Citroenar

Pa je končno prišla na vrsto sobota s spomladanskim raidom.
Poleg Kubeda in jesenca, je to zame srečanje, ki ga ne smem zamuditi, sploh ker se tu lahko pol dneva vozim z žabo in v skladu z road bookom raziskujem kotičke Slovenije. To pa imam najraje.

Tokratni raid je v organizaciji goriške sekcije CKS potekal bo Goriških brdih, prelepi pokrajini, polni češenj, marelic in vinskih trt ter lepih starih hrastov.
Nekateri te kraje primerjajo s Toscano. Jaz tam še nisem bil in ne morem primerjat, ma mora biti res lepa tista Toscana, če je podobna Goriškim brdom.

Da spomnim - raid poteka tako, da dobiš roudbuk z navodili, kako najti različne turistične točke, kjer te čakajo organizatorjeve ekipe.  Tam lahko kaj dobrega prigrizneš ali popiješ, zraven pa dobiš vprašalnik, katerega rešiš tako, da si tam ogledaš okolico in najdeš odgovore. Včasih pa te na teh točkah, namesto z vprašalnikom, presenetijo tudi s kako spretnostno nalogo, ki jo moraš opraviti.
Večinoma čas ni pomemben, temveč je pomembno pravilno število kilometrov in čim več pravilnih odgovorov ter spretnost pri ostalih nalogah.
Ker lahko raid traja nekaj ur, si vmes deležen tudi kosila z daljšim odmorom za počitek. Zvečer vedno sledi podelitev nagrad trem najboljšim in nato žurka, velikokrat z bendom, ki špila v živo.

Dan prej sem lepo, obredno in z guštom, preveril nivo olja v motorju, peljal žabo tankat in zložil vso svojo kramo v njen prtljažnik.
V soboto pa vruuuum v Novo Gorico. Ker sem bil pozen, se se odpeljal kar po avtocesti, čeprav imam za pot na taka srečanja raje lokalne ceste. Nič hudega, žaba je v osnovi potovalni avto za dolge razdalje in je tudi vožnja po avtocesti gušt.

Ko sem se pripeljal do zbirne točke na goriški železniški postaji, sem že od daleč zagledal možakarja v fluorescentnemu telovniku, ki mi je mahal in nekaj sekund vožnje kasneje, dodelil še parkirno mesto.

Z nasmeškom dobrodošlice mi je pokazal pot do recepcije, kjer sem se prijavil na raid.
Goricjoti, kot Goricjoti, brez nasmeha in vpitja: "o lej ga, si prišel, dobrodošel, kaj boš spil", pri njih ne gre.
V vrečki s turističnimi vodniki in nalepko, katere se vedno razveselim, je bil tudi res natančno in pregledno izdelan roudbuk.
Pa lep lonček sem tam kupil in ga takoj razkužil z žganicami, ki so jih ponujali veseli goricjoti. :emot112:

Po nekaj minutah hecov in raznih debat z ekipo, sem se umaknil v bližnjo kavarno, naročil eno malo kofe in počasi, v miru, vnesel nekaj pomožnih opomb v roudbuk. Ta je bil res odlično napisan, da sem z lahkoto navigiral sam, brez sovoznika. Perfektno narejeno, pravzaprav tako perfektno, da ga celo še sedaj uporabljam kot pomoč pri pisanju tega članka in mi ni treba brskati po internetu za dodatne informacije.

Po moji stari navadi, sem si ogledal tudi bližnjo okolico in poslikal Sabotin z znanim, tam zgoraj napisanim imenom, starega hlapona in meni vedno impozantnega dizel-električnega "reagana". Kako zahrumi ta mašina, to je treba slišati, če si ljubitelj teh stvari.

Nato sem se pomešal med ostale ljubitelje starega citro-pleha, kjer smo nato opazovali in občudovali prihajajoča vozila ostalih udeležencev. A ni prav gušt to pogledat, a?

Prevladovala je A serija in ker je bila moja žaba edina svoje vrste na raidu, so jo goricijoti kar takoj proglasili za najlepšo žabo na srečanju. :emot77:

Kmalu me je Amipick poklical na startno pozicijo, zaželel mi je srečno vožnjo in tri, dva, ena, start pa gasa naprej.

No ja, ne lih z gasom. Po nekaj sto metrih sem namreč prečkal mejo in zavil v ulice stare Gorice, kjer je bila omejitev 30km/h.
Tako sem počasi križaril po mestu, dokler me niso smerokazi usmerili proti Pevmi in Oslavju.
Pevma je znana po cerkvi, katere notranjost je, v letu 1934, v času največjega zatiranja tamkajšnjih slovencev, po naročilu župnika Abrama, slikar Kralj poslikal tako, da se v hudičevem obrazu prepozna obraz Mussolinija.

Prva postaja je bila kostnica v Oslavju, kjer so pokopani italijanski vojaki iz 1. svetovne vojne, ter nekaj sto avstroogrskih vojakov.
Z okostnice, predvsem pa iz hribčka ob njej, ki se dviga nad vinskimi trtami, je lep razgled vse do pomnika braniteljev slovenske zemlje na Cerju, ki se dviga v daljavi na zadnji sliki.

Po kratkem sprehodu ob kostnici in nad bližnjimi trtami, sem tamkajšnji ekipi vrnil izpolnjen vprašalnik, poskusil nekaj tamkajšnjih dobrot in se odpeljal naprej.

Od tu naprej se je začel najlepši del raida.

Takoj po vnovičnem prehodu meje so se, sprav sramežljivo, nato pa vse bolj, začela odkrivati brda v vsej svoji lepoti.

Še na nobenem raidu se nisem ustavljal tako pogosto za slikanje, ma sem bil ko mestni avtobus, ki ima vsake par sto metrov postajališče.

Cesta se je stalno vila gor in dol po gričkih, polnih vinske trte ali češenj, katerih krošnje so kar žarele od rdečine češenj.

Tretja slika je zelo zanimiva, saj se na njej, skozi okno žabe vidi pokrajina, v ogledalu pa slikovite cestice, po katerih smo se vozili.

Èista romantika. Tako sem užival, da sem pozabil celo do konca zapreti vrata na žabi med poziranjem, kar sem opazil šele doma, pri pregledu slik.

Obvozil sem Števerjan, naselje z večinskim slovenskim prebivalstvom na italijanski strani meje, zelo znan po festivalu narodnozabavne glasbe in verjetno še bolj po večeru števerjanskih vinarjev v avgustu, ko se na veliko uživa v sozvočju okusov vin in ribjih delikates. Vsaj tako pravi turistični vodič. Ma, če bom kdaj takrat kje tam blizu, bom sigurno šel probat.

Preko krajev Hum ter Spodnjega in Gornjega Cerja (pomen njunih imen mi je kmalu postal zelo jasen, pri vseh tistih strmih klancih), sem se pripeljal do zelo lepo obnovljene Vile Vipovže, ki stoji v isto imenskem kraju.

Vsekakor pred luksuzno vilo paše luksuzen avto in tako se je moja žaba razbohotila na njenem dvorišču med klikanjem kar nekaj fotoaparatov.

Vila služi kot regijsko kulturno in kongresno središče, to soboto pa je služila tudi, kot druga točka raida.
Preko vprašalnika sem spet izvedel nekaj zanimivosti, ki se jih je dalo razbrati iz namigov po okolici. Tako sem izvedel, da naj bi bilo nekaj tamkajšnjih cipres starejših od 1000 let (baje iz 12. stoletja).

Tam naokoli se da nabrati tudi kamne s fosili iz pradavnine, s katerimi so se nekoč igrali otroci v igri "v solde". Igra gre tako, da je treba proti tarči metati te fosile, vendar le od pol do enega metra razdalje od nje.
Tudi mi smo to igrali za dodatne točke, ma jaz jih nisem dobil. Malo zaradi nagnjenosti "igrišča", malo zaradi prevelike moči sta gravitacija in inercija naredili svoje in kamen s fosilom se je odkotalil predaleč od spačkove vinte, zataknjene v kamen, ki je služila kot tarča.

Tudi tu se nudijo prečudoviti razgledi na pokrajino, sploh na češnje in trte. Èe dobro pogledate zadnjo sliko, boste videli, da je v krošnjah vse rdeče od zrelih češenj. Verjetno bi to kak fotograf znal veliko bolje slikati, jaz pa pač nimam potrpljenja za iskanje raznih nastavitev.
Ma je res lepo tam doli, sploh pa mora biti, ko cvetijo češnje.
Tu sem jedel tudi odlične sveže nabrane češnje. Jaz načeloma nisem ljubitelj sadja, ma to bi blo greh ne probati.

Aaaaaaa, sem pomotoma izbrisal tekst, zdej pa še enkrat od začetka, ufff.
Ma sej ni hudega, se je luštno med pisanjem na ta raid spominjati.

Aja kaj sem že pisal - aha, v glavnem, med drugo in tretjo točko je bila najkrajša etapa, ma ne vem če je bilo 3 minute vožnje oz. naj bi bilo.
Namreč, med tem, ko sem se hahljal sam pri sebi, kako se bomo s tamkajšnjo ekipo hecali na račun "izredne dolžine", sem spregledal precej skriti odcep in tako veselo podaljšal etapo za nekaj minut.
No ja, smo se pa na ta račun šalili, glavno, da je hec, saj je ta odcep zgrešilo kar precej udeležencev. Je tamkajšnja ekipa očitno stalno opazovala in se zraven zabavala, ali bomo v prvem poskusu našli odcep. Tako so baje v mojem primeru govorili, ko sem se bližal: "žaba gre, žaba greee, žaba greeeee... e, ni več žabe", ko sem se odpeljal mimo. :emot77:

Omenjena točka se je nahajala v vasici Ceglo, poimenovani po nekdanji rimski opekarni v bližini.
Tam stoji tudi gradič oz. po briško: gredič Ceglo, nekoč v lasti zelo znane družine Codelli.
Nasploh je tam zelo veliko gradičev, dvorcev, vil in lepih hiš po vrhovih gričkov, kar priča o tem, da se je dalo, zaradi prijaznega podnebja, plodne zemlje in pridnih rok, zelo dobro živeti oz. se tako verjetno živi še sedaj.

V grediču organizirajo tudi poroke, kar se vidi tudi na sliki, zadaj za mojim pivom, ki sem ga, pred fotografiranjem, pozabil umakniti z mize.
Gredič je postal tudi zelo priljubljena izletniška točka in sicer zaradi znane TV serije Ena žlahtna štorija.

Tu so nam Èetko & co., namesto vprašalnika, porinili roke polo z briškimi besedami, katere smo morali, pač v stilu prej omenjene serije, uporabiti v odigranem 2-minutnem prizoru pred kamero. Jaz npr. sem si moral izmisliti in odigrati 2-minutni prizor na temo mirakolo oz. čudež.
Vse je potekalo skoraj tako, kot pri snemanju. Klapa je padla, Èetko snemal, mi pa smo se prelevili v filmske igralce.

Ker je bilo parkirnega prostora dokaj malo, nas pa veliko, sem se dokaj kmalu poslovil in se odpravil naprej, da sem sprostil parkirni prostor za naslednjega udeleženca.

lovro, daj si prosim en fotoaparat omisli, škoda, ker narediš dober motiv, samo slika je žal nejasna

Spet je sledila vožnja z lepimi razgledi do Medane, kjer se je rodil znani pesnik in prevajalec tujih pesmi, Alojz Gradnik, v novejših časih pa je kraj znan tudi po vinarjih Movia, Kristančič, Dolfo itd.

Nato sem se (spet) po klancu spustil do naslednje vasi, Dobrovo. V tamkajšnjem (tudi spet) gradu nas je čakala ekipa na četrti točki.
Za tam je bilo napovedano tudi preprosto briško kosilo oz. južina en kak glaž vina zraven, kot se za tiste kraje že spodobi.

Tisto preprosto briško kosilo se je izkazalo za res zelo okusno in bogato enolončnico, ki sem jo z guštom pojedel. Kosilo se mi je zdelo prav idealno za tisto vročino, saj je poleg vode, ki so jo tudi tam obilno ponujali, zelo pripomoglo k ponovni hidraciji. Od vožnje v od sonca razbeljeni žabi suho grlo, pa je namočilo in osvežilo odlično vino.
Iz jedilnega prostora so se ponujali prelepi razgledi, tako da sem lahko užival v njih kar med jedjo. Super!

Ker se na gradu nahaja tudi zbirka grafik Zorana Mušiča, zelo znanega slovenskega slikarja in grafika, smo se lahko tudi mi potrudili in naredili svojo grafiko.
Ma sem naredil eno res lepo stilizirano silhueto moje žabe in ves ponosen postavil list na sito in potegnil z roko čez. Žal sem pritisnil malce neenakomerno in namesto žabe je nastalo nekaj, kar je še najbolj spominjalo na natečen in zabuhel nos ob večjem prehladu. :emot60:

Èe si hotel, si si lahko ogledal tudi notranjost gradu, za kar so goricijani zrihtali konkreten popust pri vstopnini.

Jaz si notranjosti nisem ogledal, saj sem ravno takrat srečal vrhniškega Milana s polno gajbico briških češenj. Usmeril me je do štanta, kjer sem tudi jaz kupil češnje za ženo in sina, ker bi res bilo škoda, da jih tam ne bi kupil.
Èešnje je gospa prodajala kar pred svojo hišo, zraven nje pa je stal očitno tja priženjen ljubljančan. Je bilo prav smešno v tistih krajih poslušati ljubljansko narečje, he he.

Èešnje sem nato pospravil v najglobji kotiček prtljažnika, še malo podebatiral z enim od naših goricijotov in hajdi naprej, saj je roudbuk obljubljal še veliko zanimivih stvari.

Citat od: garac;233778lovro, daj si prosim en fotoaparat omisli, škoda, ker narediš dober motiv, samo slika je žal nejasna

Uf, težka bo. Ne maram aparatov nosit s seboj, odkar lahko fotkam s telefoni. Saj se potrudim z motivom. Tudi na telefonu zgleda slika OK. Ko pa jo vidim v večjem formatu, včasih ugotovim, da je nejasna. Verjetno imam premalo potrpljenja in sem prehiter s sprožilcem.
Pa da te potolažim, tudi s fotoaparati ne naredim kaj dosti boljših slik. :emot77:

Lovro, kot sem že enkrat pisal, si komkretno zgrešil poklic....
Bravo, vrhunsko napisano.

Ena od zanimivosti je tudi vas Biljana. V roudbuku piše, da ta vas, zaradi svoje zelo lepe vedute, služi tudi kot kulisa za prej omenjeno TV serijo, ošterija pa ni ošterija, temveč le navadna hiša, ki pa služi filmarjem v ta namen. Je pa zato označena, da jo boste lahko našli, če vas bo zanimalo.

Peljal sem se tudi skozi vas Zali breg, ki je spet upravičila svoje ime s svojimi klanci "malo buj doj, pa malo buj goj", vse do pete točke v vasi Šmartno.

To vas pa morate videti, kaj tako slikovitega, da ne rečem romantičnega se redko kje vidi!

Nekoč davno je služila kot utrdba pred turškimi vpadi, o čemer priča ohranjeno zidovje z obrambnimi stolpi.
Kasneje je utrdba odslužila in znotraj je nastala vas, ki pa je z leti postajala vse bolj zapuščena in posledično vse bolj propadala, dokler je niso v 80-ih letih obnovili po zaslugi profesorja Smoleta, ki je tudi oče ene od članic goriške sekcije CKS.
O obsegu in kvaliteti obnove pričajo tudi slike nekdanjega stanja (v stilu prej in potem), obešene po ulicah te čudovite srednjeveške vasice. Sploh druga slika je nam še dodatno zanimiva. ;)

Vas sedaj služi tako kot dom preostalim prebivalcem, kot tudi kot turistični objekt z mnogimi gostilnicami, trgovinicami in vinskimi kletmi. Pravi užitek se je sprehajati po tistih mini uličicah in si ogledovati lepo obnovljene stavbe, zato sem se tu še posebej z veseljem potepal in iskal odgovore za vprašalnik.
Ma res lepo.

Pred eno od vinskih kleti se je skrivala tudi peta točka, kjer nas je zopet čakala pokušina vina, gospodar pa je za nameček narezal še nekaj koleščkov šalama, da je bil gušt večji.
Ma smo to tudi zaslužili. Smo se z Mužotom & CO. kar fino nahodili, da smo našli to klet. So se zelo dobro skrili in če ne bi bilo spačka v bližini, bi verjetno še nekaj časa lutali tam naokoli.
Tam sem srečal še Gorazda, s katerim sva malce poklepetala in vmes okušala vino. Ma je blo luštno, že skoraj preveč v tisti kleti, zato sem se raje odpravil naprej, da ne bi slučajno tam obtičal.

Citat od: andraž;233781Lovro, kot sem že enkrat pisal, si komkretno zgrešil poklic....
Bravo, vrhunsko napisano.

Hvala.

Se nadaljuje.

Super reportaža. Ti kraji so tudi nama z ženo ljubi, zato sva se leta 2015 tam tudi poročila.☺. Natančneje v Šmartnem, ki je vidim tudi tebe impresioniral.. Se veselim nadaljevanja..

Nekaj ovinkov naprej (primerek enega takega je na prvi sliki), sem se ustavil na šesti točki in sicer pod razglednim stolpom, ki stoji nad vasjo Gonjače.

Med posameznimi ovinki sem seveda spet lahko užival ob pogledu na pokrajino na drugi sliki.

Omenjeni stolp je v bistvu spomenik žrtvam 2. svetovne vojne na desnem bregu Soče, ki pa ga je kipar in slikar Janez Boljka domiselno zgradil v obliki visokega razglednega stolpa z nekaj verzi Otona Zupančiča, vtisnjenih na bakreni plošči ob vznožju.

Tudi arhitekturno je stolp zelo zanimivo oblikovan, res vreden ogleda, poleg tega se z njega nudijo prelepi razgledi na Brda.

Na parkirišču sem opazil tudi parkiranega spačka, s katerega napisom na zadnji haubi, se ne bi mogel bolj strinjati.

S stolpa se vidi celo do Alp, čeprav so soparne meglice nekoliko zastirale pogled.
Se je pa zato bolje videlo na vsa Brda, katerih pokrajina je res, kot iz pravljice.
Tudi Šmartno je prav lepo izgledalo iz ptičje perspektive (tretja slika) in Nova Gorica se je lepo kopala v soncu.

Pa če sem slikal stolp od spodaj, sem ga še od zgoraj, z mano vred. Ma kak l'selfi moram pa tudi jaz narediti, da se bo videlo, da sem bil tam, ane.

Eno izmed vprašanj na tej točki je bilo tudi, koliko stopnic vodi do vrha.
Ker je stolp narejen iz štirih nivojev, so tahudi matematiki in logiki prešteli le stopnice prvega nivoja in to množili s štiri.
Eni pa smo bili ziheraši, ali pa nam ta ideja ni prišla na pamet in smo med vzpenjanjem prešteli vse.
Seveda smo na vrhu seštevek preverili med seboj. Najbolj zabaven je bil udeleženec, ki smo ga vprašali po številu takoj, ko je prišel gor.
Smo se prav smejali, ko je med dolgim izdihom izdavil še nekaj takega kot: "uaahhhhhhstoštrinštrdesethaaaaaaa". Ni kaj, smo mu verjeli na besedo, ker si je možak očitno res prizadeval vzpeti in hkrati šteti.

Sledil je (kaj pa drugega) vzpon naprej v smeri Korade, dokler se ni cesta pri odcepu za vas Belo konkretno prevesila navzdol in to konkretno navzdol.

Ampak je pa lepo vijugala skozi gozd, v Belem pa so se ob cesti takole, v vsem svojem rdečem okrasju, razkazovale češnje.

Spustili smo se v ozko dolino, skoraj že sotesko, proti naravnemu spomeniku Krčnik. To je potok, ki se vije po slikovitih koritih oz. kotlinah, kot tam rečejo.

Na desnem bregu, ob vhodu v dolino, so v pobočje zagrizeni baje eni najbolj strmih vinogradov kmetije Èarga (več kot 70% nagib!!).

Ma res sem užival v vožnji, očitno pa malo manj moja žaba, ki se je nad stalnimi klanci, na dnu doline, pritožila s: "skviiiiiiiik" iz svojih, očitno malce pregretih sprednjih zavor.
No malo sem bil tudi jaz kriv, ker sem na tistem klancu navzdol občasno testiral zavore in malo manj bremzal z motorjem.
Pa ni bilo nič hudega. Po 5 minutnem postanku na sedmi točki so se zavore že ohladile in škripanja ni več bilo.

Se nadaljuje.

Bravo Lovro! Kot da bi bil z vami.

Me veseli.

To se tudi trudim, da je čim bolj "v živo" napisano. :BigThumbs:

Razlog za kratek postanek je bil, da me je tamkajšnja ekipa po začetnih pozdravih in debati usmerila na ogled prej omenjenih korit  naravnega spomenika Krčnik. Po nekaj minutah vožnje po cesti, polni simpatičnih kamnitih mostičev, sem zagledal nekaj dobro znanih citro-vozil, parkiranih ob cesti.

Parkiral sem tudi jaz in se napotil po stezici, ki zavije pod cesto. Tam so 40 m dolga, 6 m široka in prav toliko globoka korita potoka Kožbanjčka, čez katera se vzpenja tudi naravni most z imenom Krčnik.

Da si lahko vse malo bolj ogledate, ob koritih vodi tudi krajša ograjena steza.
Res lepa miniaturna soteskica, ki se vam jo splača videti, če boste v tistih koncih. Ma že cesta do tja je simpatična in se lahko, od oštarije ob odcepu iz glavne ceste, tja odpravite z avtom, kolesom, lahko pa se odpravite kar na en tak malce daljši sprehod.

To je bila tudi zadnja kontrolna točka raida, ker je bila kake 3 km naprej že ciljna destinacija, igrišče Èelo, simpatični plac ob potočku, opremljen z vsem potrebnim za piknike.
Ma da ne boste kaj mislili, tudi te zadnje kilometrčke sem užival v vožnji, saj je do igrišča vodila prav romantična potka, ki se je vila med potokom in vinogradi.

Ob prihodu si se moral najprej pofočkati, nato pa avto zapeljati do barskega stolčka na cesti in ustaviti čim bližje razdalji 1 m od njega.

Malo naprej je bila kuhinja z velikim žarom in šankom, nasproti nje je bend že pripravljal svoj oder.
Malo sem še poklepetal s puncami iz recepcije, nato pa sem se zleknil v senco v bližini in v miru žulil svoj osvežilni hmeljev napitek. Ma je pasalo, po vsej tej lepi vožnji posedeti v senci, v glavi premlevati lepe dogodke tega dne in občasno še udariti kako debatico z mimoidočimi.
Teh je bilo itak vse več, igrišče se je polnilo s šotori, parkirišče pa z avtomobili. Ma jih je bilo cel kup, se mi zdi, da zelo veliko za te raide.

Prišel je čas večerje, kjer so se horiški fantje res izkazali v obvladovanju žara. Pleskavice so bile namreč ravno prav zapečene in sočne, vsaka jim čast. Tudi za vegetarijance je bilo poskrbljeno, saj so bile poleg pleskavic tam še druge stvari. Zraven so popekli še lepinje, nato pa si si sam postregel s cel kup prilogami.
Vse je bilo tako dobro, žmohtno in sočno, da je kar brizgalo izpod lepinj, ko smo se z guštom lotili hrane. Dobr k svina.

Ko se je stemnilo, je bend urezal svoje viže. Špilali so SKA in reggae muziko. Èeprav nisem ravno pristaš te muske, so mulci špilali tako kvalitetno in tako zagreto, da je tudi mene zvleklo na plesišče.
Èe pa nisem bil na plesišču, sem pa užival v dobri družbi, predvsem goricijanov in koprčanov, ob večerji pa sem se pridružil vrhičanom.
Vmes so vrteli tudi prizore našega dvominutnega igranja, žirija pa je ocenjevala te prizore.

Zjutraj nas je čakal pravi hotelski zajtrk. Na žaru so pekli jajca in šunko, na mizi pa se je ponujalo še cel kup drugih jedi.
Postregli smo si lahko z vročim čajem in kavo. Ma je pasalo oboje. Kava za do konca predramit se, čaj pa za hidracijo po dolgi noči.
Ma kaj češ buljšga.

Ob zajtrku je bila tudi razglasitev najboljše igre iz prejšnjega dne, ko smo morali na tretji kontrolni točki odigrati dvominutni prizor na temo bricev.
Takrat pa, opa, mi je Èetko izročil kar prvo nagrado - filmsko klapo, za najboljšo igro. Ma priznam, da se mi je fajn zdelo, kaj bi tajil.

Na koncu sem se še malo sprehodil med trtami po bližnji okolici in še malo použival v razgledih.
Ker se je dan že konkretno začenjal, sem se počasi poslovil in lahko bi rekel, se odpeljal domov...
Ma se nisem le odpeljal domov, temveč odguštiral domov, ker je bilo še enkrat potrebno prevoziti nekaj tistih lepih cest, da sem prispel do Nove Gorice.

Ma pejte tja dol, pa magari se sam vozit, pa obvezno s kako staro makino, da bo bolj gušt.
Vam, dragi goricijani, pa še enkrat hvala za en oreng fajn raid, sem užival od prve do zadnje minute, pa pravzaprav še sedaj, ko sem to pisal.