Dopust smo izkoristili tudi za enotedensko letovanje na otoku Kefalonija.
Da ne pišem dvakrat, si več o otoku lahko preberete tu: https://en.wikipedia.org/wiki/Cephalonia
Otok je znan tudi po tem, da so leta 2001 tu posneli film Corellijeva mandolina, ki bazira na resničnih dogodkih. Tu so se namreč italijani po kapitulaciji Mussolinijeve Italije uprli nemcem, vendar so jih le-ti premagali in postrelili skoraj vse italijanske vojake, o čemer priča tudi tamkajšnji spomenik.
Zanimivo pa je tudi to, da je tam tudi spominska plošča padlim vojakom slovenskega rodu. Ker pa je bil tamkajšnji objekt v fazi obnove, se je takrat ni dalo ogledati.
Več o slovencih na Kefaloniji je opisano v teh dveh prispevkih:
http://www.primorske.si/Plus/7--Val/Kefalonija,-otok,-kjer-zivi-spomin-na-Elia
http://www.athens.embassy.si/index.php?id=1322&L=si&tx_ttnews%5Btt_news%5D=28787&cHash=7bf6d04b9aaf55854b3dae1481b8a1c9
Otok je znan tudi po hudem potresu v letu 1953, ki je porušil večino tamkajšnjih vasi in le redke hiše izpred tega obdobja, so ostale ohranjene.
Na ta potres vas spomnijo manjši kratki potresi, ki so dokaj pogosto stresli tla pod našimi nogami, ko smo bili na temu otoku.
Otok je vulkanskega izvora, zanimiv pa je tudi zato, ker je delno kamnit, delno pa iz blata. Na "blatnih" predelih ga morje tudi polagoma topi in nastale so zanimive pečine oz. klifi sive barve. Na daleč izgledajo kot skale, ko se približaš, pa vidiš, da gre za zmes morskega blata in mivke.
Otok je poln različnih in lepih plaž, od rjavozlatih mivkastih, do belih peščenih ter prodnatih ali pa kamnitih plaž. Značilnost teh je tudi ta, da se večinoma nahajajo pod skalnimi oz. blatnimi klifi in da se na nekatere da priti le z barko (ali pa plezalno opremo).
Prav tako je otok odličen za potepanje, saj ima tudi dokaj visoke gore in zato veliko res slikovitih gorskih in obalnih cest.
v knjigi proti koncu nastopi tudi Citroen DS, v filmu tega kadra žal ni
Med čakanjem na ljubljanskem letališču, sva si s sinom krajšala čas tudi z ogledom starega potniškega letala Douglas DC6, ki je nekdaj pripadalo Adrii Airways, od leta 1973, ko je šlo v pokoj, pa je v lasti letališča.
Sicer ni citroen, ampak po mojem je letalo že samo po sebi dovolj zanimivo, da se splača tudi tu objaviti slike.
Citat od: garac;235002v knjigi proti koncu nastopi tudi Citroen DS, v filmu tega kadra žal ni
Film sem gledal, knjige pa nisem bral. Kakšna pa je žabina vloga?
Po slabi uri in pol leta, smo pristali na tamkajšnjem letališču. Letališče je majhno in lahko sprejme le po tri letala hkrati. To pomeni, da morajo letala pogosto na čakati na odhodnem letališču, da se za njih sprosti prostor. Tako smo tudi mi počakali na brniku dodatnih 40 minut.
Nasploh, po vodičevih besedah, otočani neradi preveč reklamirajo ta otok, saj ne želijo prevelikih trum turistov in stavijo na butični turizem. Posledično tam (podobno, kot na Zakintosu) ni hotelskih kolosov, temveč le manjši dobro opremljeni hoteli v majhnih mestih ali vaseh. Kljub temu so cene na otoku le malce višje ali pa celo enake, kot pri nas in to tudi na barkah. Niti enkrat me niso hoteli oskubiti, niti na najbolj znanih turističnih točkah ne. Zlasti so cene ugodne, če se tja odpravite konec junija, tako, kot smo se mi. Nasploh se mi, v Grčiji ali Španiji, da ne omenjam kake Tunizije ipd., še najbolj zdi primerno iti tja izven glavne sezone julija in avgusta, saj je takrat enostavno prevroče za kaka potepanja po tamkajšnjih krajih.
Kefalončani so tudi zelo prijazni in se res iz srca potrudijo, da se kot turist tam dobro počutiš.
Avtobus, ki nas je razvozil po različnih hotelih, nas je z letališča pripeljal do glavnega mest(ec)a Argostoli, od kjer vodi trajektna linija do Lixourija na drugi strani zaliva. Trajektna linija v bistvu služi kot bližnjica, saj gre za dokaj globok zaliv, za katerega rabiš drugače kako uro, da ga obvoziš (glej prvo sliko).
Kmalu se je pojavil trajekt in nas v 15 minutah prepeljal na drugo stran.
Na 4. sliki je pogled s trajekta na Argostoli, na 5. proti koncu zaliva in na 6. pogled proti Lixouriju.
Po še nekaj minutah vožnje nas je avtobus odložil pred hotelom v mali vasici, ob zelo znani XI beach, simpatični zlatorjavi mivkasti in ozki plaži, ki je pravi kontrast nizkemu sivemu blatnemu klifu, pod katerim se nahaja (zadnja, večerna slika).
Plaže so brezplačne in se lahko razkomotiš, kjer koli hočeš, lahko pa nekaj malega doplačaš za ležalnike, kjer so na voljo. Ponekod so celo brezplačni, vendar takrat velja tiho pravilo, da si v takem primeru naročiš vsaj kako pijačo ob bližnjem šanku (kar itak storiš zaradi vročine).
Otok je, v primerjavi z ostalimi grškimi otoki, že malce bolj soparen, kar se manifestira v občasnih simpatičnih jutranjih meglicah na plažah, ki se dokončno razkadijo do 10. ure dopoldne.
Na karti otoka, ki so nam jo predali ob prevzemu najetega avtomobila (če si jo boste povečali) sem obkrožil tudi kraje, ki smo si jih ogledali, le Fiskarda, ene redkih preživelih vasi po potresu, si nismo utegnili ogledati. S kvadratom sem označil območje, kjer smo bili nastanjeni.
Pred hotelom je stalo tudi nekaj citroenov in sicer tale rent-a-car malček, malce obunkani berlingo MK1 lokalnih mojstrov, ki so prišli delat na hotel (žal ga nisem utegnil slikati) ter srbski C5 III. Na sploh je na otoku precej srbov, saj se z grki že od nekdaj dobro razumejo.
Na parkirišču nas je čakal tudi tale strojček, ki smo ga najeli za dva dni. Vmes mu je sicer crknila klima, tako da smo kasneje dobili namesto njega fiat Pando.
Aja, tu bodo nekatere fotke, za razliko od reportaž o potepanju z žabo, precej boljše kvalitete, ker sem, če je le bila možnost, raje slikal z ženinim mobilnikom. :emot77: :BigThumbs:
Se nadaljuje.
Fino, spet Lovro v akciji. Pri tebi zvemo, kar v nobenem vodiču ne piše.
Kefalonia je bila včasih rezervirana bolj za petične angleže in nemce. Tam nekje okoli leta 2000 jo je pri nas prva in edina tržila Intelekta. Jaz sem z njimi mislim, da 2002 tudi bil tam. Kefalonija me je popolnoma impresionirala. Nore plaže, vsaka druge barve, zanimive vasice, po otoku sva se vozila s 100 kubičnem motorjem, bivala v glavnem mestu z nočnim življenjem,... žal mi je edino da nisva šla na Itako.
...da Lovru ne pokvarim lepe reportaže.
Ja, je en tak skriti biserček, tale Kefalonija.
Pa včeraj je bil na POP TV lih oni film, o katerem sem pisal.
Ker je ravno takrat Grčijo in te otoke zajel konkretni vročinski val (ko smo prišli domov na 28°C, se mi je zdelo prav osvežujoče), smo potepanje prilagodili tako, da smo se vedno lahko spotoma osvežili na plažah. Itak pa so te, kot je napisal tudi Èojko, res zelo lepe in skoraj vsaka druge barve.
Kot veste, zelo uživam v vožnji po slikovitih cestah in tudi Kefalonija vam nudi ogromno tovrstne vožnje.
Ceste se vijejo od morja, pa reko hribov na drugo stran otoka, tako da si najprej na morju, čez kake pol ure pa se voziš praktično po gorski cesti. Perfektno!
Lepo vijugasta cesta nas je najprej pripeljala do plaže Petani, lepe beige prodnate plaže, katero obkrožajo pečine, s katerih se nudi prav lep razgled nanjo.
Spustili so se do nje, se prav luštno naplavali in malce raziskovali obalo. Ko je nam je postalo vroče, smo se ohladili tudi v bližnjem baru in v senčki uživali v pogledu na plažo.
Ta dan smo se nameravali peljati vse do Fiskarda in ko smo se odpravili naprej, je na avtu crknila klima.
Pa dobro, bo že šlo, škoda prekiniti izlet, smo si rekli in nadaljevali pot proti zelo slikovitem mestecu Assos, ki se nahaja malo naprej od še ene slikovite plaže Myrtos, z belim prodom.
Sonce se bilo že v zenitu, vročina je pritiskala, mi pa, po slabi uri vožnje, že čisto kuhani v avtu.
Tako smo se enoglasno odločili, da se ustavimo tudi na omenjeni plaži, da se vsaj malo ohladimo v morju. Pa tudi serpentine, ki so vodile proti plaži, so bile preveč vabljive, da bi se jim odpovedal.
Èeprav je bilo še vedno vroče, se nismo hoteli odpovedati še romantični fotki plaže pod pečinami, ko smo končno nadaljevali pot proti Assosu.
Na tej fotki se vidi tudi, za ta otok, značilno sparino, katere na drugih grških otokih, kjer sem letoval, še nisem videl.
Ko smo se spet ohladili, smo se odpravili naprej, proti Assosu, na katerega se je, z naše "gorske" ceste, nudil prelep razgled (sredina prve slike).
Na poti do tja smo prevozili tudi lep nasad cipres. Kaj takega res ne vidiš vsak dan.
Med potjo sem poslikal še Berlinga in ono revico, ki je očitno končala svojo pot med kozami in ovcami.
Ko smo se pripeljali v mestece, sem spotoma utegnil poslikati še tega C3 XTR, ki se je ravno pripeljal mimo.
Assos je res prelepo mestece oz. bolj vas, polna pisanih hiš, z lepimi vrtovi. Nad njim, na vrhu bližnjega otočka, povezanega z (predvidevam) naravnim "nasipom", se dviga tudi trdnjava, ki pa je, zaradi res močnega sonca, nismo obiskali.
Na omenjenem "nasipu" je parkirišče za obiskovalce tega mesteca in kar takoj se vam odpre pogled na simpatičen zaliv s plažicami.
Do plažic se spustite po prekrasnih uličicah, polnih oleandrov in ostalega lepega grmičevja, pisane hiše sem pa tudi že omenil.
Že z ulice se vam odpirajo razgledi, dokler ne pridete na samo obalo, kjer lahko posedite v senčki oleandrov, kaj popijete in pojeste, hkrati pa, med drugim, tam ponujajo tudi take zanimive spominke.
Med tem, ko sta žena in sin malo posedela pod oleandri, sem se malo sprehodil ob obali in poslikal zanimive detajle.
Na koncu smo se sprehodili na nasprotno stran zaliva z "nasipom", torej do otočka s trdnjavo, kjer smo še malo skupaj posedeli v senci in uživali v pogledu na Assos.
Ker je bilo še vedno zelo vroče, pa še brez klime smo bili, smo se izletu na že omenjeni Fiskardo, raje odpovedali in se pozno popoldne odpeljali nazaj, v hotel.
Seveda smo si privoščili tudi poležavanje na plaži ali pa ob hotelskem baru, kjer sem si, ob kozarcu piva, takole privoščil tudi "košček" pizze. :emot77:
Tik pred večerjo je pasalo rešiti tudi kako križanko. Očitno leta tečejo, saj je pri zelo pogostem vprašanju: "nekdanji citroenov avto", geslo "Ami", zamenjala "Xantia".
Med tem je naš sin ustvarjal take umetnine, najprej iz igrač, nato pa vse bolj iz kamnov in školjk (teh je bilo presenetljivo malo), ki jih je nabral.
Ob večerih smo bodisi uživali v grški glasbi, bodisi smo raziskovali bližnjo okolico hotela. Lahko smo tudi uživali na podeželskih potkah in pokrajini ali pa na že omenjenih blatnih klifih nad našo plažo.
Pokrajina, kot iz pravljice, hiške, kot iz škatlice, lepi travniki z razgledi na gore, prav pasala sta ta mir in tišina.
Na enem od sprehodov, sem poslikal tudi tega lokalnega C5.
S taksijem smo se odpeljali tudi na večerni ogled bližnjega mesteca Lixouri.
Nasploh so, podobno kot na še nekaterih manjših otokih, avti višjega srednjega razreda, kot je C5, precej redki in nasploh večji avti večinoma služijo kot taksiji.
Kolikor sem med pohajanjem ali ustavljanjem po Lixouriju in Argostoliju opazoval vozni park, otočani v glavnem vozijo manjše avte oz. avte ali enoprostorce nižjega srednjega razreda. Od večjih citroenov pa v glavnem vozijo še Xantije.
Veliko je saxojev, predvsem VTS, ali pa so vsaj našminkani s kakim spojlerjem in litimi felgami.
Nasploh tamkajšnji vozni park izgleda, kot da se je čas tam ustavil v 90-ih letih.
Tudi policisti šparajo in se še vedno vozijo s Xsarami.
Med novejšimi citroeni sem našel tam kak C4 in pa tale dva "brata" v znački.
Prav tako, kot tamkajšnji citroeni, mi je bil zanimiv tudi tale prastar, železni in kovičeni most v Lixouriju. Bog ve, kako dolgo že stoji tam.
V Argostoliju pristajajo tudi manjše križarke, tam je bilo tudi nekaj malega večjih zasebnih jaht, vendar, kot sem že pisal, nikjer ni nobene gužve.
V naslednjem izletu smo se odpravili na drugo stran otoka in sicer na ogled zanimive podorne jame Melissani, plaže Antisamos ter antične citadele nad mestom Sami.
Do tja je bila kaka ura meni uživaške vožnje in vožnja s trajektom.
Tako nas je zjutraj pred hotelom že čakal nadomestni avto. Ker je prejšnjemu crknila klima, so se nam oddolžili tako, da so nam dali malo večjega, torej Pando.
Ko smo se v Argostoliju izkrcali s trajekta, smo obvozili del zaliva in se nato začeli dvigovati proti gorskem hrbtu, ki deli obe strani otoka. Otok premore tudi dve krožišči, za kateri so nas opozorili, da velja ravno obraten režim, kot drugod po EU. Namreč, tam ima prednost tisti, ki zapelje v krožišče.
Kmalu so se začeli pojavljati prvi razgledi na Argostoli, kasneje pa na celoten naš konec otoka, torej na zaliv z Argostolijem in Lixourijem ter plažo Xi.
Na vrhu gorskega hrbta se nahaja prekrasna planotica, da ne omenjam tamkajšnje slikovite ceste.
Od tam smo se zopet začeli spuščati in pred nami se je odprl razgled na mesto Sami. Od tam vodijo trajektne linije na Odisejev otok, Itako (saj ste brali stare grške bajke, ane?), katere hribovje se skriva v meglicah v ozadju, za mestom.
Se nadaljuje.
:BigThumbs:
Meni je bilo strašno všeč njihovo belo vino. Ime sem žal pozabil. Si ga pil?
Ne, nisem probal. Sem pa pil dve različni rdeči suhi, obe dobri, žal pa sem tudi jaz pozabil, kateri sta bili.
Super potopis! Pred nekaj leti smo se imeli podobno lepo na Krfu. Kakšen jonski otok imam tudi jaz še v načrtu pa je tale potopis samo v plus.
Njihovo belo vino retsina pa je edinstveno (kot naš teran).
Citat od: Francl;235087Njihovo belo vino retsina pa je edinstveno (kot naš teran).
Bom obvezno probal ob naslednji priliki. :BigThumbs:
To ne poznam. Mi smo pili vino Robola
In edino kar sem jim zameril je bilo to da so tlačili cimet prav v vsako zadevo. Komaj smo dobili en boljši bar, da se je dal spit en normalen kapučin. brez cimeta
Bom probal obe vini ob priliki, ko bomo spet v tistih krajih.
He he. Mi smo na Zakintosu (če se prav spomnim) kar vnaprej rekli, da brez cimeta. :emot77:
Malo naprej, od mesta Sami, se nahaja podorna jama Melissani.
Gre za kraško jamo, katere strop se je podrl pred cca. 2000 leti.
Pred časom so do nje zvrtali predor in zgradili pomol, da lahko vozijo turiste po njej. V jami je namreč tudi jezero.
Sledi kratka vožnja s čolnom po odprtem in nato še kakih 5 minut po zaprtem delu jame, ki se skriva v ozadju na zadnji sliki.
In tako so nas vozili s čolnom po jami, čolnar je malo zavriskal, da je odmevalo po jami, sosednji čolnar pa je tudi eno zapel.
Po stenah jame je ogromno ptičjih gnezd, še več pa pajčevin s pajki, oboje so prav posebej omenili, da so zelo številčni v tej jami.
Bilo je tudi prijetno hladno in čeprav kratka, je bila vožnja dovolj simpatična, da se splača plačati vstopnino.
Po kavici v bližnjem baru in nakupu spominkov, smo se odpravili naprej, na kopanje na plažo Antisamos, ki se nahaja na drugi strani Samija, kakih 20 minut vožnje čez hrib, v sosednji zaliv.
Na vrhu hriba, nad zalivom s plažo, smo se ustavili, da poslikam razgled.
Zraven so se ustavili še angleži s berlingom, ki je, seveda, imel zato volan na desni strani.
Ko smo se spustili do parkirišča, sem tam poslikal še lokalno xantio in italijanskega C5.
Plaža je služila tudi za nekaj prizorov v filmu Corellijeva mandolina, zaradi česa je postala ena bolj znanih tamkajšnjih plaž.
Plaža je prodnata, voda pa kristalno bistra. Pravzaprav je voda bistra ob večini plaž in se vidi po več metrov v globino. Temperatura morja pa je itak bila idealna, ravno prava, da te ni zazeblo in ravno prava, da te je še osvežila.
Na plaži imate na izbiro ležalnike pod senčniki ali pa usnjene kavče v senci dreves. Res carsko urejeno.
Oboje je brezplačno za uporabo, je pa res, da nekako pričakujejo, da boš tam zato tudi kaj spil. Ampak, kot sem že pisal, zaradi vročine, tako in tako paše naročiti kako pijačo.
Tam smo se dobro naplavali in ohladili v senčki s kakim osvežilnim napitkom v roki.
Izlet smo zaključili z ogledom antičnih ostalin, ki so nekoč služile, kot citadela nad mestom Sami, kasneje pa kot samostan.
Več informacij nudi informacijska tabla, ki sem jo tudi poslikal, da si lahko kaj preberete o temu kraju.
Tam je tudi veliko oljk, pod katerimi lahko parkirate avto, nato pa se odpravite na ogled.
Kaj dosti sicer ni ostalo, razen nekaj zidov in novejša cerkvica zraven. Vidni so tudi ostanki nekdanje ceste, ki je vodila tja, ob kateri še vedno rastejo prastare oljke.
Samo tista pečina. Pa ta voda nebeška, jaz bi kar zaplaval. Misliš, da so notri kakšne nevarne živalice?
Citat od: Èojko;235083:BigThumbs:
Meni je bilo strašno všeč njihovo belo vino. Ime sem žal pozabil. Si ga pil?
Retsina?
Citat od: gule;235141Samo tista pečina. Pa ta voda nebeška, jaz bi kar zaplaval. Misliš, da so notri kakšne nevarne živalice?
Niso. Bi se dalo plavat. Ne vem pa, če je dovoljeno.
Zadnji dan, pred odhodom domov, smo šli še na ladijski izlet na plaže, ki so dostopne le z morja.
Naokrog smo pluli z zelo udobno jahto, bilo nas je kakih 20. Cene pijače na barki so bile presenetljivo nizke; pivo, kot pri nas po oštarijah, sladoled in voda pa kot pri nas v trgovini. Hrana je bila že všteta v ceni izleta, prav tako belo vino, ki pa mi ni pasalo na oni vročini.
Najprej smo obpluli del otoka z zalivom med Argostolijem in Lixourijem, nato pa smo se usmerili proti prav tako znani plaži, ki jo kličejo kar white rocks zaradi čisto belih skalnatih sten in bele mivke.
Zanimiv je tudi skalnati otoček v bližini. Èe ti je postalo prevroče, si se lahko umaknil v simpatične mini senčnate jame, tik ob plaži.
V kombinaciji z barvo morja, je vse skupaj že spominjalo na kako tropsko plažo. Res lepo.
Plaža se nahaja malo više od letališča v smeri proti Argostoliju, tako da smo lahko od dokaj blizu opazovali letala med vzletanjem in pristajanjem.
Naslednja točka je bil otoček Vardiani, ki se nahaja nasproti plaže Xi oz. vasi z našim hotelom. Tam naj bi bila tudi neka potopljena ruska ladja.
Žal pa je na njem, ravno takrat, mrgolelo nadležnih os, zato smo se usmerili proti še eni zanimivi plaži, z zlatorumeno mivko, ki se nahaja pod impozantnimi klifi iz blatne mivke, o katerih sem že pisal na začetku te reportaže.
Na klifu so se poznale tudi sledi bagerske zajemalke. Ker delovanje vode in vetra povzroča, da se klifi precej krušijo, zato vsake toliko z bagerji "postrgajo" razmajane dele klifa, da ne ogrožajo kopalcev.
Posadka jahte je bila izredno uslužna in so najprej zvozili na obalo roštilj in senčnike za vsakega od nas.
Poleg vse hrane in pijače, so tja zvozili tudi vso našo kopalno opremo, po želji pa tudi tiste, ki se jim ni dalo preplavati tistih par 10 metrov do obale.
Na plaži sem zagrabil blatni "kamen" in hotel nahecati ženo, kako si ga lahko razbijem na glavi. Seveda ni verjela, namreč to da gre za kamen. Je pa rekla, da verjame, da imam itak tako trdo bučo, da bi še pravi kamen popustil in se razdrobil ob udarcu v mojo glavo. "Pametnejši pač popusti", je še dodala. :emot77: :emot77:
Med tem, ko smo se mi kopali, je kmalu zadišalo iz ražnja. Pekli so njihove ražnjiče, in sicer piščančje ter goveje. Piščančji so bili odlični, goveji pa nebeški in so se kar topili v ustih. Količine mesa so bile enormne, prav tako tudi perfektne grške solate. Poskrbeli so tudi za vegetarijance in zanje pekli tako dobro zelenjavo, da je tudi marsikateri "mesojedec" posegel po njej.
Kako smo večinoma jedli, se vidi na zadnji sliki. Pravi gušt.
Èe z kako uro in pol smo se vrnili v Lixouri, kjer smo se poslovili od prijazne posadke in se odpravili vsak v svoj hotel.
Naslednji dan smo še malo pozabušavali ob bazenskem barčku, nato pa nas je avtobus odpeljal na letališče.
Tam sem slikal še dve, na prvi pogled manjši enosedi gasilski letali, ki sta nas, med dopustovanjem, enkrat tudi preleteli.
Šele od blizu se je izkazalo, kakšni mrcini sta to. Po velikosti sta bili namreč kar blizu dvokrilnemu Antonovu 2, ki vozi turiste z Leščanskega letališča.
Poslikal sem še Adriin Airbus 319, ki nas je odpeljal domov in tako smo zaključili "morski" del dopusta.
Tam nekje blizu mellissamija je tudi en del "puščave" ki se na vsake toliko ur napolni z vodo in nato voda izgine. Baje, da je neka žila oz. kraški prehod po kateri priteka in odteka morska voda zaradi plimovanja. Tudi Melissami naj bi bil del tega.
Pohvale za lep potopis!
in zanimivo. Na eni fotki sem takoj na guleta pomislil,...
Ja, kolikor sem razumel, gre za podoben sistem kraških jam, kot pri nas, le v manjšem obsegu.
Tisto fotko sem slikal prav ob misli na Guleta. :emot77: :BigThumbs: