomotiv je, da nimajo nikakršnih lepotnih okraskov in pokrovov, ki bi skrili vse "črevesje", poleg tega so bile narejene iz slabših materialov, le za kratek vek delovanja. Ne glede na to, so kasneje služile po evropskih državah še dolgo po vojni, tja do 70-ih let.
Zraven stoji ruski tank T34, eden najbolj slavnih tankov iz 2. svetovne vojne.
Za njim je vojaško avto-dvigalo, inženirski rod nekdanje vojske JLA pa v bližini zastopa še samohodni zložljivi most, montiran na podvozje T55.

Tam je parkirano tudi letalo IAR 93, ki ga je Sloveniji podarila romunska vlada v znak dobrega sodelovanja med državama.
Letalo je bilo pravzaprav plod kooperacije YUROM iz začetka 70-ih let, med romunsko firmo CNIAR in jugoslovanskim Soko Mostar. Pri nas so to letalo izdelovali pod oznako J-22 Orao (orel).

Ko se sprehodite okoli paviljonov B in C, boste po vogalih našli še nekaj zanimivih stvari.
Ob steni stoji del Shermanovega podvozja in tankovski top, tam je tudi (predvidevam) torpedo.

Malo dlje stoji tudi prej omenjeni neobnovljeni T55, ki mi je bil na nek način še bolj zanimiv, saj se je šele ob vsej tisti rji videlo, kako trdoživa so ta vozila s svojimi debelimi jeklenimi ploščami.

V paviljonu B je predstavljena zbirka oklepnih vozil iz 2. svetovne vojne.

Takoj na začetku vas pozdravita dva ameriška M3 Stuart, zgodnja in kasnejša verzija v barvah 1. partizanske tankovske brigade.

Nasploh so tam praktično vsi ameriški tanki, ki so služili na območju Jugoslavije: M4 Sherman, ki mu dela družbo M84 Patton, katerega so jugoslovanski tankisti zelo hvalili zaradi udobnosti v primerjavi z ruskim T34 ali T55. Tam sta tudi na Shermanovo podvozje postavljena havbica (M7 Priest) in protitankovski top (M36 Jackson).
Ameriška vozila zastopa še izvidniško vozilo M3 Scoutcar in motor Harley Davidson.
Zanimiv je tudi motor lovca na tanke Hellcata, ki je v 2. svetovni vojni veljal za najhitrejše gosenično vozilo. V bistvu gre za zvezdasti letalski motor, ki je poganjal takratna ameriška vojaška letala. Prav tako so letalski zvezdasti motorji poganjali tudi Stuarte.
Poleg ruskega T34 je tam tudi edini primerek, britanskega lahkega pehotnega vozila, ki so ga uporabljali v partizanski vojski - Universal transporter ali bren (britanski puškomitraljez) carrier, kot so mu rekli angleški vojaki.
Tam je tudi nemški protitankovski top PAK in še drugi podobni eksponati, ki pa jih nisem poslikal.

V paviljonu C hranijo artilerijsko zbirko iz obdobja 2. svetovne vojne in bivše JLA ter manjši del letalske zbirke iz istega obdobja.

Ker je bilo tam res veliko eksponatov in fotografij, tudi tu nisem vsega poslikal, ampak sem se omejil le na najbolj znane primerke.

Tak primerek je oklepno vozilo M8 Greyhound, ki je tudi po vojni še dolgo služil v JLA in milici.
Zanimiva je tudi polgoseničarska verzija Scoutcara - M3 Halftrack, ki je lahko vlekla tudi kak top. Na podvozju Stuarta so američani naredili tudi vozilo za prevoz pehote in vleko težjih topov, M5 HST.

Od artilerije sem slikal ameriški 155 mm top, Creusot Long John in nemški 88 mm flak 36. To je bil najbolj znan in najboljši top 2. svetovne vojne, ki so ga začeli izdelovati v 1. svetovni vojni in je služil še dolgo po drugi. Najprej je služil kot protiletalski top (flak 16, 18), nato pa še kot protitankovski 36 in kasneje 41 z dodanim oklepom.
Pred njim stoji hitrostrelni protiletalski top 20 mm, flak 30/38 flakvierling, eno izmed najbolj proizvajanih nemških artilerijskih orožij med 2. svetovno vojno. Obstajale so tudi dvo in štiricevne izvedbe.

Rusko rdečo armado zastopa samohodni protitankovski top na podvozju T34, SU 100 (če se prav spomnim).
Tam je bil tudi tisti znani večcevni raketomet, ki so ga množično uporabljali v JLA, vendar ga, zaradi že omenjenih težav s fotkičem in tamkajšnjo svetlobo, nisem slikal.

Letalska zbirka vsebuje različne fotografije in makete letal JLA (poleg oklepnih vozil), na konec hale pa so postavili še šolsko letalo, plod domačega znanja - Soko 522 v originalni barvni shemi. Ta letala so množično nastopala tudi v različnih partizanskih filmih v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja.

Nasproti letala je tudi zanimiva začasna razstava fotografij letalstva iz 1. svetovne vojne in takoj po njej, na temo slovencev v letalstvu.

Tisti T-55 je čisto ok. Da je treba, bo jutri spet v akciji. Ne bi verjel, v tej zadnji vojni so v Hr in BiH bili prisotni celo tanki T-34...seveda večkrat kot topovi, a vseeno.

Ravno to sem mislil, če mehanika deluje, lahko to vozi naslednjih 100 let. Èeprav čim manj in še to na poligonu, da bog da.

Zanimivo je pogledat porabo goriva pri starih tankih. Ko sem prvič slišal skoraj nisem verjel. Bi vsak moral imeti cisterno na kljuki.

Reportaža se nadaljuje takoj, ko bom spet utegnil. :BigThumbs:

Na koncu sem si ogledal še razstavo v na novo zgrajenem paviljonu A.
V zgornjem nadstropju je slikovna razstava na temo procesa razpadanja Jugoslavije in osamosvojitve.
Lepo je prikazano, kako se je v začetku odlično sodelovanje sprevrglo v popoln razpad sistema in države.
Razstava namreč na začetku obravnava sodelovanje vojske in civilne zaščite v primeru naravnih nesreč ter narodno samozaščito. Vse skupaj je bilo precej učinkovito, posledice naravnih ujm in pomoč so bile opravljene precej hitreje in učinkoviteje, kot v sedanji državi. Zelo koristna stvar je bila tudi NNNP, kjer se je še moja generacija, kot šolarji naučila, kako ravnati v primeru potresa, požara ipd.
Videlo se je, kako so ljudi učili pomagati drug drugemu in držati skupaj, namesto sedanjega individualizma in prerivanja naprej.

Žal se je kasneje vse skupaj obrnilo na slabše, kar je zopet prikazano preko raznih časopisov, slik in dokumentov.
Zanimivi ideji sta Diareje, ki vas vodijo v spodnje nadstropje in replika tipične slovenske dnevne sobe v času osamosvojitve, z legendarnim Tomažem Terčkom na televiziji.

Lepo je narejen tudi prerez nekdanjega letalskega oporišča JLA na meji med Hrvaško in BIH - Željave.

V spodnjem nadstropju se nahaja več zbirk, razdeljenih z montažnimi stenami.

Prvi del predstavlja zbirko oklepnikov iz modernejšega obdobja JLA.
Za šolski eksponat tanka T55 v prerezu je možno, da sem ga kot mulec že videl, ker so točno takega imeli v učilnici nekdanje Vrhniške tankovske brigade.
Poleg različic T55 in na osnovi T72 nastalega jugoslovanskega tanka M84, je tam tudi eden redkih originalnih ruskih T72, katere je JLA imela le v tankovski šoli na Manjači.
Razen T72, so tanki že v barvah Slovenske vojske.

Tam je tudi rovokopač na šasiji T55, ki je bil zelo učinkovit na terenu brez skal.

Zraven so razstavljeni tudi različni tankovski motorji.

Predstavljeno je tudi nekaj oklepnih avtomobilov in transporterjev, od katerih je eden še v stari SMB barvi.
Ogledate si lahko tudi notranjost enega izmed njih.

Sledi mornariški "podvodni" del, kjer je razstavljena podmornica bivše JLA, ob njej sta še vojaški podvodni skuter in težka potapljaška obleka.
Stene okoli njih so pobarvane tako, da dobite občutek, da ste res pod vodo.

Za doplačilo si lahko ogledate tudi notranjost podmornice, v katero lahko vstopite s podesta ob njej. Jaz se za ogled nisem odločil, tako da slik notranjosti nimam.

V zadnjem oddelku hranijo vojaška in civilna vozila, ki so bila bodisi zaplenjena s strani TO, bodisi so sodelovala v osamosvojitveni vojni na strani JLA.
Za avtentičnost so, na podlagi precej znane fotografije, pod tank ponovno stisnili še enega ubogega Jugeca.

Nad vozili visijo še tri nekdanja letala JLA, katera si lahko ogledate bodisi od tal, bodisi od zgoraj iz podesta.

Prvi je ameriški reaktivec Republic F-84G Thunderjet, ki so ga prejeli konec 50-ih let.
Zraven visi nekoliko modernejši North American F-86D Sabre Dog. Le ta se od ostalih Sabrov loči po tem, da ima nekoliko podaljšan trup z vremenskim radarjem v dodatnem "nosu" nad odprtino za zajem zraka ter motor z dodatnim izgorevanjem, kar mu je omogočalo večje hitrosti in lažje vzletanje. Slabša stran pa je bila elektronika, zelo zahtevna za vzdrževanje, ki je rada odpovedovala.
F-84G je zelo detajlno obnovljen, F-86D pa malce manj, vendar še vedno lepo zgleda.
V JLA so leteli tudi z F-86E Sabre (brez radarskega nosu in z manj elektronike) in s trenažnimi reaktivci Lockheed T-33.

Konec 60-ih let se je JNA preusmerila na domača letala iz tovarne SOKO ter na ruska letala MIG 21.
En primerek Mig 21 verzije PF visi tudi pod stropom paviljona.

Tik nad tlemi "lebdi" tudi SOKO Gazela. Gre francoski helikopter Aerospatiale, SA 341 Gazelle, proizveden po licenci v tovarni SOKO iz Mostarja.
S tem helikopterjem je slovenska posadka med osamosvojitveno vojno pobegnila in prešla na stran TO. Ker je bil to prvi helikopter takratne TO, so ga označili s številko 1. TO je sicer zajela tudi ruski helikopter MIL MI-8, vendar so ga kasneje vrnili JLA.
Razstavljena Gazela je nato še nekaj časa letela v civilnih barvah (v lasti Slovenske vojske), vendar je dokaj kmalu strmoglavila.
Sicer so jo popravili, vendar ne več v leteče stanje. Tako je nekaj časa, kot muzejski eksponat, stala pred zgradbo 15. letalske brigade na Ljubljanskem letališču, kasneje pa so jo preselili na sedanjo lokacijo.

zdaj se bo odprl nov krak muzeja, o njem lahko kaj več pove Krtija, ki pospešeno briše prah z eksponatov

Po ogledu muzeja, sem se odpravil naprej v smeri Ilirske Bistrice.

Nekaj kilometrov naprej se, na hribu ob regionalni cesti, nahaja slikovit grad Prem, ki stoji nad istoimensko vasjo.
Lepo obnovljen grad je bil zgrajen v 12. stoletju in sedaj služi kot muzej ter za različne prireditve, protokolarne dogodke in poroke.
Več o gradu lahko preberete tukaj: https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Prem

Pred gradom ni parkirnih prostorov in je potrebno parkirati v vasi. Ker je bil grad takrat zaprt, sem vseeno tam na kratko pustil Žabo, da jo slikam.
Na hitro sem si ogledal tudi notranjost obzidja. Grad je poln različnih zanimivih detajlov. Nad portalom obzidja se še vedno vidi ostanek mehanizma, verjetno za kak nekdanji dvižni most.
Ob poti do gradu stoji tudi info tabla, ki lepo ponazarja razvoj gradu. Tudi samo dvorišče je res lepo urejeno in polno lepih detajlov.
Od tam se nudijo lepi razgledi po strugi reke Reke navzdol, vse do Ilirske Bistrice in na samo vas Prem, ki je tudi izredno slikovita.

Nazaj grede sem, pod hribom z gradom, slikal tudi zelo slikovit, star kamniti most, ki še vedno služi svojemu namenu.

Citat od: garac;236090zdaj se bo odprl nov krak muzeja, o njem lahko kaj več pove Krtija, ki pospešeno briše prah z eksponatov

Hvala za info.
Tam sta tudi dva depoja drugih muzejov. Dve veliki večnadstropni zgradbi. Žal sta bili zaklenjeni in se ni dalo pošpegati noter.
Bo to v kateri od teh dveh stavb?
@Krtija, daš že lahko kak namig, kaj vse bo notri?

Na tistih koncih sem obiskal še eno lepo razgledno točko - Šilentabor, ki se nahaja nad cesto čez Knežak.

To je vas z nekaj prebivalci (9 leta 2002), ki stoji na temeljih nekdanje protiturške utrdbe. V bistvu je cela vas eno samo arheološko najdišče.
Očitno je bila utrdba precej velika in uporabna svojemu namenu, saj naj bi ime izviralo iz besede silen, močen. Beseda tabor pa je nekoč pomenila tudi utrdbo.
Kasneje se je tam naselila fevdalna gospoda, proti kateri je bil organiziran tudi eden izmed večjih kmečkih puntov.
Do začetka 60-ih let prejšnjega stoletja je tam stala tudi ostalina stolpa iz časov, ko so takraten grad porušili kmečki puntarji. Žal ga je kasneje porušila strela.
Nekaj več o sami utrdbi, vključno s sliko iz Valvasorjevih časov, je napisano tukaj: https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_%C5%A0ilentabor

Že razgledna cesta, ki se vzpne do tja gor, je vredna obiska.

V bližini je tudi romarska cerkvica, do katere vodi skrajno simpatičen kolovoz.
Od tam se spet nudijo prelepi razgledi proti Primorski z Nanosom ter Notranjski in Suhi Krajini s Snežnikom.

Ena stavba je prenovljena in predelana v depoje za Narodni muzej, Muzej novejše zgodovine in Tehniški muzej. Del teh prostorov bodo tudi ogledni depoji. Se pravi bo ogled možen, postavitev pa bo pač depojska... Od 15. septembra najprej pritličje, kasneje pa še v dveh nadstropjih. Na oddelku tehniškega muzeja bo sprva mogoče videti računalnike (od skoraj poltonskega Zusse-ja prek spektruma in naprej), računski stroji, pisalni stroji, foto tehnika, lesarstvo, gozdarstvo(motorke), nekaj kmetijskih reči, promet(kubelwagen, willys, dva Moto Guzzija iz jugo spremstva, cel kup koles, nekaj tomosov, izvenkrmni in stabilni motorji... Nekaj bo tudi iz poštnega muzeja iz polhovega Gradca... Takole približno... se bo pa stvar nadgrajevala in tudi spreminjala. Poudarjam, da to ni klasična razstava, saj gre navsezadnje za depo.

Lovro moj brat je poročen z kmetije, kjer so skrivali to Gazelo. Na eni sliku imas tudi Prago, ko sem služil vojsko sem spal v njej na straži...je - je.

@Krtija
Hvala za info. Tudi depo je zanimiv, če je tam zanimiva roba.

@Gule
Zanimivo je to zvedeti glede Gazele. Moj bivši cimer iz študentskega doma je vozil Prago. Se mu je zdela neudobna za vožnjo. Za spanje pa ni omenjal. ;)

Da se ne bi vračal domov po isti poti, sem se odločil, da se odpeljem kar v smeri Snežnika, torej čez hribe in Mašun, pa navzdol do gradu Snežnik.

Cesta proti Mašunu prav lepo vijuga med hribčki in kar kliče po uživaški vožnji.

V Mašunu sem se ustavil in poslikal lepo urejeno okolico tamkajšnje gostilne in gozdne hiše Mašun.
Kot piše na info tabli, je hiša s svojimi učnimi potmi namenjena splošni izobrazbi ljudi, sploh otrok, o tamkajšnji naravi. Res zanimivo.

Od tam naprej se je začel nekaj kilometrski spust po makadamu proti gradu Snežnik.

Po kakih 20 minutah prašenja po makadamu, sem se skozi lep cestni drevored pripeljal do gradu Snežnik.
Tam sem za gušt in zaključek izleta pod gradom slikal žabo in se zadovoljen odpeljal domov.

Lepo. In tale grad mi je nekam znan.

meni tudi,...

Aja, a sta tudi vidva že bila tam? :emot77:

Ja, tam imajo dobre čevapčiče, uštipce, klobasice,... a ti nisi jedel?:emot80:

:emot77: :BigThumbs:

Evo, takole pa je včeraj zgledalo na Mašunu, ko sem se peljal proti Sviščakom, ki so izhodišče za Snežnik.

Žal pa je bil del ceste nesplužen in smo morali narediti dodaten krog čez Ilirsko Bistrico. Èeprav je bil Mašun že skoraj kopen, pa je na Sviščakih bilo še vse lepo belo.
Tako da, če se kdo namerava tam voziti, naj najprej preveri, kako je s cesto med Mašunom in Sviščaki. Dol proti gradu Snežnik, je bila cesta splužena in je po mojem prevozna.

Tudi tekom letošnjega dopusta sem se z Žabo zapeljal na Postonjsko in Pivško območje.
Pridružil se mi je še sin Maks, ki prav uživa v vožnji z Žabo.

Najprej sva šla v park vojaške zgodovine v Pivki, saj sem si hotel ogledati zbirke ostalih muzejev v depoju.
Žal depo še ni v celoti odprt, odprto je le pritličje. Res pa je, da letos planirajo odpreti vsa tri nadstropja za muzeje, kot je razvidno iz slike. Takrat bo zadeva precej bolj zanimiva za ogled.

Trenutno pa se vam samo zaradi depoja ne splača hoditi tja, razen če ste ljubitelj računalništva, ker je zbirka res zelo bogata.

Tako je nekaj zbirk ostalih muzejev zaenkrat na ogled le v prvem nadstropju.

Imajo lepo zbirko telefonov, pisalnih strojev, fotoaparatov ter šivalnih strojev.

Vsekakor pa boste tam prišli na svoj račun ljubitelji računalnikov oz. njihove zgodovine, saj je tam prestavljeno precej naprav, od mehanskih računskih strojev in blagajn pa do osebnih računalnikov slovenskih in tujih proizvajalcev ter celo laptopov izpred par let nazaj.

Zadnja slika pa je objavljena prav za mojega prijatelja in so-forumaša. On že ve, kdo je. ;)

Predstavljen je tudi del zbirke slovenskih proizvajalcev koles in mopedov, tam so tudi različna orodja ter oprema za kmetijstvo in gozdarstvo.

Tam so tudi štiri vojaška vozila in sicer dva Motoguzzija iz 70. in 80. let ter najbolj znana terenca iz 2. svetovne vojne, ameriški Jeep Willys in nemški Kubelwagen. Se prav vidi njegovo bližnje sorodstvo s Hroščem, s katerim si deli podvozje in šasijo. Celo, ko pogledaš v notranjost okoli prestavne ročice je, kot da bi gledal v kabino Hrošča.

Maks je sicer po duši bolj naravoslovec in ga tehnika ne zanima preveč, kljub temu pa sva si ogledala, kaj je novega tudi v samem vojaškem muzeju.

V tem letu so pridobili simulator letenja z letalom Mig 21, postavili so tudi štiri nove začasne razstave.

Prva obravnava potovanja avstroogrske mornarice v Azijo proti koncu 19. stoletja in takratne slovenske pomorščake.
Razstavljeno je veliko zanimivih slik in zapisov, vrtijo pa tudi zelo zanimive filme.
Druga obravnava tematiko 5200 let kolesa in sicer z izredno lepo izdelanimi maketami različnih vozov od prazgodovine do 1. svetovne vojne, tretja pa grafite med 2. svetovno vojno.

V prostoru, kjer se nahaja artilerija, je razstavo fotografij o letalstvu in slovencih v 1. svetovni vojni zamenjalo fotografsko gradivo na temo preboja pri Kobaridu.

Tekom leta so veliki nemški lokomotivi iz 2. svetovne vojne dodali še dva lepo obnovljena tovorna vagona, tako da sedaj predstavlja manjšo kompozicijo, oboroženo s protiletalskim topom.

Pri blagajni se vam splača pogledati tudi reklamne letake vseh ostalih muzejev po tem območju in hitro utegnete spet najti kaj zanimivega, tudi midva sva tam dobila idejo za ogled naslednjega muzeja.
Ob nakupu kart za posamezni muzej lahko pridobite tudi 10 % popust za vstopnice v nekatere druge tamkajšnje muzeje.

V muzeju je bila tudi lepa zbirka Berlingov in to vse prve tri generacije. :emot77:
Eden je imel malce eksotične kolesne pokrove, ki so spominjali na stare Hroščeve. Se mi zdi, da sem ga celo že videl nekje, bodisi v živo, bodisi na tem forumu.

Ker sem tako postal pozoren nanje, sem kasneje ugotovil, da jih je res polna tudi cesta. Sem celo med vožnjo slikal dva pred sabo, na naslednjem križišču pa so stali celo trije vzporedno.
Vsekakor je to pri nas res priljubljen avto, verjetno zaradi svoje izredne praktičnosti in uporabnosti.

Ogledala sva si tudi Muzej krasa v Postojni.
Nahaja se ob cesti, ki zavije proti Postonjski železniški postaji in je res vreden ogleda. Na različne načine se namreč res lahko poučite vsega o krasu in sicer preko eksponatov, filmov, slik, interaktivnih kart, skic in zemljevidov ter mikroskopiranja.
Muzej tudi stalno organizira poučne obiske za otroke, kjer nato v praksi preko eksperimentiranja ali izletov v praksi spoznajo različne kraške pojave.
Muzej seveda organizira tudi razne seminarje za strokovnjake, ki se ukvarjajo s to tematiko.

Vsekakor vredno obiska, vzelo pa vam bo kake dobre tričetrt ure za ogled. Več si lahko preberete tudi tu: http://www.muzejkrasa.si .

V prvem nadstropju so predstavili, kako je kras sploh nastal, vse kraške in tamkajšnje geološke pojave ter seveda vso tamkajšnjo pestrost življenja. Ena od dvoran obravnava tudi človeško dejavnost in življenje na krasu.

V drugem nadstropju je obravnavan čas ledene dobe, prav tako tudi razvoj čoveka na tem območju.
V zbirki se nahaja tudi zaklad, ki so ga izkopali pri arheoloških raziskavah ob obnovi Predjamskega gradu. Gre za pravi zaklad, kot iz filmov, torej različni svečniki in posodje iz žlahtnih kovin.
Na koncu je predstavljena tudi zgodovina jamarstva in živalski svet v jamah.

Izkazalo se je, da je eden od kustosev tudi geolog-arheolog, ki je prepotoval cel svet. Ker je Maks res pravi ljubitelj naravoslovja, sta s kustosom padla v konkretno debato, ki je najin obisk podaljšala za dobri dve uri.
Videla sva še cel kup zanimivih stvari in veliko zanimivega izvedla.

Zadaj za muzejem sem spotoma poslikal še čoln-deblak, kateri je še pred nekaj desetletji tu množično kraljeval, sploh na Cerkniškem jezeru.
Žal ga zaradi nizkega sonca nisem uspel slikati brez odseva. Ma če boste dobro pogledali, se ga vidi.

Odpravila sva se tudi na odlično pico, nato pa se zadovoljna odpravila domov, kjer sva še potrepljala Žabo za lahko noč in s tem zaključila ta izlet.

Lep izlet in super potopis!

Hvala.

Kot vedno uživam v Lovrotovih reportažah njegovih potepanj.

Me veseli. Bom še naprej pridno pisal. ;)